Klabund
Alfred Henschke, bolj znan pod psevdonimom Klabund, nemški pesnik, pisatelj, in dramatik, * 4. november 1890, Crossen ob Odri, Nemčija (danes Krosno Odrzańskie, Poljska), † 14. avgust 1928, Davos, Švica.
Življenje in delo
[uredi]Alfred Henschke se je rodil 4. novembra 1890 v Crossenu ob Odri očetu, farmacevtu iz Frankfurta na Odri, Alfredu Henschkeju in materi Antoniji. Obiskoval je humanistično gimnazijo Freidrichsgymnasium v Frankfurtu na Odri, kjer je leta 1909 z odličnim uspehom maturiral. Po končani gimnaziji je na očetovo željo najprej študiral kemijo in farmacijo v Münchnu, nato pa filozofijo, filologijo in teatrologijo Berlinu in Lozani. Leta 1912 je prekinil študij in si nadel psevdonim Klabund ter se po vzoru Petra Hilleja oklical za potepuškega pesnika. Ime Klabund izvira iz severne in severovzhodne Nemčije, skupaj z drugimi pa si ga je izmislil kot kombinacijo besed Klabautermann (zvit hobgoblin iz nemške folklore) in Vagabund (potepuh). Že v med študijem v Münchnu je prek teatrologa Artura Kutscherja prišel v boemsko okolje in med drugim spoznal Franka Wedekinda. Njegova prva pesniška zbirka je izšla pod naslovom Morgenrot! Klabund! Die Tage dämmern! Na Klabundovo delo je že viden vpliv Franka Wedekinda ter prelom s tradicijo naturalizma in impresionizma.
Klabund v reviji Alfreda Kerra "PAN" objavlja pesmi, katerih namen je namerno šokirati javnost. Zaradi njihove nespodobne vsebine ga preganjajo. Še naprej pa je objavljal v revijah Jugend in Simplicissimus. Od leta 1914 je sodeloval pri reviji Die Schaubühne, ki se je pozneje preimenovala v Die Weltbühne (Svetovni oder). Ko se je začela prva svetovna vojna, jo je pozdravil z navdušenjem in tako kot številni drugi pisatelji tistega časa pisal različne domoljubne pesmi. Zaradi tuberkuloze ni bil vpoklican v vojsko, med vojno pa je pogosto preživljal čas v švicarskih sanatorijih. V tem času se je začel zanimati za književnost Daljnega vzhoda, ki jo je začel prevajati in prilagajati. Tekom vojne se je Klabundov pogled spremenil in postal je njen nasprotnik. Leta 1917 je v časopisu Neue Zürcher Zeitung objavil odprto pismo cesarju Viljemu II. in ga pozval k abdikaciji, zaradi česar je bil obtožen veleizdaje in lèse-majestéja. Leta 1918 se je poročil z Brunhildo Herberle, ki jo je spoznal v sanatoriju za pljučne bolnike. Umrla je še istega leta po zapletih zaradi prezgodnjega poroda. Istega leta je izšlo Klabundovo najbolj priljubljeno prozno delo, roman Bracke. Leta 1923 se je poročil z igralko Carolo Neher. Dve leti kasneje pa je bila v Meisnu prvič uprizorjena njegova igra Der Kreidekreis (Kredni krog), ki temelji na kitajski zgodbi. Velik uspeh so dosegle tudi berlinske uprizoritve te igre pozneje istega leta (Bertolt Brecht jo je pozneje priredil v igri Kaukasischer Kreidekreis (Kavkaški kredni krog). V naslednjih letih je Klabund redno pisal za kabarete, med drugim za Schall und Rauch. Njegove ljudske pesmi in napevi so bili zelo priljubljeni.
Klabund je napisal 25 gledaliških iger in 14 romanov, od katerih so nekateri izšli šele po njegovi smrti, številne kratke zgodbe, številne priredbe in več del o zgodovini književnosti. Med letoma 1998 in 2003 je izšla zbirka njegovih del v osmih zvezkih. Za njegovo delo sta značilna nemir in vsestranskost. Poezijo je ustvarjal v različnih oblikah, ustvaril pa je tudi novo prozno obliko, "ekspresionistično novelo". V tej zvrsti so pomembni njegovi avtobiografski "romani hrepenenja" s tematiko bolezni in ljubezni, biografski "romani strasti" s čutnimi portreti zgodovinskih osebnosti in njegova največja dosežka v prozi, dva "romana izpolnitve" Bracke (1918) in Borgia (1928).