1941 in 1942 na Jelovici
Tisto leto [1941] so kakor običajno prignali kmetje z Dobrav, Otoč, Zaloš in Prezrenj živino na pašo na Vodice. Sezona je trajala navadno od 9. junija do 8. septembra. Pasel je že več let zapovrstjo Kupov oče – Janez Pogačnik iz Zaloš. Vendar pa so kmetje kmalu začutili, da bo na Jelovici vroče poletje. Vodice so postale partizansko taborišče, Jelovica pa pogosto partizansko bojišče. Živino so zato odgnali v dolino in tudi Kupov oče je nabasal svojo kramo v vrečo in jo na samotežnih saneh pripeljal v dolino. Po ustanovitvi Jelovške čete sta odšla Žagar in Bertoncelj na Pokljuko k jeseniškim partizanom, ki pa so med tem že imeli prve boje z Nemci. Dogovorila sta se z Gregorčičem o napadu na zapore v Begunjah in o ustanovitvi bataljona. […] 3. avgusta sta se vrnila na Jelovico. […]
Kot prva velika akcija gorenjskih partizanov je bil torej pripravljen napad, da bi osvobodili zapornike iz begunjskih zaporov. S tržiške strani naj bi napadal Storžiški bataljon, z Jelovice čez Savo pa bi udaril Cankarjev. Že 3. avgusta so se zbrali na Vodicah tudi mnogi aktivisti in mladinci. Janez Eržen in Janez Gašperšič sta v Kropi javno navduševala mladince:
»Gremo na Begunje!« Takrat je odšlo na Vodice kakih 15 Kroparjev, ki so se potem vrnili, Gregor Resman, pa je ostal v Cankarjevem bataljonu kot prvi kroparski partizan. Rudi Papež je opozoril Žagarja, da je napad že preveč kompromitiran in, da so Nemci gotovo izvedeli za priprave. Res so Nemci 5. avgusta zvečer zastražili vse mostove čez Savo, zato se je bataljon vrnil na Jelovico. Naslednjega dne se je premaknil proti Lipniški planini, 8. avgusta pa so ga Nemci napadli na Rženovem robu pri Kotliču. Skoro tretjina borcev se je razbežala, nekateri so se vrnili domov, nekatere so Nemci izsledili in jih postrelili ali odvedli v taborišče. Glavnina bataljona se je umaknila na Novakovo Jelovico, od koder se je Jeseniška četa vrnila na Pokljuko, Jelovška četa pa na Jelovico.
5. avgusta, ko je bilo na Vodicah že mnogo partizanov, se je pripetilo tudi tisto s kroparskim farovškim volom. Gabrijel Jeraša je dobil nalogo, da prižene iz farovškega hleva težkega vola za preskrbo partizanov. Zvečer je vola oddal dvema partizanoma, ki sta ga odgnala na Vodice. Ker pa so se tisto noč partizani pred nemško hajko umaknili proti Lipniški planini, so vola pustili na Vodicah. Vol se je proti jutru sam vrnil v domači hlev. Nekaj dni pozneje so akcijo ponovili, to pot uspešno.
Teden dni pozneje, na Veliki šmaren, so Nemci spet pripravili napad na Jelovico skozi Kropo. Proti jutru so se pripeljali v Kropo in, ko so se pričeli vzpenjati po stezah proti Vodicam, so pričeli zvonarji za praznik »dan zvoniti« in pritrkavati. Nemci so mislili, da je to znak partizanom, zato se je patrulja vrnila in zvonarje so dolgo zasliševali v gostilni pri Jarmu, nato pa spustili. Do spopada tistega dni ni prišlo, ker so se Nemci proti poldnevu vrnili in se odpeljali iz Krope.
Še pred poldnevom se je pripeljal s kolesom s tržiške strani v Kropo, kar mimo nemških straž, Jože Pesjak, komandant razbitega Storžiškega bataljona. Po kosilu ga je znanec spremil na Vodice. V gozdu pri koči sta poiskala zvezo s partizani Jelovške čete. Razpoznavni znak so bili štirje hitri udarci po drevesu, kot bi žolna tolkla v ritmu pesmi» Kovači smo«.
Pesjak je ostal na Jelovici, znanec pa je odvedel v dolino hčerki partizana Pečnika, stari štiri in šest let. Prečnik je bil na Jelovici z ženo in otrokoma, vendar otroci res niso spadali med partizane. Justin Ažman je deklici nato odpremiI k sorodnikom v Ljubno, odpeljali so ju lvan Križnar ml., Peter Žbontar ml. in Miloš Pogačnik.
Jelovška četa se je nato zadrževala dva meseca na področju Jelovice in Ratitovca ter izvajala akcije v Savski in Selški dolini. Nemci so prirejali manjše hajke proti Jelovici, vendar do večjih bojev ni prišlo. Za vodiča so večkrat poklicali Franceta Gašperšiča, občinskega tajnika in lovca iz Krope. Partizani so ga opozorili, da Nemcem ne sme biti na razpolago za take usluge. 8. septembra so ga povabili na sestanek in za njim je izginila sled. Podobna usoda je doletela spomladi 1943 lovca in pisatelja Vladimirja Kapusa iz Kamne gorice. […]
V začetku jeseni se je Jelovška četa, kadar je prišla na Vodice, utaborila v gostem smrekovem gozdu severozahodno od koče, stražarsko mesto je bilo na robu nad kočo. Od tod so odhajali na akcije v dolino. V noči s 5. na 6. oktober so izvedli prehranjevalno akcijo v mlinu v Globokem. Moko so pripeljali v Kropo. Pek Jože Ciglarič, ki je delal pri Reziki Lazar, jim je pekel kruh, kadar so ga naročili, in kroparski aktivisti so ga dostavljali na dogovorjeno mesto. Zvezo s partizani je vzdrževal čevljar Nace Žbontar.
V oktobru 1941 so se tudi v Kropi pričele aretacije. 14. oktobra so Nemci pred Jarmovo gostilno aretirali Ceneta Škribo. Izdala sta ga brata Rakuš, ki sta od partizanov pobegnila in se udinjala gestapu. Istega dne so pri Brezovici prijeli Janeza Zupana – Kolerovega. Oba sta bila zaprta v Begunjah, Janez je bil ustreljen 1. marca 1942 v Dragi, Cene pa je umrl 25. junija 1942 v taborišču Mauthausen. Po njunem zaslišanju in mučenju so 17. oktobra aretirali Lojzeta Justina, Justina Ažmana in Filipa Legata. Vsi trije so šli na težko pot skozi Begunje v Dachau. Lojze je tik pred koncem vojne umrl med transportom. […]
Kastela in Kotel sta nekaki predmestji Krope proti Jelovici, med vojno pa sta predstavljala povezavo s partizanskim naseljem v Kroparski gori. Zato so bili Kastelci in Kotlovci ves čas vojne trdno povezani v osvobodilnem gibanju. Posebno v Kastelcih je ostal živ uporniški duh nekdanjih oglarjev, drvarjev, žebljarjev in plavžarjev. Ta uporniški duh se je ponovno izrazil v kastelski mladini, ki je že kmalu vzpostavila zveze s partizani. Pomagala jim je tudi lega hiš, saj se do vsake da neopazno priti iz gozda.
Posebno je [kroparsko mladino] navdušila vest o prihodu velikih partizanskih enot 1. in 2. grupe odredov na Jelovico. V takem mladostnem navdušenju so se dvignili v noči od 26. na 27. julij 1942 in odšli na Jelovico: Tine in Tone Staroverski, Franc in Vinko Šolar in Janez Lušina, vsi v starosti od 17 do 19 let. Trije so bili vajenci zadružne kovinarske šole, dva pa žebljarja. Za odhod mladine k partizanom so kmalu zvedeli tudi Nemci in sporočili so županu Šolarju, da bodo selili njihove družine, če se ne bodo vrnili domov. Zato so se v noči od 30. na 31. julij dvignili še drugi Kastelci in odšli na Jelovico […]
Vsi Kastelci so prišli skupaj do vrha gore. Stari Strehar in Matija sta ostala tam v neki bajti in se pozneje vrnila domov, drugi pa so šli naprej na Jelovico. Kmalu so jih dohiteli trije Kroparji, med njimi Lojze Gašperšič, ki jih je poslal zadružni ravnatelj Jože Gašperšič z zagotovilom, da ne bodo izseljeni. Vest o kastelski vstaji se je namreč že zgodaj zjutraj razširila po Kropi. Vendar se Kastelci niso dali pregovoriti, šli so naprej proti Lipniški planini. Ustavila jih je partizanska patrulja in vodila na planino, kjer je bil takrat štab Gorenjskega odreda. Partizanski tabor je bil pri neki oglarski bajti pri Lipniški planini, moški so spali zunaj pod smrekami, ženske in otroci pa v bajti. Kastelci so pojasnili vzrok odhoda od doma in komandant Gregorčič jih je sprejel v enoto. Mladino so dali v šolski logor, moški so hodili s partizani v akcije po živež, ženske pa so delale v kuhinji. Tam so ostali več kot teden dni. […]
V noči od 10. na 11. avgust [1942] sta […] Vinko Hafner in Stane Kersnik […] povedla v partizane še nekaj kroparske mladine. […] Ko so se vzpenjali na Jelovico proti Jamniku, so že zaslišali v Kropi nemške kamione. Prišli so do partizanskega taborišča pri Mošenjski planini. Ko so opoldne sedli k menaži, je že zaropotalo; pričela se je avgustovska ofenziva proti enotam 1. in 2. grupe odredov na področju vse Jelovice. Partizanski tabor se je premaknil na Jelenov vrh pri Mošenjski planini, patrulje so prinesle poročila, da so Nemci že na Vodicah.
Po vstaji Kastelcev in kroparskih mladincev je bilo torej na Jelovici ob začetku ofenzive 30 Kroparjev, med njimi samo Gregor Resman kot izkušen partizan, vsi drugi pa novinci, med njimi sedem žensk in dva otroka. Take neoborožene »komore« pa niti stari partizani niti vodstvo niso bili posebno veseli, ker niso predstavljali nobene udarne moči, potrebne za boj in preboj skozi sovražne obroče. Nemci so prodirali na Jelovico z vseh dostopnih strani, tako iz Bohinja čez Rovtarico, od Radovljice čez Lancovo in Talež, od Krope čez Jamnik in iz Selške doline skozi Dražgoše. Tako so obkolili partizanske enote, obroč se je sklenil na področju med Vodicami, Jamniško in Dražgoško goro, Rovtarico in Martinčkom. Partizanske patrulje so naletele na sovražnika v vseh smereh in končno se je obroč stisnil na ozko območje okoli Mošenjske in Lipniške planine. Partizani so tedaj poskusili preboj proti Ratitovcu in proti Dražgošam.
Za novince je bila to težka preizkušnja. »Ognjeni krst«, ki ga je moral preživeti vsak partizan, je bil toliko težji, ker so bili skoro vsi brez prave vojaške usposobljenosti. Ropotalo je na vseh straneh, podnevi in ponoči, v rafalih in posameznih strelih, tromblonke in dum-dum krogle so pokale spredaj in zadaj, da niso vedeli, od kod prihaja napad. Ponoči so Nemci osvetljevali teren z raketami. Že v začetku napada je Jelovčan pokazal Jožetu Blazniku pot proti neki luknji nad Dražgoško goro, kamor naj se skrije z družino. Otroka sta jokala, zato so ju zavili v odeje. Brez hrane in opreme so ležali dva dni v goščavi pod neko podrto smreko. […] Skozi nemške obroče so se starejši partizani prebijali organizirano, po vojaško, nekateri novinci pa so se razbežali in reševali vsak po svoje. Pogosto je tudi vojaška taktika odpovedala, pomagala je trenutna iznajdljivost, refleks ali slučaj. Organizirano se je prebila le glavna grupa v smeri proti Ratitovcu. […]
Po končani hajki, ko so se Nemci umaknili, so se preživeli partizani pričeli zbirati na vnaprej določenem zbornem mestu na Petelinovcu. Avgustovsko nemško ofenzivo na Jelovici je prebila manj kot polovica takratnih kroparskih partizanov. (Janez Šmitek: Kroparska kronika. Radovljica, 1985, 13–21.)
Nazaj na Spominska soba na Vodiški planini