Andreja Vera: Žene

Avtorstvo

Avtorica je besedilo objavila pod psevdonimom Andreja Vera. Iskala sem jo v Slovenskem biografskem leksikonu in v knjigi Pozabljena polovica, a neuspešno. Za pomoč sem se obrnila na Martina Gruma (ZRC SAZU), a mi je pojasnil, da žal tudi njegov inštitut ne pozna pravih podatkov o avtorstvu. Na podlagi psevdonima in vsebine pripovednega spisa sklepam, da je besedilo napisala ženska, najverjetneje na podlagi svojih osebnih izkušenj, in je iz tega razloga raje ostala neznana.

Vsebinska analiza

Spis se začne s čajanko na kateri se zberejo prijateljice za klepet. Med debato, ki poteka, pisateljica Andreja pove zgodbo o ženski, ki jo je poznala v preteklosti. To je tudi glavni del zgodbe.

Gre za usodo ženske; ta usoda je zaznamovana z ljubeznijo. A ta ženska ni srečna v svoji ljubezni, se fizično in psihično zlomi. Besedilo, oz. jedrna zgodba, ki jo pripoveduje pisateljica, se konča s smrtjo osrednjega ženskega lika.

V tistem času so bile ženske pogosto prikazane kot žrtve nesrečne ljubezni ali svoje slepe zaljubljenosti. Besedilo je moč razumeti tudi kot kritiko družbe, ki ženski ne omogoča drugačnega življenja. Ženska je rojena, da ljubi in da časti svojega moškega. V besedilo se moški pojavlja kot »božanstvo, kateremu ženska pokloni vso svojo ljubezen«. Tukaj bi se lahko vprašali o pomenu besede »božanskost«. Lahko jo razumemo kot nekaj, dvomljivega. Nekaj, kar ni nujno, da resnično obstaja in da je realno. Ženska je iskala popolnega moškega, kateremu bi poklonila svojo idealno ljubezen, pri tem pa se ni zavedala, da najverjetneje idealna ljubezen ne obstaja, prav tako pa ne idealen moški. Tukaj gre najverjetneje spet za vprašanje družbe, ki je moškega obravnavala kot večvredno bitje brez napak, kateremu bi ženska naj bila pokorna. Tako se je ženska naučila enačiti moškega kot božanstvo in mu biti pokorna ter mu pokloniti čisto ljubezen ,ne da bi se vprašala ali jo moški res zasluži. V spisu je zajeta tako osebna kot družbena problematika.

V tedanji družbi je bil položaj žensk še vedno neenakovreden, bile so zatirane, njihove misli, čustva in izobrazba so bile nepomembne. Edini cenjeni vrednoti ženske, sta bili lepota in mladost, ki pa sta se s časom razblinili, s čimer pa je ženska za družbo umrla. Za kruto miselnost tedanje družbe bi bilo mogoče kriviti prvo svetovno vojno, ki je ranila človeštvo v globino njegove duše in v njej uničila tisto, kar naj bi bilo najsvetejše. Moški svet je zato iskal samo zunanjo lepoto, ki pa ni bila trajna. Kot posledica tega se je bila ženska prisiljena odpovedati tisti pravi in večni ljubezni, kajti z razblinjanjem njene lepote se je razblinjala tudi ljubezen njenega moškega, ki je že iz začetka temeljila na zunanostji.

Tragika besedila pa izvira prav iz tega, ker se glavna junakinja ni zmogla sprijazniti z usodo, ki ji jo je življenje namenilo. Misel, da jo čaka prihodnost polna osamljenosti je bila tako neznosna, da se je odločila za smrt. Usodna ljubezen jo je ubijala in življenje je postalo nevzdržno. Glavna značilnost usodne ljubezni je njena neizpolnjenost oz. zapečatenost. Posameznik vedno močneje hrepeni po ljubljeni osebi. Usodna ljubezen je dolgotrajna tudi zato, ker ni izpolnjena. Ni zadovoljitve, zato ne pride niti do ugašanja potrebe. Ko so potrebe izpolnjene ljubezen lahko ugaša. V tem primeru pa je ljubezen samo rastla in jo dušila. In kot je značilno za ta tip ljubezni, je junakinja končala na dnu in mislila na smrt do tistega dne, ko si je želja uresničila. Ob koncu okvirne zgodbe se pojavi vprašanje samomora. Glavno junakinjo usoda reši samomora s tem, da ji nakloni smrt. V krščanski religiji je samomor prot naravni ureditvi, ker je življenje dar boga. Samomorilca se ne sme pokopati na posvečeni zemlji, ne sme biti pogrebnega obreda, zagrebe se ga po navadi zraven pokopališča. Njegova duša bo zagotovo pogubljena v peklu. S smrtjo glavne junakinje se jedrna zgodba zakjuči.

Pisateljica Andreja se poslovi od drugih žensk in Vera odide z njo.

Čisto na koncu Vera reče: »Usoda ji je bila mila; jaz smrti zaman iščem.« Občutiti je željo po smrti in morebitno slutnjo samomora. Prav razlog, da je samomor bil v družbi tako obsojano vedenje (in v veliko primerih, še vedno je) je najverjetnje vrok, da je Vera še vztrajala v življenju, katerega ji, morda prav tako zaradi usodne ljubezni, ni več za živeti.

Besedilo se konča z Andrejino repliko, da je še mlada in bo zato zagotovo prebolela. To bi lahko razumeli kot mnenje, da ima zaradi svoje mladosti v prihodnosti še moč najti tisto večno, pravo, idealno ljubezen po kateri hlepi vsaka ženska. Zadnje besede so Verine: »Kakorkoli; toliko, da veš ...« v njih lahko zaslutimo ne samo želje po smrti, temveč tudi mogoč izhod v bodočnosti in pa miselnost, da čeprav je mladost bila edino cenjeno pri ženski, to ni nujno pomenilo njene sreče v življenju in ljubezni. Zamolk na koncu izraža hrepenenje po smrti in mogoče udejanjenje smrti, ki bi končala njeno trpljenje.

Zanimivo je, da si je avtorica izbrala vzdevek, ki je sestavljen iz imen glavnih ženskih junakinj v besedilu, Andreje in Vere. Na podlagi tega in nekaterih namigov v besedilu, npr.: » Iz lastne izkušnje vem, da je to velika reč, izmed največjih v človeški usodi.« sklepam, da je avtorica napisala delo na podlagi lastne izkušnje o usodni, neizpolnjeni ljubezni. Nemogoče pa je trditi zagotovo.

Stilska analiza

Pripovedni spis je sestavljen iz dveh delov: okvirne in vložne zgodbe. Okvir zgodbe je čajanka, na katere se zberejo prijateljice za klepet. V tem delu je pripovedovalec vseveden, zgodbo pripoveduje v tretji osebi in se dviga nad dogajanje. V jedrni zgodbi, je pripovedovalka pisateljica Andreja, ki pripoveduje zgodbo ženske, ki jo je pred leti poznala. Pripovedovalka tega dela je subjektivna, na dogodke gledamo skozi zorni kot posameznih oseb, v tem primeru pisateljice Andreje, ki s svojimi komentarji posega v zgodbo, ki jo pripoveduje in zorni kot ženske, o kateri teče zgodba. Lahko bi rekli, da gre povečini za notranjo fokalizacijo. Glavni motiv spisa je usodna ljubezen, zaradi katere glavna junakinja trpi neznosne muke. V ospredju je tudi motiv o nečloveškem svetu socialne hierarhije, ki ženski odvzema osnovno pravico do telesne in duhovne samouresničitve, ženska, ki je izgubila mladost, v tedanji družbi ni več imela nobene vredosti. To je razvidno in naslednjega citata: » Iz pogledov, iz krutih besed soljudi čutijo, kako postajajo samo še karikatura tistega, kar se od ženske zahteva: mladosti in lepote, karikatura same sebe; čutijo, kako so družbi v ceni samo še kot tovorno živinče, kot objekt sebičnega izkoriščanja«. Zaznamo tudi motive trpljenja, smisla življenja, osamljenosti in smrti. Spis vsebuje množico stavčnih figur. - Okrasni pridevki; kažejo na dva nasprotna si pola v spisu. Nekateri okrasni pridevki opisujejo idealizem, nekaj lepega, opisujejo ljubezen, ki je v osnovi nekaj pozitivnega: » romantična duša, sladka ljubezen, globoka ljubezen, sladka omama, novoporojena ljubezen, neizrekljiva ljubezen, velika večnost (ta se pojavi čisto na koncu zgodbe in ima pozitiven pridih, ker se s smrtjo končajo bolečine glavne junakinje) ». Ko pa se ta ljubezen začne kazati negativno, kot usodna uničujoča ljubezen, se pojavijo drugi pridevki, ki opisujejo kako se tisto, kar bi lahko bilo morebitna sreča, spremeni v nekaj tragičnega in se skozi spis stopnjuje od solza do smrti: » pekoče solze, omadeževano božanstvo, izpačen malik, usodno hrepenenje, bežeči čas, smrtna nevarnost, smrtne slabosti, ledena stena, bedna junakinja, hladne globine, hladni grob, mrtev obraz ». - Primere; » (moški) je kakor metulj, ki se mu hoče vedno le svežih cvetov «, » pred njim so se, kakor sneg pred solncem, stopili vsi pomisleki «, » sladka je kakor življenje in grenka kot smrt« . - Poosebitve; » ljubezen, ki se hrani iz duše in krvi », »beg časa«, » in srce nima pokoja, dokler ne počiva v njej« , »čas, njen neizprosni zakleti sovražnik », » da končno potrka na vrata tisto lepo in veliko«, » hrepenenje jo je začelo dušiti«, »pokoplje svoje življenje in svojo bol«. - Antiteza; » biti ali ne biti, to je sedaj vprašanje«. - Retorično vprašanje; » Ali ga res več ne ljubi? ». - Arhaizmi, ki pa so bili za tisti čas knjižni; » ipak, ako, ponosit, solnce, duri ».

Sklep

Besedilo izraža družbeno problematiko po prvi svetovni vojni in položaj žensk v zgodovini, to pa so bile tudi teme revije Ženski svet. Takratne ženske so se zlahka poistovetile z liki glavnih junakinj v besedilu, ki hrepenijo po pristni, idealni ljubezni, a je zaradi običajno socialnih preprek ne dosežejo. Četudi je besedilo bilo objavljeno za revijo Ženski svet, je tema usodne, neizpolnjene ljubezni aktualna še danes.

Vir

- Revija Ženski svet, glasilo ženskih društev v Julijski Krajini, letnik II., 1924

Literatura

- Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon. Ur. Tončka Stanonik in Lan Brenk. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008
- Pozabljena polovica, portreti žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, Ljubljana, 2006