Uvod v metodologijo literarne vede / Janko Kos

Iz Wikiverza

← Nazaj na Slovensko Vikiverzo, UNG

Primerjalna književnost. Slovensko društvo za primerjalno književnost, 1988. <http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-7E1V6PBH>

Po članku Janka Kosa, Uvod v metodologijo literarne vede, sva povzetek pripravili Anja Žnidarčič in Laura Brataševec.

Uvod v metodologijo literarne vede / Janko Kos

Janko Kos se v prvih treh točkah svojega članka ukvarja predvsem s problemi metod znotraj literarne vede, njihovim poimenovanjem, raznolikostjo in razmerji, ki jih tvorijo med seboj. Sam pojem metoda ima različne pomene in se pojavlja na različnih ravneh, zato se obravnave med seboj razlikujejo - vsaka si namreč jemlje za izhodišče pojem metode z nekoliko drugačnim pomenom. Tu se po Kosovem mnenju pojavlja osrednji problem, ki je ta, v kakšnem razmerju so te metode med seboj, kako se razlikujejo po obsegu in pomenu. Zato si Kos prizadeva za sistematično ureditev metod.

Zgodovinski pregled

Nekaj besed Kos posveti tudi zgodovinskemu pregledu literarnovednih metod, kjer predstavi tri slovenske poskuse metodologije literare vede, Jakob Klemenina, Franc Zadravec in Anton Ocvirk.

Zaustavi pa se tudi pri evropskih in svetovnih delih, ki so zaznamovali literarno vedo, kjer posebej poudari delo Theory of Literature (René Wellek, Austin Warren), kjer avtorja predstavita zunanji in notranji pristop k raziskovanju literature, in razdelitev metod Lea Pollmanna na metode s temeljno orientacijo k nadindividualnim aspektom literature, metode s temeljno orientacijo k literarnemu delu in metode s temeljno orientacijo k aspektom, ki delo transcendirajo.

Sistematizacija literarnovednih metod

Metode morajo biti postavljene v širši kontekst, znotraj katerega so uporabljene. V tem kontekstu je potrebno razločevati vsaj še tri določila:

  • subjekt (aspekt oziroma perspektivo),
  • predmetno področje, ki mu je ta uporaba prirejena in
  • cilj h kateremu je naravnana.

Potrebno je še razločevanje med tremi različnimi tipi metod, in sicer:

  • formalnologičnimi (izhajajo iz formalne logike): pojmovna definicija, »divizija«, generalizacija, analiza, sinteza, indukcija, dedukcija, redukcija, eksperimentalna, statistična metoda,
  • znanstvenimi (določa jih predmetno področje): historična, tekstnokritična, filološka, lingvistična, semiotična, psihološka, psihoanalitična, ki so glavne metode, sledijo jim pa še podmetode, ki prehajajo v različne vede, to so sociološka, interpretacijska, hermenevtična, primerjalna, formalnoanalitična, strukturalna, matematična, informacijskoteoretična, itd. in
  • filozofskimi (določajo jih filozofske smeri in doktrine, ki jim določajo temeljno perspektivo): pozitivistična, historičnomaterialistična, neopozitivistična, jezikovnoanalitična, duhovnozgodovinska, fenomenološka, strukturalistična, poststrukturalistična, bitnozgodovinska, filozofskohermenevtična, eksistencialistična, dialektična.

Razmerja med metodami

V obravnavanem članku je predstavljeno tudi razmerje med posameznimi metodami, ki lahko prehajajo druga v drugo, se deloma prekrivajo ali pa izključujejo med seboj. Znanstvene in filozofske metode se povezujejo s formalnologičnimi, obenem pa se tudi znanstvene in filozofske metode med seboj povezujejo, vendar za to obstajajo določena pravila, in sicer:

»pozitivistična z biografsko, genetično, filološko, psihološko ali sociološko, historičnomaterialistična s sociološko ali psihoanalitično, duhovnozgodovinska s formalnoanalitično in strukturalno, podobno fenomenološka in še vse druge« (Kos 7).

Podobne povezave so možne tudi med samimi filozofskimi metodami.


Definicija predmeta literarne vede

Od opredelitve predmetnega področja literarne vede je odvisna uporaba in razlaga metod. Od ruskega formalizma dalje je prišlo do zožitve predmetnega območja na literarno delo. Kos se s tem ne strinja in meni, da je literarno umetnino potrebno kot predmet literarne vede razumeti v kontekstu avtorja in bralstva. Predmet je torej trojen, kar moramo »razumeti čim širše, brez kakršnihkoli zadržkov, ki bi literarno vedo utesnjevali na ‘čisti’ predmet literaturo« (8). Nekateri metodologi in raziskovalci, med katerimi je tudi Anton Ocvirk, priznavajo avtorja kot predmet literarnovednega raziskovanja, vendar le toliko, kolikor je potrebno za razumevanje in razlaganje literarnih del. S tem se Kos ne strinja, meni namreč, da je takšen metodološki okvir preveč purističen, saj "je za sprejemnike literarure avtor vsaj toliko zanimiv kot njegova dela, in to ne samo v zvezi z njimi, ampak tudi sam na sebi" (9) V predmetno področje literarne vede torej spada:

  • avtor »z vsem, kar sestavlja njegovo osebnost, življenje in usodo« (9),
  • literarno delo, ki naj ne bo omejeno na posamezna literarna besedila ter
  • »bralstvo kot nosilec recepcije literarnih del« (9).


Poleg tega je potrebno upoštevati še razmerja med avtorjem in literarnim delom, literarnim delom in bralstvom ter razmerja avtorja, literarnega dela in bralstva do zunajliterarne realnosti.

Predmet literarne vede je obsežen, večplasten in razčlenjen.

»Heterogenost tega predmeta je dana že v njegovi temeljni ontološki različnosti: različni predmetni segmenti (avtor, delo, branje) ne obstajajo na isti ravni, ampak ima vsak nekoliko drugačen eksistenčni modus« (9).

Zaradi heterogenosti predmeta literarne vede je potrebno uporabiti celo vrsto metod za njegovo raziskovanje, razumevanje in spoznavanje. Kos na tej podlagi zagovarja metodološki pluralizem, ki ga razume kot

»smiselno uporabo, funkcionalno povezovanje in integrativno nadgrajevanje različnih formalnologičnih, znanstvenih in filozofskih metod, v skladu s predmetnim območjem, ki si ga literarni zgodovinar ali teoretik jemlje v raziskavo«(10),

ob tem pa nasprotuje poljubnemu eklekticizmu in nereflektiranem sinkretizmu.

Pregled metod literarne vede

Uporaba metod v literarni vedi in razmerja med njimi odpirajo vrsto vprašanj na teoretični ravni.

  • Formalnologične metode so najmanj problematične, ker je njihova problematika utrjena v logiki in splošni metodologiji. Njihov položaj je problematičen v izrazitih zgodovinskih sektorjih literarnih raziskav, saj zgodovinske raziskave ne morejo uporabljati deduktivne in induktivne metode, zaradi individualnosti in enkratnosti historičnih objektov. Formalnologične metode zajema več metod: pojmovna definicija, generalizacija, analiza in sinteza, induktivna, deduktivna ter eksperimentalna in statistična. Vse te metode se med seboj povezujejo, prehajajo druga v drugo.

  • Historično metodo sestavlja več delnih metod: genetična, biografska, periodizacijska itd. Genetična metoda je ustrezna vsem, ne samo obravnavi avtorja, ampak tudi samega literarnega dela. Biografska metoda razlaga dvoje. Kot prvo, v obdelavi avtorjevega življenja pomeni biografska metoda način, kako se gradivo o njem organizira v kronološko urejen smisel. Kot drugo, biolška metoda razlaga literarno delo, njegov nastanek, pomen in sestavo. Podoben položaj kot historična metoda imajo v literarni vedi tudi sociološka, psihološka in psihoanalitična metoda. Vse lahko apliciramo na avtorja, literarno delo in bralce. Pri obravnavi literarnega dela lahko te metode uporabljamo, ko obravnavamo literarno delo v razmerju do drugih literarnih del. Pri proučevanju literarnega dela izolirano pa so bolj primerne druge metode, npr. formalnoanalitična, strukturalistična.

  • Interpretacija se povezuje z najrazličnejšimi metodami »zato so njeni metodološki problemi najbolj raznovrstni in zapleteni, kar še stopnjuje z dejstvom, da jih ni mogoče reševati na eni sami ravni« (12). Interpretacijo moramo ločevati od analize in deskripcije, ki sta sicer njej del, vendar z njo nista istovetni. O interpretaciji lahko govorimo, kadar gre za »tolmačenje pomena besed, smisla stavkov, stavčnih enot ali smisla celotnega besedila« (13). Interpretacija se povezuje z naslednjimi metodami:
    • biografska (razumevanje in tolmačenje literarnih del, razlaga avtorja kot samostojne realitete),
    • hermenevtična in filozofskohermenevtična (razumevanje in tolmačenje),
    • filološka (razlaga pisanih dokumentov o avtorju, zastarelih pomenov, nejasnih jezikovnih sklopov),
    • psihološka, sociološka in psihoanalitična (razumevanje smisla avtorjevih dejanj in oblikovanje njegove osebnosti),
    • eksistencialistična (interpretacija tekstov v luči temelnjih eksistencialij, razlaga dejstev avtorjeve biografije, psihologije, psihoanalize),
    • duhovnozgodovinska in historičnomaterialistična (konstruirane "širših, literarnosmernih in obrobnih zgodovinskih celot in s tem raziskavi globalnih razmerij med literarnimi pojavi" (13)).

  • Strukturalna metoda uporabna, kjer imamo opravka z raziskovanjem struktur; povezuje se z različnimi metodami, odvisno od tipov struktur, ki so vključeni v raziskavo. To se lahko dogaja v povezavi z raziskovanjem avtorjeve biografije, osebnosti in psihologije, samega literarnega dela in v povezavi z drugimi literarnimi deli in končno recepcije. Strukturalna metoda se, glede na različne raziskave, povezuje vedno z drugimi metodami; od semiotične, lingvistične in psihoanalitične do fenomenološke, duhovnozgodovinske in historičnomaterialistične. Ne smemo je enačiti s strukturalistično, ki izhaja iz filozofske smeri, s strukturalizma ali poststrukturalizma, z vnaprej določeno perspektivo na predmet.

  • Nekateri teoretiki fenomenološko metodo pojmujejo kot splošno veljavno in enakovredno formalnologičnim metodam. Fenomenološka metoda je posebna filozofska perspektiva, »ki vnaprej po svoje tolmači resničnost, njene podlage in ontološki status« (14). Uporabo te metode je torej potrebno omejiti in natančno določiti. Primerna je v območju ontologije in fenomenologije literarnega dela. Težje je uporabna v literarni zgodovini, »ki terja opustitev fenomenološkega gledišča in prehod v območje historične empirije« (14), tu je uporabna le, če jo podpremo z duhovnozgodovinsko metodo. Zdi se uporabna za določanje literanosmernih pojmov, vendar v povezavi z duhovnozgodovinsko metodo.

  • Eksistencialistično metodo lahko uporabimo pri interpretaciji avtorjevega življenja, osebnosti, tolmačenju likov, tem in situacij v literarnem delu, ne omogoča pa prave literarnozgodovinske obravnave. To se pokaže zlasti ob dejstvu, da je za literano delo bolj plodna Heideggerjeva bitnozgodovinska perspektiva, ki je bližje duhovnozgodovinski (kot eksistencialna), saj omogoča razlago literarnih del v historičnem zaporedju.

  • Duhovnozgodovinsko metodo lahko razumemo »kot skupni imenovalec za zaporedje sicer zelo različnih filozofskozgodovinskih metod […] ki so literaturo oziroma umetnost sploh razlagali kot del epohalnega procesa, v katerem se po posebnih zakonih razvija ‘duh’« (14–15).Takšna metoda je raznovrstna glede na to, kaj pod besedo »duh« razumemo. Lahko gre za duhovno strukturo epohe, naroda, razreda, Evrope, določenega tipa civilizacije ali človeštva nasploh. Poleg tega spadajo vanjo tudi ahistorične tipologije. Duhovnozgodovinska metoda je torej najbolj uporabna za globalno razlaganje literarnih obdobij, smeri in tokov, ki jih ni mogoče pojasniti samo z empiričnimi in formalnimi metodami.

  • Formalnoanalitična metoda zagotavlja čisto znanstvenost, kar ne pomeni, da ni povezana s filozofskimi izhodišči, povezana je namreč s tokovi fenomenologije, strukturalizma in neopozitivizma; od to njena usmeritev v čisto literarno vedo. Razvijali so jo ruski formalisti, češki strukturalisti, angleška nova kritika in nemška imanentna interpretacija. Formalnoanalitična metoda pa ni doma samo v literarni znanosti, ampak tudi v drugih znanostih, ki imajo opravka z analizo čistih form.

  • Marksistična metoda je historičnomaterialistična metoda, ki je združljiva z empirično sociološko metodo in mora biti z njo tudi preverljiva. Lahko se povezuje tudi z psihoanalitično, duhovnozgodovinsko, semiotično, lingvistično ali strukturalistično, vedno pod posebnimi pogoji.

Literatura

Kos, Janko. "Uvod v metodologijo literarne vede." Primerjalna književnost 11. 1 (1988): 1-17.