Vloga spolnih identitet pri razvijanju literarne competence.

Povzetek članka

Feministična literarna veda je veliko pozornosti posvečala vprašanju, koliko je spolna identiteta pomembna pri pisanju, redkeje pa se sprašuje, koliko pri recepciji literarnih besedil. Na to vprašanje poskuša v pričujočem članku odgovoriti Katja Mihurko Poniž.

Ključni pojmi

- Literarna kompetenca - bralna sposobnost.

- Spolna identiteta - mentalno istovetenje (včasih se ne ujema z biološkim spolom).

Analiza članka

Ženske berejo drugače? Satirične likovne upodobitve, kot na primer Reading Women S. Bollmanna, in simpatični anahronizem, ki se pojavlja pri slovenskih klasikih, ko si pisatelji dovolijo nagovoriti bralko, je po avtoričinem mnenju nov izziv v literarni vedi, saj je dovolj primerov iz literature in kulture, kjer je izpostavljena spolna identiteta pri recepciji literarnega besedila.

Katja Mihurko Poniž izpostavi dva iz slovenske literature, ko se avtor obrača na bralko. Jurčič jo prijazno ogovarja (Boljši primer od Jurčičevega se mi zdi iz Tavčarjevih Mrtvih src, ko zapiše: "Ali da ustrežem takoj svoji bralki, če mi katero privoščijo dobri bogovi" ), na drugi strani pa Janez Trdina deklicam branje brani, saj prekomerno branje pogublja. Z delom Ujetnica ustvari slovenski približek gospe Bovary. »Preučena žena njegova, ki je vedno brala nenravne romane, namesto, da bi pridno gospodinjala in vzogjevala otrole svoje!« pravi Dimnik, ki tudi obsoja strastne bralke. Mogoče pa otroci niso bili samo njeni in vprašanje je, zakaj si mora pestriti banalno meščansko življenje z branjem romanov.

Zgražanje nad zanimanjem za knjige v 19. stoletju je bilo tudi drugod. V Franciji so bili moški prepričani, da odraščajoče dekle, zakopano v knjige, izgublja nedolžnost in beži v umetni paradiž. Nasprotno so nekateri menili, da je branje za marsikatero žensko rešitev, saj so v branju našle nadomestilo za neuspel zakon brez ljubezni. Stanje se je spremenilo po francoski revoluciji, ko so pisateljice v literaturo pričela vnašati aktualne probleme, ki so težili Evropejke, poleg tega pa sentimentalni trivialni romani niso več zadovoljili izobraženih bralk, katere je začela zanimati znanost.

Drugi del članka avtorica začne s predpostavko, da ženske res berejo drugače kot moški. Po mnenju Jonathana Cullerja ženska, ki bere, ne prevzema neke tuje identitete ali izkušnje, ampak igra vlogo, ki jo prilagodi sebi.

Spolno identiteto oblikujejo številni dejavniki in gre za proces, ki traja vse življenje, pa ni nikoli do konca izpeljan, ampak se samo pomika proti izoblikovanju družbeno prepoznavnega jaza.

Simone de Beauvoir je avtorica tistega znanega stavka, da se ženska ne rodi, ampak to postane. Ta skrajno feministična trditev je nastala verjetno le zato, ker je živela v senci svojega moža, Jeana Paula Sartra. Kot da je biti ženska, biti več kot človek.

Avtorica je s temi primeri spoznanj o spolnih identitetah želela povedati, da se pri branju spolne identitete vedno znova sestavljajo, kar pomeni, da se naše gledišče ves čas spreminja. Od žensk se pričakuje, da se identificirajo z moško izkušnjo in perspektivo, to misel so kasneje nadgradili: branje je naučena aktivnost, ki je, kakor mnogi drugi naučeni interpretativni postopki, nujno spolno kodirana in nanjo vpliva spol.

Prvo obsežnejše delo, ki se ukvarja z bralko, je knjiga Judith Fetterly, v kateri je predstavljenih več pogledov na vlogo bralke. V sodobnejših romanih se med glavnimi junakinjami pojavljajo negativke in z njimi se bralka ne bo hotela identificirati. Drugo sporočilo je, da je dobra ženska mrtva ženska. Podobno razmišlja avstrijska pisateljica Ruth Klüger, ki pravi, da so Othello, Wojcek in Spletki in ljubezni najlepše ljubezenske zgodbe, saj v vseh treh primerih ljubimec ubije žensko, ki jo ljubi. V evropski klasiki prevladujejo dela s podobami ženskosti, ki v senzibilnih bralkah gotovo povzroči drugačne občutke kot pri bralcih. Judith Fetterly zato predlaga branje proti toku. To pomeni, da se moramo iz poslušne bralke spremeniti v uporne bralke in izgnati iz sebe moško miselnost, ki nam je bila vceplejna. Gleden na to, da v osnovih in srednjih šolah večinoma učijo ženske in da v tem obdobju mladostniki oblikujejo in se učijo branja, je malo skregano z logiko, da bi nas naučile moške miselnosti. Ampak bralka lahko potem dobi predsodke, zagovarjati začne svoje ideologije, na koncu se upira samemu procesu branja, s čimer slednje izgubi svoj čar. Takega branja naj bi bile po avtoričinem mnenju sposobne le tiste bralke, ki imajo širok vpogled v razgibanost spolnih identitet, njihove odtise v vsakdanjosti in poznajo niz odgovorov, ki so potrebni, da se prvine literarnega dela ob branju izoblikujejo v smiselno celoto. Ta niz dogovorov Jonathan Culler imenuje literarna oziroma bralna kompetenca.

Bralno kompetenco izoblikujejo številni družbeni dejavniki od družinskega okolja, izobrazbe, starosti itd. Ti dejavniki so vplivali tudi na načine branja. Konec 18. stoletja je prevladovalo »ekzemplarično branje« (spodbudno, daje svarilo in zgled). V 19. stoletju pa naj bi se razvilo »identifikacijsko branje«, katerega naj bi obvladovale predvsem meščanke. Za tako branje so morale razviti višjo stopnjo bralne kompetence, da so se lahko vživele v vloge in prehajale iz fikcije v realnost. Kot je ugotovil Trdina, so za to imele dovolj časa.

Zaključek

Članek je prikazal le bralkino stran in mogoče bi bilo dobro opraviti raziskave tudi o bralcu, saj se mi nekatere izjave feministk zdijo neutemeljene. »Gospa Bovary, to sem jaz!« so Flaubertove besede, ki ne pomenijo, da je imel tako življenje kot Emma, pač pa so splošni problemi, ki jih ima ona, tudi njegovi. Torej si spolni identiteti nista tako različni in zavračam tezo, da bi ženska identiteta bralke ali bralca imela večji vpliv na bralno kompetenco, bolj kot spol zagovarjam čustveno inteligenco. Ali sploh obstajata dva različna spola identitete, glede na to, da je pri Gradnikovih Obrazih lirski subjekt ženska in da Flaubert v Gospe Bovary tudi neverjetno dobro prikaže žensko? Katerega spola je bil Prešeren, ko je napisal Nezakonsko mater, in katerega ko je napisal Sonetni venec? Kaj pa spol pisca ljudskih pesmi, pripovedk? Katerega smo mi ko to beremo? Verjetno pa nimamo enega spola za pisanje, drugega pa za branje.

Vir

Katja Mihurko Poniž: Vloga spolnih identitet pri razvijanju literarne competence. Književnost v izobraževanju – cilji, vsebine, metode. Obdobja 25 – Metode in zvrsti. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2008. 91—97.

Literatura

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo; Ljubljana: Založba Borec, 1976.

Gustave Flaubert: Gospa Bovaryjeva. Ljubljana: DZS, 1996.

Metka Kordigel Aberšek: Branje ali branje. JiS, 1992. 75—82.