Uporabnik:Polonap

Ob branju "Nove Pisarije"

Do poglavja Wikiji

Zdi se mi, da je za razvoj, aktivno uporabo in splošno aktualnost jezika ključno, da je redno in v dovoljšnji meri prisoten tudi v novih oblikah sporočanja, kot so denimo novi mediji. Koncept Wikiknjige se mi zdi za sodoben čas primeren, saj spodbuja soustvarjanje same vsebine, ki je nato vsem lahko dostopna, hipno razpravo o problemih med kolegi, ki bodo zagotovo lahko podali svojevrstne primere in strokoven komentar na vsebino, k čemur nas vse od začetka spodbuja tudi profesor. Kljub vsem tem prednostim me zanima, ali je uspešnost tovrstnega »rastočega« gradiva primerljiva s knjigo v dokončni fizični ali spletni obliki. Vseeno pa se mi zdi, da je potrebno tovrstne eksperimente izvajati, saj lahko le tako pridobimo odgovor. Naravnanost za pristop k projektu je pozitivna, saj se od ljudi pričakujejo je konstruktivne pripombe, brez vsakršnega »skakanja v zelje« oz. poskusov diskreditacije posameznika. Ne razumem najbolje, kako je v besedilo kontekstualno vključen odlomek o Prešernu in njegovi Novi pisariji, saj se mi zdi, da bi odlomek za vključitev potreboval več spremnega besedila. Strinjam se s tem, da nihče oz. redkokdo v vsakdanjem življenju še uporablja navadno pisanje z roko, ki pa je nekoč pomenilo definicijo pismenosti. Ne zdi pa se mi prav, da se o pismenosti sodi na podlagi tega, kako dobro znaš določeno informacijo spraviti na internet, čeprav temu najbrž ne bi smela oporekati. To je zame zgolj pojmovanje informacijske, ne pa splošne pismenosti. Resda »pismenosti ni brez aktivne udeležbe pri komunikaciji«, vendar pa se mi zdi tu presojanje o pismenosti prestrogo določeno, saj na primer starejše generacije ljudi težko sledijo novemu valu tehnologij, za kar jih ne moremo obsojati in šteti med takorekoč nepismene. Spreminjanje vloge bralcev iz nekdaj pasivne v aktivnejšo obliko se mi zdi velika prednost, ki jo omogočajo ravno novi mediji. Dejstvo, da se šolarji slabše izkažejo na področju bralne oz. funkcionalne pismenosti, me ne preseneča, saj imam tudi sama izkušnje s starši in otroki, ki iz določenega besedila, obvestila, prošnje ali prijavnice, ne razberejo relevantnih, pomembnih, točnih podatkov, ki so jim dani.

Zdi se mi, da med obema oblikama pismenosti, ki sta našteti, obstaja tudi sredinska pot, torej vmesna pismenost, ki ni niti tako primarna, kot je branje podnapisov pri filmih, in niti ne vključuje objavljanja strokovnih člankov v vsem dostopnih bazah. To bi bili denimo ljudje, ki pišejo in berejo zgodbe svojim otrokom, ki pišejo dnevnike, pospremijo fotografije s potovanja s komentarji, prebirajo šolsko snov, se na dnevni ravni sporazumevajo s profesorji, prijatelji itd. Dejstvo, da se pisanja ne loti ravno vsak, se mi ne zdi dejstvo, ki bi ga bilo potrebno obsojati. Navsezadnje tudi ni vsak od nas usposobljen za računanje statične nosilnosti stavbe, v kateri živi, za stvaritev kipa v mestnem parku, za tekmovanje z vrhunskimi atleti itd. Razumem, da naj bi pisanje in objavljanje širila znanja in pripomogla k splošnemu dobremu, vendar pa imam občutek, da se veliko ljudi ne počuti kompetentnih za pisanje. Vsekakor kulturna pomembnost pisanja JE velika, a seveda poznamo tudi druge kanale, po katerih lahko ljudje izražajo svojo kulturnost, in ravno v tem vidim prednost, saj lahko vsak najde svoj kanal za izražanje tega. O kanalih, ki naj bi to bili... Nekateri se izražajo skozi sliko, drugi skozi fotografijo, tretji jo zapojejo, četrti kiparijo, peti napovedujejo na kulturni prireditvi, in po mojem mnenju prav nobenemu od slednjih ni mogoče reči, da ni kulturen, ker ne piše.

Morda pa ljudje, ki v končni fazi od tiskane knjige živijo, stopijo na njeno stran tudi zato, ker so ji lahko zaradi svojega poklica bližje kot večina ostalih. In zato lažje in bolje razumejo vrednost na papir natisnjene knjige, zaradi tradicije in spoštovanja, ne glede na to, kako nazadnjaško to izpade. Torej, ne bi ravno rekla, da gre v vseh tovrstnih primerih za preživetje na trgu. Pa tudi... Tehnologija gor in dol. Po eni strani je vse lepo in prav, računalnik dela, odlično, internet se poveže, še bolje. Toda kaj pa, če ti računalnik preneha delovati ali pa internet slučajno tisti dan ne deluje, ker je ponudnik spremenil nastavitve ali kaj podobnega? Takrat bomo še vedno vsi z veseljem prijeli za dobro staro tiskano knjigo, ki je prej prašna ležala na polici. Želim samo povedati, da se mi postavljanje knjige v kot ne zdi ravno pravilna taktika, ki bi ji morali slej ko prej slediti vsi moderni ljudi, čeprav bo temu navsezadnje najbrž tako.

Do poglavja Usoda avtorstva

Koncept Wikijev in Wikipedije se mi zdi dobro zasnovan predvsem zaradi dopuščanja sooblikovanja, spodbujanja samoiniciative, dostopnosti, ažurnosti in dopolnjevanja, h kateremu stremi. Kljub temu da nas Wikipedija nagovarja k sodelovanju, imam občutek, da gre večina ljudi tja pogledat zgolj zato, ker potrebuje informacije, dopolnijo ali spremenijo pa jih le redko. Statistika slovenščine na WIkipediji je vsekakor spodbudna. Odlomek o avtorskih pravicah je bil zame nekaj novega in poučnega. Količina člankov s posameznega področja in njihova kvaliteta nam sporočata tudi, kako aktivni, zagnani in angažirani so avtorji prispevkov s posameznega področja, torej na nek način govori tudi o kvaliteti oz. sposobnosti področij samih. Wikipedija na nek način torej odraža pomembnost spoznanj v sodobnem svetu.

To, da ni več pomembno besedilo kot samo po sebi, temveč je ključnega pomena besedilo v razmerju do bralca, se mi zdi za današnji čas precej logična sprememba, ki je najverjetneje res ravno posledica demokratizacije, ki poudarja pravice vsakega posameznika. Sprašujem se, kaj pa je etika, če ne privzeta lastnost humanističnega odnosa do sveta. Nisem vedela, da obstaja etična problematika med avtorji v tolikšni meri in na takšen način, kot jo avtor opisuje. Mislim, da lahko v humanistični vedi z zanemarjanjem določenih dejstev in promocijo drugih dokažemo praktično, karkoli si zamislimo, zato se strinjam, da se gradiv in virov ne sme zanemarjati, da bi potrdili svojo hipotezo, saj je to navsezadnje najmanj raziskovalna in strokovna poteza, ki jo bo prej ali slej kdo spregledal. Pa ne, da bi se moral vsakdo temu izogniti, ker ga utegne kdo »zasačiti«, to bi moral storiti že zgolj zaradi same znanosti in raziskovanja, s katerima se domnevno ukvarja. Žalostno se mi zdi, da naj bi bilo pisanje z mislijo na splošno kulturo nekaj slabega, saj konec koncev ravno ljudski okus in splošno občinstvo potrdita ali zavržeta naše gradivo.

»Misel na bralca je zgolj pogoj za to, da besedilo doseže svoj cilj.« S tem se strinjam, saj bo sicer zaradi premajhnega približka bralcu lahko napačno razumljeno ali celo nerazumljeno, in zdi se mi tudi, da je leposlovje v večji meri izražanje sebe skozi črke na papirju kot pa prilagajanje zunanjim množicam. Glede interpretacij, ki jih besedilo dopušča, sem mnenja, da včasih sporočilo ni napisano tako, da bi ga lahko razumeli natanko »tako in tako«. Prav zato se pojavijo razhajanja pri razumevanju in interpretiranju, kar ne mislim, da je vedno upor proti avtorjevemu sporočilnemu namenu. Participacija posameznikov v pisanju je pomembna že z vidika pošiljanja različnih mnenj in pogledov ven pa tudi z vidika spodbujanja in morda izzivanja drug drugega za dodaten razmislek, razlago, prispevek,...

Dejstvo, da zadeve slovenskega jezika in kulture težko vzbudijo pozornost v mednarodnem prostoru, se mi ne zdi nič posebnega, saj smo nenazadnje dokaj majhen jezik. Četudi obstaja še veliko jezikov z mnogo manj govorci, pa jih obenem obstaja tudi mnogo z veliko večjim številom govorcev. Pojavlja se mi vprašanje, v kolikšni meri naj bi si zares želeli mednarodne odmevnosti in zakaj jo lahko pričakujemo? Mislim, da bi se moral vsak zase odločiti, da se je pravilno odločil in izbral optimalno literaturo zase, saj lahko sicer vedno le ugibamo, kako bi bilo, če bi se drugače odločili in izbrali drugo delo, namesto da iz branja skušamo potegniti kar največ.

S tem, da nam učitelji, profesorji na različnih stopnjah šolanja predlagajo oz. dodelijo teme, se mi ne zdi nič narobe, saj nas nauči veliko novega in nas pogosto povleče v stvari, ki jih prej nismo dobro poznali, kasneje pa si jih želimo. Razumem, da naj bi bili sami pogosto izgubljeni in nevedni glede teme, ki jo moramo izbrati, pa vendar glede na lastne izkušnje lahko rečem, da samostojna izbira teme sproža določen občutek avtonomnosti in zadovoljstva, zaradi česar se lahko temi bolj posvetimo, jo raziščemo in najdemo to, kar nas pritegne. Z odlomkom o slabih in dobrih temah se strinjam, saj se tudi sama pogosto znajdem v položaju, da neke teme nisem poznala, nato pa jo spoznam, raziščem in o njej pripovedujem drugim. Relevantnost je precenjena, vsaj smislu izbiranja in poudarja določenih tem, saj brez širjenja pomembnosti obzorij ne bomo nikar razširili svoje spektra literature in ji dali enakovrednih možnosti. Razumem, da publicizem nosi precej negativno oznako, ampak vseeno me zanima, če je res tako slabo izkoristiti nek dogodek, obletnico ali karkoli, da bi skozenj približali nekega avtorja, delo, obdobje bralcem? Navsezadnje potrebujemo neko iztočnico, zaradi katere se bomo tega dela lotili in zaradi katere bomo želeli to osmisliti in predstaviti tudi ostalim. Dobro, narobe je, da bi se zato vse vrtelo okrog enih in istih avtorjev, zato pa moramo oprezno iskati nove iztočnice in s tem nove priložnosti.

Ne zdi se mi, da bi morali otroke že v prvem razredu učiti tipkanja, saj je pisanje z roko pomembna veščina, ki je tudi razvojnega pomena, kot navaja tudi avtor. Čeprav mi je Wikiverza in vse v povezavi z njo tuje, zaenkrat še povsem zmedeno in nepregledno, me veseli, da se imamo priložnost naučiti to uporabljati, saj nam bo nedvomno prišlo prav, poleg tega pa se izobražujemo na področju, ki tovrstno znanje potrebuje.

Do poglavja Založbe

Bralcu pravo ne posveča pozornosti, avtorstvo je urejeno tudi z zakoni. Celotno zakonodajo, ki je v porastu. Pravo deluje praktično kot zavora. Pogled na avtorstvo včasih poudarja pomembnost le-tega, kakršna je bila nekoč. Ali to pomeni, da naj bi bil zdaj vsak avtor? Lektura mora biti, a ne sme spreminjati vsebine. Strinjam se, da težja dosegljivost pomeni le pozabo, ne pomeni pa večje zaželenosti gradiva zaradi tega. Predrage knjige bomo lahko na nek način »bojkotirali«, če jih ne bomo kupovali, ponatiskovali in propagiral. Kdaj pa je knjiga predraga? Soavtorstvo pomeni predvsem sodelovanje. Pomembno je da smo pozorni na razlike med Wikipedijo in Wikiknjigami. Usklajevanje z drugimi pomeni prispevanje k skupnostni dobrobiti in je nesebično. Za opaznost določenega gradiva je pomembna postavitev na opazno mesto, npr. spletni časopis, blog, forum, sicer ostane neopaženo, kar pa ni cilj.

Nekoč je bila pot do avtorstva dolga, potrebna so bila poznanstva, danes ni več vse odvisno od tega. Najlažje je objavljanje na spletu. Z zadnjim stavkom tega odstavka pa se žal ne morem strinjati, saj "piscu, ki ne zna zaslužiti za nakup svojega orodja, ni zaupati in ne bo škode, če nikoli nič ne napiše" zame predstavlja nestrokoven in neprimeren odnos do revščine, četudi avtorjev namen ni bilo ukvarjanje z revščino. Vseeno se mi del, ki sem ga navedla, ne zdi primeren za objavo v takšnem delu. Že mogoče, da je javnih mest za tipkanje veliko in da želi avtor poudariti današnjo dostopnost računalnikov in svetovnega spleta, vendar pa predvsem zadnji del stavka cilja na občutljivo temo, ki je za moje pojme tu povsem odveč. Poleg tega nekdo, ki se bori z revščino, ne razmišlja primarno o tem, kako si bo kupil računalnik, ampak najverjetneje o tem, kaj bo jedel. Znanje danes se stalno izpopolnjuje in je javno dostopno, pri njem sodelujejo anonimni posamezniki. Poudarjeno je skupnostno znanje in izmenjava znanja, koncept Wikipedije pa dobro sledi temu. Tudi sama sem bila mnenja, da Wikipedija predvsem skrbi za organizacijo znanja in ne za nove vsebine, saj gre predvsem za objave in dopolnjevanje o že znanih vsebinah na spletu, vsaj pretežno. Današnja množica ne potrebuje več avtoritativnih voditeljev, saj lahko vsebine sooblikuje sama, ne da bi ji kdo povedal, kako točno naj to počne. Napaka je, da zakonodaja avtorskih licenc izhaja iz natisnjenih besedil, saj je to napačno predvidevanje, splet se obnaša drugače, tovrstna zakonodaja pa povzroča težave v glasbi, filmu, arhitekturi, fotografiji, tudi pri besedilih v digitalni obliki, ker se ne prilagaja specifiki omenjenih načinov izražanja.

Z branjem poglavja o avtorskih licencah sem dobila nov pogled nanje. Če smo pridobili delo nekega avtorja, ga lahko spreminjamo, pri tem moramo paziti le, da naše spremembe ne pridejo v javnost, razen če imamo za to avtorjevo dovoljenje. Avtor tu prikazuje tudi problematičnost avtorske pravice. Predvsem je potrebno poudariti, da bi Copyright moral upoštevati specifične lastnosti posameznih produktov, ki med sabo še zdaleč niso enaki. Poučila sem se o avtorski zaščiti, zato mi je bilo to poglavje posebej zanimivo. Razlika obstaja med prodajo dela in prodajo avtorskih pravic. Med ljudmi se res napačno domneva, da je prosto uporabno vse na spletu, a je temu tako le v primerih, ko ima to delo ustrezno licenco. Takšen pogled na bralca, kot je predstavljen v poglavju o bralcih, mi je všeč. Primeri, ki jih avtor navaja, so lahko predstavljivi. Ugotovitev, da nekaterih najpomembnejših sedaj prosto dostopnih virov in prevedenih del ni financirala država, je pretresljivo, saj izgleda, da je dostop do znanja pravzaprav res oviran, namesto lažji kot sicer. Odpiranje znanja javnosti je vse do zdaj ostalo brezplačno, čeprav je bil strah po zaračunavanju teh storitev in možnosti velik. Posebej pri nas obstaja določena zadrega v povezavi z izrazoma »open« (odprt) in »free« (prost). Zavzemanje za prosto dostopnost znanstvenih objav traja že več kot 20 let, njegovim pobudniki pa so predvsem akademski učitelji in raziskovalci, univerzitetne knjižnice in znanstvena ministrstva držav.

Založbe po mnenju avtorja promovirajo le prodajo objav v knjižni obliki, ker jim je ta domača in se v njen znajdejo. Vseeno mislim, da se bo to z vsakim letom bolj umaknilo spletnim objavam, saj so te ljudem bolj dostopne in bodo sčasoma nadvladale knjižno obliko, če ji niso že.

Do poglavja Avtorstvo

Število citatov določenega članka in njegova uporabna vrednost v citiranju pri besedilih drugih avtorjev sta pomemben dokaz o vplivnost tega, kar napišemo. Pomembne so tudi številke o branosti. Tu je pomembna prosta dostopnost. Zelo dobro se da nadzirati število klikov na določeno stran. Univerza v Ljubljani je z repozitorijem močno zamujala. Glavni namen le-teh je zaenkrat hranjenje diplomskih, magistrskih in doktorskih del. Razlog za zamujanje z uvajanjem tovrstnih spletnih shramb naj bi bilo tudi zavedanje o njihovi nizki kvaliteti in neuporabnosti. Objavljanje na spletu je spremenilo tudi slog pisanja, ki je zaradi želje po boljšem razumevanja širše množice bralcev postal manj strokoven.

Sodobno informacijsko družbo močno ovirata slovenska avtorska zakonodaja in Zakon o varstvu osebnih podatkov. Med ljudmi obstaja veliko razlogov za nezaupanje v globalna digitalizacijska podjetja, od strahu pred korporacijami do nenaklonjenosti ameriškim produktom ter grožnje manjšim tovrstkim mrežam. Ozaveščenega posameznika ne zanima lastna nedotaljivost, ampak je pripravljen vlagati v družbo in njeno dobrobit, tako je tudi pri pisanju in objavljanju strokovnih člankov. Zakonodajo bomo v kratkem morali spremeniti v skladu s spremembami v dojemanju zasebnosti. Zavoljno varovanja osebnih podatkov smo Slovenci z zaostankom dobili nekatere nove funkcije in posodobitve v spletiščih, marsikaj pa je bilo na ta račun tudi ukinjeno oz. okrnjeno, npr. delovanje iskalnika Nova beseda.

Danes je za objavljanje veliko manj ovir. Ravno zaradi tega, ker lahko praktično vsakdo objavi karkoli, je potrebno, da informacije preverjamo, prav tako pa tudi okolje njihovega izida, denimo avtorja, institucijo ipd. Če gre za preverjenega avtorja, mu bomo verjeli, četudi se z njegovimi navedbami ne strinjamo, saj verjamemo, da je namen njegovega pisanja dober in da želi ljudi poučiti, informirati.

Objektivno raziskovanje ni mogoče, saj v ozadju vedno, četudi nenamensko, tiči avtorjev interes. Dojemanje znanosti je tako prilagojeno temu spoznanju. Aktivizem je za človeka, ki mu je pomembno objektivno spoznavanje stvarnosti, velika ovira. Kritika pa ne pomeni aktivizma in o moramo razlikovati.

Institucija lahko pomembno vpliva na avtorja in njegovo delo, po eni strani lahko iz tega sklepamo, da ima podporo institucije in je zato primerno strokoven, zaradi česar mu bolj zaupamo, po drugi strani pa to s seboj prinaša tudi določeno mero avtorjeve zvestobe instituciji in posledično omenjevanje njegove lastne volje. Prav tako je potrebno tudi pri starosti dokumenta pogledati nanj z dveh plati, saj mu nikakor ne smemo zaupati zgolj zato, ker je star in zato bolj uveljavljen. Letnica izida dokumenta pa vpliva tudi na to, kako ga bomo doumeli, brali in interpretirali. Primer, ki ga avtor tu navaja, opozarja na to, da moramo informacije preverjati pa tudi da morajo strokovanjaki podati svoj odziv na gradivo, ki se znajde v javnosti.

Do poglavja Prepisovanje

Strokovno recenziranje je v znanosti utečen postopek za določanje kredibilnosti informacij. Recenzenti so strokovnjaki, ki so kompetentni za svoje delo. V primeru, da recenzenti v delu najdejo napake, jih mora avtor odpraviti, če želi, da bo delo vseeno objavljeno. Da bi bil postopek čimbolj pravičen, so vanj uvedli anonimizacijo, zaradi česar naj bi imeli vsi članki enako možnost za objavo. V majhnih znanstvenih krogih pa se avtorji in recenzenti tako ali tako lahko prepoznajo že na podlagi izbire teme in sloga pisanja. Revije morajo svojo recenzijsko politiko objaviti na svojih spletnih straneh. Recenzijski postopek lahko pripelje do treh različnih izidov: do sprejetja članka, zavrnitve ali pa pogojnega sprejema, slednja je vse pogostejša.

Dvom v kredibilnost avtorja hitro zasejemo, če ima ta težave z izražanjem ali pa pravopisom. Tu so pomembne majhne razlike, ki nam povejo veliko o piščevi poučenosti, denimo vezaj in pomišljaj ter dolgi pomišljaj. Največ težav s pravopisom prinašajo besedila filozofov, ki uporabljajo veliko velikih začetnic, delijo besede ipd. Pomembna je tudi uporaba narekovajev vseh vrst, tropičja, podpičja.

Prepoznavati moramo razlike med računalniškimi formati besedil. Vsak od formatov je primeren za določeno uporabo, npr. pdf oblike se poslužujejo avtorji, ko besedilo oddajajo v tisk in spreminjanje ni več zaželeno. Tudi pri pisanju besedil v Wikijih moramo poznati osnovne zakonitosti pisanja, da lahko uveljavimo oblikovne možnosti, ki jih želimo uporabiti. Posegi v besedilo, ki jih naredi urednik, mentor, recenzent morajo biti jasno označeni.

Navajamo zato, da podkrepimo svoje besedilo z drugim, ponavadi gre tu za bolj prepoznavnega in uveljavljenega avtorja. S citiranjem avtor dokazuje tudi svoj horizont. Citiranje in sklicevanje na druge avtorje vztrajno uporabljajo predvsem tisti, ki jim gre za dejansko stvar, o kateri pišejo, in jo želijo izpeljati čimboljše. Avtorji, ki si želijo zgolj objave, pa se manj sklicujejo na druge, saj s tem njihov argument po njihovem memnju utegne izgubiti težo. Kopiranje in dobesedno pripisovanje sta moralno nedopustna, žal pa ne vedno sankcionirana. Prepisovanje lahko zasledimo denimo pri študentih zaradi lenobe, lahko pa se pojavi tudi zaradi načrtnega prilaščanja tujih zaslug, kar je toliko huje.

Do poglavja Zaslon in papir

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, v kateri lahko opazujemo sklice znanstvenih revij na predhodne objave, da bi tako dobili pregled nad medsebojno povezanostjo razpravljanja in identificirali pogosteje citirane objave od redkeje citiranih, kar nam pove tudi, kako pomembna je posamezna objava. Pri nas upoštevamo citatna indeksa Scopus in Web of Science. Tradicionalna humanistika ni najbolj naklonjena kvantifikaciji, merjenju, številkam in vztrajno izreka kritike bibliometrično pridobljenim kazalcem uspešnosti in vplivnosti. Faktor vpliva (IF faktor) je številka, ki kaže stopnjo uglednosti oz. vplivnosti določene znanstvene revije. Slaba stran teh meritev je, da so kulturno pristranske, namreč skoraj vse revije so z angleškega govornega območja.

Slovenski literarni zgodovinarji objavljajo v nekaterih najkvalitetnejših slovenskih znanstvenih revijah pa tudi v tujih znanstvenih revijah. Znanstvene discipline po svetu uporabljajo različne citatne standarde, tudi znotraj same humanistike lahko zaznamo več različnih. Glavni citatni stili naj bi bili: APA (psihologija, vzgoja, družbene vede), MLA (jezikoslovje, literarna veda, humanistika), AMA (medicina, biologija), čikaški (naravoslovje, splošno) ter wikipedijski. Citat ali navedek je iz dveh delov; iz navedenega besedila samega in iz navedbe vira citata. Poznamo dve različni varianti pisanja opomb, in sicer tradicionalne opombe in kratke sklice namesto opombe s priloženim seznamom literature. Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu.

Citiramo iz vsepovsod: iz knjige, iz poglavja v knjigi, z zavihka knjižnega ovitka, iz razprave v zborniku, iz članka v reviji, iz članka v časniku, iz gesla v enciklopediji, s spletne strani, iz bloga, iz videa na spletu, z lokacije na Geopediji, iz arhiva, iz TV-oddaje, iz zasebne korespondence, iz javne ali zasebne diskusije ... Največkrat se sicer sklicujemo na besedilo oz. del besedila, pa tudi na sliko, tabelo, grafikon, zvočni posnetek, rokopis. Ločeno navajanje virov, kar pomeni, da bi posebej navajali iz arhivov, posebej s spleta in posebej iz natisov, je nesmiselno. Ne obstaja pameten razlog, ki bi dobro utemeljil raznolikost navajanja. Pri poenotenem navajanju je potem tudi iskanje lažje. Delitev na vire in literaturo je smiselna le pri dolgih seznamih.

Trenutno slovenski literarni zgodovinarji pišejo večinoma na zaslon, a imajo ob tem v mislih tiskano objavo, saj pri nas še vedno prinašajo točke le tiskane objave. A to naj bi se kmalu spremenilo. Vsi tisti, ki so bili vzgojeni v dobi knjige, branje še vedno povezujejo s predstavo natisnjene strani, pri mlajših pa naj bi omemba vzbudila asociacijo na spletno stran. Ne vem, kako mlade je imel avtot tu v mislih, a si upam trditi, da pri večini zdajšnjih študentov in morda tudi dijakov stran še vedno pomeni predvsem tiskano stran. branje z zaslona nam recimo omogoča takojšnje povezovanje na različne spletne povezave, z enim klikom lahko beremo o avtorju dela, skratka več je možnosti.

Do podpoglavja Zemljevid

Knjige beremo tudi na bralnikih, iz njih citiramo, saj je to uporabnikom najbolj udobno, čeprav izdaja, iz katere je bil vzet tekst za bralnik, največkrat ni zapisana. Zato je priporočljivo citiranje raje z dLiba ali Wikivira. Učitelji še vedno strogo prepovedujejo uporabo in citiranje člankov na Wikipediji, vendar so po avtorjevem mnenju takšna nerazgledana stališča vse redkejša, čeprav o tem sama nisem prepričana. Glede kvalitetnih gesel naj ne bi imeli pomislekov pri citiranju. Navajanje URL-jev je grdo in neprimerno, tako na zaslonu kot papirju. Večina virov, ki jih pri prisanju uporabljamo, je digitalizirana ali pa to še postaja. Avtor nadalje opisuje citiranje in navajanje rezličnih spletnih virov, enciklopedijskih gesel, forumov, diplomskih nalog itd., navajamo lahko tudi prosojnice, video predavanja in animacije. Veliko informacij lahko najdemo v katalogu diplomskih nalog iz slovenske književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki pa ga Cobiss ne najde.

Do podpoglavja Navajanje na Wikipediji

Na zemljevidih lahko najdemo literarne spomenike, in sicer na portalu Geopedia.si, takšen zemljevid nam je lahko v pomoč pri preučevanju literature ali seznanjanjem z novim avtorjem. Pri fotografijah vir fotografije navajamo neposredno pod fotografijo, označimo jih s Slika 1, Slika 2 itd., da jih med seboj razločimo in da vemo, h kateri tematiki spadajo. Enako storimo tudi z grafikoni in tabelami, ki predstavljajo še enega od ilustrativnih načinov prikaza besedila. Uporabljamo jih za lažjo predstavo, dodano in natančno predstavitev področja, recimo s pomembnimi statističnimi podatki. V zvezi z risbo Nova pisarija navaja primer Note with pin 3 clip art, za glasbeno delo pa Nokturno št. 2 v Es-duru. Vse to so elementi, ki obogatijo naše besedilo. Tudi radijska in televizijska oddaja ter film sta lahko med njimi, podatke o njih lahko najdemo v napovedi programa, ki je lahko v tiskani, spletni verziji.

Napake pti citiranju so nepoznavanje temeljnih referenc, poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«, vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni, nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo, samocitiranje, citiranje zaradi citiranja samega, navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij. Še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu. Za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji. Na Wikipediji se je z oblikovanjem pravil za citiranje ukvarjalo 26 slovenskih wikipedistov.

Do podpoglavja Literarna kritika

Poznamo različne žanre, ki jih ločimo v skupine. Poznamo žanre vsakdanjega sporazumevanja, publicistični, umetnostni, strokovni žanr oz. žanre. Namen poljudnih člankov je popularizacija in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj, za izvirni članek se šteje prva objava raziskovalnih rezultatov v znanstveni reviji. Strokovni članek pomeni že objavljena spoznanja z mislijo na njihovo uporabnost in promocijo. V humanistiki ima najuglednejši status monografske publikacije. Najpreprostejši kazalec znanstvenosti je mesto objave, na Wikipediji škrbine do 1500 besed, standardni članki 3700 besed, članki v obsegu nad eno avtorsko polo 4400 besed. Status strokovnega imajo tudi: poročilo o dogodku, povzetek, članek, kritika, esej, predavanje, učbenik, priročnik ... Šolsko pisanje vsi dobro poznamo, pomeni pa pisanje za referat, esej, diplomsko nalogo. Prvi namen tovrstnih besedil je izpolniti študijske obveznosti. Pri popravljanju se ukvarjamo z že postavljenimi besedili. Lektoriranje pomeni, da naredimo besedilo splošno optimalno, korigiranje pa je popravljanje napak stavca ali strojnega branja. E-pošto uporabljamo skoraj vsi, globalno je uporabljena od 80. let dalje. Na Wikipediji je zapovedano tikanje, obstajajo merila glede pozdravov in nagovorov, glede podpisovanja. Socialna omrežja je ime za načine družbenih komunikacij. Postala so pomembna za promocijo, denimo Facebook je pomemben za promocijo znanstvenoraziskovalnih, strokovnih, pedagoških in drugih akademskih informacij. Modrost množic oziroma wisdom of the crowd se pojavlja v zvezi s tem.

Zagovor pomeni strokovno pogovarjanje, pojavlja pa se pri referatih, seminarskih nalogah, diplomah, magistrskih in doktorskih nalogah. Obstajajo natančna pravila in formalne zahteve, ki jih moramo izpolniti. Literarna kritika je poglavje v Praktičnem spisovniku, obstaja razlika med literarno in strokovno kritiko, predmet prve je literarno delo (pesniška zbirka, roman), predmet druge pa monografija, znanstvena revija. Najdemo jih tudi v ustreznih rubrikah dnevnega tiska, strokovne v Slavistični reviji.

Do podpoglavja Spletni forum

Enciklopedični članek se od drugih vrst pisanja razlikuje po zahtevi za večjo jedrnatost odpoveduje se anekdotičnosti, izpuščajo podrobne informacije. Biografski članek vsebuje gesla literarnovedne narave: literarni avtorji, uredniki, založniki, kritiki. Za enciklopedični vpis lahko kandidirajo tiste osebe, ki se pogosto pojavljajo v drugih geslih ali so uvrščeni na sezname (prešernoslovci itd.). Če nas zanima članek o knjigi, lahko podatke najdemo na Dlibu, Cobissu. Strokovni blog piše o strokovnih vsebinah, spletnik je skrajšana oblika za weblog, poznamo tudi WordPress, Google Blogger, Blogos. Spletni forum je pomembno orodje za konstituiranje in vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skupnosti. Forum SlovLit sega v leto 1999, šteje 1650 naročnikov, in sicer razpise, vabila na dogodke, obvestila o knjigah, projektih, kritike, diskusije, polemike itd.

Do podpoglavja Prosojnice

Slog je pomemben del pisanja. Zaradi spletnih družabnih omrežij se spreminjajo pisni standardi. V knjižni kulturi so se novi deli besedila pripenjali tako, da se je celota brala od zgoraj navzdol, zdaj prihaja v navado, da se sveža sporočila postavljajo pred predhodna. Sedaj bralec dobi najprej sveže informacije. Temu rečemo razporejanje po aktualnosti. Današnja izkušnja besedilo povezuje z zasloni: na mobiju, tablici, računalniku, televiziji, reklamnih panojih. Zaslon vse pogosteje narekuje besedilu obliko. Stran besedila na papirju je pokončna, stran besedila na zaslonu pa je večinoma ležeča (panoramska). Glede na pogled je tiskana stran primernejša za branje. Strokovna besedila imajo kompozicijske elemente, in sicer avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila, uvod, teorija/metoda, gradivo, analiza, sklep, literatura, priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe. Naslov je prva točka stika strokovne informacije z bralcem, zato je velikega pomena. Predstavlja nekako najbolj radikalen povzetek teksta. Naslov naj zato izraža temo natančno in jedrnato; priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo, je pravopisno brezhiben, ne vsebuje krajšav, ni v obliki stavka ali vprašanja, stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim, ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena, ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami, če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico, podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova, k naslovu spada tudi UD-klasifikacija, ki jo članku priskrbijo bibliotekarji. Za vajo nam Nova Pisarija ponuja tudi primere dolgih naslovov, ki jih je potrebno skrajšati, ter rešitve, kar je izredno domiselno. Izvleček, ki se mu reče tudi sinopsis ali abstrakt, najdemo v glavi članka in je krajša oblika povzetka. Izbira ključnih besed spominja na izbiranje kategorij za članke na Wikipediji. Gre za širša predmetna področja, kamor uvrstimo članek. Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje, najpogosteje v strokovnih časopisih, monografijah in zbornikih, redkeje se pojavljajo govorne prezentacije. Prosojnice so koristne za bralca in poslušalce. Sinonim za prosojnice je ime popularnega Microsoftovega prezentacijskega programa PowerPoint, poznamo še Google Slides, Prezi itd.

Do poglavja Zemljevidi

Fotografija podpira trditve o paradigmatičnem civilizacijskem zasuku, v današnji kulturi je vse več slikovnega sporočanja. Trditve, da fotografija ni primerno znanstveno orodje, češ da prava znanost zahteva neposredni kontakt raziskovalca s predmetom in da je fotografska reprodukcija objekta, recimo da gre za redki stari tisk, za natančen opis predmeta nezadostna. Zame je fotografija nekakšen stik znanosti, tudi tehnologije, in umetnosti, saj nam na drugačen, bolj intimen način podaja nekaj, kar je znanstveno. Pravna regulativa komplicira uporabnost fotografij na spletu, na Wikimedijinih spletiščih toliko bolj kot kje drugje. Objava mora ustrezati slovenski in ameriški zakonodaji. Besedila dopolnjuje grafična predstavitev, zanjo je potrebna legenda. Obstaja več klasifikacij grafičnih predstavite podatkov, uporabljene v literarni vedi so: grafikon, diagram, kartogram, shema, piktogram. Uporabljamo pa tudi zemljevide. V slovenski literarni vedi je zemljevid prva uporabila Marja Boršnik. V prvi knjigi Tavčarjevega Zbranega dela (1952) je objavila Načrt Poljan v drugi polovici XIX. stol.

Do konca Nove Pisarije

Omrežno orodje Wordle na zaslon izriše besedni oblak teksta, Voyant tools pa zraven oblaka besed doda tudi statistične podatke. Iz besedila lahko izločimo tudi klitike. Način dostopa do informacij se je v zadnjih desetlejih močno spremenil. Do podatkov vse lažje dostopamo in poznamo napredne iskalnike, kar je povezano z naraščanjem števila informacij. UDK pomeni univerzalna decimalna klasifikacija, ki spremlja objave in poskrbi za pravilno umeščenost objave na določeno strokovno področje oziroma na eno od področij človeške dejavnosti. Področja znotraj klasifikacije pa so: 0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije, 1 Filozofija. Psihologija, 2 Teologija. Verstva, 3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje, 5 Matematika. Naravoslovje, 6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika, 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport, 8 Jezik. Književnost, 9 Geografija. Biografija. Zgodovina. Sicer poznamo celo vrsto različnih klasifikacij tekstov, vsaka od njih pozna različne kategorije. DOI ali digitalni identifikator objekta je standard za označevanje spletnih objav za lažje in tajnejše dostopanje do znanstvenih podatkov. Pri nas je za identifikacijo publikacij uporabna številka COBISS, s katero je opremljena vsaka pri nas registrirana objava, ne glede na medij, tudi tiste pred nastopom kodirnega sistema ISBN. Namesto izraza podatek obstajajo tudi zavzemanja za izraz zajemek, saj naj bi natančneje izražal produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki in zunaj nje. Število podatkov narašča, z njimi pa tudi število podatkovnih zbirk. Tudi s področja slovenskega jezika imamo tovrstne podatkovne zbirke, recimo SSKJ, Besede slovenskega jezika in drugi slovarji na spletišču Fran, besedilni korpus Gigafida,... Ena od možnosti za členitev besedila so seznami, ki so vse bolj uporabljeni. Seznami so uporabni, ko želimo elemente našteti na čimbolj jasen in razločen način. Hkrati je takšen zapis krajši in preglednejši. Osnovni obliki sta oštevilčeni in neoštevilčeni seznam. Področje digitalne humanistike ima podpodročje empirične literarne vede, s katero smo se ukvarjali tudi na vajah pri predmetu. Empiričen pomeni, da so bili podatki pridobljeni z opazovanjem ali eksperimentom. V naravoslovju so vsi podatki empirični, v humanistiki pa je drugače, saj se ukvarjamo z opazovanjem faktov in s čutnimi izkušnjami. Pod empiričnostjo razumemo pridobivanje materialnih dokazov (podatkov) z eksperimentiranjem in opazovanjem, merjenje podatkov (preštevanje, kvantifikacija) ter preverljivost meritev. Empirija ima tudi v literarni vedi veliko literature, programov, projektov.

Slovarček manj znanih besed

brezpriziven - ki ne dopušča priziva, ugovora

defetizem - mnenje, prepričanje, da je kako (pomembno) delo, prizadevanje brezuspešno, malodušje

hermetizem - lastnost, značilnost umetnosti, ki si ne prizadeva biti razumljiva širšemu krogu ljudi

imprésum - kolofon; podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige, navadno na zadnjem listu

kataklízma - knjiž. dogodek v naravi, ki povzroči velike spremembe na zemeljski površini ali v vesolju

dihotomija - delitev, ločevanje na dva med seboj nasprotna dela

garniranje - olepševanje, okraševanje

sublimna množica - vzvišena, plemenita množica

paradigma - vzorec, primer

Najljubše misli in vtisi

»Bomo znali ceniti tudi neuresničene izbirne možnosti, tj. izbire, ki smo se jim odrekli in so jih bili deležni drugi; tem drugim ne zavidamo njihove izbire, ne očitamo jim je, ampak jim jo privoščimo.« Ta odlomek mi je posebno všeč, ker se mi zdi, da dobro poudarja moč izbire in altruizem, ki bi ga morali pogosteje kazati ob stikih s sočlovekom.

Vtisi ob branju Slavistične revije

Splošno o Slavistični reviji

Slavistična revija s svojo preprosto, a živordečo podobo daje vtis zanimivega strokovnega zbornika. Rekla bi, da je Slavistična revija zelo raznolika in v "zvežčiču", katerega obliko ima, združuje veliko strokovnih besedil. Njen namen je, da obvešča, ozavešča in izobražuje o slovenskem in drugih slovanskih jezikih ter nam jih približuje. V njej najdemo razprave, ocene, poročila, zapiske in gradiva. Prispevki so napisani v različnih slovenskih jezikih, mislim da prevladujeta slovenski in hrvaški, ob vsakem pa najdemo tudi povzetek v angleščini, kar se mi zdi dobro, saj se na ta način revija približuje tudi študentom in profesorjem, ki so v Sloveniji denimo na izmenjavi. Nekateri članki vključujejo tudi tabele, grafe in druge načine prikaza podatkov, kar reviji daje dodano vrednost. Nekaj je tudi slik, predvsem pomembnih dokumentov, o katerih posamezni prispevki govorijo, sama pa bi si želela več slikovnega gradiva, ki besedilo nekoliko popestri in s tem pritegne bralca.

Ob članku O Slovnici sodobnega češkega jezika

Članek avtorice Andreje Žele govori o Slovnici sodobnega češkega jezika, in sicer podaja komentar na delo Václava Cvrčka s sodelavci, torej o Slovnici 1, ter na Slovnico 2, ki je delo Jarmile Panevove. Avtorica na začetku pravi, da bila sestava nove slovnice na osnovi aktualnega jezikovnega gradiva velik izziv in ogromno delo. Prvi del slovnice, Mluvnice 1, je opisna slovnica in je namenjena bolj poučenim in ozaveščenim uporabnikom. V tem prvem delu slovnice naj bi manjkalo sprotno navajanje jezikoslovnih virov ter dokumentiranost jezikoslovnih trditev, o katerih avtor še posebej razpravlja. Avtorjevo vodilo naj bi bilo zgolj opis rabe brez jezikovnega vrednotenja in komentiranja, zato so nekatera poglavja močno poenostavljena. Avtorici prispevka se zdi, da bi lahko pričakovali natančnejšo obravnavo sprememb v jeziku. Do omenjene slovnice je precej kritična, saj se ne strinja z nezadostnimi utemeljitvami in nenatančnimi opredelitvami v slovnici. Poglavje o morfologiji, ki je sedmo po vrsti v slovnici, se ji zdi dobro spisano in dovolj dobro utemeljeno.

O drugem delu slovnice, Mluvnice 2, pravi, da je avtorica Jarmila Panevová že v uvodu bolj jasna glede namembnosti slovnice. Njen glavni cilj je bil postaviti češčini ustrezno skladenjsko označitev v besedilnih korpusih, v ta namen pa so uporabili prikaz "korenskih dreves", ki prikazujejo slaednjska razmerja. Slediti tem drevesnicam zahteva določeno mero slovničnega znanja, primeren pa je, kot pravi tudi avtorica slovnice, predvsem za poučevanje češke skladnje s pomočjo sladenjsko označenega korpusa PDT.

V povzetku je navedeno, da se je veliko naredilo na oblikoslovnem označevanju korpusov. V Mluvnici 1 je najbolj uporabno poglavje o aktualni uporabi sklonov in sklonskih različic, v Mluvnici 2 pa ima največjo vrednost ravno dovolj razločevalni prikaz v skladenjsko določenih korpusih. Tehnologija je torej uporabna, vendar ne brez vsebine, ki vselej bolj pomembna.

SlovLit

Besedilo z 20. 12. 2012

Jesensko slovenistično dogajanje v Hamburgu

V jesenskih mesecih je bilo slovenistično dogajanje v Hamburgu zelo pestro. Od 20. do 22. septembra je na Inštitutu za slavistiko univerze v Hamburgu potekala konferenca o nasilju v sodobnih slovanskih književnostih (http://www.uni-potsdam.de/u/slavistik/images_hp/VBV_Flyer.pdf). Interdisciplinarno zastavljena konferenca je pokazala tako na različne teoretske pristope preučevanja kolektivnega in individualnega nasilja kakor tudi na različne narativne in estetske ubeseditvene strategije tega fenomena, ne samo v posameznih književnostih, temveč tudi v filmu in likovni umetnosti. Številčno so prevladovali referati o posameznih slovanskih pisateljih in njihovi tematizaciji vojnega ter družbenosistemskega nasilja. Slovenisti smo bili izvrstno zastopani, takoj za rusisti in polonisti.

Jožica Čeh Steger je v svojem referatu opozorila na različne vrste nasilja v sodobni slovenski književnosti in se, izhajajoč iz Freudove razlage latentne prisotnosti nasilja v človeku in njegovega eseja Warum Krieg? (1933), osredotočila na tematizacijo vojnega nasilja, vprašanja individualne krivde ter vesti v romanih Draga Jančarja, Zdenka Kodriča in Gorana Vojnovića. Erwin Köstler je pokazal, kako se v prozi Franja Frančiča prekrivajo različni tipi nasilja in kako jih avtor navezuje na literane diskurze v Jugoslaviji šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let. Katja Mihurko Poniž se je posvetila nasilju nad ženskami v slovenski dramatiki, Janja Vollmaier Lubej pa se je predstavila z referatom Psihično nasilje v prozi Gabriele Babnik, pri čemer se je osredotočila na vrste psihičnega nasilja, ki se pojavlja v romanih mlade slovenske pisateljice, ter na njegove posledice.

Oktobra smo slovenisti in romanisti nadaljevali s predavanji v okviru serije Poteki meje: Slovenija in Italija v dialogu. 26. oktobra nas je obiskal prof. Achille Varzi z ameriške univerze Columbia in v svojem predavanju osvetlil problem meje s filozofskega in geografskega vidika, novembra nas je v okviru svoje turneje po Nemčiji razveselil koncert zbora Perpetuum Jazzile.

Konec novembra in v začetku decembra smo se priključili Svetovnim dnevom slovenskega dokumentarnega filma in na univerzi prikazali filme V letu hip hopa, Fabiani:Plečnik in Samotni hodec skozi neprijazni čas. Slednji portretira akademika Jožeta Toporišiča, ki je v letih 1962/63 s Humboldtovo štipendijo študiral na tukajšnji univerzi. Podnapise k filmu so v nemščino prevedli hamburški študentje slovenščine. Po ogledu filma se je razvila živahna strokovna debata o Toporišičevem jezikoslovnem delu. Leto smo na lektoratu prijetno zaključili ob slovenskem pecivu in predstavitvi načina praznovanja božiča in novega leta v Sloveniji. Z lepimi pozdravi s severa.

Monika Pemič

Toporišičeva Obdobja

Simpozij Obdobja organizira Center za slovenščino kot drugi in tuji jezik Oddelka za slovenistiko FF UL in predstavlja osrednji mednarodni slovenistični simpozij. Na njem so obravnavana literarna, jezikoslovna in širša kulturološka vprašanja. Letošnja tema je bila usmerjena v Jožeta Toporišiča, saj letos obeležujemo Toporišičevo leto. Simpozij je potekal od 10. do 12. novembra v stavbi Univerze v Ljubljani. Skozi celoten dogodek smo lahko slišali kar 65 referatov iz devetih držav.

V petek, 11. 11., sem se udeležila prvega sklopa referatov, ki so jih predstavljali Olga Plotnikova, Aleksandra Derganc in Domen Krvina. Govorili so o glagolskem vidu in Toporišičevem razumevanju slednjega. Prva govorka je spregovorila v ruščini, čemur je bilo težko slediti, posebej o tako strokovni temi, pa čeprav mi je ruščina všeč in jo rada poslušam. Naslednja dva referata sta bila v slovenščini, tako da sem ju bolje razumela, še vedno pa se mi je veliko stvari zdelo precej zapletenih in jim nisem mogla tako hitro slediti. Vseeno pa so bila nekatera spoznanja poučna, denimo uporaba in primernost glagolskega vida določenega glagola v vsakdanji rabi, pri čemer smo lahko prebrali tudi veliko primerov.

Na splošno se mi zdijo Obdobja kvaliteten simpozij, ki se ga bom še udeležila, vendar pa sem bila nekoliko razočarana nad govorci, ki se jim je tako mudilo, da so večinoma le hiteli brati s projekcije. Tega nisem pričakovala, tako da sem bila kar malce razočarana. Vem sicer, da gre za predstavitve strokovnjakov določenega področja in da želijo v kratkem času predstaviti veliko ugotovitev, a vendar bi bilo morda bolje, če bi bile predstavitve malce daljše in pa prosto govorjene, saj to poslušalce nedvomno bolj pritegne.

Izbrano delo za tipkanje

Adam Zima: Na Silvestrov večer, 1906

Izbrano delo za seminar

Pavle Zidar: Roman o Hanibalu, 1979