Uporabnik:Uros ferrari stojanovic

Uroš Ferrari Stojanović

UL FF Slovenistika - Geografija (1. letnik 1. stopnje)

Novobesedje

abderit – omejen, ozkosrčen človek

afiniteta – podobnost, sorodnost

aglomeracija – kopičenje, strnjevanje, združevanje

ahasver – človek, ki ga nemir žene po svetu, večni popotnik

alienacija – odtujevanje, izgubljanje bistva

alohton – ki je po izvoru od drugod

altana – zaprta terasa v nadstropju

aluzija – namigovanje

amnestija – delna ali popolna oprostitev kazni

anahromizem – pojav ali dejstvo, ki ni v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopa

aristarh – strog jezikovni kritik

dedukcija – sklepanje iz splošnega za posamezno, obr. Indukcija

imanenten – ki je v čem kot neločljiv, opredeljujoč del, notranji

itinerar – popis stanovanjskega imetja

izohron – enako dolgo trajajoč

kartel – združba enakih ali sorodnih podjetij za dosego monopola na trgu

oksimóron – bistroumni nesmisel

pompozen – razkošen, sijajen, veličasten, mogočen, slovit; hrupen, buren, bučen

pretenciozen – strokovno prezahteven

sporadičen – pojavljajoč se posamično, od časa do časa, mestoma, ponekod, posamično

Popotovanje iz Litije do Čateža

Tutorji in starejši stanovski kolegi so nam dejali, da je Popotovanje za bruce takorekoč obvezna iniciacija v slovenistični in v splošnem jezikoslovni in literarni svet. Verjeli smo na besedo, a tudi na fotografije. Sploh pa, kakšni Slovenci slovenisti, nekateri pa za povrh še geografi bi pa to bili, če se po strokovni dolžnosti (in želji, žganjevski in pojedinski spodbudi) odpravili "v hribe" (naj se bere kot: v dva hujša klanca in vmesne nagnjene ravnice).

Zame je bilo Popotovanje tako za slovenista kot geografa nadvse iz(po)polnjujoče doživetje, ki si bom zanj prizadeval, da mi preide v vsakoletno navado. Družiti se s cvetoberom sošolcev, profesorjev in drugih kolegov z matičnega strokovnega področja, prehajanje poti, kakršno že pol stoletja prehajajo prednamci in jih bodo, če bog da in naša dobra volja, prehajali še rodovi zanamcev. Po istih poteh, mimo istih dreves, mimo katerih je prehajal Levstik. Čeprav se narava spreminja, ostaja duh še vedno v njenih medprostorih. Neprecenljivo.

Čeprav je vsak začetek težak, prehoditi smo morali namreč prvih jutranjih mučnih nekaj korakov od litijskega kolodvora mimo unikatnega Plečnikovega partizanskega spomenika do prve gostilne, kjer se je že razživelo radostno vzdušje, ki nas ni zapustilo še ves dan in še kak dan zatem, ko smo vsi vzneseni pripovedovali preostalim sošolcem, kako žal jim je lahko, da niso šli z nami. Mi nismo obžalovali ničesar. Niti koraka niti žlahtne kapljice. In hitro smo sklenili, da moramo prihodnje leto Popotovanje zanesljivo ponoviti, pri čemer vztrajamo še dandanašnji.

Naš jezik je naša moč

Vljudno vabljeni k ogledu moje spletne strani z nekaj nasveti in razmisleki o sodobnem in izrazno močnem slovenskem jeziku na naslednji povezavi: https://sites.google.com/site/urosferraristojanovic/mar-nam-je

Slavistična revija

Milan Grošelj – O priponi -in

Pripona -n- se je od nekdaj rabila za individualiziranje osebnih imen, denimo latinsko Cicer-o-nis, grško Plato-n, končno tudi slovensko Dolgi-n. Pripona -in je še nekoliko posebnejša v t. i. srbohrvaških jezikih, denimo gospod-in, ki se rabi samo za edninske položaje, medtem ko je taista beseda v množini gospod-a. V slovenskem jeziku se pripona -in le še redko rabi, tak primer je beseda petel-in, in tu se je pripona -in prenesla tudi na množino. Kot zanimivost imajo prav to pripono tudi germanske besede za petelina, denimo gotsko v rodilniku han-in-a. Pri jezikih, izhajajočih iz starocerkvenoslovanščine, je posebnost pri priponi -in še nadalje v tem, da se v pomenu krščanskega boga rabi v obliki gospod, brez priponskega -in. Ker naj bi bil bog v krščanskih verovanjih samo en, ga ni bilo treba posebej oznamovati s pripono -in, kakor tudi nikakor drugače oznamovati v tistih jezikih, ki poznajo določne člene, saj jih besede kot bog, gospod, stvarnik ipd. skoraj praviloma nikoli nimajo. Zanimivo pa je nasprotno pri besedi suženj – za Rimljane je bil ta govoreče orodje, tako da so imeli izraze zanje v nevtru – servitium. V podobnem odnosu tudi Grk svojega sužnja ni nikoli klical v zvalniku, temveč vselej v imenovalniku – ho pais, v tem smislu, da se nanj ne more obračati neposredno, saj ni popolni posameznik. Podobno smo posegli tudi v starocerkvenoslovanščini, saj je pri besedi rab prav tako posebnost, da nima individualizirajoče pripone -in.

– Slavistična revija 1972 (UDK 808.63-312.1 : 633.88)

SlovLit

SlovLit je spletno forumsko mesto, namenjeno temu, da prek debat in diskurzev poveže sloveniste domovine in sveta pod eno streho. Kot tako medmrežno mesto je nadvse prikladno za pregledno in sprotno razpravo, kritike in pomisleke o modnih, perečih in porajajočih se vprašanjih s področja slovenistike, humanistike, družboslovja, literarne vede ter o nenazadnje naši, v splošnem rečeno jezikoslovni srenji, pritikajočih temah.

Na moj letošnji rojstni dan oziroma terminološko natančneje rečeno na letošnjo obletnico mojega rojstva, dne 16. novembra 2016, je na spletni portal SlovLit, med drugimi, gospod Janez Stergar objavil svoj poziv k ogledu ponovitve večer dan predtem predvajanega dokumentarnega filma Doberdob: Ungaretti – Voranc o človeški tragiki bojišča velike vojne na Doberdobu režiserja in scenarista Valentina Pečenka, in sicer je bila ponovitev na sporedu dne 17. novembra, ob 13:30 na 1. programu Televizije Slovenija. Stregar piše, da zgodovinsko podstat in pripoved Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca v filmu iz tančice neznanega odgrinjat profesor Miran Košuta iz Trsta, presunljive pesnitve pesnika Giuseppeja Ungarettija pa profesor Elvio Guagnini. Stregar prilaga svojemu pozivu še spletno povezavo do priložnostnega slavnostnega spletišča Radiotelevizije Slovenija v smislu 100. obletnice začetka prve svetovne vojne.

Medialnost in literatura

24. novembra 2016 sem se udeležil mednarodne konference Medialnost in literatura v organizaciji profesorice dr. Urške Perenič, in sicer sem poslušal tretje zasedanje prvega dne, s predavanjema dr. Matije Ogrina (Prehod od rokopisne k tiskani knjigi) in profesorja dr. Aleksandra Bjelčeviča (Verz in proza v pisnem in ustnem mediju) (zaradi obveznosti samo predavanje dr. Ogrina v celoti) ob 15. uri na Filozofski fakulteti. Prilagam nekaj svojih zabeležkov.

Dr. Matija Ogrin – Prehod od rokopisne k tiskani knjigi: Stopnje, možnosti in ovire ob primeru starejšega slovenskega slovstva

Dr. Matija Ogrin je raziskovalec Znanstvenoraziskovalnega središča Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Načeloma proučuje našo književnost 17. in 19. stoletja, osredinjeno zlasti na baročna, poznobaročna in razsvetljenska dela ter tista iz kroga Antona Martina Slomška. V tem smislu se ukvarja tudi z neobjavljenimi slovenskimi rokopisi iz omenjenih obdobij, k čemur dodaja še metode digitalne humanistike za potrebe raziskovanja in objavljanja primerkov naše tovrstne manj znane literature. Med znanstvenokritičnimi izdajami je uredil tudi Škofjeloški pasijon.

Prehod od rokopisne k tiskani knjigi se zdi, da je bil hiter in da je nastopil neposredno ob izumu tiska, a velja pri tem upoštevati izsledke raziskav iz zadnjega časa, ki so nakazale, da je bil ta prehod nadvse postopen. Še približno dvesto let po izumu tiska, dokler ni tisk naposled prevladal, sta namreč rokopisna in tiskana knjiga živeli v sobivanju. 16., 17. in 18. stoletje nam poleg redkih tiskanih medijev, ki so se nam ohranili, razkrivajo t. i. »rokopisne objave«, zelo umetelno okrašena besedila, ki so potovala med ljudmi od hiše do hiše.

Omeniti velja, da so še v 17. stoletju obstajale združbe, ki so se ukvarjale s prepisovanjem rokopisnih časopisov. Na Kranjskem sicer nismo imeli natančno takih firm, smo pa tovrstne prakse v neki meri poznali – redki izobraženci v zunajmestnih okoljih, učitelji namreč, organisti in vaški mežnarji, so se na prošnjo, občasno verjetno tudi za plačilo, ukvarjali s take vrste prepisovanjem rokopisov.

Dr. Ogrin je izpostavil primer doslej razmeroma malo znanega franščiškanskega patra Konrada Branka, ki je živel v 18. stoletju na Gorenjskem kot vzorčni primer pisca kakovostnih teoloških esejistično-meditativnih besedil, razen razlage zakramentov prirejenih zlasti za osebno premišljevanje. Pisal je v izdelanem, skladnem knjižnem jeziku z zgledno stavčno sestavo. Ta opus je premalo znan najverjetneje zato, ker se je naše zbiranje in objavljanje zgodovinske literature doslej opiralo bolj kot ne le na bibliografijo tiskanih objavljenih del, v ozir pa velja vzeti, da so ta in temu podobni rokopisi nastajali v obdobju že uveljavljenega tiska. K slabi prepoznavnosti je v velikem delu pripomogel tudi značaj časa njihovega nastajanja, ko je vladal konflikt med razsvetljenskimi oblastmi; tedaj je funkcijo ljubljanskega škofa nosil Janez Herberstein, goreč jožefinist, pristaš reform Jožefa II. (imenovala ga je sama Marija Terezija) in kot tak v sporu z državniki, kar je končno rezulitralo v neobjavljenosti pričujočih rokopisov. Ob primeru patra Konrada Branka vidimo, da je rokopisni medij omogočal dostopnost svojih vsebin le malemu krogu uporabnikov in pripadnikov posrečenih bratovščin, ki so spodbujale čaščenje božje matere in Jezusa.

Nadalje je dr. Ogrin osvetlil še rokopis z naslovom Antikrist, primer posredniške objave, pod katero se je avtor podpisal kot učitelj, v besedilu pa omeni, da je rokopis izdelal »zavoljo svojih dobrih znancev«. Gre v bistvu za prevod dela nemškega pisatelja Dioniza Luksemburškega, ki piše o koncu sveta in predočuje apokaliptično razlago zgodovine. Rokopis naj bi bil pripravljen na podlagi 20–30 let starejšega protografa (izvirnika, iz katerega izhajajo vsi nadaljnji prepisi) Antikrista izpod peresa Matije Žegarja. K sreči imamo do današnjih dni oba ohranjena in primerjaje ju lahko hitro ugotovimo, da je jezikovna razlika sicer enakega besedila zelo velika – rokopis tako podpisanega učitelja ima namreč prepričljivo boljšo skladnjo, bralstvu pa se je mogel približati tudi z ličnejšo barvno podobo, kar na lahko na neki način štejemo za prvo pojavitev »slikarstva« v naši pisni kulturi, kar je v tistem času, glede na prikazano mistično vsebino, pri naslovnikih najbrž izpadlo kar presunljivo.

Tretji primer je bila pesmarica domnevno romarskega voditelja Franceta Krebsa, ki je svoje sovaščane in prijatelje vodil po romarskih poteh, v pesmarico pa zložil pesmi za romarsko rabo. Kontekst pesmarice je podeželska cesta, po kateri hojé so romarji prepevali, ne gre pa tu zgolj za nabožne pesmi, ki jih je sicer največ, saj na koncu dodaja tudi nekaj humornih in zbadljivih pesmi o vsakdanjejših rečeh, ki še dolga leta zlepa ne bi prišle v kakšno tiskano knjigo. Dr. Ogrin je predstavil še en primer, to je molitvenik, ki ga je kot redkost pripravila ženska in njegova posebnost je, da ima vse glagolske deležnike zapisane v ženski slovnični obliki, kar je še ena pojavnost, ki je bila v tistem času možna samo v rokopisnem mediju, vidimo pa vendarle, kakšne vrste prilagotitev vse je omogočalo pisanje rokopisov.

Proti koncu grede je dr. Ogrin omenil še Kapelski pasijon, neke vrste agregacijo starejših tovrstnih baročnih besedil iz 17. stoletja, ki se niso v celoti ohranila, pričujoči Kapelski pasijon pa naj bi služil tudi eventualnemu režiserju, ki bi se utegnil pasijon potruditi uprizoriti. Sklenemo lahko, da je rokopisni medij v neki meri omogočal tako objektivno kot subjektivno adaptacijo izvornih besedil, ustvarjal pa je obenem nabir, včasih pa tudi podmnožico prvotnih besedil, sestoječo iz tistih, ki jih je rokopisec prepoznal kot zanimive za svoje izbrano ciljno občinstvo.

Književnost in jezik pri otrocih: Vpliv zgodnjega privajanja otrok književnosti na usvajanje zbornega jezika kot prvotnega nasproti pokrajinsko zaznamovanemu

(Seminarsko delo)

UVOD

Izhodišče

V svoji raziskovalni nalogi oziroma zasnovi v mislih izvedene eksperimentalne raziskave bi radi prišli kar najbližje odgovoru na zastavljeno si vprašanje, in to je, v koliki meri vpliva branje pravljic in sorodnih otroških književnih vrst in zvrsti na to, v koliko se otroci zaradi tega navzemajo zbornega izraza in izreke kot prvotnih, namesto da bi za vsakdanje predmetnosti najprej uvajali svoje bodisi narečno bodisi mestnogovorno, pokrajinsko zaznamovano izrazje torej.

Cilj

Cilj naše raziskovalne naloge je z eksperimentalnimi raziskovalnimi metodami potrditi oziroma delno potrditi ali ovreči v nadaljevanju predstavljeno hipotezo, nasploh pa obenem dobiti tudi vsaj približen občutek oziroma odgovor na vzporedno problemsko vprašanje, in sicer v koliki meri lahko zgodnje prebiranje otroške književnosti v zbornem jeziku neugodno ali celo ogrožujoče vpliva na položaj naših narečij, ki naj bi se jih otroci prav v predšolski dobi oziroma pred vstopom v institucionaliziranejše oblike formalnega izobraževanja najbolj navzemali.

Teza

»Zgodnje privajanje otrok h književnosti, v obliki prebiranja pravljic in podobnih vrst in zvrsti otroške književnosti, vpliva na to, da otroci za vsakdanje predmetnosti in pojavnosti krepkeje usvajajo zborni izraz in izreko kot narečno oziroma mestnogovorno pokrajinsko zaznamovane jezikovne prvine, ki jezikovni uzaveščanju predšolski dobi zlasti pritičejo.«

Ključne besede

Pravljice; mestni govori; narečja; knjižni jezik; predšolski otroci.

OSREDNJI DEL

Oslikava ozadja raziskave

V osrednjem delu predočujemo predvidoma začrtani potek naše hipotetične empirične eksperimentalne raziskave, in sicer natančno in nazorno po korakih, s katerimi želimo doseči cilje svojega dela, ki so bodisi potrditev, delna potrditev ali ovrženje naše uvodoma predstavljene teze. Glede na svoj proučevani naslov, povezavo med književnostjo in razvijanjem jezikovnih zmožnosti, podrobneje zvrstnosti, oblik in prvin pri otrocih ter obrazložitveni podnaslov Vpliv zgodnjega privajanja otrok h književnosti na usvajanje zbornega izraza in izreke kot prvotnih nasproti pokrajinsko zaznamovanim smo preudarili, da bi bilo našo hipotetično eksperimentalno raziskavo najbolj povoljno izvesti na skupini otrok predšolske starosti, torej skupini otrok, ki še ni bila vključena v institucionaliziranejše oblike formalnega izobraževanja. Prav tako gre pri skupini predšolskih otrok za ključno lastnost razvojne dobe, in ta je, da se z jezikom šele dobro srečujejo, da uzaveščajo in razvijajo svoje jezikovne sposobnosti. Obenem je to tudi obdobje, ko zaradi zgoraj omenjene nedeležnosti institucionaliziranejših oblik izobraževanja še niso pod vplivom sistematičnega učenja knjižnih zvrsti jezika, zato so za učenje raznih jezikovnih variant v tem obdobju še toliko bolj dovzetni. Pri tem se pojavlja vprašanje, v koliki meri lahko vrtčevsko varstvo, ki na nek način vendarle že predstavlja drugotno stopnjo socializacije in se tako po družbenih kot govornih vlogah za otroka že opazno razlikuje od tistega doma, štejemo za okolje in položaj, v katerem je otrok deležen knjižnih oblik govorjenega jezika. Vzgojiteljice v vrtcih so namreč večinoma s srednješolsko izobrazbo in v teku svojega izobraževanja nimajo pretiranih možnosti usvojiti zbornega izraza in izreke, kot imajo to denimo osnovnošolske razrednostopenjske učiteljice. V najboljšem primeru gre lahko pri vzgojiteljicah za posamično, samostojno dobro razvit jezikovni čut, ki ga negujejo bodisi z rednim branjem, spremljanjem državnih radia in televizije ter drugih nacionalnoravenskih govornih in pisanih občil. Druga možnost, pri kateri lahko pripominjamo s svojevrstnim »pozitivnim hendikepom« vzgojiteljic, kar zadeva njihov zborni izraz in izreko, je ta, kadar govorimo o vzgojiteljicah in vrtcih v tistih predelih Slovenije, katerih narečja in mestni govori po jezikovnem obziru spadajo med tiste, ki so zaradi svojih prvin in značilnosti bližje standardiziranemu slovenskemu jeziku, predvsem z leksemskega stališča. To bi bili v grobem rečeno zlasti narečja in mestni govori večjega dela Gorenjske in dela Dolenjske kot zgodovinskih pokrajin ter Osrednjeslovenske regije kot statistične enote. Najsrediščneje se mednje seveda uvršča tudi Ljubljana kot svojevrsten fenomen prepleta gorenjskih in dolenjskih, v zanemarljivem delu tudi severnonotranjskih narečnih prvin in kot taka tudi prostor govorov, ki so že bližje slovenskemu knjižnemu jeziku (povzeto po: Tivadar 2010). Privzemimo torej, da svojo hipotetično eksperimentalno raziskavo izvajamo v vrtcu v take vrste okolju, ki v njem ni moč pripisovati pretiranega pomena osrednjeslovenskosti za vpliv na morebitno manjšo prisotnost nestandardiziranih jezikovnih prvin na jezik, v katerem poteka vrtčevska drugotna socializacija. Za okolje, kjer bi izpeljali svojo raziskavo, smo izbrali vrtec v Zagorju, saj smo preudarili, da gre pri tem jezikovnem okolju za kombinacijo dveh za nas tvornih okoliščin, in to sta (1) razmeroma središčna lega znotraj slovenskega etničnega prostora, zato tudi manjši potencialni vpliv jezikov sosednjih narodov; ter (2) pretežna prostorska, reliefna izoliranost, ki omogoča, da so tudi otroci, ki so doma v mestnem zaledju oziroma njegovem gravitacijskem območju, prihajajo iz narečno razmeroma sorodnega okolja, kar v našem primeru pomaga zlasti pri tem, da vsaj večino vsakdanjih predmetnosti poimenujejo z enakimi ali vsaj zelo sorodnimi izrazi. Obenem smo se pri predvidevanju potencialnih izrazov, ki bi jih najverjetneje od otrok slišali kot poimenovanja predočenih jim podob za vsakdanje predmetnosti, mogli opreti tudi na razmeroma zanesljiv spletni vir, t. i. Slovar zagorskega knjižnega jezika, dostopen na med viri zapisani spletni povezavi.  

Predstavitev izvajalcev terenskega dela raziskave

Izvajalci naše hipotetične eksperimentalne raziskave bi bili več vrst. Poglavitni del raziskave, obdelavo podatkov torej in analizo iz njih izhajajočih rezultatov, bi seveda opravili avtorji kot nosilci strokovne oziroma znanstvene plati našega dela. Na terenu oziroma v za raziskavo izbranem zagorskem vrtcu pa bi bili izvajalci troji, oziroma bi bila to dva zunanje (ne izmed avtorjev) izbrana izvajalca ter obvezno prisoten vsaj eden od avtorjev, ki bi zapisoval odgovore otrok in beležil vse potrebne spremljajoče okoliščine, dejavnike in morebitne opažene posebnosti. Prvi od dveh zunanjih (neavtorskih) izvajalcev raziskave bi bila gotovo vzgojiteljica otrok, na skupini katerih bi izvajali raziskavo. Njena vloga bo predstavljena v nadaljevanju. Drugi zunanji izvajalec bi bila otrokom od prej neznana oseba, privzemimo, da ženskega spola, ki ga otroci pač po naravni poti dojemajo bolj materinskega, zaščitniškega in domačnega, ta oseba pa bi otrokom dva tedna prihajala prebirat otroške pravljice oziroma sorodne zvrsti in vrste otroške književnosti. Te knjige bi bile seveda vnaprej skrbno zbrane in izbrane s strani avtorjev raziskave, saj bi jih izbrali take vrste, da so v njih kar najlepše zastopane ponavljajoče se besede iz vsakdanjega življenja. To bi dosegli z izbiro izrazito tematsko obarvanih pravljic, ki imajo že v naslovu kako tako vsakdanježivljenjsko predmetnost, kot so denimo hišni predmeti, oblačila, hrana in podobno.

Predstavitev preizkušancev

Preizkušanci bi bili v naši hipotetični eksperimentalni raziskavi torej varovanci izbranega zagorskega vrtca, in sicer v starostni skupini triletnikov. Preudarili smo, da gre pri triletnikih za tisto obdobje, ko so v vrtčevsko varstvo večinoma vključeni otroci že domala vseh družbenih slojev in skupin, od koder prinašajo svoje pokrajinsko in socialno zaznamovane prvine besednega izražanja, obenem pa še niso bili predolgo podvrženi govorici za vsem razumljiv in bližnji jezik razmeroma trudečih se vzgojiteljic. Menimo tudi, da pri triletni starosti otroci doma še niso vljučeni v proces učenja branja in pisanja, čeprav obstajajo tudi izjeme, kjer starši s tem začenjajo že razmeroma zgodaj. Naš vzorec bi predstavljalo dvanajst naključno izbranih otrok iz omenjene triletne starostne skupine. Za dvanajst kot minimalno število udeležencev je bilo ugotovljeno, da ob naključni izbranosti vzrocev oziroma sodelujočih že omogoča tolikšno pestrost, da lahko iz nje izhajamo na videz neke celotne populacije, sestavljene iz sorodnih udeležencev. Seveda bi bilo pred tem treba zagotoviti, da so starši z izvajanjem raziskave docela seznanjeni, obenem pa bi si želeli, da nam zagotovijo, da svojim otrokom ne bodo omenjali, da bodo udeleženi v kakršnikoli raziskavi, saj bi jih to lahko le zmedlo, odvzelo pozornost ali celo voljo do sodelovanja, za katerega potekanje zares ne bi niti zavestno vedeli, obenem pa bi utegnilo dejstvo, da so seznanjeni, da jih pride poslušat oziroma ocenjevat neka tretja, tuja oseba, vplivati na to, da bi se trudili »lepo« govoriti, torej zapostaviti svoje narečne oziroma mestnogovorne prvine in se potruditi govoriti »slovensko«.

Predstavitev začrtanih korakov dela

1. Izbrali bi deset književnih del otroške književnosti, primernih za otroke triletne starosti. Izbrali bi take knjigice, v katerih je močneje zastopano pojavljanje neke splošno znane besede, ki opisuje neko vsakdanjo predmetnost. Seznam potencialnih besed prilagamo v naslednjih poglavjih.

2. Izbrali bi primerno vzgojiteljico kot prvo od dveh zunanjih soizvajalcev, in sicer táko, kateri bi lahko zaupali zbranost in doslednost, ki naravi našega raziskovalnega dela pritičeta.

3. Nadalje bi izbrali tudi drugega zunanjega soizvajalca, to pa bi bila oseba, ki bi otrokom dva tedna (deset dni) zapovrstjo prihajala prebirat v 1. koraku izbrana književna dela. Tudi to bi morala biti zanesljiva in zaupanja vredna oseba. Predvsem je pomembno, da je sposobna brati v vsaj kolikor–toliko zbornem slovenskem jeziku, tako z naglasne kot intonacijske plati. V tem smislu bi veljalo razmišljati na primer o knjižničarki, ki je diplomantka študija slovenskega jezika ali vsaj primerjalne književnosti. Predvsem bi morala znati pri otrocih vzbuditi neke vrste višje spoštovanje oziroma vzpostaviti avtoriteto, višjo od tiste, ki jo imajo vzgojiteljice, s katerimi se otroci družijo na vsakodnevni ravni. Ta oseba bi se po prebrani pravljici z otroki o prebranem tudi pogovarjala, da se še dodatno utrdi oziroma v njihove spomine uzavestita zborna izraz in izreka, obenem pa je to pomembno tudi zato, da otroci sami kar največkrat izgovorijo in ponovijo v pravljici pojavljajoče se besede. 4. Preden bi začeli s temi »književnimi dnevi«, bi bila na vrsti prva opazovalna faza, pri kateri bi zapisovali odgovore otrok in po potrebi obstranska opažanja.

5. Glede na izbrane v pravljicah izraziteje ponavljajoče se besede za vsakdanje predmetnosti bi za to prvo opazovanjsko fazo pripravili barvne slike teh izbranih predmetnosti.

6. Vsakemu otroku bi dodelili dve besedi, katerih predstavljajoče slike bi posameznemu otroku pokazali in vprašali, naj nam pove, kaj vidi na sliki. To bi izvedla poverjena vzgojiteljica, eden od avtorjev pa bi bil prisoten v ozadju na tak način, da otroka ne moti oziroma da otrok zanj ne ve, da pa vseeno lahko sliši odgovore in jih zapisuje.

7. Pričakujemo lahko, da bi otroci na tej stopnji za marsikatero vsakdanjo predmetnost uporabili narečno ali mestnogovorno pokrajinsko zaznamovane izraze, okvirno predstavljene v naslednjih poglavjih.

8. Zatem bi izvedli že omenjene in začrtane »književne dneve«, v teku katerih bi poverjena druga zunanja soizvajalka otrokom prebirala izbrano književnost.

9. To prebiranje mora potekati v takem delu dneva, v katerem so otroci že ravno prav prebujeni, nahranjeni in v vseh pogledih preskrbljeni, obenem pa še ne prepozno, da ne bi bili od igre že utrujeni ali v pričakovanju kosila.

10. Po vsaki prebrani pravljici oziroma druge vrste knjigi bi prebiralka otrokom postavila nekaj ključnih vprašanj, potrebnih za utrjevanje in uzaveščanje zbornih izraza in izreke, seveda pa tudi zgodbico na kratko povzela, pojasnila morebitne nerazumljivosti in se pri otrocih prepričala, da so prebrano razumeli in da so do slišanega vzpostavili takšen ali drugačen odnos.

11. Po koncu dvotedenskega oziroma deset delovnih dni trajajočega obdobja »književnih dnevov« bi sledila zadnja faza, preverjanje stanja jezikovne zavesti otrok po prebranih pravljicah.

12. Tudi v tej fazi bi sodelovala v začetku izbrana poverjena vzgojiteljica ter vsaj eden od avtorjev »v ozadju«. Glede na zapisane odgovore na vprašanja, kaj je na slikah, ki so bile dodeljene oziroma naključno izbrane za posameznega otroka, bi v drugi fazi sledilo vprašanje, ki ima edini možen oziroma smiseln odgovor prav v tej isti besedi. Za ustno vprašanje namesto ponovne predočitve slike v drugi fazi smo se odločili zato, ker menimo, da je tako manjša verjetnost, da bi otrok glede na prepoznano sliko priklical poimenovanje, s katerim je odgovoril v prvi fazi. To bi namreč v dobršnem delu izničilo učinek podvrženosti prebiranju književnosti v knjižnem jeziku in utegnilo bi izkriviti zanesljivost in merodajnost odgovorov oziroma celotnega dela.

13. V ozadju prisotni eden izmed avtorjev bi na posebej pripravljene obrazce, okvirno predstavljene v nadaljevanju, za vsakega otroka zapisal, kakšen je bil njegov tokratni odgovor. Zapisal bi tudi morebitna obstranska opažanja, kot je otrokovo oklevanje pred odgovorom, nanizanje več poimenovanj, napačno ali drugačno poimenovanje in podobno.

14. Sledila bi sila preprosta obdelava podatkov, to je združitev na terenu uporabljenih preglednic, v katere je eden od avtorjev zapisoval otrokove izbrane izraze pred prebiranjem in po njem.

15. Na koncu bi prišla na vrsto še zelo pregledna in kot metoda nezahtevna primerjava zabeleženih izrazov ter preprost izračun, v kolikšnem deležu so se izrazi, ki so jih otroci izbrali za poimenovanje predočenih in po njih vprašanih predmetnosti.

16. Smiselna bi bila tudi predstavitev izsledkov širši strokovni javnosti, kot seveda tudi poziv znanstvene srenje k dejavni debati, prispevanju mnenj, pripomb, pomislekov in seveda predlogov izboljšav.

2.5. Metode dela

Pri izvajanju naše hipotetične eksperimentalne raziskave bi posegli po nekaj zelo preprostih in za izpeljavo nepretežavnih metodah:

• V prvem delu predočitev podobe, prikazujoče vsakdanjo predmetnost, izpraševancu (otroku). • Spraševanje po poimenovanju videne podobe. • Zapisovanje kot odgovor slišanih otrokovih poimenovanj predočenih predmetnosti. • V drugem delu prireditev »književnih dnevov« – prebiranje otroških zvrsti in vrst književnosti otrokom oziroma (oblikovano v smisel metode) naslavljanje pripravljenih govorjenih (branih) besedil v zborni zvrsti slovenskega knjižnega jezika z namenom navzemanja njihovih jezikovnih prvin. • V tretjem delu ponovno posamično (individualno) snidenje z otroki iz izbranega 12-glavega vzorca in zastavljanje vprašanj, s katerimi se preverja, kako bi zdaj, po končanih dvotedenskih (desetdnevnih) »književnih dnevih« imenovali uvodoma predočene jim predmetnosti. • Ponovno zapisovanje slišanih odgovorov oziroma poimenovanj teh predmetnosti, in sicer na ustrezno mesto v zapisovalni obrazec, k imenu istega otroka, ki je to podobo imenoval že v prvem, začetnem delu raziskave. • Primerjanje istovetnosti, drugačnosti ali izpeljanih oziroma kakorkoli tvorjenih oblik poimenovanj za predočene predmetnosti. • Preprosto preštevanje števila enakih in spremenjenih slišanih poimenovanj. • Po potrebi tudi ugotavljanje, ali lahko štejemo, da gre pri nekem poimenovanju zgolj za pravilneje tvorjeno (izpeljano, sestavljeno, sklopljeno) besedo. • Spremljanje vedenja, odzivanja in morebitnih posebnosti pri izpraševancih v teku raziskave, ki bi utegnile vplivati na veljavnost, uporabnost ali zanesljivost izsledkov.

Primer besed, po katerih bi spraševali in ki bi se v besedilih pogosteje pojavljale

S spletno dostopnim Slovarjem zagorskega knjižnega jezika smo si pomagali pri nabiranju odgovorov, ki bi jih, kot predvidevamo, od otrok večinoma slišali v prvem delu raziskave, ko bi jim predočili slikane podobe in jih vpraševali po poimenovanju videnega. Pri izbiranju besed, kar smo sprva seveda počeli v zbornem knjižnem jeziku, smo seveda imeli v mislih, da mora iti za take besede, ki jih otroci pri svoji triletni starosti poznajo iz vsakdanjega življenja, hkrati pa smo glede na svoj subjektivni in narečjeslovno še ne pretirano podkovani jezikoslovni čut tudi predvidevali, katere besede bi otroci najverjetneje poimenovali nezborno, neknjižno. Na naslednji strani sledi po abecednem redu urejeni seznam 24 besed, ki bi jih otrokom predočili s slikanimi podobami in v poznejšem delu raziskave po njih vpraševali, zapisan najprej s knjižnim in nato s pričakovano narečno oziroma mestnogovorno pokrajinsko zaznamovanim izrazom iz zagorskega predela:    brisača – antla,  deska – dila,  dimnik – raufnk,  hiša – bajta,  juha – župa,  krožnik – taler,  lonček – pisker,  milo – žajfa,  nogavica – zokn,  obraz – fris,  očala – špegle,  ogledalo – špegu,  perilo – veš,  predpasnik – fjrtuh,  samokolnica – šajtrga,  skodelica – šalca,  sladkor – cuker,  steklenica – flaša,  stol – zic,  vedro – ajmer,  vlak – cug,  vojak – soldat,  zajemalka – šafla,  zavesa – firnk.  

Analiza in obdelava podatkov

Po končanih obeh snidenjih z otroki bi sledila sila preprosta analiza pridobljenih podatkov, in sicer preštevanje, v kolikih primerih imamo opraviti z enakim poimenovanjem predočenih predmetnosti tudi pri izpraševanju po končanih »književnih dnevih«.

Število enakih poimenovanj za predočene podobe: 10 Število drugačnih poimenovanj za predočene podobe: 14

Delež enakih poimenovanj: 10 / 24 = 0,41666 = ~ 42 % Delež drugačnih poimenovanj: 14 / 24 = 0,58333 = ~ 58 %

Kratka interpretacija rezultatov

Iz namišljenih dobljenih odgovorov in iz njih izhajajočih rezultatov lahko sklepamo, da prebiranje pravljic in sorodnih zvrsti in vrst otroške književnosti otrokom oziroma zgodnje privajanje otrok h književnosti v dobršni meri resnično vpliva na to, da otroci za vsakdanje predmetnosti začno usvajati zborne izraze in izreko, namesto da bi zanje uporabljali izraze iz svojega narečno oziroma mestnogovorno pokrajinsko zaznamovanega jezika. Pri interpretaciji naših podatkov oziroma iz njih sestavljenega krožnega grafikona moramo biti posebej pozorni na to, kakšne sodbe pripisujemo navidezno enakomernemu razmerju med številom primerov, v katerih je bil pod vplivom podvrženosti otroški književnosti usvojen zborni izraz, in številom tistih, v katerih se je pri izpraševancu kljub vplivu poslušanja otroške književnosti prvotni izraz ustalil. Ta enakomernost namreč ne pomeni, da vpliva ni, ker bi bili obe strani uravnoteženi, temveč pomeni kar znaten vpliv.

ZAKLJUČEK

Ključna ugotovitev

Ključna ugotovitev naše hipotetično izvedene eksperimentalne raziskovalne naloge bi bila ta, v koliki meri vpliva prebiranje pravljic in sorodnih zvrsti in vrst otroške književnosti na usvajanje zbornega izraza kot prvotnega, namesto pokrajinsko zaznamovanega narečnega ali mestnogovornega. Če bi izhajali iz podatkov, ki smo jih za potrebe ponazoritve v našem primeru priredili oziroma se z njimi poskušali približati predvidenim odgovorom, ki bi jih od naših tri leta starih izpraševancev veljalo pričakovati, bi lahko zaključili, da približevanje književnosti otrokom skozi prebiranje pravljic, ob strani pa tudi z dajanjem dobrega zgleda, v kar znatni meri vpliva na to, kakšno leksiko otroci usvajajo in jo v tej svoji zgodnji razvojni dobi uzaveščajo, saj se takrat dodobra zasidra v njihov jezikovni sklad.

Morebitne težave, ki bi utegnile nastopiti

Ko smo pripravljali to hipotetično eksperimentalno nalogo, smo seveda razmišljali tudi o težavah, ki bi pri njeni izvedbi utegnile nastopiti. Za finančno plat lahko ugotovimo, da pretiranih težav oziroma bremena ne bi smela predstavljati. Eventualno bi bilo morda treba razmišljati o plačilu oziroma nadomestilu za knjižničarkin izostanek od dela v času, ko bi prihajala v vrtec prebirat otrokom pravljice. Prepričani pa smo, da bi knjižničarka glede na svojo ljubezen do književnosti ter knjižnica kot lokalni nosilec oznanjanja književne in jezikovne zavesti ob našem ustreznem nagovoru in apeliranju na velik pomen tovrstnega raziskovanja za našo stroko in nasploh za jezikovno zavest utegnila celo pristati na prostovoljno udeležbo. Vzgojiteljici sodelovanje pri naši raziskavi tudi ne bi vzelo pretirano mnogo časa, ključna pa je pri tem njena doslednost; vendar resnici na ljubo njena dejavnost ne bi bila kaj premnogo drugačna od pedagoškega procesa, ki ga z otroki vsakodnevno izvaja. Eno od težav pri raziskavi, vsaj če govorimo o raziskavi v takem obsegu, v kakršnem smo jo predstavili, pa bi lahko pomenil premajhen vzorec izpraševancev ter posledično tudi število preverjanih besed. Vzorec lahko brez večjih težav povečamo, opazna bi bila zgolj razlika v skupnem trajanju naših snidenj z otroki, pojavila pa bi se resda tudi težava, da bi naenkrat imeli preveliko skupino otrok, poslušajočih knjižničarko, prebirajočo pravljice, kar bi lahko neželeno vplivalo na vzdušje in zbranost otrok, saj bi neizogibno nastajalo več šumov in hrupa, večja pa je tudi možnost, da bi se otroci medsebojno zamotili s katerim drugim početjem in tako bi bilo izvajanje »književnih dnevov« otežkočeno. Še ena taka težava bi lahko bila nepredvidena odsotnost katerega od sodelujočih članov, sploh pa odsotnost knjižničarke v teku nastopa njenega dela raziskave. To niti ni tako malo verjetno, saj se v dveh delovnih tednih mimogrede zvrsti nepričakovana odsotnost zaradi bolezni, nege ali podobne tretje okoliščine. Odsotnost katerega od otrok bi prav tako lahko pomenila načeto zanesljivost dobljenih rezultatov, saj bi bil deležen manjše mere vpliva književnosti. Če naj oslikamo še eno težavo, bi to utegnila biti dejavnost, ki bi v povezavi z raziskavo morebitno potekala pri otrocih doma. Starši bi se morali zavezati, da otroku raziskave ne bodo predstavljali, saj bi to, kot smo zgoraj že ugotovili, lahko vplivalo na otrokov izbor jezikovne zvrsti oziroma na trudi za »lepšo slovenščino«, mi pa bi jo radi naravno. Prav tako bi lahko domače pogovarjanje o raziskavi, pa ne nujno omenivši obstoj raziskave nasploh, ampak v smislu pogovora »Kaj ste počeli v vrtcu?« lahko nehote privede do pogovora o tem, da jih je vzgojiteljica spraševala, kaj prikazujejo slike, otroci pa bi mimogrede povedali še, da so na sliki videli raufnk, šalco, flašo itn., okoli teh besed pa bi se utegnil razviti širši pogovor. Tako bi se pri otroku v jezikovno zavest te besede še dodatno zasidrale, mi pa želimo preveriti, v koliki meri lahko to zasidravanje v jezikovno zavest pripisujemo književnosti. Seveda starši ne bi smeli biti seznanjeni s točno posameznimi besedami, ki jih bomo preverjali, da pogovor slučajno ne bi stekel v to smer, ni pa nič takega, če otrok v teku raziskave te besede sliši doma v povsem naključnih okoliščinah, kar je konec koncev del njegovega sveta, od koder izvirajo besede, prvine in jezikovne prakse, ki jih raziskujemo.

Možnost nadaljnjega raziskovanja na področju obravnavane tematike

Med snovanjem zasnove za našo hipotetično izvedeno eksperimentalno raziskavo so se nam seveda porodile tudi zamisli o možnostih nadaljnjega raziskovanja na področju naše obravnavane tematike. Te možnosti vidimo predvsem v izboljšavah našega zastavljenega modela raziskave, eventualni povečavi vzorca, tako števila izpraševancev kot tudi besed, ki pripadejo na enega izpraševanca (z zdajšnjih dveh na denimo pet). Nadalje vidimo smisel v izvajanju tovrstnih raziskav na več krajih v slovenskem etničnem prostoru, da se potrdi ali ovrže ta fenomen vpliva otroške književnosti na položaj narečij, zanimivo pa bi bilo videti tudi izsledke tovrstnih raziskav, izvedenih v našem zamejstvu. Poleg leksikalne ravni, ki smo jo preverjali v naši hipotetični eksperimentalni raziskavi, pa vidimo potencial nadaljnjega raziskovanja tudi v vplivu na izgovarjavo – naglas in intonacijo. 

VIRI IN LITERATURA

Hotimir Tivadar: Slovenščina med knjigo in Ljubljano. 2010. Vloge središča: Konvergenca regij in kultur. Ur. I. Novak Popov. Ljubljana: Zveza društev Slavistično društvo Slovenije. Str. 25–35.

Miran Hladnik. Nova pisarija: Strokovno pisanje na spletu. Ljubljana: Znanstvena založba filozofske fakultete, 2016.

Urška Perenič. Empirija v literarni vedi. Ljubljana: Znanstvena založba filozofske fakultete, 2014.