Uporabnik:Nina Glavan

Iz Wikiverza

Slavistična revija[uredi]

Vtis o Slavistični reviji[uredi]

Revija zajema članke z različnih področij, a branje vseh z enako intenziteto zanimanja ni mogoče. Ker pa je nabor tem raznovrsten, verjamem, da vsak najde temo za branje, ki mu ustreza. Slednje utegne biti zahtevno. Menim namreč, da je potrebna koncentracija in poznavanje osnovnih terminov.

Članek: Sodobna slovenska poezija v Italiji[uredi]

Slovenska poezija v Italiji se je skozi 20. stoletje spreminjala. Sprva so pesniki, Ljubka Šorli, Vinko Beličič in ostali v svojih delih opisovali fašistično travmo in vojne izkušnje, ki so jih izkusili. Razkrili so osebne pretrese in stališče, da vojna ni rešitev za konflikt. Ker niso želeli povečati maščevalnosti in jeze, niso upesnili ideoloških stališč in idej. Pomembno je, da so ohranili živost našega jezika kljub fašistični okupaciji našega ozemlja. Nasledili so jih ustvarjalci, ki so bili usmerjeni v razkrivanje osebne izkušnje. Njihov občutek za pripadnost je bil zaradi negativne naravnanosti italijanskih oblasti ranjen in se posledično niso počutili zadostne. V poeziji Aleksija Pregarca, Miroslava Košute, Marka Kravosa in ostalih se pojavlja motiv nezadostnosti, hkrati pa bodrijo bralca za angažiranost in narodna čustva. Subjekt generacije, ki je delovala v sedemdesetih in osemdesetih letih v poeziji je ujet v apatičnost. Ni skupinsko angažiran, svojo notranjo praznino pa zapolnjuje s potrošnjo. Svet opisuje kot nevaren kraj, poln gnusa, strahov in strašljivih podob. Pesniki, kot so Marij Čuk, Ace Mermolja, Alenka Rebula in ostali dajejo prednost besedam, ki so konstrukti občutij in misli. Lebdijo med večpomenskostjo in nepomenom.

Nova pisarija[uredi]

Uvod[uredi]

Nova pisarija je priročnik. Izšel je v tiskani in digitalni obliki. Za slednje se je avtor odločil, ker so spremembe hitreje opravljene, oblika je dostopnejša in cenejša.

Avtor je priročnik sprva žele nasloviti Nova pismenost zaradi naveze na gramatične orise Valentina Vodnika, a si je na koncu premislil, saj ima danes pismenost drugačen pomen. Vodnikov čas je ta termin uporabljal za slovnico, danes pa ga razumemo kot znanje branja in pisanja oziroma njena širša definicija je znanje česa nasploh.

Kam z avtorjem[uredi]

Avtor je prof. dr. Miran Hladnik, ki ej tudi profesor na Filozofki fakulteti, na oddelku za slovenistiko. Ker pa je besedilo objavljeno na wikiju, ki je spletno mesto, kjer lahko vsak ureja, je na voljo za spremembe, dodatke itd.

Prešernova Nova pisarija[uredi]

Enak naslov kot priročnik ima tudi Prešernova pesnitev, ki je izšla v Poezijah. Pesnik je kritiziral podobno, kar kritiziramo še danes: izdajanje del kot del vsakdana.

Pismenost[uredi]

Včasih je bila pismenost privilegij bogatejših. Potem so uvedli šolanje in delež je postopoma naraščal na skoraj 100 odstotkov, z izjemo nerazvitih držav.

Danes je pomembna spretnost pri tipkanju, lepopis pa veliko manj kakor nekoč. Prihaja do konfliktov med starejšimi in mlajšimi generacijami. Starejši mlajšim očitajo, niso sposobni komponirati ene povedi. Oni so medtem po večini računalniško nepismeni.

Pismenost pomeni biti aktivno udeležen v komunikaciji. Prinaša sposobnost sprejemanja in razumevanja informacij ter tvorjenja in posredovanja. Danes je pomembna interaktivnost, ki nam je omogočena na vsakem koraku, na televiziji na zahtevo, računalniških igricah itd.

Poznamo več različnih pismenosti, kot so npr. računalniška, strokovna , glasbena, kartografska, ipd. Več vrst pismenosti prinaša več veljave na trgu dela in tudi manj možnosti manipulacije.

Raziskave so pokazale, da šolarji slabi v bralni pismenosti in nadpovprečni v e-pismenosti.

Tudi komunikacija preko telefonov in računalnikov je del splošne pismenosti. V prihodnosti bo še napredovala. Morda je nekoč ne bomo več povezovali z ročnimi spretnostmi.

Kreativnost lahko povežemo s podjetnostjo. Morali bi se zavzemati za večjo mero in za to, da bi čim več ljudi pisalo in objavljalo.

Informacijska družba[uredi]

Informacijska družba je izraz za sodobno družbo. Vsebuje koncepte kot so participativna družba, družbeni mediji, družbena omrežja, fantovska kultura itd.

Čedalje bolj pogosta je uporaba e-knjig. Mnogi to povežejo s propadom tiskanih. A ne bi smeli. Mnogi jo še vedno zagovarjajo. Predvsem pod pretvezo, da bi z ukinitvijo mnogi izgubili službe.

Wikiji[uredi]

Wikipedijo in sestrska spletišča je na splet postavila neprofitna organizacija Wikimedia. Wikiji so vir informacij in prostor, ki ponuja možnost objavljanja.

Wikipedija predstavlja tudi našo jezikovno entiteto. Obstajamo, če so v slovenščini tudi gesla na Wikipediji. Naš jezik spada v skupino 16 vitalnih jezikov, katerim se ni treba bati izumrtja zaradi odprtosti informacijski družbi.

Slovenska Wikipedija je nastala leta 2002, leta 2016 pa je že presegla 150000 gesel. Najbolj delavnih 20 posameznikov, ki ustvarja slovensko različico prispeva 83 odstotkov vseh slovenskih gesel.

Članek na Wikipediji ima licenco creative commons (»licenca ustvarjalnega ljudstva«), s katero želijo nadomestiti tradicionalno avtorsko licenco copyright.

»Kredibilnost znanstvenih objav zagotavljajo utečeni recenzijski postopki (peer reviewing).«

Za delo na Wikipediji avtorji niso plačani, mnogi ne dobijo niti ugleda.

Spremenjena avtorska zakonodaja dovoljuje objavo šele 70 let po avtorjevi smrti. Pri tem gremo v nasprotno smer, saj je bila prejšnja omejitev 50 let.

Wikiji in šola[uredi]

Wikipedija, bolj pogosto pa Wikiverza, se velikokrat uporablja v pedagoške namene.

Študentje prof. Hladnika objavljamo na Wikiverzi kot del učnih obveznosti.

Avtor[uredi]

Do 60. let 20. stoletja je bila literarna veda usmerjena k avtorju. Avtorska biografija je bila posledično literarnovedni žanr.

Naslednja generacija literarnih zgodovinarjev se je osredotočila na besedilo — pomembna je bila avtonomnost in ne sporočilo avtorja.

V 80. letih 20. Stoletja se je pozornost prenesla k bralcu in njegovim zanimanjem: triviarna literatura in vse nasprotno elitni.

Motivacija za pisanje[uredi]

Pišemo zaradi predmeta, za katerega menimo, da je vreden našega truda.

»V splošnem (da, tudi v leposlovju) velja, da je pisanje, ki se na sposobnost dojemanja, interese in želje publike ne ozira, neprofesionalno in nepotrebno.«

Teorija funkcijskih zvrsti jezika razlikuje med 4 vrstami pismenosti: splošna (vsakdanja), leposlovna, strokovna (znanstvena) in publicistična. Pojavljajo se problemi pri razlikovanju.

Izbira jezika[uredi]

Včasih pride do vprašanja o izbiri jezika znanstvenih objav. Odločamo se glede na jezik bralcev: angleščina, če pišemo za širšo javnost in slovenščina, če pišemo državljanom Slovenije.

Ko pišemo razprave o slovenskem jeziku, je nevtralni jezik slovenščina. A vendar je treba poskušati stopiti izven okvirjev. Slovenske inštitucije krijejo pripravo in natisk mnogih knjig v svetovnih jezikih, vendar pa je dejansko število kupljenih, izposojenih ali snetih knjig z interneta, majhno. Mnogi se bojijo, da bo naš jezik nadomestil drugi kakor v preteklosti, a je strah nepotreben.

Domače publikacije vsebujejo tudi tujejezične izvlečke in povzetke. Slavistična revija je od 1950 leta dalje objavljala najprej tujejezične povzetke, nato drugojezične izvlečke, kmalu je angleščina prevladala nad ruščino in nemščino. Vendar po 4 poskusnih letih v zbirki AHCI ni bilo večjega mednarodnega zanimanja, zato so opustili njeno spremljanje.

Če se želimo vključiti v mednarodno izmenjavo informacij lahko to storimo s povabilom tujih akterjev na slovenske konference in razprave ali pa se sami prijavimo na tuje konference in tam predstavimo svoje delo.

Slovenska Wikipedija ponuja možnost branja člankov v tujih jezikih in primerja naša znanja z drugimi.

Izbira teme[uredi]

Pedagogi svetujejo izbiro teme, do katere imamo poseben odnos, Hladnik pa meni, da dobre in slabe teme ne obstajajo.

Vaje v pisanju[uredi]

»Pisanje je veščina, spretnost, ki se je je treba naučiti.« Hladnik pravi, da sta najpomembnejši orodji za pisanje tipkovnica in miška in da bi se morali otroci že v prvem razredu učiti tipkanja. Hkrati pa dodaja, da je pisanje črk pomembno za pomnjenje le-teh.

OCR omogoča popravljanje besedil, ki so bila skenirano tako, da jih ni treba popolnoma na novo pretipkavati. Digitalizacija starega gradiva pomaga pri ohranitvi in pri dostopnosti.

Usoda avtorstva[uredi]

Avtorji se združujejo v društva; primer: Društvo pisateljev.

Avtorji so včasih pripadali elitnejšemu delu družbe, ki je prejemala veliko ugleda.

Avtorji v splošnem ne radi vidijo, da kdo posega v njihovo delo. Še danes se nekateri vtikajo tudi po prodaji avtorskih pravic. Hladnik svetuje, da avtorski napuh zatremo z ne kupovanjem knjig.

Soavtorstvo[uredi]

Pisanje na wikijih, kot obliki kolektivnega pisanja, pripomore k zmanjšanju avtorskega napuha ter spodbuja sodelovanje piscev. Posegi v besedilo na wikijih se smatrajo pohvala in ne kritika.

Na Wikiknjigah se ne ubadajo z avtorsko lastnino. Zgolj na začetku so zapisani bolj uveljavljeni.

Nekaj pravil, ki jih je dobro upoštevati v primeru soavtorstva: • vprašanje delitve dela in zaslug za delo postavi v oklepaj • odprtost za spremembe in usklajevanje • zaupanje sodelavcem • soavtorji imajo pravico veta v primeru nestrinjanja z vsebino • pomembna je korist spremembe, ne kdo jo je naredil

Objavljanje[uredi]

Danes pisci mislijo, da je pomembna le objava. S tem je povezan tudi koncept avtorstva.

Včasih so pisatelji morali za objavo postati del skupine drugih pisatejev, mecenov itd., Princip je še danes isti. Najboljši in najhitrejši način za objavo so poznanstva v tem socialnem krogu in dobro finančno stanje avtorja. Najlažje je objavljanje na spletu. Vendar postaviti na splet še ne pomeni tudi objaviti. Slednje pomeni, da je dostopno širši množici, če pa nekaj samo postavimo na splet, bodo to uporabniki interneta težko našli. Da bi bilo naše delo čim bolj vidno, je potrebno oglaševanje na mestih, ki so bolj obiskana: blog in časopis.

Včasih ne vemo, ali smo nekaj objavili, ali le postavili na splet. Krivci so to so socialna omrežja, saj so po večini zaprti komunikacijski krogi. Za pisca je pritegnitev pozornosti večje množice težka naloga.

Množični um ali pametna množica[uredi]

Množični um ali pametna množica pomenita isto. Gre za način organizacije znanja v informacijski družbi. Predvsem se ta izraz navezuje na Wikipedijo, kjer je cilj koristiti družbi.

Znanje mora biti, za razliko od javnih dobrin, zastonj. To Wikipedija omogoča. Prav tako razvršča teme po abecedi in ne po hierarhiji.

V člankih so pod besedno zvezo Glej tudi nanizana sorodna gesla — Wikipedija tako gradi znanje od spodaj navzgor in združuje izhodiščni lokalni interes z globalnim.

Avtorske licence[uredi]

Besedilo je iz pravnega vidika intelektualna lastnina, ki je urejena z zakonodajo, ki jo imenujemo »copyright« oziroma »avtorske pravice«. Zakonodaja je zadoščala, ko je knjiga obstajala le v tiskani verziji, danes, ko pa imamo vse več digitalnih knjig, filmov, fotografij, glasbe, pa je nastal problem, zato želijo uveljaviti alternativo s konceptom »creative commons«.

Creative commons[uredi]

Creative commons oziroma je avtorska licenca. Izhaja iz svobodne kulture. Namenjena je lažjemu dostopu do intelektualnih proizvodov. Označena je s »cc«, oprema del objavljenih na spletu s to licenco pa je dokaj enostavna.

Copyright[uredi]

Avtorska zakonodaja ščiti dela pred zlorabo. Posamezniki lahko ravnajo z deli kakorkoli želijo, lahko jih tudi prekopirajo itd., dokler ostaja v sferi zasebnega. Zloraba je, če pa pride delo, ki je bilo nepooblaščeno razmnoženo v javnost.

Danes imajo materialne vrednosti del manjšo vrednost. Knjigo je lahko včasih bral en človek na enkrat, danes po dostopnost omogoča, da berejo tisoči. Tu je največji problem copyrighta, saj ne upošteva nematerialno dimenzijo intelektualnih del. Zakonodaja se namreč bolj osredotoča na zlorabe, namesto, da bi zagotavljali nemoten dostop do informacij.

Vsi izdelki z najmanjšo kreativnostjo še niso zaščiteni z avtorsko licenco. Avtor zaščitenega intelektualnega dela ima do njega pravice dokler jih ne odstopi oziroma proda. Če je avtor nekaj ustvaril na željo podjetja, ima slednje pravico do dela, vendar pa to mora biti potrjeno oziroma sklenjeno v pogodbi. Ko je avtorjev več, lahko vsak izmed njih s tem delom počne kar želi, dokler se z ravnanjem strinjajo tudi ostali.

Velik problem so filmi, posneti po knjigah, elektronske verzije knjig, prevodi itd. Delo ima lahko status originalnega in avtorsko zaščitenega dela le in samo, če je nastalo z dovoljenjem avtorskega lastnika prvotnega dela. Ta dela so lahko v tem primeru legalno razmnoževana in razpečevana. Pomembno je poudariti pošteno uporabo, ki je neprofitna raba.

Avtorji, ki ne želijo objavljati svojih del pod avtorsko licenco creative commons, so izgubili stik s sodobnimi zahtevami družbe. Ti bodo slej kot prej izgubili svojo množico bralcev.

Bralec[uredi]

Prosti dostop[uredi]

Skupnost ima težnjo po izobraženih posameznikih, ki pa naj bi se oblikovali v osnovnih, srednjih in višjih šolah. Te inštitucije nam ponujajo znanje, a gradivo ni povsem zastonj. Tudi izven moramo za znanje plačevati: članarino v knjižnicah, karte za gledališče, naročnino za revije…

Naša država ni prispevala k prosti dostopnosti in pretoku informacij. Zahteva po digitalizaciji slovenščine je prišla od zunaj, slednjo celo google vključuje z različnimi logi. Zato moramo biti odprti do tuje informacijske družbe. EU je izdala zahtevo po prosto dostopnih znanstvenih objavah projektov, pri katerih je finančno udeležena. Države EU so ji sledile. Vseeno pa se EU za promocijo proste dostopnosti še ni odločila.

Prosta ali odprta dostopnost (OA — open access) ne dovoljuje poseganja v vsebino informacij, medtem ko lahko prosto vsebino urejamo in preoblikujemo po mili volji.

Open Access Slovenija se trudi razlikovati med izrazoma prost (free) in odprt (open). Prosti dostop (free OA) je tako definirala, da pomeni brezplačno dostopnost do besedila, čigar avtor je avtorske pravice (pro)dal založbi in ima licenco copyright, odprti dostop (open OA) pa pomeni brezplačno dostopnost na spletu, vendar ima pravice avtor, besedilo pa ima licenco creative commons.

Zlati prosti dostop zagotovi založnik in običajno vsebuje recenzirane revijalne članke, zeleni prosti dostop pa avtor sam oziroma njegov delodajalec, ki delo postavi v prosto dostopni repozitorij in vsebuje pred- ali poobjave. Pod imenom sivi prosti dostop pa najdemo težko dostopne publikacije, kot so diplomske naloge, konferenčna poročila itd. Hibridni dostop pomeni, da ima prosto dostopno delo še tiskano plačljivo verzijo. »Zakasnjeni prosti dostop je ime za objave, ki pridejo v prosti dostop po omejenem obdobju embarga, recimo v zamiku enega leta po objavi.« Publikacije, ki so nastale na stroške nekoga tretjega, kot je npr. mecen ali država, in ne na avtorjeve stroške, pa uvrščamo med platinasti prosti dostop.

Založbe[uredi]

Kar je napisano v Wikipediji, je javna last. Upamo lahko, da nekoč ne bomo več poznali kraje znanja.

Za založbe in knjigarne je bralce potrošnik, knjiga pa tržno blago. Zato založniki ne podpirajo objave dela na splet, da ne prinaša denarja. Njihova glavna ciljna točka so otroci in starejši, ker ne znajo uporabljati spleta. Na žalost se avtorji pogosteje zanašajo na založbe, saj naj bi jih založba prinesla večji ugled.

Znanstvenim piscem omogočajo »predatorske založbe« nove možnosti objavljanja. Ena takih založb je Science publishing group, ki deluje po principu zlatega prostega dostopa.Ta založba je za avtorje vabljiva, ker člankom prinaša vidnost (z indeksiranjem pri desetih bibliografskih inštitucijah mdr. Googlov Učenjak), cene objave člankov pa niso pretirano visoke.

Repozitorji[uredi]

Vplivnost znanstvenih objav kaže število o citiranosti in število o branosti objave. Nista nujno skladna.

Repozitorji imajo že vgrajeno funkcijo štetja objav. V spletno stran lahko vgradimo enega od zastonjskih števcev. Če želimo natančnejše rezultate, uporabimo skript za Googlovo analizo.

Prosti dostop omogoča prostovoljno prispevanje. Ne podpira profitnega objavljanja.

Univerza v Ljubljani je bila zadnja, ki je dobila svoj repozitorij. Tam pa vseeno še niso objavljene diplomske naloge, magisteriji in doktorati. Vsi slovenski akademski repozitorji pa so združeni na Nacionalnem portalu odprte znanosti.

Odkar je več objavljanja na spletu, se je spremnil tudi slog. Zdaj imamo več poljudnejših izrazov.

V Sloveniji imamo 3 literarnovedne revije — Slavistična revija, Jezik in slovstvo ter Primerjalna književnost. Vse so tiskane in dostopne na spletu. Imamo tudi forum SlovLit, ki podpira interdisciplinarnost.

Varovanje zasebnosti[uredi]

Razlogov za nezaupanje globalnim digitalnim podjetjem: možnost zlorabe pa tudi cilji mednarodnih organizacij o človekoljubnih ciljih so premalo prepričljivi.

Obstaja prepoved iskanja po imenih in priimkih. Če želimo poiskati zadetke na neko ime, je to onemogočeno, ker iskana oseba ni edina s tem imenom in bi lahko najdeni podatki razkrili identitete drugih. Tako smo prikrajšani do izobraževanja.

Kredibilnost[uredi]

Danes lahko objavlja kdorkoli. Pomembno je vprašanje kredibilnosti. Včasih so za to skrbeli recenzenti in uredniki, danes skrbimo mi sami. Natančno moramo preveriti: avtorja, medij, ki je objavil delo, starost dokumenta, odmev v javnosti, avtorje in tekste, na katere se je skliceval.

Priznan avtor verjetno ne bi zavajal bralcev. Njegov status pa vseeno preverimo v njegovi biografiji, njegovo mesto v znanstveni skupnosti pa na spletišču Sicris. Avtorju ne smemo slepo zaupati na vseh področjih pisanja. Zlasti moramo biti previdni ko ne piše o svojem področju (primer: Sokalova potegavščina).

Velja, da mlajši pisci manj kredibilni kot starejši. A vendarle so včasih teoretično bolj podkrepljeni, poleg tega pa so boljši v iskanju informacij.

Aktivizem[uredi]

V sedemdesetih letih so v Sloveniji humanistom vcepljali v glavo, da je izvir akademskega dela znanstvena radovednost, tešenje radovednosti pa njegov smoter. V osemdesetih pa so iz Amerike prinesli zahtevo po radovednosti za dosego plemenitih socialnih ciljev, tj. za dostojno, pravično in kvalitetno življenje. Znanost so začeli dojemati drugače, ko so ugotovili, da objektivno znanstveno spoznanje ni mogoče, saj je posredi vedno interes raziskovalca, zato so rezultati subjektivni oziroma manipulativni.

Današnji aktivisti delujejo v kakšnem društvu ali gibanju: feminističnem, ekološkem, humanitarnem, politično alternativnem…

Avtorstvo[uredi]

Če je avtor del inštitucije, to prinaša dobro in slabo: inštitucija jim daje legitimiteto, hkrati pa omejuje objavljanje informacij, ki bi ogrozile njihove utečene prakse. Zaradi tega včasih nastanejo alternativne oblike medijev za objavljanje, kot je npr. Svobodna univerza.

Samozaložba ni popularna pri strokovnem pisanju, kot je pri lepopisju. Z digitalnim tiskom postaja samozaložba množičnejša in nima več slabšalnega prizvoka. Previdnost in preverjanje kredibilnosti ni odveč, saj objave ne gredo skozi recenzijski postopek.

Starost dokumenta je zelo pomemben podatek. Izločitev netočnih oziroma nepreverjenih informacij ni težka — včasih nam že medij pove veliko (npr. rumeni tisk ni primeren za objavo strokovnih ali leposlovnih publikacij).

Strokovno recenziranje[uredi]

Strokovno recenziranje (angl. peer reviewing) je postopek selekcioniranja kredibilnih informacij od nekredibilnih. Je eden izmed kriterijev za status znanstvene revije. Na koncu imajo glavno besedo vseeno uredniki.

Cilj recenziranja je preprečitev objavljanja nepreverjenih informacij. Včasih se zgodi, da recenzent zavrne kvalitetno delo, včasih pa pisec spretno potegne za nos recenzente in objavi nesmisel.

Z anonimizacijo poskušajo zagotoviti nevtralnost in jamčenje, da ne bo prihajalo do nepotizma. Pri slepi recenziji avtor ne ve, kdo je ocenjevalec njegovega izdelka, dvojno slepa recenzija pa je kadar avtor in recentent ne vesta drug za drugega. Revije morajo svojo recenzijsko politiko in merila objaviti na svojih spletnih straneh. Avtor ima tri možnosti: sprejem članka, njegovo zavrnitev ali pogojni sprejem. Slednja je najpogostejša.

Pravopis[uredi]

Slab pravopis prinese dvom o kredibilnosti.

Ločila[uredi]

Pomembno je, da zna pisec uporabljati vezaj (-), pomišljaj (–) in dolgi pomišljaj (—) in da ve, kdaj jih zapisujemo stično in kdaj nestično. Nestični dolgi pomišljaj leži samo (!) med povedmi, ne pa znotraj povedi. »Pišemo torej Breznik-Ramovšev slovar, Občina Miren - Kostanjevica ter dihotomija domače – tuje.« Med imenom avtorja in njegovim psevdonimom stoji nestični vezaj, prav tako pa tudi pri dveh priimkih (primera: Anton Umek - Okiški ter Ada Vidovič - Muha)

Dvopičje je levostično ločilo. »Pred naštevalnim nizom je dvopičje večinoma odveč (Med filologije spadajo: italijanistika, slovenistika, bohemistika, > Med filologije spadajo italijanistika, slovenistika, bohemistika).« Pomembno je opozoriti, da v isti povedi načeloma ne uporabljamo npr. in itd, itn ... skupaj.

Tripičje oziroma tropičje je alternativa vezniku itn.. Uporablja se večinoma v leposlovju, zato moramo biti previdni z uporabo v strokovnih člankih. Tropičje je nestično ločilo, ki pred sabo nima oziroma ne sme imeti vejice.

»Podpičje uporabljamo pred pojasnjevalnimi deli povedi, kadar se zdi pika na tem mestu premočna, vejica pa prešibka.«

Velike začetnice[uredi]

Nereflektirano krši pravopis pisava filozofskih terminov z veliko začetnico, npr. živalski Drugi; nič nismo popravili, če smo termin dali v narekovaje (živalski »drugi«), raje ga uporabimo pravopisno sprejemljivi obliki z malo: živalski drugi.

Drugo[uredi]

Včasih pride do dvoma pri uporabi spola. Izbira moškega spola velja za nevtralnejšo.

Digitalna pismenost[uredi]

Uredniki ne bodo objavili članka, katerega avtor ne obvladuje slovnične in tehnične strani pisanja.

Formati besedil[uredi]

txt pomeni golo besedilo.

doc, docx, rtf, odt pomeni obogateno besedilo.

htm ali html pomeni spletno besedilo.

pdf je besedilo, ki je nared za natis.

Besedila na wikijih še nimajo končnic.

Uredniki naprošajo avtorje, naj tekste oddajajo v formatu rtf ali odt (nekomercialna različica formata doc ali docx).

Avtorji se raje odločajo za format pdf, saj je možnost za zlorabo manjša, vendar recenzent besedila ne more popraviti.

Besedilo v wikijih[uredi]
Vaje v wikijih[uredi]

Namenjene so utrditvi teorije o pisanju in dopolnjevanju člankov.

Sporočanje popravkov in komentarjev[uredi]

Besedila popravljajo uredniki, recenzenti, mentorji in bralci. Napake lahko sporočijo ustno, pesno ali z neposrednim vnosom. Popravljalci morajo popravljeno označiti, da lahko avtor preveri, ali je res prišlo do napake. Funkcija Sledi spremembam shranjuje podatke o tem, kdo je segal v besedilo. Avtor ob nestrinjanju sme razveljaviti delo popravljalca.

Obstaja pa tudi možnost komentiranja: besedilo označimo z miško, potem pa z desno miškino tipko ali preko menija (Pregled > Nov komentar) odpremo okence za vnos pripomb. Komentiramo tudi na pogovorni strani besedila.

Navajanje[uredi]

Citat je zelo pomemben v humanističnih znanostih. Poleg vsebine nam prihrani tudi veliko besedila.

Čemu sploh citiramo[uredi]

Citiramo, da je besedilo bolj prepričjivo, zlasti če citiramo strokovnjake in iz priznanih virov. Besedilo postane bolj znanstveno (citati so indikatorji takih besedil). Ko citiramo seveda navedemo tudi vire, ki so urejeni po abecednem vrstnem redu. Citati povezujejo besedila med sabo in predstavljajo navidezno sodelovanje med avtorji, ki se dopolnjujejo.

Ne moremo pa mimo priznavanja avtorstva. Avtorjem so ljube finance, drugim tudi družbeni ugled. Taki se ne zavzemajo za skupnost, ki gradi skupaj, temveč namesto tega to počne sama.

Preveč ali premalo navajanja virov je lahko škodljivo, saj v enem primeru izpademo nekredibilni, po drugi strani pa preveč samozavestni. Najdi je treba srednjo pot.

Prepisovanje[uredi]

Plagiat je uporaba tujega znanja kot lastnega, brez navedbe koga smo citirali oziroma povzemali. Dejanje ni moralno in nima posledic razen v primeru ne javnih besedil. Plagiatorstvo je težko dokazati.

Kritiki svarijo in krivijo Wikipedijo, saj ne namenja slave avtorjem in se je zato nekaterim ne zdi potrebno navajati kot vir.

Citatna industrija[uredi]
Citatni indeksi[uredi]

Citation index je bibliografska podatkovna zbirka, ki omogoča pregled medsebojno povezanega razpravljanja in identifikacijo pogosteje citirane objave, tako da iz znanstvenih revij izpisuje sklice na predhodne objave. Znanstvena področja imajo ločene citatne indekse. Na Slovenskem upoštevajo Scopus in Web of Science (WoS).

Na spletu najdemo brezplačni Googlov Učenjak (Google Schoolar). Ker izpisuje tudi neakademske publikacije, da nekateri ne sprejemajo. Uporabnikom omogoča pogled v to, koliko to njegova dela po letu 2008 citirana. Ponuja tudi izračun h-indeksa (razmerje med številom največkrat citiranih del in številom citatov) in i10-indeks (število objav, ki so bile vsaj desetkrat citirane). Tradicija ne podpira merjenja. Avtor Nove pisarije pravi, da bi ga bila potrebno izboljšati.

Faktor vpliva[uredi]

Faktor vpliva (IF impact factor) prikazuje stopnjo uglednosti. Poznamo več načinov. Najbolj poznan bibiografski servis je Thomas Reuters, ki računa faktor vpliva določenemu številu revij, ki so zajete v dveh citatnih indeksih – naravoslovnem (SCI) in družboslovnem (SSCI), tistim v humanističnem (AHCI) pa ne.

IF= št. citatov člankov revije objavljenih v drugih indeksiranih revijah v zadnjih dveh letih/št. objavljenih člankov v zadnjih dveh letih.

Slabe strani: pristranskost, manipulacija je ponekod vodila v prisilno citiranje. Namesto pretiranega sklicevanja na IF se znanstvena skupnost zavzema za publikacije, ki bi bile prosto dostopno objavljene pod licenco creative commons.

Na vplivnost informacij, ki ne spadajo v znanstveno stroko (npr. filmi, televizijske oddaje, računalniške igrice), sklepamo iz števila njenih branj, kar bi bilo smiselno uvesti tudi za znanstvene objave.

Slovenske znanstvene revije[uredi]

V naslednjih znanstvenih revijah objavljajo slovenski literarni zgodovinarji: Primerjalna književnost, Slavistična revija , Dve domovini, Jezik in slovstvo , Razprave SAZU

  • Studia mythologica Slavica, Knjižnica, Phainomena, Acta Neophilologica , Traditiones, Slavia Centralis (Maribor), Verba Hispanica

Razprave o slovenski književnosti najdemo v: Slovene Studies (ZDA), Philological studies (Perm, Skopje, Ljubljana), Slavia Meridionales (Varšava), Slavica tergestina, Slavistika (Beograd), Pamiętnik Słowiański, Wiener Slavistisches Jahrbuch.

Citatni slogi[uredi]

Znani so številni citatni slogi. Najpogostejša in primerna za humanistiko naj bi bila MLA in čikaški slog. Čikaški postavlja letnico takoj za avtorjem, MLA pa pri kratkih sklicih zapiše tudi naslov.


Citatni slogi ostajajo zvesti zastavljenim pravilom na referenčnem trgu ne glede na to, da so stara in zato manj primerna. (Primer: Zahteva, da se bibliografski navedek začne z avtorjevim priimkom, čeprav je po večini evropskih pravopisov to narobe.)

Problem predstavljajo dela brez avtorja, kis o izhajala v več številkah, sklic pa daje vse bibliografske podatke.

V bibliografski podatkovni zbirki, je dovolj, če navedemo le ključne elemente: avtor, naslov, ime spletišča in datum objave pri spletni objavi/kraj, založbo, letnico in knjižno zbirko pri knjižni izdaji/naslov zbornika, kraj, založbo, letnico in strani pri članku v zborniku/naslov revije, letnik, številko, letnico in strani pri članku v reviji/naslov časnika, datum in strani članka v časniku. Bolj obsežni in podrobni podatki niso potrebni.

Tehnika citiranja[uredi]

Citat je sestavljen iz dveh delov.

  1. Dobesedni navedek tujega besedila znotraj narekovajev.
  2. Vir citata, ki je lahko v celoti naveden – na koncu dobesednega navedka – znotraj oklepaja, ali pa je tam samo kazalka v obliki opombe, kratkega sklica ali neposredne povezave na vir.
Opombe[uredi]

Opombe pod črto na dnu strani so za navajanje literature, čeprav v današnjih dneh niso več potrebne zaradi prevlade čikaškega sloga kratkih sklicev. Danes opombe služijo nebibliografskim informacijam.

Pri digitalnih publikacijah, kot je Nova pisarija so opombe na dnu strani, pri tiskanih verzijah pa je zaradi boljše preglednosti potrebno opombe ročno spremeniti in postaviti na dno strani.

»V opombah so navedena samo tista dela, iz katerih so bile vzete ali povzete konkretne izjave, v seznamu referenc pa tista dela, ki so za predmetno področje, ki ga članek obravnava, sicer pomembna, ni pa bilo iz njih nič neposredno citirano.«

Kratki sklici[uredi]

Kratki sklici se prilagajajo sobesedilu takole:

Kakor smo lahko prebrali pri Koblarju (1984: 15)

Podvajanje ni potrebno oziramo ni zaželjeno.

V praksi pa se je uveljavilo izpuščanje končne pike znotraj oklepaja:

»Večina kupcev raje kupuje cenejše žepne izdaje.« (Žnideršič 1999: 85)
Označevanje navedkov[uredi]

Navedke označujemo z narekovaji, odstavkom, drugačnim črkovnim rezom lahko pa izpustimo navedek in vrinemo svoje besedilo vmes. Pomembno: navedka ne začenjamo in končujemo s tropičjem, navedek začnemo z veliko začetnico v oglatem oklepaju, končamo pa ga s končnim ločilom zunaj dobesednega navedka.

Citat Prešernovega besedila:

»[K]o že na Kranjskem vsak pisari,« naj tudi mene muza z inspiracijo obdari.
Od kod vse citiramo[uredi]

Citiramo iz knjige, razprave v zborniku, članka v častnika, gesla iz enciklopedije, spletne strani. Slednja uporaba raste.

Pri navajanju virov ima tiskani prednost pred digitalnim, saj naj bi bilo trajnejše.

Svetuje se poseganje po primarnih virih, lahko tudi po drugih. Tujejezične objave citiramo v izvirniku, prevod dodamo v opombi, če jezik ni pogost.

Viri in literatura[uredi]

Ločeno navajanje virov iz arhivov, natisov in spleta je nesmiselno in manj pregledno. Seznami so še vedno zaželjeni. Delitev na vire in literaturo se splača pri daljših seznamih. V literarni vedi je med viri navadno leposlovje, med literaturo pa strokovne razprave z literarnovedno noto.

Zaslon in papir[uredi]

Slovenski literarni pisci vedno pogosteje pišejo na zaslon v želji po dostopnosti tudi v tiskani obliki. Prehod je vseeno počasnejši, saj je tiskana oblika še vedno zelo priljubljena med bralci. Zlasti med starejšimi, ki s tiskanimi oblikami navadno nimajo izkušenj. Nanje so bolj navezani mladi. Dodaten bonus pri digitalni verziji je neomejenost dolžine. Primer: romanih v tiskani knjigi imajo na eni strani 600 besed, spletni pa po več sto tisoč.

V 90. letih 20. stoletja so spletne objave daljše kot dolžina zaslona veljale za neprimerne. Zdaj temu ni več tako. Nekatere naprave za branje omogočajo celo »listanje«, kar spominja na knjige.

Spletne strani načeloma niso označene s številko strani, zato je iskanje po daljših besedilih lahko malo težje, vendar pa obstaja ukaz (<ctrl>+<f>) oziroma F3, ki omogoča iskanje po besedah oziroma citatih.

Razlika med citiranjem na zaslonu in na spletu: na spletu lahko objavimo še povezavo in pred začetkom navajanja pa označimo s točko (•).

Zgledi[uredi]

Včasih so podatke prepisovali iz kolofona, danes pa je najzanesljivejša medij Cobiss, ki ponuja 3 različne zapise – polnega, ISBD in COMARC. Najbolj se priporoča ISBD.

Knjiga[uredi]

Zapis na zaslonu:

  • Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980. COBISS

Knjiga na Wikijih

*Tone Svetina. ''Volčiči''. Ljubljana: Borec, 1980. {{COBISS|ID=21824512}}

Zapis na papirju:

Tone Svetina. Volčiči. Ljubljana: Borec, 1980.

Če je delo dostopno tudi na spletu:

Josip Kostanjevec. Življenja trnjeva pot: Resnična zgodba iz polupreteklega časa. Celovec: MD, 1907 (Slovenske večernice, 60). Tudi na spletu.

Knjiga na bralniku
Knjige so dostopne tudi na bralnikih, kot je Kindl, vendar je bolj priporočljivo citiranje z dLiba ali Wikivira. Številk strani ne zapisujemo.

Če je delo, ki smo ga citirali s spleta, doživelo več ponatisov in ne vemo, po katerem je bila urejena elektronska objava, si na koncu med referencami dovolimo kar stavčno pojasnilo.

Članek v zborniku[uredi]

Pri navajanju tega vira si morama pomagati z dvema zapisoma v Cobissu: s člankom in z zbornikom.

Poglavje[uredi]

Če je avtorjev knjige več, moramo citirati posamezna poglavja.

Joža Mahnič. Zgodovina slovenskega slovstva, 5: Obdobje moderne. Ljubljana: Slovenska matica, 1964.
Spremna beseda[uredi]
  • Ivan Potrč. [Spremno besedilo na zavihkih ščitnega ovitka.] Karel Grabeljšek. Nioba. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1977. COBISS
Razprava v reviji[uredi]

Kratice vedno prilagajamo bralcem: lahko zapišemo JiS ali celotno ime revije Jezik in Slovstvo. Na koncu lahko dodamo še povezavo do dLiba, če je članek dostopen tudi tam.

Članek v časniku[uredi]

Če je časopis dneven, letnika in številke strani ne zapisujemo.

  • Igor Bratož. V usodno moč besede ne verjamem, temveč verujem: Poletni dopisovalski pogovor s Sonjo Porle, zaljubljenko v Afriko. Delo: Književni listi 20. 8. 1998. 13. COBISS
Članek na dLibu[uredi]

Na dLLibu najdemo 2 različni vrsti objav: posamične objave avtorjev in cele številke časopisov. Prve imajo urejene metapodatke, pri slednjih pa moramo »na roke« najti posamezna avtorska besedila.

  • Ivan Pregelj. Mahnič – slovenski listkar. Dom in svet 34/1–2 (1921). 28–30. COBISS dLib

Opomba: letnik 34, številka 1-2

Enciklopedijsko geslo[uredi]

Enciklopedijska gesla večinoma nimajo urejenih metapodatkov, tako kot objave na dLibu ali Cobissu. Za navajanje gesel wikijevih spletišč imamo v stolpcu levo od članka poglavje Navedba članka, ki nam ponuja dovolj zgledov.

Namesto avtorja bi lahko napisali Sodelavci Wikipedije, vendar pa to ni potrebno. Nujni podatki so torej naslov gesla, naslov spletišča in datum – ki je potreben samo kadar se sklicujemo zunaj wikijev. Dodamo še dan, mesec in leto.

Naslova spletišča sta dva: »Wikipedija: Prosta enciklopedija« in »Iz Wikipedije, proste enciklopedije«. Uporabimo kateregakoli.

Avtor predlaga zgolj navedbo dostopnosti na papirju in »klikljiv« naslov na zaslonu. URL-jem se na tak način izognemo.

Planinska povest. Wikipedija: Prosta enciklopedija 10. jan. 2012.

Slovenska bibliografija (SB) ponuja biografske članke do katerih smo lahko prišli z branjem treh leksikonov: Slovenski biografski leksikon – SBL, Primorski slovenski biografski leksikon – PSBL, Novi slovenski biografski leksikon – NSBL.

Forum[uredi]
Spletni tečaj[uredi]
Blog[uredi]

Kadar manjka ime avtorja, vendar vemo zanj iz drugih virov, ga napišemo na začetek v oglati oklepaj. Če stran ni datirana, napišemo datum zadnjega dostopa, če pa je pa zapišemo datum nastanka članka.

Članek na spletišču[uredi]

Strokovni članki so dostopni na spletu in v tiskani verziji. V primeru, da se članka razlikujeta, to pojasnimo v opombah.

  • Miran Hladnik. Slovenski viteški roman. 7. dec. 2010. Daljša verzija članka za zbornik Vitez, dama in zmaj: Dediščina srednjeveških bojevnikov na Slovenskem, 1: Razprave. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2011. 275–82. COBISS

Navedba imena strani je obvezna, če ta obstaja.

Iztok Snoj. Vlado H.: Fant, ki ga je srečala Abrakadabra, ali kako se že reče / Obletel je veliko vrhov in let. Četrtkova zgodba. Gore in ljudje 7. jun. 2007. Splet.

Na zadnjem primeru Vlaho H. pomeni ime strani. Predstavlja zapis na papirju.

Zapis v podatkovni zbirki[uredi]
  • Metod Turnšek. Stoji na rebri grad. Zgodovinski roman: Podatkovna zbirka. Ur. Miran Hladnik in Primož Jakopin. 1999. Dostop 13. jan. 2012.
Diplomska naloga[uredi]

Diplomske naloge so v katalogu FF UNI LJ.

Darja Lavrenčič. Pripovedna proza Ivana Potrča[: Diplomsko delo]. Mentorica Helga Glušič. Ljubljana, 1992. Knjižnica Oddelka za slovenistiko, FF UL.
Prosojnice, video predavanja, animacija[uredi]

Kadar objavljamo prosojnice, jih moramo označiti z eno od kratic (npr. ppt), da bralec ve o vrsti dokumenta.

Če nam je znan le psevdonim, ali pa še ta ne, najprej zapišemo naslov dokumenta.

Zemljevid[uredi]

Danes zemljevide pripravljajo inštitucije, zato avtorjev in urednikov ne navajamo.

Fotografija[uredi]

Vire fotografij objavljamo direktno pod fotografijo in kam drugam. Vir moramo vsebovati zaporedno številko. Primer: Slika 1:. Ponekod v monografijah na koncu seznam vseh in stran. Wikiji fotografije oštevilčijo samodejno. Grafikoni in tabele delujejo na isti način.

Če objavimo zaslonski posnetek, fotografijo platnice knjige zapišemo avtorja fotografiranih predmetov.

Na Wikipediji je ogromno fotografij, ki pa jih ne smemo citirati neposredno iz gesla, kjer smo jih našli, temveč iz centralnega skladišča – Wikimedijine Zbirke.

Risba[uredi]
Slika 13: Jeff Dahl. Anubis. Wikimedia Commons 2006, zadnja sprememba 26. apr. 2014.
Slika 14: Note with pin 3 clip art. Clker.com: Free clipart.

»Oprema kliparta z datumom postavitve ali datumom dostopa je odveč, ker se ne sklicujemo na podatke; če spletišče zamre, link preprosto ne deluje več in takrat referenco zbrišemo.«

Glasbeno delo[uredi]

Naslove glasbene klasike slovenimo.

Radijska, televizijska oddaja in film[uredi]

Milica Prešeren je urednica, Turbulenca je naslov serije, katere del oddaja je, RTV SLO je mesto, sledi datum in spletna lokacija.

Ferdo Delak. Triglavske strmine. Scenarij Janez Jalen. Sava film 1932.

Ferdo Delak je režiserjevo ime. Ko iz konteksta ni jasno, za kakšno vrsto dela gre, dopišemo za piko pojasnilo Film, Radijska oddaja ali TV-oddaja, za enigmatičnimi imeni pa v oklepaju režiser, urednik, novinar ipd.

Napake pri citiranju[uredi]
  • nepoznavanje temeljnih referenc
  • poznavanje referenc zgolj v enem jeziku ali znotraj ene »šole«
  • vljudnostno vključevanje svojih strokovnih kolegov, prijateljev, mentorjev med reference, čeprav za temo niso dovolj relevantni
  • nenavajanje konkurenčnih avtorjev ali avtorjev, ki jih ne maramo
  • samocitiranje
  • citiranje zaradi citiranja samega – Dragica Haramija (2003: 113) piše, da na leto izide okrog sto slovenskih romanov. > Na leto izide okrog 100 *slovenskih romanov. — Sklicevanje je nepotrebno, ker ne gre za avtorsko izjavo oz. odkritje citiranega avtorja, ampak za javno dostopne podatke. Če domnevamo, da bralcem ne bo jasno, od kod smo jih vzeli, dodamo vir, npr. Cobiss pokaže, da na leto izide okrog 100 slovenskih romanov.
  • navajanje http-jev, zlasti dolgih, je popolnoma odveč, URL-je vpišemo kot hiperpovezave v naslove citiranih publikacij
  • še bolj narobe je navajati samo http-je brez podatkov o avtorju, naslovu, spletišču in datumu
  • za vsak vir, dostopen na spletu, je treba v Cobissu in na dLibu preveriti, ali obstaja tudi v tiskani obliki, in navesti podatke tudi o tiskani izdaji
  • navajanje zgolj naslova leksikona brez naslovov (in avtorjev) gesel, iz katerih smo črpali, ne zadošča
Navajanje na Wikipediji[uredi]

Wikipedija si poleg splošnih zahtev po citiranju prizadeva tudi za to, da se med viri ne pojavljajo druga Wikipedijska gesla ter da se znotraj enega članka uporablja en način citiranja.

Žanri[uredi]

Na internetu je ogromno možnosti za pisanje vseh žanrov. Čedalje večji probem pa nastaja, saj ogromno ljudi ne loči med zvrstmi. Strokovna objava je tista, ki ne dosega kriterijev znanstvenega. Tak primer so bili nekoč slovarji, bibliografije, učbeniki ipd. Izvirni znanstveni članek je prva objava raziskovalnih rezutatov v znanstveni reviji, pregledni znanstveni članek pa »sintetično in kritično poroča o najnovejših objavah z določenega predmetnega področja ter jih nadgrajuje s svojimi stališči.«

Strokovna revija na literarnem področju je Otrok in knjiga, znanstvena pa Primerjalna književnost.

Namen poljudnih člankov je populariziranje in družbeno osmišljanje raziskovalnih spoznanj. Objavljeni so v časnikih in nespecializiranih revijah za najširšo publiko.

Znanstveni prispevki so velikokrat – zaradi potreb po hierarhizaciji – predstavljeni na raznih predavanjih, konferencah, objavljeni v monografiji, kot geslo v enciklopediji ali slovarju itd. To so specifične prezentacijske oblike in priložnosti.

V humanistiki so največ ugleda deležne monografske publikacije oziroma knjige. Tudi slednje se ločijo na strokovne, znanstvene, univerzitetne ali šolske učbenike, priročnike itd. Cobiss pa mednje prišteva tudi diplome, magisterije in disertacije.

Za doseganje čim višjega položaja na akademski lestvici so pomembne samo znanstvene objave. Znanstveniki svoje publikacije promovirajo z intervjuji, časopisnimi članki, predavanji, prezentacijami itd. Kazalec znanstvenosti je vsekakor (tudi) mesto objave.

Nekateri akademski pisci ne želijo pisati za Wikipedijo, saj menijo, da so vsi članki strokovni.

Tudi Wikipedija ima rangiranje člankov po številu točk, ki jih dobi geslo glede na dolžino. Enciklopedičnost objav torej ne pomeni več, da je geslo kratko, temveč, da je vse čim bolj jedrnato izraženo.

Šolsko pisanje[uredi]

Žanri šolskega strokovnega pisanja so referat, esej in diplomska naloga (magisterij, doktorat), katerih prvi cilj je izpolnitev šolskih obveznosti, pridobitev ocene ali doseganje naziva. Pri tem je pomembna tudi vloga učitelja, ki od svojega učenca/dijaka/študenta zahteva študijo vse relevantne literature in poudarjanje referenc.

Pomembno je poudariti, da »šolsko« ne sme biti napisano samo z namenom pridobitve ocene, temveč zaradi lastne želje po raziskovanju in znanju.

Čedalje večkrat se pojavi dilema pri pisanju interdisciplinarnih nalog, saj se lahko mnenja mentorjev možno razlikujejo. Hladnik predlaga, da se poskusita enako vljučevati in sklepata kompromise.

Popravljanje[uredi]

Strokovni pisci se večino časa ukvarjajo s popravljanjem, urejanjem, preoblikovanjem, ocenjevanjem ... že napisanih besedil. Taka praksa je prisotna tudi na Wikipediji, predvsem na Wikiverzi, kar smo študenti že spoznali s korekturo besedil Slovenskega naroda in Slovenske Talije.

Izraz popravljanje pritiče dvema strokovnima dejavnostima, in sicer lektoriranju in korigiranju. Popravljanje je prevladujoča oblika strokovne pisne dejavnosti. »Lektura je popravljanje besedila drugega pisca, da bi bilo sporočilno optimalno.« Dobesednega prevoda v angleščino ni, saj je v Sloveniji lektor poseben poklic, medtem ko v angleško govorečih državah ni. Lektoriranje ima lahko pozitivne in negativne učinke. Včasih, ko je bila večina ljudi bolj polpismenih, so bili veseli popravkov, problem pa nastane pri pesnikih, ki so nad lektoriranjem nemalokrat užaljeni, saj naj bi jim ta popačil slog itd.

Korektura ali korigiranje (proofreading) je odpravljanje napak stavca ali strojnega branja. Korektor lahko načeloma popravi samo napake, ki jih v besedilu ni povzročil avtor sam, vendar pa pride včasih tudi do mešanja korekture in lekture.

»Uredništvo ali urednikovanje je ime za vrsto kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi.« Urednik se odloči ali bo besedilo objavil ali ne. Lahko ga sprejme brez popravkov, lahko pa postavi različne pogoje. Ko so pogoji izpolnjeni, besedilo dobita v roke lektor in/ali korektor. Urednikovnaje je, v primerjavi z lektoriranjem in korigiranjem, znanstvena dejavnost.

Pri tem delu je zelo pomemben tudi avtorjev odnos do urednikovih predlogov in posegov v besedilo, saj si na podlagi tega uredniki izoblikujejo mnenje, ki je pri kasnejšem (ne)sodeovanju še kako pomembno.

Komunikacija v stroki[uredi]

E-pošta[uredi]

Da sploh pride do strokovnih objav, je prej potrebno opraviti celo vrsto strokovne komunikacije – večina je danes poteka v pisemski obliki, in sicer prek elektronske pošte. Slednja je največji razlog za rabo računalnika, telefona in interneta. Avtor je v tem poglavju izrecno izpostavil stvari, ki naj bi bile precej pogoste in moteče, kot je neodzivnost na pošto, če se za odgovor ne zahvalimo, uporaba razičnih socialnih zvrsti jezika v situacijah, kjer to ni primerno itd.

Da ne izpademo računalniško nepismeni, se naučimo, kaj pomenijo različne oznake v glavi pošte:

  • v vrstico Za: (To:) vpišemo naslovnikov poštni naslov
  • Kp (Cc – carbon copy) je primerna za pošijanje pošte tistim, ki niso direktno nagovorjeni, ampak jim pošljemo samo v vednost
  • vrstica Skp: (Bcc: – blind carbon copy) je namenjena prejemnikom, ki jih želimo obvestiti tako, da ostali ne vidijo

Kako bomo začeli pismo o strokovnih zadevah, je odvisno od tega, za kako komunikacijo gre. Če gre za formalno bomo uporabili vikanje, če ne, tikanje. Nikoli pa ne smemo vikanja uporabiti v kombinaciji z osebnim imenom, temveč samo s priimkom (izjema v odnosu profesorja do študentk/ov).

V elektronski pošti je mogoče svoje pismo nasloviti, kar je pomembno pri strokovni pošti, zato je priporočljivo dati kolikor je mogoče specifičen naslov, da ga v arhivu lažje najdemo.

Datoteke, ki jih pošiljamo v priponkah morajo imeti kratko, pomensko ime, ne smejo vsebovati velikih črt, strešic in presledkov (nadomestimo jih s spodnjo črto _), variante morajo biti zaporedno oštevilčene, morebitni popravjalec pa mora na koncu imena datoteke zapisati svoje začetnice.

Kadar pišemo v tujem jeziku in nismo prepričani, če fraza, ki smo jo žeei uporabiti, res obstaja, jo zapišemo znotraj navednic v googlov iskalnik.

Socialna omrežja[uredi]

Sociana omrežja imajo dobre in slabe plati, kar pa smo najbrž vsi že občutili.

Socialna omrežja na različne načine kombinirajo internetne tehnologije pošto, spletne strani, slike, video, kramljanje, spominsko knjigo (guest book), iskanje in adresarje, s čimer posamezniki zadovoljujejo potrebe po druženju, niso pa primerna za strokovna prizadevanja.

»Stroke se ne artikulirajo več samo skozi projekte, knjige, članke, konference, razstave, ki jih pripravljajo profesionalci, ampak podobo stroke sooblikujejo tudi blogi, Facebook, »neuradna« spletišča (npr. genealogije, sloji pisateljev na Geopediji, spletišča priljubljenih pisateljev, ki jih oblikujejo njihovi častilci), wikiji in diskusijski forumi s prispevki zainteresiranih laikov. Vsa ta mesta kreirajo novo strokovno prakso, ki v veliko večji meri kot nekdaj upošteva laičnega interesenta in je v tem smislu bolj demokratična. Posegajo po novih digitalnih orodjih, ki so izziv tudi za profesionalce, in tako prispevajo k povečevanju strokovne pismenosti.«

To včasih pripelje do mitiziranja znanosti, to je v konstruiranje razlag, ki oblikujejo všečno podobo skupnosti. Laiki so zaradi nepoznavanja konteksta, velikokrat pristranski, označujejo »uradno znanost« za zaroto, kar včasih s svojo ekspertizo podpirajo in legitimizirajo tudi profesionalci.

»Akademska srenja se vse premalo vključuje v javno debato in s tem ogroža svojo verodostojnost in svoj obstoj.« V popularno diskusijo bi se morali vključiti tudi profesionalci, vendar ne kot avtoriteta, temveč pomočnik s kompetencami.

Tvit[uredi]

Tvit je kratko sporočilo na socialnem omrežju, ki je namenjeno večinoma zabavi. Občasno pa so uporabljeni tudi v literarne namene – razširjen je med bolj zavedne humaniste, ki si z nabiranjem »sledilcev« širijo svoj krog vpliva. Tvitanje, tako kot ostala socialna omrežja, v stroki služi v prvi vrsti promociji in diseminaciji strokovnih objav.

Drugo[uredi]

Za stroko zelo pomembno družabno omrežje je Linkeldn, kjer so objavljeni razpisi za akademske službe in projekte. Če bi strokovni časopisi dopuščali možnost komentiranja člankov, bi najbrž tudi te komentarje lahko šteli za strokovne, vendar te funkcije ne dopuščajo najbrž zato, ker ima zli sloves zaradi vulgarnega, sovražnega in žaljivega govora. Komentatorske rubrike spletišč, kot je Amazon vsebujejo poleg komentarjev prodajanih knjig in reklam, tudi prave recenzije.

Zagovor[uredi]

Zagovor je v istoimenskem poglavju označen kot »dramska« oblika strokovnega pogovarjanja, kamor spadajo zagovori akademskih spisov, kot je npr. magisterij. V nadaljevanju je zapisan njegov potek.

Literarna kritika[uredi]

Literarni kritiki je bolj obsežno posvečeno daljše poglavje v Praktičnem spisovniku, v Novi pisariji pa je avtor povzel samo nekaj njenih lastnosti:

  • Inštitucijo kritike poznajo samo demokratični sistemi.
  • Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj ekspertna stališča, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti.
  • Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni.
  • Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike.
  • Prepoznavna lastnost kritike je polemičnost.
  • Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna.
  • Kritika naj bo jasna, prepričljiva in poučna.
  • Kritika naj tudi zabava.
  • Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča.
  • Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev.

Razlika med literarno in strokovno kritiko:

  • Predmet literarne kritike je literarno delo (pesniška zbirka, roman) in ima status publicističnega besedila. Najdemo jih v ustreznih rubrikah dnevnega tiska in v literarnih in kulturnih revijah.
  • Strokovna kritika ovrednoti strokovno ali znanstveno delo (literarnozgodovinska monografija, nova številka znanstvene revije) in ima status strokovnih besedil, kadar so ustrezno obsežne in poglobjene pa spadajo ceo v kategorijo znanstvenih besedil. Objavljene so v strokovnih revijah.

Splet nam je prinesel tudi parodične literarne in strokovne kritike.

Enciklopedični članek[uredi]

Najbolj pomembna lastnost oziroma zahteva, ki jo morajo članki izpolnjevati, da jih lahko uvrščamo med enciklopedične, je jedrnatost. Taka oblika se uveljavlja tudi v strokovnih žanrih, in sicer referatih in razpravah.

Biografski članek[uredi]

»Literarnovedne narave so gesla o literarnih avtorjih, urednikih, založnikih, kritikih, literarnih zgodovinarjih, mecenih in drugih akterjih v literarnem sistemu.« Na začetku spetnih enciklopedij so imeli cilj popisati vse osebe, ki so že dobile svoj članek v tiskanih leksikonih in enciklopedijah. Ko so to storili, se je pojavila potreba po vlkjučevanju mlajših kreativnih oseb. Na začetku seznama se znajdejo tisti, ki so v drugih geslih večkrat omenjeni in tisti, ki se pojavijo na seznamu npr. prešernoslovcev. V upanju, da bi se študenti lotili pisanja člankov, so v nadaljevanju napisana podrobna navodila.

Članek o knjigi[uredi]

Ker vsako leto izide preveč monografij, se je potrebno odločiti katere bomo (najprej) popisali. Največkrat bodo to knjige že znanih avtorjev, ki imajo biografski članek na Wikipediji, so napisali več del, ki so predmet kritike, obravnav v šoli itd.

Učbenik[uredi]

Raziskovanje in objavljanje znanstvenih razprav se loti malo posameznikov strokovne populacije, veliko pa se jih posveti pisanju učbenikov.

Specifike učbeniškega pisanja so:

  • dialoškost, ki se kaže v poglavjih Vaje ali Naloge, v formatu delovnega zvezka oz. prostoru za bralčevo interaktivnost, z vprašanji in nagovornimi *formami
  • povzemanje in ponavljanje (poglavja Pomni, Povzetek, uvodno ponavljanje in utrjevanje predhodne snovi)
  • poenostavljanje, oblikovanje kratkih in zapomnljivih definicij in naštevalnih nizov
  • privlačna tipografija: barve, okvirčki, ozadja, ilustracije
  • skupinsko avtorstvo z urednikom na čelu
  • povezovanje učbenikov v serije

Pisanje in izdajanje učbenikov je dobičkonosen posel, ki pa izrablja učence, dijake in učence (to smo najbrž doživeli vsi, če ne prej, pa v času priprav na maturo). Učbenik prinaša samo polovico znanstvenih točk, ki jih prinaša pisanje razprav, zato pride velikokrat do nezaupanja do pomembnosti učbenikov. Zaradi tega so mnogokrat na udaru kritik, ki pa niso vedno mlatenje prazne slame.

Kritike, ki jih izpostavi Hladnik:

  • preočitno kaže svoj izvor v pripravah na predavanja, ki jim strukturo diktira enourna ali dvourna govorna izvedba; avtorji so učitelji praktiki, ki *jim tlaka v razredu izčrpa moči za premišljeno oblikovanje teksta
  • narobe je, kadar želi biti učbenik le pomanjšana in poenostavljena oblika znanstvene monografije in ne upošteva svojega specifičnega namembnika
  • informacije so oblikovane v zapomnljive definicije ali zaključene naštevalne podatkovne verige,[162] primerne za reprodukcijo na izpitih, kar *spodbuja reciklažo znanj, ki so sama sebi namen; zapomnljivost formulacije postane pomembnejša od njene ustreznosti resnici
  • prizadevanje za katalogizacijo temeljnih znanj vodi v faktografsko naštevalnost
  • ker so spoznanja kompleksna, učbenik pa stremi k enostavnosti, se težko iztrga stereotipnim, prežvečenim in zdavnaj preseženim opredelitvam in *konceptom (tak je npr. koncept literarnega razvoja ali slogovnih obdobij)
  • moteč je prevelik delež nereflektiranih šolskih fraz oz. formulaičnega izražanja (velja za, najpomembnejši predstavniki so, delimo na, poznamo, *ločimo, razdelimo, uvrščamo, štejemo, umeščamo, je značilno, da, prevladuje, opazne so, pojavlja se, je pomemben, predvsem, poglavitni, najbolj ...)

S temi kritikami se sama načeloma strinjam, vendar pa je problem v maturi in ostalih nacionalnih preverjanjih znanja, ki od učencev oziroma dijakov zahtevajo reprodukcijo točno določenih znanj, saj imajo v navodilih za ocenjevanje naštete točno določene definicije, ki jih mora dijak zapisati po tem zgledu, če želi dokazati svoje znanje. Manjše odstopanje od definicij se včasih že smatra kot napačno. Državi gre torej za reprodukcijo definicij in faktografsko naštevalnost, misliti izven okvirjev ni zaželjeno, saj potem nismo vodljive ovce, zatorej se morajo zahtevam prilagoditi tudi avtorji učbenikov.

Strokovni blog[uredi]

Blog je izraz za spletni dnevnik, ki so v stroki primerni za določeno področje (npr. blog o slovenski literarni zgodovini), določeno temo (npr. blog o zgodovinskem romanu), vabljiv pa je tudi za humaniste, ki lahko na osebnih blogih objavljajo svoje izkušnje in predajajo nasvete strokovni skupnosti. Pojav spletnih dnevnikov je prispeval k porastu objavljanja objav, ki so predvsem manj formalizirana. Uvrščamo jih med publicistične in žurnalistične žanre, redkeje med znanstvene. Blogarji se hitro odzovejo in so ažurni, objavljanje ne zahteva tako dolgega predprocesa kot znansveno publiciranje.

Spletni forum[uredi]

Spletni forum, ki se ukvarja s strokovno ali znanstveno tematiko, je pomembno orodje za vzdrževanje strokovne oz. znanstvene skuposti, saj vsebuje strokovna sporočila, vprašanja, odgovore, nasvete itd. Nekatere inertne znanstvene funkcije nimajo potrebe po forumih, za vzpenjajoče skupnosti pa je pomembno oglaševanje lastnih dejavnosti. Združuje spletno pošto in spletni arhiv, kar ga razlikuje od spletnih klepetanic. Ponujajo tudi možnost sledenja temi, ki ji v slovenščini rečejo nitkanje. Nekateri spletni forumi imajo moderiran dostop, drugi pa ne. Največji pomen forumov je možnost, da naročniki določajo vsebino s svojimi prispevki.

POMNI: Spletni forum oziroma elektronski seminar Humanist se osredinja na digitalnohumanistične teme in je zgled za SlovLit.

Slog[uredi]

Splet je uvedel pisanje in objavljanje informacij v nasprotnju z obliko, ki je bila prej običajna, torej najstarejše na začetku, tem informacijam so sledile novejše, danes pa je čedalje bolj pogost zapis najbolj aktualnih stvari na vrhu strani. Tako bralcu v oči pade najnovejša informacija, v historiatu pa lahko vidi še ostale. Včasih je besedilo označevalo tiskano, danes pa ga čedalje bolj povezujemo z računalniki, s telefoni, tablicami itd. Vendar pa ima knjiga včasih vseeno vpliv na zaslonsko besedilo, najbolj očiten primer je širina napisanega besedila, ki običajno ni čez celo stran, temveč je ob straneh prazno ali pa se tam pojavljajo okna z oglasi.

V Wikiviru lahko posnemanje knjižnega formata dosežemo s {{proza|besedilo}} v html-ju pa npr. z nizom tik za kodo <body>: <div style="width:800px"> in seveda </div> na dnu dokumenta.

Zaslonsko besedilo pa zaznamuje tudi prikaz menija ter dodatne povezave.

Sestavni deli[uredi]

  • naslov
  • izvleček
  • ključne besede
  • povezave
  • kazalo
  • telo besedila
  • uvod
  • teorija/metoda
  • gradivo
  • analiza
  • sklep
  • literatura
  • priloge: slike, tabele, grafikoni, opombe

Za lažje pomnenje kompozicije znanstvenega prispevka se je uveljavila kratica IMRAD (introduction, methods, results and discussion) ali po slovensko UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep). To velja za eksperimentalne vede, za deskriptivne, kar je literarna zgodovina, pa ni primerno. Tudi kompozicija diplomske naloge ne upošteva načela IMRAD.

»Literarnovedna razpravna besedila se ponavadi začnejo s pregledovanjem in povzemanjem vsega, kar je bilo na izbrano temo že napisano, potem avtorji določijo in zamejijo gradivo, s katerim se bodo ukvarjali, in se nato lotijo njegovega popisa in analize.« Včasih pa prispevki prispevajo k gledanju iz drugega zornega kota.

Ob avtorjevem imenu je zapisana še institucija, v kateri deluje, njegov poštni naslov in občasno njegova univerzalna številka raziskovalca (ORCID) ali osebna spletna stran. Ti podatki bralcu vlivajo zaupanje v avtorja. Če pa je nekdo v sporu z institucijo oz. želi pokazati, da je to delo opravil izven delovnega časa, se zraven zapiše samo kraj bivanja.

Naslov[uredi]

Naslov ima podobno vlogo kot ključne besede, tj. da povzame bistvo v nekaj besedah, vendar pa je smiselno oblikovan v sklenjeno sporočilo. Nekaj ključnih točk, ki jih je dobro upoštevati pri oblikovanju naslova:

  • izraža temo natančno in jedrnato; priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo
  • je pravopisno brezhiben
  • ne vsebuje krajšav
  • ni v obliki stavka ali vprašanja
  • stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim
  • ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena
  • ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami
  • če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico
  • podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova
Izvleček[uredi]

»Izvleček (tudi sinopsis ali abstrakt) v glavi članka je krajša oblika povzetka, ki v nekaterih revijah sklepa objavo.« V tem primeru lahko po prebranju izvečka bralec ugotovi, če želi prebrati celoten članek. Sinopsis sestavjajo predmet raziskave, metode, rezultati in sklep oziroma implikacije. Dolg je 10 vrstic oziroma 100–500 besed. Zaradi dolžine, ali bolje rečeno kračine, abstrakt nima odstavkov, sklicev in opomb. Nimajo posebnega naslova, saj stojijo takoj za naslovom in tipografskim značilnostim. Če gre za globalno promocijo, lokalni varianti sledi še angleška različica. Pomembno je, da izvleček poleg problemov, ki se jih članek loteva, vsebuje tudi njegove glavne ugotovitve.

Ključne besede[uredi]

S ključnimi besedami poimenujemo ožja predmetna področja, ki sestavljajo članek, pri kategorijah na Wikipediji pa iščemo širša predmetna področja (pomembna razlika!). Izrazi morajo biti frekventni in imeti morajo terminološko težo; večinoma gre za utrjene termine. Utrjenost je dobro pogledati v enciklopedijah, leksikonih in korpusih, kot je Gigafida. Vodilo naj bo jedrnatost in kračina. Izrazi iz naslova ne sodijo med ključne besede, čeprav jih v praksi vseeno velikokrat najdemo, predvsem, kadar so v naslovu prepogibani in v primeru iskanja ne bi bilo zadetka.

POMNI: Povezanost dveh motivov je že preveč specialna tema (npr. motiv povezanosti ljubezni in dela -> motiv ljubezni, motiv dela).

Kazalo vsebine[uredi]
  • naslovi in poglavja naj bojo kratka
  • kratka besedila naj ne bodo pretirano členjena
  • dolga poglavja naj imajo podpoglavja

Velikokrat pride do dileme ponavljanja izraza, ki je skupen seriji poglavij, kadar se temu lahko izognemu, se mu, v nasprotnem primeru pač ne. Pri strukturiranju kazala naredimo samo tri nivoje, ostala podpoglavja izpustimo ali jih naštejemo v isti vrstici za dvopičjem pri nadrejenem poglavju.

Povezave[uredi]

Povezave so ključni element, ki ločuje besedilo na papirju od tistega na zaslonu (oz. tekst od hiperteksta). Nadomeščajo imenska in stvarna kazala v tiskanih knjigah, znajdejo se tudi v seznamu literature. V formatu html so povezave podčrtane besede modre barve. Ko nanje kliknemo se spremenijo v vijolično barvo. Na wikijih pa so nekatere povezave rdeče, kar pomeni, da gesla tam še ni. Povezave vnašamo v besedilo v različnih formatih različno.

POMNI: »Z levo miškino tipko označimo del besedila, za katerega želimo, da postane klikljiv, torej da nekam pripelje, potem kliknemo na označeno polje z desno miškino tipko in iz menija, ki se pojavi, izberemo vnos hiperpovezave. Spletno lokacijo, kamor naj pripelje klik, prekopiramo iz ukazne vrstice citirane strani v okence, ki se nam je odprlo na zaslonu.«

Na wikijih je dvojni oglati oklepaj za gesla na wikijih, enojni oglati oklepaj pa je namenjen povezavam na drugih spletiščih. Povezave so oblika sklicevanja, ki je na wikijih še posebej očitno, saj lahko s klikom na vrstico Kaj se povezuje sem dobimo seznam člankov, ki se s povezavami sklicujejo na tistega, iz katerega pouzvedujemo.

Napake[uredi]

Poglavitne hibe humanističnega pisanja so sledeče:

  • gostobesednost (dolgoveznost, epskost, ponavljanje, tavtološko izražanje)
  • nerazumljivost (zapletenost, enigmatičnost sporočila)
  • pomanjkanje konteksta
  • slogovni manierizem (uporaba arhaizmov, literarno markiranje sloga, duhovičenje, demonstracija »dobrega sloga«)
  • slogovna puščobnost
  • pristranskost (pretirano poudarjanje svojega stališča, odvisnost od jezika obravnavanega literata, ideologizacija sporočila)
  • nasilna terminologizacija ali pa terminološka ignoranca
  • skrivanje za znanstveni plural, zadrege s spolom
  • mentalno brambovstvo ali mentalna servilnost
Gostobesednost[uredi]

Lektorji se največkrat ukvarjajo z gostobesednostjo. Ta ni vedno odveč, saj včasih, kljub temu, da nekateri deli besedila prispevajo najbolj h poglavitnemu sporočilu, nam povejo veliko o kontekstu v katerem je besedilo nastalo, avtorjevem razmišljanju in načinu izražanja. Odveč je samo v primeru zapovedane jedrnatosti, kot je npr. v izvlečkih. V strokovnih besedilih, ki so pripravljena za ustno prezentacijo, pa je gostobesednost dobrodošla, saj ponavljanje omogoči razumevanje poslušalca.

Besede, ki jih lahko črtamo:

  • tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato
  • izpostaviti, poudariti, naglasiti
  • predvsem, večinoma, v glavnem, največkrat, običajno, praviloma, načeloma
  • prav gotovo, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, seveda, pravzaprav, za ta del
  • nedoločne količine: razmeroma, relativno, dokaj, precej, malo, bolj ali manj, povsem, približno, okrog, okoli
  • določen, specifičen, posamezen, sam, razni, različni

Kadar je predmet besedila samo en je, po mnenju profesorja, konstantno navezovanje nepotrebno.

V nadaljevanju je podanih nekaj nizov, ki bi jih Hladnik črtal brez večjega zadržka, vendar pa se z vsem ne strinjam. Primer: se je začela oblikovati > se je oblikovala; zdi se mi namreč, da besedna zveza začela oblikovati časovno uvrsti, medtem ko sam glagol oblikovala ne pove ali se je nekaj šele začelo oblikovati ali oblikovanje že nekaj časa traja.

Nerazumljivost[uredi]

Nerazumljivost včasih ni posledica površnosti pri pisanju, temveč namerno dejanje. Nekateri strokovnjaki z zapleteno sintakso, uporabo terminologije ozkega področja in dvoumnostjo radi izkazujejo svoje mesto v družbi. Zanje je dovolj, da jih razumejo kolegi, za »laike« jim je prav malo mar. Svojo nerazumljivost opravičujejo z zapletenostjo problematike.

Sodobna zahteva je prezentacija znanstvenega dela, ki bo razumljiva tudi ljudem zunaj stroke, prav tako tudi dobra znanost ceni veščino preprostega izražanja zapletenih spoznanj. Čeprav ni mogoče vsakega znanstvenega spoznanja mogoče izraziti poljudno, si vsaj prizadevajmo v to smer.

Pomanjkanje konteksta[uredi]

»Iz ljudske perspektive je strokovni poznavalec nekdo, ki iz rokava stresa imena, datume in naslove, v resnici pa je pravi ekspert ta, ki ve, kako do informacij priti, in jih tudi zna postaviti v kontekst.«

Besedi že in šele se morata pojaviti v kontekstu, saj sta členka, ki zahtevata pojasnil, lahko pa ju mirne vesti izpustimo. Kar, celo, samo izražajo piščevo vrednotenje stvari, zato jih raje izpustimo, saj tako oblikujemo nevtralno informacijo.

Manierizem[uredi]

Besedilo naj bo sklenjeno, stavki naj se lepo in neprisiljeno vežejo drug na drugega in delajo besedilo kompaktno. To načelo je treba upoštevati pri npr. povzemanju romansknega dogajanja, pri seznamih ali naštevalnih spisih pa to ni potrebno.

Retorična sredstva so nepotrebna in velikokrat nezaželjena. Besede, ki poudarjajo vzorčno-posledično povezanost izjav (torej, seveda, potemtakem ...) ali take, ki zaokrožajo besedilo (seveda, jasno, očitno, sklenemo ...) po nasvetu profesorja z oddelka za slovenistiko izpustimo.

Osebni slog naj avtorji prepustijo tistim, ki se ukvarjajo z leposlovjem, vsi ostali pa naj se držijo zgornjih navodil in pustijo lektorju, da opravi svoje delo.

Ponavljanje v pisnem sporočanju ni zaželjeno, saj namesto preko objektovnega rezoniranja učinkuje preko čustvenega vživljanja.

POMNI: »Manieristična drža hitro zapelje v željo po hiperkorektnosti. Pravopisna napaka takega izvora je npr. izbira zaimka kateri namesto preprostejšega ki: Poroči s Cirilom, katerega je spoznala v Bosni. > Poroči s Cirilom, ki ga je spoznala v Bosni.«

Besedilo naj vsebuje take izraze, ki jih v govoru uporabljamo, arhaizmi in papirnati izrazi ne spadajo na papir.

Slogovna ubornost[uredi]

Pisci začetniki velikokrat pretirano uporabljajo posamezne besede pri povzemanju prebranih strokovnih del. Pomagamo si lahko z variiranjem izrazov, spremembo stavčne strukture tako, da izrazi niso več pomembni ali z uporabo sklicev.

Mirno lahko izpustimo moteče ponavljajoče se strukture (npr. Iz grafikona je razvidno), saj je iz konteksta jasno, da so grafikoni ... izhodišče za nadaljne trditve.

Ponavadi so ponavljajoče se sitaktične tvorbe zapisane zaradi malomarnosti, zato je dobro, če damo nekomu drugemu svoj izdelek v vpogled, saj bo mogoče ugotovil kaj, kar sami sploh ne zaznamo. Najbolje je da besedilo najprej pregleda sošolec, prijatelj itd. šele nato ga damo v vpogled profesorju, asistentu, mentorju ... Mašil v zapisanih besedilih ne toleriramo. Moteči so izrazi predstavljati, predstavnik, prisoten, zato zmanjšamo njihovo prisotnost.

Pristranskost[uredi]

»Pisanje je seveda priložnost za uveljavljanje osebnega interesa, tudi strokovno pisanje, vendar bi bilo strinjanje s stališčem, da je pač vsa človekova dejavnost na tak ali drugačen način kontaminirana z njegovimi interesi, vulgarnomaterialistična, cinična in nespodobna. Znanosti se gremo prav zato, da nam pomaga preseči biologizme in oblikovati kolikor mogoče objektivne, nepristranske sodbe, ki jih ne narekujejo preživitvena nuja, osebni prestiž ali osebnostne kaprice.« S podano trditvijo se do neke mere strinjam, vendar pa ne moremo reči, da niso naša raziskovanja, ukvarjanja z neko tematiko v prvi vrsti posledica našega interesa. V področje se podamo zaradi osebne želje, kasneje pa se vsekakor ukvarjamo s tem tudi v korist neke populacije.

Pristranskost je povezana z »zaljubljenostjo« v temo, ki privede do familiarizma in posledično nestrokovnosti (nemsto Josip Jurčič napiše naš Jurčič).

Včasih so vso literaturo postavili za posledico razrednega boja in podobnih interesov. Danes se srečujemo z različnimi oblikami socialnega aktivizma (npr. feminizem), ki neokusno bode iz vrstic mnogih sodobnih avtorjev. Besede, ki so postavljene v navednice so ironične in pomenijo obratno od pravega pomena, kot je zapisan v slovarjih in izražajo določeno ideologijo. »Ideologija zamaže strokovna besedila in jih zlorabi.«

Terminologizacija[uredi]

Termin, ki ima jasno definicijo, je predpogoj za inštitucializacijo in je lahko družbeno vpliven. Problem, ki ga izraža profesor je v tem, da v izrazu samem ne bomo našli resnice predmeta. Beseda ima lahko namreč več pomenov, ki so si včasih celo nasprotujoči. Terminološke diskusije se dogajajo zaradi nepripravljenosti za soočenje s predmetom samim. Obvladovanje terminologije je seveda pogoj za vstop za sodelovanje v strokovnih razpravah, vendar je problem kadar to postane prvi cilj, ki nadomesti začetno željo po objektivnem dojetju pojavnosti.

Hudo je, kadar terminologizacija doseže osnovnošolske učbenike, ki tako namesto razumljive razlage ponujajo zapletene definicije. Tako kor moti pretirana uporaba terminologije tam, kjer ne bi bila potrebna, moti tudi ignorantnost pisca do (pravilne) uporabe. Tudi če med različnimi izrazi, ki naj bi opisovali isto stvar, ni velike razlike, nepoenotenje teh vodi do nezaupljivost bralcev.

Spol in število[uredi]

Včasih je moški spol veljal za nevtralnega, feminizem pa je prinesel spremembe. Zavzemal se je za vzporedno pisanje obeh oblik, kar je neekonomično, nenaravno in pismouško nasilno. Želeli so tudi žensko obliko pripeljati do tega, da bi bila nevtralna. Vendar mislim da se to, vsaj pri moji generaciji še ne bo zgodilo. Izražanju spola se lahko izognimo z množino ali sedanjiško obliko.

Do takih zadreg prihaja tudi v drugih jezikih, ki pa menda malo lažje opuščajo tradicionalno rabo v korist spolne korektnosti.

Ni vedno lahko rešiti vprašanja števila; pisati v 1. osebi ednine ali množine? Včasih je avtor dojet kot da sam sebi piše hvalospeve oziroma sam sebi pripisuje vse zasluge. Problem je pri uporabi dvojine, saj ne vemo kdo je kaj storil oziroma napisal. V takem primeru je najbolje preiti v 3. osebo ednine (npr. Avtorica 1 je ugotovila; avtorica 2 pa je povzela).

ZANIMIVOST: Vladarsko izražanje sebe v množini se imenuje majestični plural, našemu bi lahko rekli znanstveni plural.

Mentalno brambovstvo in servilnost[uredi]

Razmerje med domačim in tujim (prevzetim) je zelo občutljivo, nobena od obeh skrajnostnih drž pa ni produktivna. Odvisno je od virov in literature, ki smo jih uporabili. V slovenistiki je samoumevno bolj poudarjanje domačega, vendar ne smemo iti predaleč in besedila spreminjati v domovinsko vzgojo.

Avtor na tem mestu izpostavi dejstvo, da s(m)o občasno, v različnih obdobjih preveč servilni do vsega, kar prihaja od zunaj, npr. do evropske identitete, za skupna jedra, ki so v 80. letih utrjevala jugoslovansko identiteto, pa se niso toliko zavzemali in hiteli dokazovati, da slovenski književniki in književnost spadajo zraven.

Govorna prezentacija[uredi]

»Standardni način prezentacije strokovnih informacij je objavljanje, najpogosteje v strokovnih časopisih, monografijah in zbornikih, redkeje na radiu in televiziji ali samo na spletu.« Govorna prezentacija je ponavadi za bolj ali manj zaključeno publiko (različne vrste predavanj, nastopov, predstavitev referata, diplomske naloge itd.). Taki dogodki so včasih slabo dokumentirani, zato ne dobijo statusa objave, razen. če so posneti in shranjeni v Cobiss.

Predava se ponavadi že predhodno objavljeno publikacijo. Nekateri predavatelji preberejo, kar imajo napisano, kar pa ni dobro, saj je razlika med govorjenim in pisanim tekstom; »dober predavatelj ne napiše nujno tudi dobrega članka.« Besedili se razlikujeta v dolžini stavkov, pri govorjenju se kakšna stvar ponovi, predavatelj se navezuje na aktualne dogodke, včasih začini predavanje z anekdoto oziroma šalo in uporablja “napake” pisanega teksta. Predavanje mora biti oblikovano tako, da bo zanimivo.

Avtor izpostavlja nekatere tehnike všečnega govornega nastopa, ki so moteče, saj so v neskladju z uborno vsebino. Te sprotnosti tako postanejo same sebi namen, vsebina predavanja pa je drugotnega pomena. Problem je, ker si od takega predavanja zapomnimo samo ankdote, pomembne vsebine pa ne.

Govorec je po profesorjevem mnenju uspešen, kadar je predan svoji misiji – da prepriča publiko v svoje razumevanje. Seveda pa se mora prej pripraviti in pisna predloga pride še kako prav.

Govorna prezentacija je lahko neprimerna, saj lahko poslušalec hitro presliši kakšen naslov, letnico knjige ali pa ne ve kako se zapiše ime avtorja. Da do takih stvari ne prihaja, je najbolje, če predavatelj prpravi prosojnice, na katerih so zapisani ključni podatki, za popestritev so lahko dodane tudi slike.

POMNI: Po zapiskih je nastala prva slovenska literarna zgodovina, Slovensko slovstvo (1873) Frana Levca.

Prosojnice[uredi]

Prosojnice pomagajo tudi predavatelju samemu, saj z njimi prevede objavljeni članek v predavanje, povzame glavne točke, hkrati pa mu pomaga pri oblikovanju predavanja in ostajanju pri temi – če malo zaide, s pogledom na prosojnico takoj ve, kje je ostal. Sinonim za prosojnice je PowerPoint, druga orodja za oblikovanje pa so Google Slides, Prezi itd.

Prosojnice imaja nekaj negativnih posledic; avtorja zavedejo v samo branje prosojni, okoli alinej ne navežejo teme, poslušalci pa dobijo predstavo, da je vse enostavno in organizirano kot na prosojnici, ne vidijo večje slike. Zaradi tega pozabijo poslušati predavatelja in si zapisujejo samo alineje. Prav sprotno zapisovanje predavanja pa zelo pomaga pomnjenju.

Prosojnice so zastavljene za pisanje seznamov, kar je bolk primerno in priporočljivo kot dolgi teksti. »Prosojnice naj vsebujejo naslove in podnaslove, slike in grafikone, mogoče še kratke definicije ali citate, ne pa daljših kosov besedila, ker zavajajo študenta v napačno domnevo, da je na prosojnicah vse potrebno znanje.« Vsebuje naj tudi povezave do daljših tekstov, zvočnih posnetkov ali videov.

Alternativa dolgočasnim predstavitvam jeprezentacijski model, znam pod japonskim imenom pečakuča. Uporablja se ga za kratke, 6-minutne predstavitve z 20 prosojnicami.

Vizualizacija[uredi]

Do vizualizacije strokovnih objav pridemo s prosojnicami. Je eden od alternativnejših pristopov predstavitve informacij.

Fotografije[uredi]

Fotografije so postale pomemben del sporočanja. Problem predstavljajo le v pogledu pasivacije, saj ne zahteva truda za razumevanje, oziroma ga zahteva manj kakor na primer branje.

Fotografija razkriva detajle, ki jih drugače ne bi zaznali, zato so za znanstveno raziskovanje zelo pomembne. Vedno so produkt le enega avtorja, zato moramo ob delitvi nujno navesti avtorja. Primer: Foto Janez Novak).

Publicistika je znana po fotografijah. Vsebujejo jih reportaže, fotoreportaže itd. V leposlovju jih je bistveno manj; navadno so le na naslovnicah. Vredno je omeniti zvrst fotoroman, ki je fotografski roman ali fotonovela. Fotografije se pojavljajo tudi v enciklopediji, ki je strokovni žanr. Velja, da bolj ko je neka publikacija namenjena javnosti, več fotografij ima.

V literarni vedi uporabljamo fotografije avtorjev, urednikov, kritikov, literarnih zgodovinarjev in tudi slike spominskih plošč, rojstnih hiš, nagrobnikov, rokopisov, naslovnic časopisov in revij, literarnih inštitucij itd. Digitalna knjižnica Slovenije ima zbirko fotografij naše kulturne zgodovine.

Del Wikimedije je tudi Zbirka (Commons), kjer je naloženo gradivo, ki je uporabljena na vseh njenih spletiščih. Fotografije imajo licenco cc in so prosto uporabne. Postopek: 1. V Zbirko naložimo footgrafijo, 2. Določimo ji ime, 3. Napišemo opis (lahko v slovenskem in tujem jeziku), 4. Kategoriziramo, 5. (Vključimo v geslo na Wikipediji).

Licenciranje fotografij[uredi]

Ker je strežnik za Wikipedijo v ZDA, morajo slike ustrezati naši in njihovi zakonodaji. Na žalost (!) ta prepoveduje objavo slik kipov in ostalih upodobitev. Pri nas je dovoljeno le fotografiranje knjižnih ovitkov in platnic.

FOP – freedom of panorama (izjema licence copyright, ki dovoljuje fotografiranje, snemanje in upodabljanje stavb, kipov itd.)


Infografika[uredi]

Infografika ali informacijska grafika je vizualna prezentacija podatkov. Velike količine podatkov prikaže na enostaven in pregleden način. Statistične podatke vzema iz podatkovnih zbirk. Te niso tipične za celotno literrano vedo; zgolj za empirične vede, ki se zanimajo za preštevne lastnosti.

Med GIS (geografski informacijski sistemi) spadajo spletni zemljevidi.

Tabele[uredi]

Še ena možnost za predstavitev podatkov.

Grafikoni[uredi]

Še ena možnost za predstavitev podatkov. Uporabljajo se grafikoni, diagrami in kartogrami, sheme, piktogrami.

Zemljevidi[uredi]

Nujnost zemljevidov je v slovenski literarni vedi prva izpostavila Marja Borštnik, ki prihaja iz Borovnice.

  • Geopedija
  • Rojstni kraji slovenskih literatov (Mojca Slunečko)
  • Prostor slovenske literarne kulture
Besedni oblak[uredi]

Za oblikovanje sta nam na voljo Wordle ali Voyant Tools.

Iskanje[uredi]

Pri Cobissu ima vsak avtor svojo identifikacijsko številko. Sistem ORCID omogoča registriranim uporabnikom, da ročno izločijo objave, ki se pokažejo pod njihovim imenom, vendar niso njihove. »Identifikaciji knjižnih objav je od 1970 dalje namenjena številka ISBN, identifikaciji periodike ISSN, identifikaciji spletnih objav pa DOI.«

  • ISBN (international standard book number) je 13-mestna koda (oznakam pred letom 2007 je treba dodati 978, da ustrezajo današnjemu standardu); država oziroma jezik (961 za Slovenijo), založba (237 za Znanstveno založbo FF), 3 števke označujejo knjigo znotraj založbe, zadnja je kontrolna števka. Koda je odtisnjena na hrbtni strani knjižne platnice v obliki črtne kode EAN (mednarodna koda artikla)
  • ISSN (internationa standard serial number) je 8-mestna koda (elektronska varianta revije ima lahko samostojno ISS-številko). Če v ukazno vrstico poleg kode zapišemo še Izum ali Cobiss nas pripelje neposredno na katalogni listek v Cobissu

UDK[uredi]

Je številka, (univerzalna decimalna klasifikacija), ki spremlja objave, nasprotno od enkratnih številk ISBN, ISSN ipd. Skrbi, da je objava umeščena na ustrezno strokovno področje.

  1. 0 Znanost in znanje. Organizacije. Informacije. Dokumentacija. Bibliotekarstvo. Institucije. Publikacije
  2. 1 Filozofija. Psihologija
  3. 2 Teologija. Verstva
  4. 3 Družbene vede. Politika. Ekonomija. Pravo. Izobraževanje
  5. 5 Matematika. Naravoslovje
  6. 6 Uporabne znanosti. Medicina. Tehnika
  7. 7 Umetnost. Arhitektura. Fotografija. Glasba. Šport
  8. 8 Jezik. Književnost
  9. 9 Geografija. Biografija. Zgodovina

Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije pozna sedem področij: naravoslovje, tehnika, medicina, biotehnika, družboslovje, humanistika, interdisciplinarne raziskave. Te so dalje členjene na 260 podpodročij. Humanistika ima 20 alinej, kar pomeni le 7%. Literarne vede imajo znotraj humanistike šifro 6.07.

DOI[uredi]

DOI: identifikator digitalnega objekta (digital object identifier). Skrbi za sledljivost dokumenta, tudi ko se njegova lokacija spremeni. Pridobitev kode je plačljiva. Ker pa se pojavljajo zastonjski iskalniki, počasi izgublja pomen.

COBISS ID[uredi]

Vsaka objava registrirana v Sloveniji ima svojo številko COBISS. Pri citiranju jo uporabljamo le v Wikijih. Če v ukazno polje vtipkamo besede iz naslova ali ID=Cobiss ID, nam najde samo zapis o celotni monografiji, za zapise vseh razprav o monografiji pa je treba uporabiti ukaz HI=Cobiss ID.

Cobiss ponuja tudi seznam najbolj branih knjig in letno statistiko izposoje po knjigah.

Podatki in podatkovne zbirke[uredi]

Pojavil se je izraz zajemek, ki naj bi pomenil produkcijo in reprezentacijo znanja v humanistiki in zunaj nje. Opisuje, kar je nastalo zaradi potrebe po obdelavi.

Dokumenti (v literarni vedi isto kot besedilo) in podatki (osnovni elementi informacij) sta dve vrsti informacij. V praksi se združujeta.

Pomembne javno dostopne zbirke v Sloveniji:

  • slovarji (SSKJ, Besede slovenskega jezika ...)
  • korpusa (Nova beseda, Gigafida)
  • bibliografije (Cobiss)
  • leksikonske informacije biografskega značaja (Slovenska biografija, Primorski slovenski biografski leksikon – PSBL)
  • Slovenska kmečka povest
  • Slovenski zgodovinski roman
  • Slovensko leposlovje na spletu (seznam digitaliziranih besedil s povezavami na polna besedila)
  • Slovenska leposlovna klasika (projekt na Wikiviru)

Bibiografija je najstarejša in najobičajnejša oblika podatkovne zbirke za naše potrebe.

Seznami[uredi]

Seznam je lahko oštevilčen ali neoštevilčen. Alineje ne potrebujejo končnega ločila. Na wikijih zapišemo zvezdico za sredinsko piko, za oštevilčeni seznam pa grabljice.

Digitalna humanistika[uredi]

  • Literarnovedni segment znotraj digitalne humanistike je empirična literarna veda
  • Jezikoslovni segment pa računalniško jezikoslovje.

Nova pisarija spada na področje digitalne humanistike. V njenem okviru se izraz literarna veda izgublja, nadomešča pa ga izraz literarne oziroma kulturne študije ali medijske kulturne študije.

Obsega tudi področje – kulturomiko, ki je med novejšimi. Z googovim orodjem Ngram Viewer detektira pojave in pojme skozi stoletja v sedmih najpomembnejših jezikih. To dosega s statistično obdelavo digitaliziranih knjig.

»Digitalnohumanistično problematiko organizirajo univerzitetni učni načrti. Ti študenta opremijo z znanji za zbiranje podatkov, njihovo pripravo za vpis v podatkovne zbirke (označevanje oz. enkodiranje), njihovo analizo (statistika, odkrivanje vzorcev), prezentacijo oz. vizualizacijo ter interaktivno manipulacijo s strani uporabnikov. Pridobivanje tradicionalnih humanističnih znanj s področij literature, umetnosti in zgodovine je v teh kurikulih samo za uvod, druge študijske vsebine pa močno odstopajo od tega, kar ponujamo pri humanističnih študijah na Slovenskem: statistika, programski jeziki, digitalni formati (xml, css, php, html), urejanje videa in slik, označevanje besedil in slik (TEI in ICONCLASS), urejanje zvoka, zgodovina digitalne humanistike.«

Digitalna humanistika takole razvršča podatke:

  1. zajem (digitalizacija, optično prepoznavanje ...)
  2. obogatitev (dodajanje metapodatkov ...)
  3. analiza (luščenje informacij/struktur/vzorcev iz podatkov)
  4. interpretacija (kontekstualizacija ...)
  5. razpečevanje in hranjenje (publiciranje, identifikacija, urejanje dostopa ...)
  6. kolaboracija (komunikacija, participacija ...)
  7. meta HD-dejavnosti (strokovno ocenjevanje, poučevanje ...)

Digitalna humanistika je najprej dosegla konkordančne slovarje in besedilne korpuse v jezikoslovju in podatkovnih zbirk v literarni vedi. Nato je sledila digitalizacija vsebin.

Slovenska digitalna humanistika je v tretji fazi, ki zajema neposredno spletno publiciranje računalniško laičnih humanistov:

  • pisanje gesel v Wikipedijo,
  • geolociranje literarnih in drugih kulturnih faktov na Geopediji (npr. sloja Rojstni kraji slovenskih literatov in Literarni spomeniki),
  • sestavljanje priročnikov za Wikiknjige in
  • organizacijo fakultetnih seminarjev in raziskovalnih projektov na Wikiverzi.

Empirične metode[uredi]

Empiričen pomeni pridobljen z opazovanjem ali eksperimentom. Humanisti po večini opazujemo in to povezujemo s čutnimi izkušnjami. Empirične metode so v humanistiki na daleč prepoznavne zaradi opaznega deleža številčnih podatkov, predstavljenih v tabelah ali grafikonih.

  • Empirični pristop izhaja iz faktov – je induktiven
  • Teoretični pristop pa iz konceptov – je deduktiven

Cobiss je prvi večji slovenski humanistični projekt. Najperspektivnejši segment domače digitalne humanistike se zdi korpusno jezikoslovje.

"Nove besede" iz Nove pisarije[uredi]

’’A’’[uredi]

  • Ad hoc pomeni posebej za ta primer, v ta namen.
  • Aforizem je zgoščeno, duhovito izražena globoka misel, domislica, oziroma resnica.
  • Agitator je kdor agitira: agitatorji so nabirali glasove za volitve.
  • Anahron je tisti, ki ni v skladu z določenim časom ali razmerami.
  • Angažma je nastanitev, zaposlitev, zlasti na umetniškem področju.
  • Anglocentričnost usmerjeno k izključno angleškemu jeziku.
  • Antagonizem ali nasprotje, nasprotovanje zaradi različnih idej, koristi.
  • Arbitri je strokovno mnenje, presoja.
  • Atavističen se nanaša na atavizem, ki je ponovitev telesnih ali duševnih lastnosti davnih prednikov na potomcih.
  • Avditorij je prostor za poslušalce.

’’B’’[uredi]

  • Benigen ali nenevaren, neškodljiv.
  • Bibliometrično tako, ki se ukvarja s kvantifikacijo bibliografskih zapiskov.
  • Biologizem je prenašanje bioloških zakonitosti in metod na druga področja.
  • Bojkotirati pomeni zavračati zveze, zlasti trgovske.
  • Brezpriziven je tak, ki ne dopušča priziva, ugovora.

’’C’’[uredi]

  • Citatomanija v slabšalnem pomenu pomeni nagnjenost k prekomernemu citiranju.
  • Copia je obilje, blagostanje.

’’Č’’[uredi]

  • Črna luknja je v astrofiziki teoretičnazgostitev mase, katere težnostno polje je tolikšno, da ubežna hitrost (druga kozmična hitrost) presega hitrost svetlobe. Zato je dobila pridevnik »črna«, saj nič, niti svetloba, ne more uiti njeni težnosti.

’’D’’[uredi]

  • Deklarativen tak, ki temelji na besedah, ne na dejanjih.
  • Demitizacija ali odpraviti, odstraniti.
  • Derivacija je tvorjenje novih besed iz podstave s priponami, izpeljava.
  • Desakralizacija
  • Diapazon je zvočni obseg človeškega glasu ali instrumenta.
  • Diletantizem je strokovno, površno opravljanje dela.
  • Disambigvacija ali razdvoumljanje večpomenskih besed.
  • Diseminacija je razširjenje bolezenskih klic po telesu.
  • Derridajevski je pojem, ki je bil povzet po Jacquesu Derridaju.
  • Drnec je enakomeren hitrejši tek.
  • Dumbarjevo število

’’E’’[uredi]

  • Egalitarizem je politična teorija ali gibanje, ki zanika veljavnost naravnih in socialnih razlik med ljudmi ter zahteva njihovo odpravo.
  • Ekscerpirati pomeni namensko prepisovati odlomke, podatke iz teksta, izpisovati.
  • Ekspertiza je izvedensko mnenje, poročilo.
  • Eksploatacija je neplačano prilaščanje proizvodov tujega dela.
  • Elaborat je izčrpen, strokovno dokumentiran spis o kaki stvari.
  • Embarg je prepoved ali omejitev trgovine s kako državo, trgovinska zapora.
  • Emotikon

’’F’’[uredi]

  • Fabulativen ali pripoveden.
  • Fantazma ali halucinacija.

’’G’’[uredi]

  • Gandhijevski odpor: Gandhi je bil eden od tvorcev sodobne Indije in vpliven zagovornik satjagrahe (nenasilnega protesta.
  • Garniranje pomeni dekorativno nalaganje jedi na pladenj ali krožnik.
  • Gestikulirati je spremljati govorjenje ali izražati kaj z gibi rok.
  • Grimasa je nenaravna, spačena poteza obraza.

’’H’’[uredi]

  • h-indeks je število za merjenje znanstvenega učinka poljubnega znanstvenika.
  • Hendikepiran ali oviran, neomogočen.
  • Hibernacija je umetna ohladitev organizma ali posameznih organov.
  • Humboldtovska vera je povzeta po Alexandru von Humboldtu. Bil je prvi, ki je kvantitativno opredelil geografsko razširjenost rastlin, kar štejemo kot začetek biogeografije, vede, ki povezuje biologijo in geografijo.

’’I’’[uredi]

  • Imperativ ali nujnost.
  • Imponirati pomeni vzbujati občudovanje, spoštovanje zaradi določenih lastnosti.
  • Inerten tak, ki je v stanju, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenoben, nedelaven.
  • Inertnost je lenobnost, nedelavnost.
  • Inštanca je javnoupravni organ, pristojen za odločanje na določeni stopnji.

’’J’’[uredi]

’’K’’[uredi]

  • Kanoniziran tak, ki sledi pravilom, načelom, normam, zlasti v družbi, umetnosti, filozofiji.
  • Kaprica je to, kar kaže pretirano zahtevnost ali samovoljnost.
  • Kleptomanija je psihološka motnja, zaradi katere posameznik čuti potrebo po tem, da si prisvoji stvari, ki mu lahko sploh niso všeč in jih niti ne potrebuje.
  • Kolofon predstavlja tisk, podatke o avtorju, založništvu in tisku knjige na zadnjem listu.
  • Kompatibilnost je lastnost, značilnost kompatibilnega; združljivost, skladnost. Primer: kompatibilnost gospodarjev.
  • Kompetenten je tisti, ki se nanaša na kompetenco; pristojen, pooblaščen.
  • Koncizen ali jasen.
  • Koncipiranje ali sestavljanje koncepta/osnutka.
  • Konsenz je soglasje, privolitev.
  • Konstelacija je del nebesne krogle s skupino zvezd v določeni razvrstitvi.
  • Korigiranje je ugotavljanje jezikovnih in stilističnih napak v tekstu in jih popravljati.
  • Kulturomika je področje raziskovanja, kise ukvarja s kvantitativno analizo kulture s pomočjo podatkov o pogostosti rabe besed ali besednih zvez.
  • Kurator je tisti, ki skrbi za koristi in pravice druge osebe ali ustanove.

’’L’’[uredi]

  • Larpurlartizem je nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena.
  • Lacanovski je pojem, ki je bil povzet po Jacquesu Lacanu. Za svoja dela je namreč na področju psihoanalize je štel, da so vrnitev k Freudu. To je pomenilo ponovno večje zanimanje za nezavedno.
  • Lamentacija je tožba, tarnanje.
  • Lematizacija je ročno ali računalniško podprt postopek določanja osnovne oblike posameznim besedam, ki jih najdemo v besedilu.
  • Licentio peotico je osnovno načelo antične retorike in poetike, pri kateremu pesnik odstopi od običanjih retoričnih, poetičnih in slovničnih pravil. Namesto telo vnese stilski učinek.
  • Lobist je oseba, ki opravlja dejanje lobiranja in je vpisana v register lobistov v Republiki Sloveniji, ali oseba, ki opravlja dejanja lobiranja in je zaposlena v interesni organizaciji, za katero lobira, oziroma je zakoniti zastopnik ali izvoljeni predstavnik te interesne organizacije.
  • Logika slonokoščenega stolpa se navezuje na izraz iz Svetega pisma, kjer v Visoki pesmi služi kot primera za lepoto. Danes ima negativen prizvok, saj največkrat pomeni izolacijo, vzvišenost nad realnim, akademski elitizem, samozadostnost, neuporabno žlahtnost.
  • Lukrativen ali dobičkonosen.

’’M’’[uredi]

  • Manihejski nanašajoč se na manihejce ali maniheizem.
  • Mecen je tisti, kdor prostovoljno gmotno podpira umetnike, znanstvenike ali umetnost, znanost, podpornik.
  • Metastazirati je razširjanje iz prvotnega žarišča na drugo mesto v telesu.
  • Metuzalemsko pomeni zelo star.
  • Mitiziranje je prikazovanje nekoga zelo pozitivno, ampak nerealno.
  • Mlatiti prazno slamo ali govoriti neumnosti.
  • Mnemotehnični se navezuje ne mnemotehniko, ki je tehnika pomnjenja oziroma zapomnitve.

’’N’’[uredi]

  • Napaberkovati pomeni priti do česa s priložnostnim, nesistematičnim zbiranjem.
  • Nekomformizem je odklanjanje in neupoštevanje družbenih ali skupinskih norm kljub osebnim težavam.
  • Nekonsistentnost ali nedoslednost.
  • Nepotizem je dajanje dobrih služb, družbenih položajev sorodnikom.
  • Neukaluljenost se navezuje ne ukalupljenost, kar pomeni narediti, da kaj poteka po ustaljeni ali pogosto ponavljajoči se obliki.
  • Niansa je vsaka od različnih barv iste barvne osnove; odtenek.
  • Niansirati pomeni narediti, da se pojavlja, nastopa kaj v (barvnih) odtenkih
  • Nivelizirati je izenačevati dohodkov.
  • Nomen est omen ali ime je znamenje.

’’O’’[uredi]

  • Obskuren je tisti, ki nasprotuje svobodi, napredku, kritičnemu mišljenju; mračnjaški

’’P’’[uredi]

  • Paginiran ali oštevičen.
  • Parcialen spojiti, združiti.
  • Pasus je odlomek, del.
  • Periodika so časopisi, revije, ki izhajajo navadno v rednih časovnih presledkih.
  • Pleonazem je literarni pojav, da se pojem opiše hkrati z več pomensko sorodnimi izrazi.
  • Pregnanten tak, ki je jedrnat in zgoščen.
  • Prehiteti po desni ali izbiranje lažje poti, da bi prestali izziv.
  • Prenumeracijaje predhodno naročilo.
  • Pristati v gluhi lozi pomeni, da nihče ne posluša, upošteva (mojih) besed.
  • Prgišče je prostor med ukrvljenimi prsti in upognjeno dlanjo.

’’R’’[uredi]

  • Rafal je način izstreljevanja nabojen pri avtomatskem orožju.
  • Recenzijski (izvod) je izvod, ki ga založba da uredništvu ali posamezniku v oceno.
  • Relata refero ali dobesedno, "ki se nanaša s tem povezane stvari.
  • Renome je ugled, sloves.
  • Repozitorij je sistem, prvenstveno namenjen hranjenju znanstvenih in strokovnih objav v elektronski obliki, ki so odprto dostopne vsem uporabnikom preko svetovnega spleta.
  • Resignirati pomeni prenehati si prizadevati za kaj zaradi prepričanja, da je uspeh nemogoč.
  • Rezident je diplomatski predstavnik, za stopnjo nižji od poslanika.
  • Rigidno ali neprožno, togo.

’’S’’[uredi]

  • Sabotaža je namerno, navadno prikrito dejanje, ravnanje, s katerim se zlasti iz političnih vzrokov povzroča gospodarska škoda.
  • Segment je del celote.
  • Shizofren tak, ki se nanaša na shizofrenijo, ki je duševna bolezen z motnjami v mišljenju, čustvovanju.
  • Sicris je informacijski sistem o raziskovalni dejavnosti v Sloveniji (kratica SICRIS - Slovenian Current Research Information System)
  • Sintagma je besedna zveza, v kateri je ena beseda glavna, druga pa podrejena.
  • Smoter je kar se hoče doseči s prizadevanjem.
  • Sociopat je oseba, ki trpi zaradi antisocialne motnje osebnosti . Niso duševno ali telesno bolni , ampak imajo napačna moralna in druga prepričanja. Nimajo občutka krivde , sočutja
  • Superiornost pomeni stanje, lastnost superiornega; večja sposobnost, večvrednost.

’’Š’’[uredi]

  • Špijonaža ali vohunstvo.

’’T’’[uredi]

  • Taksonomija se navezuje na stopenjsko razvrstitev načel.
  • Tendenca je prizadevanje za dosego, uresničitev česa; težnja.
  • Tripičje ali tropičje je končno ali nekončno ločilo in se rabijo kot znamenje izpusta, vrinjenega stavka ali spremembe skladenjskega naklona.
  • Trojanski konj je zlonameren program, ki lahko povzroči veliko škode na računalniku.

’’U’’[uredi]

  • Uboren ali star, reven., siromašen.
  • Ukalupiti pomeni narediti, da kaj poteka po ustaljeni ali pogosto ponavljajoči se obliki.
  • Uzurpacija je nezakonita, nasilna prilastitev.

’’V’’[uredi]

  • Vadalizem je vsako namerno dejanje, ki povzroči skrunjenje in/ali uničenje strukture ali simbola.
  • Valenca je lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo; vezljivost.
  • Venetska teorija je najbolj razširjena avtohtonistična teorija o izvoru Slovencev.
  • Vobče ali sploh, nasploh.
  • Vznik

’’Z’’[uredi]

’’Ž’’[uredi]

Na 6. marec ...[uredi]

Rojstni dnevi[uredi]

Bil je italijanski kipar, arhitekt, slikar in pesnik. Je eden najpomembnejših italijanskih umetnikov visoke renesanse. Njegova najbolj znana dela so poslikava stropa Sikstinske kapele in freska Poslednja sodba na oltarni steni te kapele, kipi David, Mojzes in Pietà, grobnica Medičejcev in med arhitekturami kupola bazilike svetega Petra v Rimu.

  • 1492 - Juan Luis Vives, španski renesančni humanist, filozof in pedagog
  • 1619 - Hector-Savinien Cyrano de Bergerac, francoski pisatelj, dramatik († 1655)
  • 1793 - Vid Rižner, slovenski prevajalec, pisec († 1861)
  • 1806 - Elizabeth Barrett Browning, angleška pesnica († 1861)
  • 1959 - Miro Petek, slovenski novinar, politik
  • 1836 - Josip Stritar

Bil je slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, kritik in prevajalec. Naslednji odlomek je iz zbirke Pesmi (1869). Naslov pesmi je Ljubljana.

„Lépo hvalo, dekle zalo!

Da si se tako ljubó

Z okenca mi nasmijalo

Tujcu, ki gre tód mimó!”

Smrti[uredi]

  • 1973 - Pearl Sydenstricker Buck je bila ameriški pisateljica in romanistka.Leta 1938 je dobila Nobelovo nagrado za književnost »za bogate in resnično epske opise kmečkega življenja na Kitajskem in za svoje biografske mojstrovine". Bila je prva ameriška dobitnica Nobelove nagrade za Književnost.
  • 1895 - Jacobine Camilla Wergeland-Collett, norveška pisateljica, feministka (* 1813)
  • 1982 - Ayn Rand, rusko-ameriška pisateljica in filozofinja (* 1905)

Dogodki[uredi]

  • 1665 - izid prva številka Philosophical Transactions of the Royal Society, najstarejše znanstvene revije, ki izhaja še danes
  • 1831 - krstna predstava opere Mesečnica Vincenza Bellinija v Milanu

SlovLit[uredi]

»Prevetrenost« univerzitetnega prostora po novogoriško[uredi]

Datum: 6.3.2017

Habilitacija pomeni pridobitev pravice predavati na visoki šoli.

Matej Šekli odgovarja na stališče Aleša Vaupotiča in Roka Žaucerja, dveh kolegov z Univerze v Novi Gorici, ki trdita, da je doktorski ali podoktorski študij v tujini pogoj za napredovanje v docenta.

Šekli se strinja, da je "preveternost" zelo pomembna in prav tako internacionalizacija. Ne oporeka študiju, gostovanju, sodelovanju in srečevanju s tujimi strokovnjaki, vendar meni, da si možnost za napredovanje na slovenističnem oddelku Univerze v Novo Gorici zaslužijo tudi tisti, ki povsem obvladajo slovenski jezik. Študij v tujini ne bil biti edini način zagotavljanja "preveternosti".

Feministični WikiMaraton, 8. MAREC 16:00 - 20:00[uredi]

Datum: 6.3.2014

Gre za projekt, pri katerem vabijo k pisanju člankov na Wikipediji o ženskah in o feminističnih in LGBT temah. To zajema pomembnejše in prepoznavnejše ženske osebnosti, študije o spolu in queer teorijo.

Rewriting Wikipedia je angleški projekt, ki je feminističnemu WikiMaratonu blizu. Prav tako opozarja na pomanjkanje člankov o znanstvenicah, političarkah in ostalih ženskah, ki so imele pomen v preteklosti.

Projekt je bil izpeljan že novembra 2013, kjer je požel zanimanje. S tem razlogom so ga ponovili 8.3.2014, povabljeni so bili vsi.

Literarnovedni dogodek[uredi]

V spomin dr. Toneta Pretnarja (1945—1992) so mu kolegi z Oddelka za slavistiko in slovenistiko ter Knjižnica dr. Toneta Pretnarja v Tržiču, 25. novembra 2017 pripravili mednarodno literarno srečanje in okroglo mizo, ki sta potekala od 9:30 do 17:00 v omenjeni knjižnici v Tržiču.

Udeleženci dogodka so prisluhnili referatom, ki so predstavili Pretnarja in njegovo delo na področju verzologije in literarne zgodovine. Kolegi in kolegice so v obliki referatov predstavljali področje Pretnarjevega delovanja, verzologije in literarne zgodovine.

36. simpozij obdobja[uredi]

Letos sem se udeležila 36. Simpozija obdobja, ki se je navezoval na rokopise slovenskega slovstva od srednjega veka do moderne. Poslušala sem več referatov, ki sem jih tudi na kratko povzela.

  • Ubeseditev Skalarjevega rokopisa in protestantska tradicija (Majda Merše)

Je rokopis Adama Skalarja, ki je bil v 17. stoletju duhovnik na Gorenjskem. Ni potrjeno, ali je avtor rokopisa res on, prav tako tudi ne vedo, ali je delo avtorsko ali gre za prevod. Rokopis vsebuje 4 besedila. Zaznavni so germanizmi in besede, značilne le za tisti čas. Zadnji spis govori o peklu in pogubljenju.

  • Razglednice s Spodnje Štajerske kot vir informacij v obdobju med letoma 1890─1918 (Heinrich Pfandl)

Razglednice ki so v preteklosti služile komuniciranju danes pripovedujejo zgovorne zgodbe. Zanimive so zlasti v obdobju konfliktov na Spodnjem Štajerskem. Ob nacionalističnih gibanjih je jezik postal zelo pomemben kot sredstvo identitete. Razglednice razodevajo s pomočjo slik mest, krajev in pokrajin, podatkov, kam so potovale in iz kje ter še najpomembnejše: sporočilo. To so pogosto vsakdanje reči, kjer je zanimivo opazovati narečne posebnosti in dvojezičnost.

Govorec je posredno predstavil projekt.

  • Prikazovanje in simbolika zemljepisnih področij v rokopisu Življenje regirenga inu smrt Antikrista iz leta 1790 (Andrejka Žejn)

Rokopis govori o krščanskem negativnem liku Antikristu, pozornost pa je namenjena simboliki štirih krajev: Babilon, Carigrad, Jeruzalem in Rim. Antikrist naj bi se rodil leta 1855 v Babilonu kot sin prekletega moža in žene. Govoril naj bi vse jezike sveta. K njemu naj bi prišli Judje, katerim naj bi se prestavil kot Mesija. Ker mu bodo verjeli, naj bi skupaj osvojili Jeruzalem in ves svet. Antikrista bosta razkrinkala Elija in še en ter za tem umrla nasilne smrti. Ko naj bi vstala od mrtvih in se dvignila v nebesa, naj bi enako naredil tudi Antikrist, a ga bo Sveti Mihael na Oljski Gori udaril z mečem. Svet bo spet živel v veri Kristusa.

Babilon je mesto Antikristovega rojstva, Jeruzalem ima dva pomena: lahko je mesto na zemlji ali mesto v nebesih. Rim in Konstantinopel sta pomembna za krščanstvo. V rokopisu je Konstantinopel povezan z Babilonom in je njegova vlogo negativna, Rim pa je središče prvih preganjalcev Kristjanov.

  • Rokopisna tradicija literarne zvrsti plancus Mariae in Poljanski rokopis (Irena Avsenik Nabergoj)
  • Poljanski rokopis: baročno besedilno izročilo o Jezusovem življenju v elektronski izdaji (Andrejka Žejn, Tomaž Erjavec, Matija Ogrin)