Uporabnik:Urša Ambrožič

Ob Novi pisariji

Uvodna poglavja Nove pisarije obetajo veliko - obravnavanje aktualne tematike, kar zadeva digitalizacijo tiska, obenem pa strokovno poglobljeno in dovršeno delo. Da bi e-knjige izpodrinile tiskane knjige, je bojazen ljudi, ki internetnega medija najbrž ne obvladajo, oz. vsaj ne poznajo številnih funkcij, ki nam jih le-ta ponuja (medtem ko so pri poznavanju slabosti veliko spretnejši). E-knjiga ni sovražnik tiskane knjige, temveč neke vrste njena nadgradnja, ki omogoča dostop širšemu krogu ljudi - posledično se torej branost povečuje, kar je, oz. naj bi vsaj bil, glavni cilj vsakega avtorja nekega besedila. Odprtost za konstruktivne pripombe in dodatke k besedilu, kar nam omenjen medij omogoča, pa nemara ostaja prioriteta vseh, ki želijo svoje delo izpopolniti na najvišjo možno raven.

Za obstoj nekega naroda sta bila v 19. stoletju ključna literatura, pisana v jeziku tega naroda in seveda knjižni jezik. V tem kontekstu je pojem literature najbrž v veliki meri sovpadal s tiskanimi knjigami, revijami, časopisi. Zanimivo se mi zdi, da imajo toliko let kasneje, pri vprašanju narodnega obstoja veliko vlogo prav spletišča, kot so Wikiverza, Wikvir ... Obstoj slovenskega jezika na teh spletiščih igra pomembno vlogo v kulturnem smislu - pri širjenju, ohranjanju in razvoju jezika. V čast mi je, da lahko tudi sama prisostvujem s svojimi objavami, komentarji, tipkanjem besedil ...

V času, ko je očitno tudi znanje postalo neke vrste materialna dobrina, so vse pomembnejše avtorske licence (creative commons). Poraja pa se mi vprašanje, ali ni včasih pretirano omejevanje z licencami pravzaprav v nasprotju s tem, kar naj bi bil avtorjev primarni cilj - torej visoka branost in na drugi strani pisanje v smislu "nuje po izražanju", ki je popolno nasprotje pisanja z dobičkonosnim namenom. Tolstoj in Dostojevski ob svojem pisanju najbrž nista razmišljala o avtorskih licencah, torej, so le-te najbrž nuja v času, v katerem živimo, zlorabe je verjetno na drugačen način, težko nadzorovati. Ali pa - pisanje ni več poslanstvo, temveč dobičkonosna dejavnost.

Posebno me je pritegnilo poglavje o kredibilnosti. Mnogokrat, zlasti v osnovni in osrednji šoli so nas namreč zares pogosto opozarjali, da je Wikipedija izrazito nezanesljiv vir informacij, zato moramo le-te v primeru uporabe dobro preveriti. Skratka, z eno besedo, Wikipedija navedena med viri za kakršnokoli seminarsko nalogo, je bila mnogokrat deležna kritik s strani učiteljev. Ko zdaj razmišljam, mislim, da gre pravzaprav za paradoks, saj je Wikipedija izpostavljena neprimerljivo večjemu krogu strokovnjakov, ki se lahko dopolnjujejo in posodabljajo podatke, kot denimo knjiga, ki jo je, ko je enkrat napisana, težko spremeniti, posodobiti, nenazadnje pa je tudi manj dostopna. Zanimivo, očitno je lažje zaupati enemu samemu avtorju, ki je izdal knjigo, kot besedilu na Wikipediji, ki ga je ustvarjalo večje število strokovnjakov (pa tudi laikov, če hočete). Tisti stari rek pravi: "Več glav, več ve." Mu z omenjeno izkušnjo sledimo ali ga morda zanikamo?

Pomembna se mi zdi povezava med kredibilnostjo in pravopisom. Jezik je osnovno sredstvo sporazumevanja, obenem pa lasten jezik vsakega posameznika tudi del lastne identitete. Ob tem se mi poraja vprašanje, ali je lektoriranje npr. diplomskih nalog smiselno, saj gre v tem primeru nenazadnje za lektorjev jezik in slog. Mislim, da pravopisna kompetenca med drugim definira intelektualnega in izobraženega človeka.

Prvič sem se soočila s pojmom citatnih indeksov in presenetilo me je, kako hitro lahko pride do zlorab - očitno smo družba, ki se ne more na nobenem koraku izogniti štetju, razvrščanju in tekmovanju (v tem kontekstu avtor govori predvsem o faktorju vpliva). Zlasti uporabno pa se mi je zdelo poglavje o citiranju, čeprav se mi zdi nepotrebno zapletanje s številnimi citatnimi stili, saj nenazadnje sporočamo iste podatke.

Slovarček

A–D

anahronízem -zma m (ȋ) pojav ali dejstvo, ki ni v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopa

brezprizíven -vna -o prid. (ȋ) knjiž. ki ne dopušča priziva, ugovora

ciklostíl -a m (ȋ) stroj za razmnoževanje odtisov z matrico

defetízem -zma m (ȋ) mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje

diseminácija -e ž (á) med. razširjenje bolezenskih klic po telesu

E–I

ekscerpírati -am nedov. in dov. (ȋ) namensko prepisovati odlomke, podatke iz teksta, izpisovati

fámulus -a in -la m (ȃ) knjiž. služabnik, pomočnik, zlasti pri kakem znanstveniku

hermetízem -zma m (ȋ) publ. lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi

inêrcija -e ž (é) 1. knjiž. stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost

J–N

kataklízma -e ž (ȋ) knjiž. dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju/ekspr. šele čez nekaj časa po kataklizmi se je prebivalstvo zavedelo nesreče po hudi katastrofi

koriféja -e ž (ẹ̑) knjiž. prvak, veličina

kleptomaníja -e ž (ȋ) bolezensko nagnjenje h kraji

lamentácija -e ž (á) nav. mn., ekspr. tožba, tarnanje: ne maram njegovih lamentacij

O–Š

pregnánten -tna -o prid. (ȃ) knjiž. jedrnat, zgoščen

sintágma -e ž (ȃ) lingv. besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena

srenja ekspr., s prilastkom ljudje, ki jih povezujejo skupni interesi, dejavnost, družbeni položaj

T–Ž

uzurpácija -e ž (á) knjiž. nezakonita, nasilna prilastitev

vademékum -a m (ẹ̑) knjiž. knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik

Izkušnja s Slavistično revijo

Prve asociacije na besedo revijo so, priznam, pri meni precej drugačne od tega, kar se mi je trenutno pojavilo v rokah - Slavistična revija. Ni privlačne naslovnice, ni fotografij, besedila poravnana in skrbno oblikovana. To me pravzaprav privlači, saj mi takšna zunanja podoba na nek način sporoča o verodostojnosti podatkov in poglobljeni strokovni obravnavi določenih tematik. Z eno besedo - Slavistična revija mi je ob listanju bolj podobna knjigi, oz. nekemu zborniku, kot pa reviji.

Članek: Označevalci odprte propozicije v govorjenem diskurzu

Gre za članek Darnike Verdonik in Zdravka Kačiča, ki se ukvarja predvsem z označevalci odprte propozicije. Čeprav jih vsakodnevno uporabljam tudi sama, se nikoli nisem poglobila v pogostost njihove uporabe in njihovo kvalitativno vrednost. Zanimiva je predvsem podrobna analiza najpogostejšega označevalca odprte propozicije in tako naprej - avtorja se posvetita formalni, oz. neformalni uporabi le-tega, analizirata pa tudi diskurzivno razsežnost označevalcev.

Prebiranje spletnega arhiva Slovlit

Poiskala sem obvestilo, ki je bilo objavljeno na datum mojega rojstva, tj. 23. oktobra (2002). Gre za obvestilo Mateja Krajnca, ki je tedaj prevedel pesmi Elvisa Presleya in je želel vse uporabnike te strani obvestiti o izidu knjižice. Opozarja, da je pomembno, da Slovenci v svojem jeziku dobimo besedila največjih svetovnih glasbenikov. Ob tem izrazi svojo željo, da bi se o takšnih besedilih, ki so svojevrsten kulturni fenomen, več govorilo tudi na fakultetah. Slednje je tudi moja želja - nenazadnje je denimo Bob Dylan s svojimi izpovedmi prepričal svet in prejel Nobelovo nagrado, zakaj ne bi torej več pozornosti posvečali glasbeni poeziji?

Literarni dogodki

Mednarodna konferenca Medialnost in literatura

V petek, 25.11.2016, sem se udeležila konference Medialnost in literatura, in sicer naslednjih štirih sekcij: Klemens GRUBER: Kinofikacija umetnosti; Igor KORŠIČ: Železo in sanje:Medij in umetnost v filmu; Gabrijela Lučka GRUDEN: Radijski jezik:intimni dialog z nevidnim; Jurij Bon, Urška PERENIČ, Indre PILECKYTE, Grega REPOVŠ: Branje poezije na papirju in zaslonu: Vedenjski eksperiment.

Posebej navdušila me je sekcija o radijskem jeziku, saj je govorka podala veliko zanimivih možnosti v zvezi z radijsko igro, kar me kot radijko posebej zanima. Pri radijski igri gre za zvočno uprizoritev, ki v veliki meri temelji tudi na paraverbalnih sredstvih. Gabrijela Lučka Gruden je izpostavila stališče, da ima pri radijski igri pomembno vlogo tudi tišina, čeprav se prav slednje na radiu najbolj bojimo. Pomisleki tudi s strani poslušalcev so bili, ali je glasba pri radijski igri sploh potrebna, saj lahko že z govorom ustvarimo zanimivo pripoved. Grudnova se je strinjala, da glasba vsekakor ni najpomembnejši element pri radijski igri, je pa dobro dopolnilo. K temu je Igor Koršič dodal, da glasba režiserju pri radijski igri (tako kot pri filmu) omogiča hitrejši prehod na neko višjo raven. Posebej so me navdušili tudi predvajani primeri radijskih serij (npr. Pri psihiatru), pri čemer je Grudnova omenila izrazito vživljanje poslušalcev v odigrano sitaucio. Poslušalci, ki so imeli možnost aktivno sodelovati v igri, so se vživeli do te mere, da so pomešali fakte in fikcijo, česar še sami ustvarjalci niso pričakovali.

Goncourtov seznam/Slovenski izbor

V četrtek, 20. 4. 2017, sem v Cankarjevem klubu prisostvovala slovesni razglasitvi najboljšega francoskega romana po mnenju slovenskih študentov. Gre za dogodek, ki je bil organiziran s strani Francoskega inštituta, in sicer v okviru Nodierevih dnevov (veliko književno praznovanje, poimenovano po pisatelju Charlesu Nodieru). Ob tej priložnosti smo v Sloveniji gostili dve največji francoski imeni s področja literature – Erica-Emmanuela Schmitta in Didiera Decoina. Oba sta bila v preteklosti dobitnika Goncourtove nagrade, ki jo podeljuje Akademija Goncourt in velja za navečjo in najprestižnejšo literarno nagrado v Franciji. Pri tem izboru je letos sodelovalo še 9 drugih držav, med katerimi je bila tudi Slovenija, ki je 20. aprila torej razglasila in utemeljila svojo odločitev o najboljšem francoskem romanu po njihovem mnenju. 41 slovenskih študentov je izbiralo med štirimi romani, ki so bili izbrani v ožji izbor za prejem omenjene nagrade. Slovenski študentje so se odločili, da je najboljši roman po njihovem mnenju, roman avtorice Catherine Cusset z naslovom "L'autre qu'un adorait". Izbran roman bo tekom tega leta preveden tudi v slovenščino.

Pred podelitvijo smo lahko poslušalci prisluhnil pogovoru z Ericom-Emmanuelom Schmittom in Didierjem Decoinom, ki sta kot prejemnika nagrade Goncourt razpravljala o tem, čemu služijo literarne nagrade. V Franciji obstaja preko 1500 literarnih nagrad z namenom spodbujanja literarne produkcije. Prodaja knjig, ki prejmejo nagarde, se namreč bistveno poveča. Didier Decoin, ki je Goncourtovo nagrado prejel leta 1977 za svoj roman "John l'Enfer", bil med drugim tudi predsednik francoskega pisateljskega združenja, je na kratko povzel, kako izbor za takšno prestižno nagrado sploh poteka in ob vprašanju, ali meni, da je Goncourtovo nagrado prejel za svoj najboljši roman, povedal, da je o tem težko govoriti in, da literarno nagrado najbrž v nekem trenutku prejeme tisto delo, ki je trenutno najbolj družbeno aktualno, oz. ki v bralcu spodbudi razmišljanje o vprašanjih, ki zadevajo družbo določenega kraja in časa. Zanimivo je bilo tudi razmišljanje enega najbolj branih in igranih frankofonskih avtorjev v tem trenutku, Ericom-Emmanuelom Schmittom. Njegove knjige so prevedene v 44 jezikov in v več kot 50-ih državah redno igrajo njegove igre. Obravnavajo ga v francoskih osnovnih in srednjih šolah, v slovenščino pa je prevedenih sedem njegovih del. V pogovoru je povedal, da je Francija, tako rekoč, obsedena z literaturo. V založbe vsak dan prihaja tisoče knjig, vsakdo, od politikov do glasbenikov, si želi postati pisatelj – velike literarne osebnosti so dejansko idoli družbe. Poudaril je, kako neverjetno in magično se mu zdi pri literaturi to, da nekemu narodu velik literarni umetnik, oz. njegova stvaritev dejansko pomeni identifikacijo z lastnim narodom. Pri tem je za primer navedel tudi Prešerna, ki je za Slovence nekakšen narodni simbol. Glede vloge literarnih nagrad je omenil, da odigrajo veliko vlogo zlasti pri tem, da imajo založbe, če si prejemnik prestižnih nagrad, do tebe drugačen odnos, hitreje sprejmejo tvoje delo, obenem pa je nagrada tudi nekakšno "breme", ki ga moraš prenesti. "Sam sem po tem, ko sem prejel Goncourtovo nagardo, dobil največje kritike v mojem življenju," je povedal Schmitt. Gre za to, da si po prejetju takšne nagrade pod budnim medijskim očesom, ki spremljajo tvoje delo. Prejem nagrade moraš nekako upravičiti, nekateri avtorji pritiskov ne prenesejo in njihovo literarno ustvarjanje se pravzaprav po prejemu nagrade konča. Oba avtorja sta bila navdušena tudi nad literarnimi kritikami slovenskih študentov, ki so jih prebrali pred razglasitvijo. Srečanje s tako velikima francoskima avtorjema, ki tudi v družbenem življenju predstavljata veliki avtoriteti, odkriva zanimiva dejstva povezana z literarno produkcijo, podeljevanjem nagrad in njihovi vlogi ter o samem odnosu družbe, oz. naroda do literature. Najbrž smo v Sloveniji še daleč od tega, da bi o pisateljih pisali v tabloidih in bi se predsedniški kandidati fotografirali pred knjižnico, da bi se ljudem približali s svojim odnosom do literature. Literatura za ožji krog izobražencev in občasnih intelektualcev? V Franciji ne.