Ali je književni pouk lahko prepričljiv za učence?-Književnost v izobraževanju – cilji, vsebine, metode

Iz Wikiverza
Jump to navigation Jump to search

Povzetek članka[uredi]

Članek z naslovom Ali je književni pouk lahko prepričljiv za učence? avtorice Mete Grosman, govori o dosegu osnovnih ciljev v učnem načrtu za književni pouk. Avtorica se v okviru tega sprašuje o prepričljivosti pouka, njegovem dolgotrajnem učinku ter o možnih rešitvah za večjo bralno zmožnost. V ospredje postavi lastna doživetja učencev in dvojnost besedil, opozori nas na to, da nam za literarnoteoretske temelje za sodoben književni pouk ni več treba posegati po tujih avtorjih, temveč se lahko opremo na slovenske strokovnjake. V sklepu poudari, da je interpretacija besedil pri pouku pomembna metoda za vzgojo mladih bralcev.


Ključni pojmi[uredi]

- Didaktika: veda o poučevanju

- Pouk: organizirano, sistematično podajanje učne snovi v šoli

- Književnost: umetnost, ki ima za izrazno sredstvo besedo, jezik

- Besedilo: z določenimi besedami izražene misli


Analiza članka[uredi]

Članek sodi na področje književne didaktike. To je ena izmed specialnih didaktik, ki se ukvarja s poukom književnosti. Njen predmet so dejavniki, cilji, vsebine, metode in organizacija tega pouka. Je interdisciplinarna, kar pomeni, da vključuje spoznanja drugih ved, pa tudi uporabna veda, saj oblikuje reštive in načela za delo v praksi. Vključuje tudi delo raziskovalcev na fakullteti in praktično izobraževanje profesorjev ter umeščanje književnosti v šolski sistem.

Ključna vprašanja na katere poskuša avtorica najti odgovor so: Kako spodbudne in prepričljive so za učence šolske obravnave umetnostnih besedil? Kako doseči večjo prepričanost učencev o pomenu leposlovnega branja? Kaj in koliko bi šolski pouk književnosti pridobil na prepričljivosti, če bi temeljil na komunikacijsko naravnanem pojmovanju literature?

Avtorica se sprva osredotoči na trajno jezikovno znanje, skratka na trajne učinke, ki jih lahko doseže samo pouk, ki učence prepriča o smiselnosti načrtovanega cilja. Če učenci niso dovolj motivirani, in ne vedo, da se z branjem v šoli učijo kakovostnega literarnega branja, je njihova edina motivacija željena ocena, posledično pa le površinsko obdelana snov brez globinske predelave podatkov, in s tem onemogočen trajni spomin. Zaradi motivacije je zato dobro upoštevati tudi interese učencev, ki raje berejo zabavno literaturo. Pomembna je povezava med bralcem in besedilom, saj šele ta omogoči razmišljanje in spontano spraševanje o besedilu. Tu se lahko vprašamo, ali imajo večjo veljavo vprašanja, dana v učbeniku, ali učenčeva lastna vprašanja.. Po besedah avtorice so ravno strokovnjaki tisti, ki opozarjajo, da se otroci po prebranem besedilu ne sprašujejejo tako zapletenih vprašanj o oblikovnih značilnostih besedil, na katera morajo odgovarjati pri pouku.

Kot primer nam avtorica članka predstavi nekaj vprašanj za zunanje preverjanje razumevanja besedil, ki so v skladu z učnimi načrti. Nanašajo se na pesmi Toneta Pavčka, napr. Pesem je napisana v: (sledijo 3 možni odgovori). V pesmi so vidna tudi naslednja pesniška sredstva: (sledijo 4 možnosti opisa).

Taka vprašanja učenci doživljajo kot ugibanje, na tak način tudi ne morejo izraziti svojega doživetja in svojih čustev. Predstavljati si morajo besedilo zunaj svojih predstav, skratka, podrejeni so besedilu. Bralna zmožnost za umetnostna besedila zahteva čas in napor, kar pa današnji generaciji ni po godu, saj so vajeni lažje dosegljive zabave, zato je toliko bolj pomembno, da učenci dobijo potrebno motivacijo, ki jih bo vodila v pošolsko zanimanje za književnost.

Odgovor na vprašanje Kako doseči večjo prepričanost učencev o pomenu leposlovnega branja? je, da bi morala vsaka obravnava besedila najprej izhajati iz bralčevih lastnih doživetij, saj ti brez neposredne motivacije ne morejo odrasti v samostojnega bralca. Učenci morajo doumeti, da besedila ne berejo samo za to, da jim bo nato učitelj predstavil svojo boljšo razlago, temveč zato, da se zavedajo svojih lastnih misli, čustev in zaznav. Vedeti morajo, da drugi isto besedilo doživljajo drugače. Ravno te razlike popestrijo pogovor o prebranem delu, saj fizična oblika besedila nikoli ne more vsebovati vseh misli sporočevalca.

Za prepričljivost pouka je tako zelo pomembno upoštevanje dvojnosti besedila kot grafični zapis jezikovnega predmeta na eni strani, in bralčeve aktualizacije na drugi.

Za primer slovenskega strokovnjaka, ki se ukvarja z raziskovanjem književnosti, avtorica najprej omeni Mirana Hladnika, ki se po njenih besedah zaveda o spremenjeni vlogi in mestu književnosti v sodobnem svetu.

Drugi omenjeni je Marko Juvan, ki je nekatere predloge za sodobnejše pojmovanje literarne teorije in književnosti predstavil v eseju Od literarne teorije k teoriji literarnega diskurza. Juvan (2003: 91) poudarja, da je tudi literatura kot 'celota' diskurz. Avtorica omeni še njegovo delo Literarna veda v rekonstrukciji (2006: 22). Pravi, da Juvan dosledno vztraja pri svojem konceptu literature kot posebnega govornega dejanja. Izrecno naj bi napisal, »da besedilo pač ni predmet, ki bi ga lahko opisali kot kakšno stavbo z zunanjo in notranjo zgradbo, ampak pojav, ki je vseskozi vpet v dogodke pisanja, razumevanja, interpretiranja in reinterpretiranja konvencionalnih znakov.« Navedena Juvanova razmišljanja o literaturi kot govornemu dejanju govorijo o nujnosti upoštevanja lastnih besedilnih doživetij učencev.

Zaključek[uredi]

Članek je prikazal probleme, s katerimi se književni pouk srečuje. Ti pa so rešljivi z večjo mero interpretacij in pogovorom med samim poukom. Avtorica v sklepu poudari, da odkrivanje razlik med literarnimi doživetji ni samo močan motivator za pogovor, temveč je pomemben tudi za vzgojo strpnosti do drugače mislečih. Učenci se morajo zavedati, da njihovo mnenje o prebranem, četudi se razlikuje od drugih, ni nujno napačno.

Viri[uredi]

Meta Grosman: Ali je književni pouk lahko prepričljiv za učence? Književnost v izobraževanju – cilji, vsebine, metode. Obdobja 25 – Metode in zvrsti. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2008. 55—64.

Literatura[uredi]

Pirih, Nataša, 1998: Koliko, kako in kaj govorijo učenci pri obravnavi književnih besedil v osnovni šoli. Branje skrb vseh. Ur. S. Novljan. Ljubljana: Bralno društvo Slovenije.