Iskalna vaja[uredi]

Za domačo nalogo smo pri prejšnji uri dobili iskalno vajo. Poiskati smo namreč morali kritike romana Dimitrija Rupla, ki nosi naslov Maks. Sama sem za kritikami pobrskala na Cobissu, SlovLitu, dLibu,...

Bajt, Drago. Dimitrij Rupel: Maks. Razpotja: razprave, eseji, članki, kritike (1986). 93–96. COBISS
Belcijan, Nina. Vprašanje postmodernizma in zgodovine v dveh Ruplovih romanih Maks in Povabljeni pozabljeni.[: Diplomsko delo]. Mentor doc. dr. Tomo Virk. Ljubljana, 2003. COBISS

Napotki za iskanje knjig, izdanih pred drugo svetovno vojno so sledeči: iščemo jih v zagrebški Bibliografiji rasprava, članka i književnih radova in pa v Slovenski bibliografiji, Cobissu in NUK-u.

Seznam kritik knjige Ivana Preglja Mlada Breda (1913):

Debevec, Jože. Mlada Breda; Povest. Ljubljana: Dom in svet 26/11. 1913. 435–437. dLib.

Literarnovedni dogodek[uredi]

Za literarnovedni dogodek, ki se je zgodil pred kratkim, sem si izbrala podelitev nagrade Kristine Brenkove. Nagrada se podeljuje za izvirno slovensko slikanico s strani Zbornice knjižnih založnikov in knjigotržcev (ZKZK) vsakega 22. oktobra pri Gospodarski zbornici Slovenije. Ta datum je izbran zaradi rojstva pisateljice in prevajalke na ta dan, po njej ima nagrada tudi ime. Namen in poslanstvo nagrade je spodbujanje nastanka izvirnih slovenskih slikanic, izoblikovanje vrednostnih meril za pripravo in ocenjevanje slikanic, spodbujanje branja in bralnih navad ter spodbujanje navad nakupovanja dobrih slikanic. V žiriji za nagrado so sodelovale predsednica Dragica Haramija ter članici Alenka Sottler in Kristina Piacco. Prijavilo se je 30 slikanic in 11 založb, izmed katerih so nominirale pet del. Ta dela so Deček in hiša Maje Kastelic, Kraca Lile Prap, Andrej Nespanec Barbare Simoniti in Petra Škerla, Domače naloge Petra Svetine in Damijana Stepančiča ter Rokavička Hane Stupica. Nagrado Kristine Brenkove je prejela Maja Kastelic s slikanico Deček in hiša.

Slovenski literarni zgodovinarji in komparativisti[uredi]

Prvič, ko sem odprla ta članek, se mi je zazdelo, da nisem odprla prave stvari. Začetek pravi, da se književnost pravzaprav umika iz slovenske literarne vede in zanimalo me je, čemu je ta trditev sploh postavljena. V prvi tretjini 20. stoletja je bila naša univerza polna profesorjev slovenistike, ki pa jih je kasneje krepko primanjkovalo. Spet močnejša generacija je bila generacija šestdesetih let, katera pa je zbežala na druga področja. Tako je katedri slovenistike primanjkovalo profesorjev in na pomoč so jim priskočili komparativisti. Ta pomanjkljaj še čuti še danes, saj so slovenistični strokovnjaki pogosto prezaposleni na drugih področjih, da bi se osredotočili na ljubljansko slovenistiko. Mlajšim generacijam predvsem primanjkuje borbenosti na slovenističnem področju, borbenosti, s kakršno se je na svoj položaj zavihtel Slodnjak. Zdi se jim (morda bi lahko rekla tudi nam), da slovenska literarna veda ni tako pomembna kakor druga področja.

Sama literarna veda se deli na kulturo, znanost in šolo. Kulturni del vede naj bi skrbel za kulturni program, to so na primer obletnice smrti, jubileji, recitali in podobno. Slovenski zgodovinarji so to znali storiti in na prireditve takšne vrste znali privabiti množico. Kulturnik je odvisen od položaje literature v družbi, katera pa se počasi umika modernim medijem, kot so televizija, računalnik,... Slovenski literaturi pa modernizacije manjka in posledično ne zaseda velikega dela medijev. V dandanašnjih medijih pogosto beremo o tehnoloških in drugačnih dosežkih. Ker je slovenski jezik tako močan na področju izražanja, se slovenska literarna študija zanima zanj. Ne moremo pa reči, da enako velja tudi za komparativistiko, saj ta vedo želi označiti za kulturno vedo.

Pod drugo panogo se šteje znanost. Ljubljančanom še ni uspelo uveljaviti besedne zveze ljubljanska šola, kot je to uspelo Zagrebčanom. Naloga literarne vede naj bi bila pravzaprav ugotavljati zatiranost nekih avtorjev in razloge za to. Ne potrebujemo ustvarjanja novih trditev, ki bi dandanašnje znanje postavile na glavo. To bi bilo namreč povsem nesmiselno. Napredek literarne vede bi se pravzaprav lahko zgodil le, če bi izstopila izpod okrilja humanistične vede in se pridružila empiričnim vedam. Zaenkrat se s takim načinom dela ukvarja le ena Slovenistka iz celotne Slovenije, moralo pa bi se jih ukvarjati mnogo več. Tu pa pride do nasprotij s komparativisti, kateri prav tako uporabljajo državni denar za raziskave. Med obema znanostma je že kar nekajkrat prišlo do polemik, katera naj bi bila bolj pomembna. Komparativistika šteje za svetovljansko vedo, slovenistika pa v tujini ne bo nikoli tako razširjena kakor prej omenjena veda. Tudi na naši fakulteti je možno videti nasprotja in opazne razlike v številu kadra glede na študente.

Tretja pa je šola, pri kateri pa se nam poraja vprašanje, kako nas univerzitetni študij lahko pripravi na poučevanje. V obdelavi je predlog, da naj bi se na predavanjih manj poročalo o lastnih odkritjih in s tem zmanjšalo tudi samo število predavanj. Tega naj bi si želela večina študentov, saj se jim število izpitov zdi preveliko. Sama zaenkrat nisem takšnega mnenja, saj je vsako novo znanje nek dodatek k mojemu znanju o slovenistiki. Potrebno je narediti korak naprej in najti nova zanimanja in preučevanja v tej stroki, zato so pomembna tudi lastna odkritja. A za poučevanje na srednji šoli naj to ne bi bilo pomembno, kajti tam je važna razlaga slovnice in pa glavnih literarnih del. Prav zato se za čedalje več služb na slovenističnem področju prijavljajo tudi komparativisti. Mnogo le-teh danes poučuje po srednjih šolah, čeprav nimajo dovolj znanja, da bi kaj takega počeli. Sicer pred diplomo odpišejo izpit iz slovenske književnosti in slovenistike, a to ni niti slučajno primerljivo z znanjem nekoga, kateri je slovenistiki posvetil več let svojega študija.

Ker sama študiram tako slovenistiko kot komparativistiko, me nasprotja med taboroma skoraj nekako bolijo. Moja prva izbira je bila načeloma slovenistika, a ljubezen do književnosti na sploh, me je privedla do dvopredmetnega študija in za izbiro mi ni žal. Sedaj predavanja poslušam že dva meseca in v njih še vedno uživam tako kot prvi dan. Nikoli prej pa nisem pomislila na vsa ta nasprotja med oddelkoma in zagotovo bom od sedaj naprej bolj pozorna na njih.

Literarni zgodovinar kot komparativist[uredi]

Za predstavitev življenjske poti literarnega zgodovinarja, ki je tudi komparativist, sem se odločila za profesorja Toneta Smoleja. Je tudi moj profesor na primerjalni književnosti in moram reči, da v njegovih predavanjih zelo uživam.

Tone Smolej se je rodil 5. oktobra 1972 v Ljubljani in po končani osnovni šoli pričel obiskovati poljansko gimnazijo. Študiral je primerjalno književnost in francistiko, iz katerih je leta 1997 diplomiral. Med študijem se je izpopolnjeval na mnogih tujih univerzah, na primer na Dunaju, Poljskem in Franciji. Leto po diplomi se je vpisal na podiplomski študij iz primerjalne književnost, pet let pozneje pa je pod mentorstvom Evalda Korena doktoriral z disertacijo o slovenski recepciji francoske naturalistične proze.

Od leta 1998 dela na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Leta 2004 je bil izvoljen za docenta, 2009 pa za izrednega profesorja za primerjalno književnost in literarno teorijo. Raziskuje imagologijo, tematologijo in zgodovino primerjalne književnosti.

Bil je prvi avtor, ki je napisal naši dve monografiji o slovensko-francoskih literarnih odnosih. O tem govorita deli Slovenska recepcija Émila Zolaja (1880-1945) in Iz francoskega poslovenjeno. Napisal je tudi priročnika Podoba tujega v slovenski književnosti in Tematologija ter 4 zbornike Društva slovenskih književnih prevajalcev o prevajanju: uglasbenih besedil, Goetheja, Asterix, realističnih, naturalističnih, baročnih in klasicističnih besedil. Pisal je tudi o Antonu Ocvirku, katerega globoko spoštuje. Je član uredništev revije Hieronymus in Ars et humanitas in vodja uredništva strokovnih publikacij Filozofske fakultete.

Slovenistika in jaz - refleksija na moj študij[uredi]

Pri šestih letih ne bi nikoli pomislila, da bom kdaj študirala slovenistiko. Bila sem namreč trdno prepričana, da bom postala veterinarka in tako je ostalo vse do zadnjega razreda osnovne šole. Tam me je začela močno privlačiti angleščina, za kar se lahko zahvalim le tedanji učiteljici. Tako sem v gimnazijo vstopila prepričana, da bom v roku štirih let pričela svojo pot, katera me bo popeljala do profesure angleškega jezika. A kocka je padla še enkrat in tokrat sem se navdušila nad slovenščino. Zame ni bilo bolj ljubega predmeta in uživala sem v sleherni uri, kateri sem prisostvovala.

Sčasoma je prišel četrti letnik in z njim februar, v katerem sem morala izpolniti prijavnico za študij. Bila sem prva v razredu, če ne celo med prvimi v celotni Sloveniji, ki se je vpisala na želeno smer. V mojem primeru sta bila želena študija kar dva - slovenistika in primerjalna književnost. Nastopil je maj in z njim matura. Moram reči, da sem jo kljub vedenju, da sem na študij skoraj zagotovo sprejeta, pisala precej pod stresom. Ob prejemu bele kuverte z žigom ljubljanske univerze se mi je odvalil kamen od srca. Sledila je celotna procedura vpisa, za katero še danes trdim, da bi bila lahko bolj prijazna študentom.

Skoraj po celotnem mesecu študija lahko z lahkim srcem rečem, da je bila moja odločitev povsem pravilna. Seveda mi kaj tudi ni všeč, ampak nikjer ne bi popolnoma vzljubila predmetnika in urnika (slednji me pravzaprav najbolj moti). Upam, da bom za svojim stališčem še vedno stala tudi med izpitnim rokom, kjer bo naval dela precej večji kot je bil v gimnaziji.

Slavistična revija[uredi]

Janko Trupej Jurklošter. Zaznamovanost slovenskega izrazoslovja za temnopolte. Slavistična revija 62/4 (2014). 635−45. COBISS

Na predavanju mi je bil podarjen star izvor SR, katera na prvi pogled vsebuje kar nekaj zanimivih člankov. Ob hitrem prebiranju le teh na vlaku, mi je v oči najbolj padel članek Janka Trupeja Jurklošterja, ki nosi naslov Zaznamovanost slovenskega izrazoslovja za temnopolte. Članek je bil napisan na podlagi ankete, ki je bila izvedena med 309 sodelujočimi.

sociolingvistika jezikoslovje, ki proučuje razmerje med jezikom in družbo

Tematika temnopoltih je občutljiva predvsem v ZDA, kjer je bilo suženjstvo med zgodovino najpogostejše. Navadno so bili sužnji črnci, ki so bili pojmovani kot niggerji, katera pa je danes v slovenskem jeziku pogosto uporabljena za temnopolto osebo. Ker Slovenci s temnopoltimi do nedavnega skoraj nismo imeli stikov, nimamo tako razširjenega poimenovanja zanje. Vse oznake se nam zdijo enake in četudi to nerada priznam, se mi zdi, da imamo do črncev nezavedno še vedno slabšalen odnos. V raziskavi je bila narejena tudi primerjava med različnimi jeziki in ugotovljeno je bilo, da je največ slabšalnih izrazov možno najti v angleščini. V slovarjih najbolj slabšalni izrazi niso uporabljeni.

Izvedena je bila tudi primerjava poimenovanja skozi zgodovino, v kateri so bili prisotni izrazi zamorec, črnec, temnopolt, črnuh, zamurc, črnuhar, črnokožec in črnavs. Skozi vso zgodovino je bil najbolj priljubljen izraz za pojmovanje temnopoltih zamorec, najmanj pa črnavs. Od druge svetovne vojne naprej močno prednjači izraz črnec, pa tudi izraz temnopolt. Kar pa se tiče današnjih dni, je družbeno najbolj sprejemljiv izraz temnopolt, najmanj pa črnavs. Na podlagi poimenovanja temnopoltih pa smo lahko hitro obtoženi za rasiste, čeprav je primernost poimenovanja odvisna od naše starosti in stopnje izobrazbe.

SlovLit[uredi]

Že nekaj časa nazaj sem se na SlovLit registrirala, nikoli pa mu nisem posvetila posebne pozornosti. V oči mi je padel prispevek, spisan 11. oktobra 2015, ki nosi naslov Posvet o maturi kot zaključnem in nadaljevalnem izpitu.

Vsi, ki smo danes na faksu, smo nekoč bolj ali manj uspešno odpisali maturo. Sama menim, da prinaša preveč stresa, kateri marsikateremu dijaku zniža dejanski uspeh. Tudi avtor članka Zoran Božič, se sprašuje, ali matura sploh dosega svoj cilj. Ta naj bi bil zmanjšanje vpisa na univerze, katerega pa po mojem mnenju ni dosegla. Še vedno smo ena izmed tistih držav z veliko vpisanimi na fakultete in le malo dejansko diplomiranimi študenti. Morda je potrebno spremeniti samo zasnovo mature, ki je skozi leta postala zelo enolična. Za vsakega dijaka, ki opravlja splošno maturo, velja, da mora odpisati izpite iz slovenščine, angleščine in matematike, sam pa si izbere še dva predmeta. Tudi razmerje med samimi predmeti je zelo relativno, saj mora dijak pri izpitu iz slovenščine napisati esej, rešiti slovnično polo in odgovarjati na ustnem izpitu. Pri kakšnem drugem predmetu je dovolj, če se na pamet nauči predpisan učbenik, da sploh ne omenjam razlik med splošno in poklicno maturo.

Tako kot gospod Božič sem mnenja, da ponovna uvedba sprejemnih izpitov sploh ne bi bila nekoristna. Med bodočimi študenti bi se tako naredila selekcija med tistimi, ki se na določeno univerzo vpišejo le zato, ker imajo dovolj točk in med tistimi, ki si to res želijo. Zdi se mi, da je preveč vpisov na zdravstveni fakulteti take narave, kjer je poglavitni cilj postati del elite in zaslužiti veliko denarja. Tudi sama sem v gimnaziji "odkrila" kar nekaj sošolcev, kateri niso imeli sočutja za soljudi, a sedaj vseeno študirajo medicino. Morda je zato zasnova mature napačna in upam, da se bo v nekaj letih vsaj malo spremenila.

Nova pisarija[uredi]

Moji zapiski[uredi]

Uvod me je poučil o namenu te knjige, to je standardiziranje pisanja med strokovnjaki različnih strok. Knjiga se namreč navezuje predvsem na nove vire komunikacije in sporazumevanja, ki so se v zadnjem času razvili med ljudmi. Omeni se tudi skeptičnost o uporabi različnih Wikimedijinih spletišč, saj avtor na njih težko objavi svoje lastno delo brez strahu, da bi vanj posegali tudi drugi. Šele zdaj se zavedam, kako veliko poguma je potrebnega, da neko delo objavimo na mesto, kjer lahko venomer pričakujemo posege vanj. Sama za to vsekakor ne bi imela dovolj poguma, čeprav poznamo načine, kako neprimerne posege odpravimo.

V tem podpoglavju sem izvedela, da je tudi že Prešeren nekaj stoletij nazaj pisal Nove pisarije, le da pod malo drugačnim naslovom. V njej je Prešeren s sarkastičnim tonom posnemal nasprotnike svoje poezije. To je v bistvu dolga pesnitev, ki opisuje pogovor med učencem in učiteljem, obogatena pa je z mnogimi pikrimi tercinami.

Definirati pismenost pravzaprav ni tako lahko, kot bi si mislili (tako kot ni lahko definirati pojma umetnost ali jezik). V slovenski zgodovini smo se borili s hudo nepismenostjo, katera je bila posledica neobveznega šolanja in statusa našega prebivalstva. Z uvedbo obveznega šolanja s strani Marije Tereze, se je pismenost strmo stopnjevala in dandanes je nekaj vsakdanjega. Tudi sam pojem pismenosti se je skozi zgodovino spreminjal. Včasih je to pomenilo pisanje na roko, a danes je morda še bolj pomembna računalniška pismenost. V srednjih šolah se dijaki sedaj že učijo osnov informatike, katerih pa je po mojem mnenju premalo. Sploh če zaidem med dekleta, katera že na splošno veljamo za "butasta" za računalniki. Fantje za tehnologijo porabijo neizmerno več časa in tudi pokažejo veliko več zanimanja. Vse to komuniciranje preko računalnikov, mobilnih telefonov,... pa je pripeljalo do slabšega pisanja na roko. Le redek mladostnik se bolje izraža preko pisanja na roko kakor preko računalnika. Izumrli so tudi dnevniki, katere so dekleta včasih rada pisala in jih tako skrbno skrivala pred starši in prijatelji. Sedaj jih je mogoče pisati (in skriti) na splet, a zdi se mi, da je tudi ta varnost le namišljena. Tehnična pismenost pomeni tudi navajanje na nenehne novosti v domačem gospodinjstvu, avtomobilu, mobilnem telefonu,... čemur pa vsi ne sledijo. Kar nekaj pomembnih ustanov v Sloveniji se je dolgo otepalo internetu in s tem v nemalo primerih lažjemu komuniciranju.

Srečala sem se z nasprotji tiskanih knjig in e-knjig. Sama sem kljub argumentom proti tiskanim knjigam ravno za te. Ni večjega užitka kot odpreti knjigo, ki sem si jo že dolgo želela prebrati in polistati po njej. Pri e-knjigah tega veselja ne doživiš, saj listaš z miško ali pa celo le z dotikom zaslona. Wikiji so nastali čisto neodvisni od prihodka ustvarjalcev, kar je častno delo. Marsikomu je kateri od Wikijev kdaj že "rešil življenje", ko je začel delati seminarsko nalogo prepozno, a zdi se mi, da bi to uslugo moral vrniti z nekim drugim prispevkom. Ta bi moral biti enako kvaliteten kot tisti, s katerim si je pomagal, le da bi bil z drugega področja. Tako bi bili Wikiji še bolj obogateni z novimi prispevki. Prebrala sem tudi, da ni vsak uporabnik Wikipedie reden uporabnik le te. Največ je takih, ki objavijo le en prispevek in nato s svojim objavljanjem prenehajo. Rednih uporabnikov je relativno malo, na nas pa je, da to številko sedaj izboljšamo. Kot srednješolka sem bila pogosta uporabnica Wikijev, še posebej pa mi je bila znana Wikipedia. Ker vem, kako pomemben zna biti zanesljiv vir, zelo spodbujam idejo nalaganja projektov na splet. Všeč mi je ideja postopnega oblikovanja prispevka, dokler ni primeren za objavo na Wikipediji. Ta del Novih pisarij se spopade tudi z vandalizmom, kateremu smo občasno priča. Nemalokrat je bolje, da vandalistu pustimo prosto pot pri dejanjih in nato izdelek le vrnemo v prvotno obliko. Sčasoma se bo nenehnega ponavljanja vandalizma naveličal in naš članek pustil v stanju, kot smo ga zapisali mi.

V komunikaciji se nam pogosto zdi, da je najbolj pomemben avtor, saj je navsezadnje on tisti, ki neko informacijo predaja. A preučevanje komunikacije skozi zgodovino je pokazalo, da so pomembni vsi členi, to so avtor, besedilo in razmerje do bralca. Meje med njimi niso ostro začrtane in prav je, da bi se tega zavedali tudi v vsakdanji komunikaciji.

Motivacija je potrebna v vsaki dejavnosti, saj se brez nje človek težko prebije skozi vsakdan. Enako velja za motivacijo za pisanje, katere posameznik nima vsak trenutek v dnevu. Zanimivo se mi je zdelo, da mora pisatelj pri pisanju upoštevati namembnika. Pričakovala bi, da bi moral bralec izbirati literaturo primerno svoji dojemljivosti in ne ravno obratno. Pri pisanju in branju je pomembna tudi izbira jezika, ki pa se mi v mednarodnem prostoru ne zdi težavna. Glede na to, da večina svetovne populacije govori angleško, je to edina logična izbira. Seveda pa se je potrebno prilagoditi tudi publiki (npr. otroci, starejši, ki ne razumejo angleško) in državi (če na primer govorimo nemško in želimo informacije predati nemško govoreči publiki, potem je bolje, da pišemo nemško) in svojim zmožnostim. Težava pa nastane, ko tuje govorečim ljudem želimo predstaviti tematiko, povezano s slovenskim jezikom. Zadnje čase se vse pogosteje izražamo preko zbornikov in publikacij, katere pa skorajda ne pridobivajo veljave v svetu literature.

V življenju sem se kar nekajkrat soočila z izbirami. Nekatere izmed njih so bile povezane z izobraževanjem, spet druge z zasebnim življenjem. Vsekakor sem se poskusila vedno odločiti v skladu z glavo in srcem. Če se mi neka tema ne zdi zanimiva, se enostavno ne bom lotila razreševanja njenih težav. A v to vlogo sem bila do sedaj že kar nekajkrat postavljena, najpogosteje v gimnaziji, kjer sem morala včasih raziskovati meni povsem neljubo temo. Tega nikoli nisem vzela za slabo, saj mi je le pomagalo razširiti moje obzorje.

Že v prvem razredu šole se naučimo pisanja. V prvih mesecih šolanja se naučimo držati svinčnik ali nalivnik in z njima potegovati nesmiselne črte, ki pa se kaj kmalu spremenijo v prave črke. Sedaj pa bi bilo morda bolje, da bi otroke učili uporabljanja računalniške tipkovnice, saj živimo v času, ko le še redkokdaj pišemo na roko. Tudi pisatelji, ki so včasih pisali na roko, nato na tiskalne stroje, so danes podlegli tehnologiji in pišejo direktno na računalnik. Naše delo pa je, da tista starejša dela pretvorimo v računalniški zapis. Če tega ne storimo, se bodo sčasoma izgubila.

Avtorji imajo za sabo veliko število pravic, da le ne bi prišlo do kraje dela ali ideje. Ščiti jih tudi zakonodaja, kjer se kršitev hudo kaznuje. Avtorje se je včasih hudo spoštovalo, dandanes pa ta poklic izgublja vrednost. Z objavljanjem besedila so se avtorji priključili eliti, katera je podobne ideje že objavljala, danes pa pojem elite povezujemo predvsem s klasiki. A z napredkom tehnologije so se tudi avtorji spremenili in mnogo kateri so postali muhasti. Nekateri si ne želijo, da bi določena publika brala njihova dela in jih želijo umakniti pred njim. V poglavju sem izvedela, kako branje preprečiti ali pa povečati zaželenost dela. Avtorji ponavadi niso pripravljeni sodelovati, saj posege v besedilo jemljejo kot nekaj slabega, a ravno Wikiji jih navadijo na sodelovanje. Prav to pa je pogojeno z neko osnovno etiketo, kot je vprašanje o delitvi dela, usklajevanje načrtov, zatrt ego, zaupanje soavtorjem, pravica ugovora in precenjevanje sprememb. S soavtorstvom se zniža možnost napuha in se poveča pisanje za dobro družbe.

Ponovno najprej dobimo vpogled v preteklost, saj je objava del včasih potekala drugače kot danes. Tiskalo se jih je v tiskarnah, nekaj del pa je bilo zaradi političnih/osebnih razlogov tudi cenzuriranih ali pa celo neobjavljenih. Danes se večina del objavi na spletu, a to še ne pomeni nujno, da bo besedilo uspešno. Do njega je brez povezave težko dostopati, zato se mora avtor za bralce potruditi. Objaviti jih mora na socialna omrežja, blog,... in z nekaj sreče in spretnosti, bo njegovo besedilo postalo slavno.

Znanje je pogosto krojeno s strani množice in enako velja za dela avtorjev. Le zato, ker je neko delo popularno, to še ne pomeni, da je tudi kvalitetno. Velja pa tudi obratno, le zato, ker je neko delo kvalitetno, ne pomeni, da bo tudi popularno. Morda se popularnost razvije šele čez nekaj desetletij. Ko avtor napiše besedilo, dobi avtorske pravice, ki delo ščitijo pred plagiatom. V času internetne dobe pa se ta pogosto prigodi, sploh v glasbi, knjigah, slikanju, literaturi,...

Creative Commons ni tako strog do plagiatov, kot je druga avtorska pravica. Izhaja namreč iz svobodne kulture. Nekaj načel:

Delo se lahko kopira in uporablja, dokler se navede avtorja. Izpeljano delo se lahko razširja pod enako licenco, kot je originalno delo. Delo se lahko razmnožuje in uporablja za nekomercialne namene, dovoljena je predelava, a Wikipedia jih ne sprejema. Delo se lahko razmnožuje, uporablja, predelava pa ni dovoljena! Dela so dostopna vsem, a potrebno je navesti avtorja.

V skladu s Copyrightom pa je kakršnokoli javno razmnoževanje ali distribucija del ilegalna. Kar bralec dela privatno, ni važno. Avtor svoje pravice lahko tudi odstopi ali proda.

Prosti dostop ni namenjen le branju, ampak tudi drugim stvarem. Lahko pomeni dostop do šolanja, vzgajanja,... Nam se zdi zastonj šolanje povsem običajno, saj na javnih šolskih zavodih ni šolnin. Malo drugače je v Ameriki, kjer morajo ljudje jemati kredite, da lahko svojim otrokom omogočijo šolanje. Ta problematika se mi zdi kot začaran krog, saj z zadolžitvijo dolg ostane v družini dlje časa, če ne skoraj za vedno. Pri delih pa je to rahlo drugače. Tiskana knjiga še vedno drži svojo ceno, katere si ne morejo privoščiti vsi. Zato nam je delo olajšal internet, ki nam nudi marsikaj proti majhnemu plačilu ali pa celo zastonj. Le še sprejeti moramo njegove dobre lastnosti in odmisliti slabe. Skozi leta uporabe interneta kakor vira za branje, se je razvil pojem prostega dostopa. Ta nam omogoča prost dostop do znanstvenih, knjižnih, revijalnih in še marsikaterih drugih virov. Wikipedia ima na primer vse vire prosto dostopne in nam za njih ni treba plačati. Ker pri tem ne uporabljamo avtorskega imena, bi lahko prišlo do nepomembnosti avtorskih pravic. V bistvu imajo proti prostemu dostopu še največ tisti, kateri imajo od njega največ koristi, to so založniške hiše. Univerzitetni profesorji in znanstveniki pa ga zelo podpirajo. Ni namreč le pozitiven za današnjo družbo, ampak je tudi cenejši in ne potrati toliko časa. Čeprav se v našem bontonu avtorstvo še spoštuje, ga marsikdo v svojih prosto dostopnih tekstih kar spusti, saj misli, da gre za splošno znanje. Morda gre res, najpogosteje pa gre za primer neobzirnosti in nepoznavanja današnjega spletnega bontona in avtorskih pravic. Nemalokrat pa je v zgodovini avtorstva in prostega dostopa prišlo do pravnih dilem, ali je sploh prav, da se za znanje oziroma dostopnost podatkov ljudem zaračuna. Knjige so namreč za večino študentov predrage, zato se zatekamo/jo v knjižico ali pa k fotokopijam. Tako prihranimo marsikateri strošek nakupa knjige, saj v knjižnici in podobnih inštitucijah plačamo le letno članarnino. To pa ne prinaša dobička založbam, katere ves svoj čas in kapital namenjajo izdaji knjig, ne pa splošni dostopnosti in promociji knjig, ki bi bile dostopne na internetu. Avtorji, kateri si želijo objavljati svoja dela zastonj, so se tako združili v predatorske založbe. Te poskušajo nadvladati klasične, pohlepne založbe in avtorjem ponujajo cenejšo objavo članka. Da je članek res pomemben, kažejo številke o citiranosti in branosti. Za štetje teh je v uporabi več programov, kot je na primer meni znan Google Analytics. Le ta avtorju lahko pomaga pri pridobivanju začetnega kapitala na ministrstvu, saj odgovornim dokaže, da je delo tega vredno. S tem avtor dobi "subvencijo", katero uporabi za fotokopiranje, USB ključke,... K vsem tem pa spadata tudi varovanje osebnih podatkov in zasebnost. Množica ljudi internetu še vedno ne zaupa, prav tako pa tudi ne vsem podjetjem, ki se s prostim dostopom ukvarjajo. Morda se le bojijo napredka, morda pa želijo pomagati korporacijam, ki se z založništvom ukvarjajo. Pomembno je, da ločimo med posameznikom in družbo, ter tudi med zasebnim in javnim. Če se tega držimo, z zasebnostjo ne bomo imeli težav.

Danes lahko objavljamo že zastonj, a to naših virov ne naredi kredibilnih. To pomeni le, da vsakdo lahko objavi vse in proti temu se poskušamo boriti. Naša dela morajo biti zanesljiva, čeprav to še vedno ne pomeni, da jim bralci lahko na slepo zaupajo. Vsak vir moramo pred verjetjem in posledičnim citiranjem preveriti z vključenim zdravim razumom. Pri tem moramo preveriti več komponent, kot so avtor, leto objave, medij,... Še najbolj pomemben je pri tem avtor, saj je navsezadnje le on odgovoren za besedilo samo. Lahko mu zaupamo, če gre za strokovnjaka na obravnavanem področju, ne smemo pa si že v naprej ustvarjati predsodkov. Mlajši avtor še ne pomeni slabšega dela, saj so ti po navadi bolj podkovani v iskanju informacij. Paziti moramo tudi pri pristranskosti avtorja, saj je takšne "malenkosti" pogosto zaslutiti med samim branjem. To storimo z branjem kritik in biografije, saj nam le te podajo neke osnovne informacije o avtorju samem.

Ideja aktivizma na slovenske prostore prihaja iz Amerike. Sicer z nekaj letno zamudo, a vseeno je to bolje, kakor da sploh ne bi prišla. Aktivist je nekdo, ki je zelo zavzet za neko področje (tj. študent v diplomski nalogi). Na tem področju se mu posvetijo vprašanja, katera želi rešiti. Pri tem razmišlja s svojo glavo in ni ovca, katera sledi ostalim. Pri tem tudi spozna, da razna socialna omrežja nimajo le dobrih strani, ampak so tudi izkoriščevalska. Z njimi namreč nekdo služi in s tem podpira kapitalizem. Ponovno smo pri poglavju avtorstva, katero je očitno eno pomembnejših pri pisanju. Vsak človek je namreč lahko avtor, le malo pa si jih ta naziv res zasluži. Tudi inštitucije finančno podprejo le tiste, ki so tega res vredni - torej so lojalni, kredibilni,... Pri pisanju je pomembna tudi pismenost in upoštevanje slovenske slovnice. Velike začetnice, vejice,... nam v prvem letniku faksa ne bi smele povzročati težav, a še vseeno se med nami najde marsikdo, ki mu to poglavje ni čisto jasno. Paziti moramo tudi na sklone, spolske značilnosti, saj napake takšne vrste ne sodijo v kredibilen tekst.

V nekem strokovnem tekstu se citiranju (ali pa vsaj sklicevanju) ne moremo izogniti. Sami namreč nismo avtorji spoznanj, s katerimi se ukvarjamo in krivično bi bilo zanemariti delo nekoga, da bi mi sami izpadli pametnejši. S tem bi "odžirali" slavo pravemu avtorju, kateri se je za objavo svojih del v svojem času boril. Včasih vstop na javno sceno ni bil tako preprost kot je danes, saj so si pisanje lahko privoščili le tisti bolj plemeniti. Pri predavanju iz zgodovine avantgard sem izvedela, da Srečko Kosovel svojih izjemnih del ni objavil ravno zaradi pomanjkanja denarja. Podvrsta citiranja so kratki sklici, označevanje navedkov,... Navedki se označujejo z narekovaji, odstavki, več o tem pa si lahko preberemo v Praktičnem spisovniku. Citiramo lahko iz knjige, poglavja, razprave v zborniku, članka v reviji itd, sklicujemo pa se na besedilo ali pa samo na del besedila. Imamo pa čedalje pogosteje opravka z različnimi vrstami virov, na primer digitalni in bibliotekarski. Najprej navedemo slednjega, upoštevamo pa datum izdaje iz katerega se del besedila citira. Neprimerno je citiranje virov iz tujih jezikov!

V dandanašnjih dneh se pogosto srečamo z žanri vseh vrst, ki pa so nemalokrat pomešani med sabo. Meje med njimi so zelo zabrisane, zato do te težave sploh pride. Nekdo, ki se bo temu želel izogniti, se bo strogo držal značilnosti enega žanra in pri tem ostal skozi celotno besedilo. Ločiti moramo tudi med strokovnim, znanstvenim in poljudnoznanstvenim besedilom. Pridevnik strokovno ima dva pomena: 1. je v uporabi pri znanstveni stroki, 2. pa v med strokovnjaki pomeni nekaj, kaj je manj vredno od znanstvenega. Za strokovno delo veljajo enciklopedije, slovarji, bibliografije, kazala,...Znanstvena je na primer objava rezultatov raziskave v znanstveni reviji, poljudni pa so članki, katerih prvotni namen je popularizacija in družbeno osmišljanje znanstvenih spoznanj. V humanistiki imajo največjo pomembnost knjige, ki se podobno kot članki ločujejo na strokovne, znanstvene, univerzitetne učbenike, druge učbenike,... Za napredovanje po akademski lestvici pa so najbolj pomembne znanstvene objave in znanstveniki so za promocijo svojih objav zainteresirani v intervjuje, prezentacije, predavanja, poenostavitve, a med njimi samimi niso tako cenjene. Skeptična tu je Wikipedia, katero marsikdo podcenjuje in se ne zaveda količine dela, katera je bila v nek prispevek vložena. Zato imajo znanstveniki ustvarjeno lestvico, s katero nek članek razvrstijo po vrednosti.

Med šolsko pisanje spadajo referat, esej in diplomska naloga. Prvi namen takega pisanja je izpolniti šolske obveznosti, zato se študent marsikdaj počuti prisiljenega v to, brez da bi se zavedal, kako zelo mu pisanje pravzaprav pomaga pri razširitvi in izboljšanju jezika. A pri pisanju ne smemo preveč zapreti svojih mej in se fokusirati le na oceno. To ne bi bilo prav do našega predmeta preučevanja ali raziskave. Pri pisanju diplomske naloge pa moramo zelo paziti pri izbiri mentorja, da nam le ta ne zagreni pisanja preveč. Še posebej se morajo paziti interdisciplinarni študentje, kateri mislijo pisati le eno diplomsko nalogo, saj se morajo odložiti za dva mentorja. Ta dva naj bi drug drugemu popuščala in ne merila svojih akademskih moči nad ubogim študentom.

Tudi popravljanje sodi med pomemben del raziskovalčevega dela, saj se le redko ukvarjamo s svojimi besedili. Pogosteje tuja besedila obnavljamo, citiramo, dopolnjujemo, popravljamo in s tem izboljšamo njihovo kvaliteto. Za zgled sta nam lahko Wikipedia in Wikivir, ki delujeta po tem principu. Pod popravljanje spadata tudi korigiranje in lektoriranje, s katerima se bom sama srečala v bližnji prihodnosti. Kot bodoča profesorica slovenščine bom imela kar nekaj dela s šolskimi eseji, v katera bom morala posegati z veliko pazljivostjo. Pri lektoriranju v vsebino besedila ne posegamo, ampak popravimo le slogovne napake. Lektorjem naročniki pogosto očitajo spremembo besedila ali spremembo sloga. Pri korigiranju pa se popravljajo napake nekoga drugega in pri tem se tudi mastno računa. Na ta del poklica nas spominja rdeči svinčnik, ki se je v ta namen uporabljaj včasih, danes pa se vse to upravlja z miško. Avtor in urednik spremembo lahko potrdita ali pa zavrneta z enim samim klikom. Korigiranje pa lahko poimenujemo tudi uredništvo ali uradnikovanje; to je skupek kompleksnejših opravkov z besedili, ki so jih napisali drugi. Urednik je oseba, ki se po branju besedila odloči, ali gre v objavo ali ne. V časopisni redakciji se mora držati nekaterih pravil, ki določajo zaporedje člankov in njihovo vsebino. To delo ni tako enostavno, saj je zanj potrebno veliko medsebojnega usklajevanja in pomembnih odločitev. Prav zato se uredniško delo šteje pod znanstvena dela, kar pomeni, da je temu primerno vrednoteno.

Podpoglavja o socialnih omrežjih sem se veselila, že odkar sem prvič preletela Novo pisarijo. Pod pojem socialna omrežja spada novodobna komunikacija, ustvarjena za potrebe družbe. Prek njih ljudje komuniciramo, objavljamo novice, fotografije, članke, kateri nam morda prinesejo nekaj malega denarja. Čeprav na prvi pogled vidimo le dobre strani omrežij, se moramo zavedati nevšečnosti, ki nam jih neprimerna uporaba lahko prinese. Najbolj popularna omrežja so Facebook, YouTube, Google+, Instagram in Twitter. Popularno je tudi omrežje Blogspot, katero je namenjeno pisanju blogov in dnevnikov. Marsikateri ne tako uveljavljen znanstvenik svoja odkritja predstavi kar tam. V tem delu Nove pisarije sem izvedela tudi, zakaj so bila prvotno socialna omrežja namenjena. Twitter je internetni prostor, na katerem uporabniki lahko čivknejo. To pomeni, da na kratko objasnijo svoje mišljenje, za katerega imajo na voljo 160 znakov. Kot zvesta uporabnica Twitterja že kakšne 4 leta čivkam po spletu o tedanjih dogodkih. Opazila sem, da je na prvem mestu glasba, za njo pa je politika. Šele nato pride do dejanskega povezovanja ljudi, katero pa je vsekakor prisotno. Sama sem si skozi leta uporabljanja Twitterja nabrala kar nekaj spletnih prijateljev, nekatere pa sem celo spoznala v živo. Tudi v strokovnih krogih je Twitter popularen za širjenje vpliva, saj doprinese status javnega intelektualca. Nanj lahko registriramo svoje podjetje in pišemo v njegovem imenu.

Med strokovno pogovarjanje sodijo tudi zagovori diplom, izpitov,... Priti do zagovora pa sploh ni tako enostavno, kot bi si morda mislili. Najprej moramo izbrati temo in mentorja, pridobiti potrdilo o strinjanju somentorjev, zbrati gradiva, oddati izdelek in šele nato pride do zagovora samega. Torej sam proces izdelave traja zelo dolgo preden dejansko pridobimo priložnost za zagovor. Problem nastane, če ga na zagovoru polomimo, saj po navadi povratkov tu ni. Sama procedura je tako zakomplicirana, da človeku morda celo vzame veselje do pisanja. Tudi na zagovoru sta tako kandidat, kot sam mentor postavljena pred kritike komisije, v kateri glavna oseba postane najpomembnejši in najmodrejši član. Tako mora mentor kdaj pa kdaj stopiti kandidatu v bran, saj naj bi bil on soodgovoren za vsebino naloge. Ali je to prav ali ne, jaz ne morem presojati, zdi pa se mi, da naj bi zagovor bil nekaj prijetnega, le pika na i, ne pa neudoben, stresen dogodek.

Seveda je kdaj pa kdaj potrebno biti tudi kritičen in nekaj o kritikah sem prebrala v podpoglavju literarna kritika. Glavna pravila zanjo pa so sledeča:

"Kritika lahko pride med bralce samo v demokratičnih sistemih. Kritik je dolžan upoštevati beročo publiko, ne pa zgolj literarne eksperte, zato je njegovo pisanje na presečišču publicistike in znanosti. Kritika je vedno subjektivna, objektivnih vrednostnih kriterijev ni. Reklamno pisanje enega avtorja o knjigi drugega avtorja ne spada med resne kritike. Kritika je polemika (spopad). Na kritična stališča vpliva čas, zato niso trajno veljavna. Kritika naj bo jasna, prepričljiva, tudi poučna. Kritika naj tudi zabava. Kritika ne vpliva veliko na branje knjig, bralce le ozavešča. Kritik si neredko nakoplje nad glavo sovraštvo avtorja in njegovih prijateljev." (Hladnik. Nova pisarija.)

Poznamo tudi razlike med strokovno in literarno kritiko. Pod literarno spadajo literarna dela (poezija, roman), strokovna kritika pa se osredotoča na znanstvene zadeve (strokovnoznanstvena revija, strokovni članki,...). Literarne kritike so publicistična besedila, zato jih največkrat zasledimo prav tam, strokovne kritike pa so ožigosane z znanostjo. A tudi tukaj lahko pride do nezadovoljstva nekaterih ljudi, saj naj bi bile občasno nesramne in nastrojene proti avtorju samemu.

Vsi smo že kdaj prijeli v roke enciklopedijo. Moje prvo srečanje z literaturo take vrste je bilo v osnovni šoli, ko sem delala projekt, katerega osrednja tema so bile gozdne živali. Spomnim se, da so bili članki zelo zgoščeni s podatki in šele danes zares razumem, da je to dejanska lastnost enciklopedijskih člankov. Ti članki sicer izpuščajo prepodrobne dele, a še vseeno so za bralca naporno branje. Potrebna so neponavljanja, sodelovanja z drugimi pisatelji in vrednostna nevtralnost. Podvrsta enciklopedičnega besedila je biografski članek, ki govori o neki osebi. Sprva se je ta vrsta člankov pisala le o večjih osebnostih, ki so bile pokrite že na drugih področjih. Dandanes pa lahko biografski članek napišemo tudi o ne tako znanih osebah, mlajših avtorjih itd. Pogosto smo študentje tisti, ki svoje obveznosti opravimo s tem, da napišemo članek o določeni osebi. Pred tem preverimo, ali podoben članek že obstaja, nato pa se držimo navodil za pisanje članka. Nato pa poskusimo zajeti čimveč informacij z nekim logičnim zaporedjem. Podobno velja tudi za članek o knjigi. V poštev za pisanje ne pride vsaka, saj je knjig čisto preveč. Popisati je treba tudi svetovne klasike, ki tega še niso doživele, zato moramo narediti primeren izbor. Kot prve uporabimo knjige poznanih avtorjev, kateri imajo zabeleženih že več del. Tudi tukaj sledimo nepisanim pravilom o pisanju, kjer si pomagamo z dLibom, Cobiss,...

Tudi učbeniško pisanje ima svoja pravila, katera narekujejo, kaj mora učbenik vsebovati. To so na primer poglavja z vajami, razlago, povzetki, poenostavljanju, tipografijo itd. Vse to je tesno povezano z založbami, katere v učbenikih vidijo zaslužek. Dober primer so maturitetna dela, pri katerih takoj objavijo priročnike, ki gredo seveda dobro v prodajo. A pogosto so površni, zato jih profesorji odsvetujejo in raje sami posvetijo malo več ur določeni snovi. Tudi Nova pisarija je neke vrste učbenik, ki pa to ni. Nekaterim lastnostim ugovarja in ne našteva pomembnih stvari pred nepomembnimi, ne deli snovi in je primeren širši javnosti, ne samo študentom.

Zadnje podpoglavje v poglavju Žanri je poglavje, ki govori o forumih. Ti pomagajo vzdrževati znanstveno skupnost s takojšnjim podajanjem dognanj naprej, čeprav v starih, utrjenih institucijah nimajo takšnega pomena. Napaka, ki jo spletni forumi imajo, je to, da lahko hitro postanejo podobni barskemu prepiru, zato so za umirjanje razmer postavljeni moderatorji. Ti preverjajo kvaliteto objav in občasno v kakšno tudi posežejo. V največji slovenistični forum SlovLit se objavljajo obvestila o konferencah, knjigah, smrtih, dognanjih, kritikah, diskurzijah,... V bistvu je osrednja informacijska točka za vsakega slovenista.

Slog se po navadi veže na določen tip besedila. Sporočila, ki morajo biti urejena v določenem časovnem zaporedju, bodo imela drugačen slog kakor na primer roman, kjer dogodki lahko preskakujejo. Včasih je bil izraz bolj vezan na besedila, ki so bila tiskana, danes pa se navezuje na zaslone. Besedilo je lahko oblikovano v več različnih slogih, najpogostejše pa je tisti klasičen, ki spominja na knjige. Sestavni deli takšnega besedila so avtorjevo ime, naslov, izvleček, ključne besede, povezave, kazalo, telo besedila, uvod, teorija/metoda, gradivo, analiza, sklep, literatura, priloge: slike, tabele, grafikoni in opombe. Zavedati se moramo, da je danes osrednja oblika pisanja računalniška s hiperpovezavami in potrebno se bo potruditi, da bo tako tudi v humanistiki. Danes se sicer težko dobi delovno mesto, kjer bi se lahko preživljali le s pisanjem, a osnove morajo biti jasne vsakemu slovenistu. Če pišemo znanstveno besedilo, se v besedilu se držimo zaporedja UMRIS (uvod, metode, rezultati in sklep).

Naslov je po mojem mnenju stvar, ki te k branju pritegne, ali pa od njega odvrne. Tudi v Novi pisariji piše, da je naslov sam precej kritična točka. Potruditi se moramo, da celotno vsebino teksta stlačimo v naslov, kateri ga bo še najbolje predstavljal. Paziti pa moramo tudi na to, da ne povemo preveč. To bi uničilo zanimanje bralca, kateri bi morda sam želel priti do odgovora v neki določeni zadevi. "Naslov naj izraža temo natačno in jedrnato; priporočena dolžina je največ deset besed s terminološko težo, je pravopisno brezhiben, ne vsebuje krajšav, ni v obliki stavka ali vprašanja, stvarni naslov ima prednost pred metaforičnim ali citatnim, ne vsebuje narekovajev za zaznamovanje posebnega pomena, ni zapisan z velikimi tiskanimi črkami, če je potreben podnaslov, naj bo od naslova ločen z dvopičjem in naj se začne z veliko začetnico, podnaslov naj ne ponavlja izrazov iz naslova." (Nova pisarija) Izvleček je kratek povzetek celotnega besedila. Sama sem se z njim srečala že v gimnaziji, kjer smo morali pred predstavitvijo svojega dela sošolcem razdeliti liste, na katerih so si lahko prebrali bistvo le te. Vsebovati mora naslov raziskave, metode, rezultate in sklep. Sama dolžina izvlečka je kratka, za kaj več si radovedneži lahko preberejo celotno raziskavo. Za hitro razumevanje besedila so pomembne tudi ključne besede. Te vsebujejo širša področja, kamor naše besedilo spada. Bile naj bi tudi utrjene terminološke besede, katere lahko preverimo na Gigafidi. Glavno vodilo pri tem je, da če nekdo vtipka ključno besedo v iskalnik, ga ta pripelje na naš članek. To nam pomaga pri njegovi prepoznavnosti in namembnosti. Kazalo vsebine nam najverjetneje oblikuje kar program, v katerega pišemo. Naslovi in podnaslovi morajo biti kratki, jedrnati in če se le da, v ednini. Pomagajo nam preglednejše razporediti snov in pomagati bralcu pri branju besedila. Povezave v besedilu nas pripeljejo na zunanje besedilo, na katerega se morda sklicujemo ali pa ga podajamo kot primer. Pri tem pazimo, da je pravilno zapisana, saj nas drugače klik nanjo lahko pripelje na prazno stran. V nadaljevanju so nam podana navodila, kako ustvarimo povezavo na Wikiverzi, Wordu,...

Kdor piše, dela tudi napake in to je tema naslednjega poglavja Nove pisarije. Seveda z lahkoto nastanejo ob pisanju, a hkrati so najboljše učilo za nas. Če nam jih nekdo popravi in z nami analizira, obstaja velika možnost, da jih ne bomo več zagrešili. Morda nam ravno nečesa takega manjka v osnovnih in srednjih šolah, da bi postali bolj pismen narod. Najpogostejše napake, ki se pojavljajo v naših besedilih so gostobesednost, nerazumljivost, izgubljen kontekst, uničevanje sloga, puščobnost, pretirano poudarjanje lastnega stališča in zadrege s spoloma. Kot bodoči lektorji oziroma učitelji bomo pogosto črtali odvečne dele besedila. Kaj pa lahko črtamo? "Brez škode lahko črtamo besede

tudi, še, pa, lahko, svoj, prim., takratni, prav tako, poleg tega, potem, nato,
izpostaviti, poudariti, naglasiti
predvsem, večinoma, v glavnem, največkrat, običajno, praviloma, načeloma,
prav gotovo, nedvomno, zagotovo, brez vsakega dvoma, seveda, pravzaprav, za ta del,
nedoločne količine: razmeroma, relativno, dokaj, precej, malo, bolj ali manj, povsem, približno, okrog, okoli
določen, specifičen, posamezen, sam, razni, različni (Pavle Zidar je objavljal v različnih revijah in knjižno. > Pavle Zidar je objavljal v revijah in knjižno.)" (Nova pisarija)

Pri pisanju je pomembna tudi uporaba spolov, katera je problematična predvsem, ko pride do žensk. A napakam se lahko izognemo z uporabo sedanjika ali pa množine. Če rečemo, Novo pisarijo že poznate, to cilja na vse poslušalce in ne le na eno spolno obliko. Uporaba ženske oblike pa pravzaprav v humanističnih vedah ni tako napačna, saj večino strok sestavlja ravno ženska populacija. Ko svoja znanstvena odkritja predstavljamo, se najpogosteje obrnemo na monografije, zbornike, splet, redkeje pa na televizijo in radio. Občasno pa svoje ugotovitve predstavimo tudi neki zaključeni publiki, npr. pred razredom, predavanje v klubu, predstavitev referata,... Pri tem je pomembna predpriprava, katera je temelj dobrega govora. Definitivno ne smemo brati, saj je za poslušalce taka oblika predstavitve preveč zgoščena. Pomembno je tudi, da se izogibamo rabi citatov, opomb in podobnih stvari, zmanjšati pa moramo tudi uporabo grafikonov in tabel. Pazimo, da publika ni zdolgočasena, zato v predavanje včasih dodamo kakšno šalo, anekdoto, a tudi te ne smejo biti prepogoste.

Slovarček novih besed[uredi]

vademekum knjiga, publikacija, navadno majhnega formata, z osnovnimi, praktičnimi pojasnili o čem; priročnik, vodič
historiat potek, opis kakega dogajanja
geneza nastanek in razvoj česa
impresum podatki o avtorju, založništvu in tisku knjige
stavec kdor ročno ali strojno izdeluje stavek za tiskanje
kondukter uslužbenec, ki pregleduje ali prodaja vozovnice v železniškem ali cestnem prevoznem sredstvu; sprevodnik
aspekt izhodišče kriterija za presojanje česa; vidik
uzurpacija nezakonita, nasilna prilastitev
korespondenca vzdrževanje medsebojnih pismenih stikov, dopisovanje
rektor vzdrževanje medsebojnih pismenih stikov, dopisovanje
diletantizem nestrokovno, površno opravljanje kakega dela
konsument potrošnik, porabnik
koncipirati napraviti, sestaviti koncept, osnutek
kapricioznost lastnost, značilnost muhastega človeka; muhavost
konfiscirati odvzeti pravico razpečavanja določenih tiskanih stvari; prepovedati razširjanje, zaseči
obscenost nespodobnost, opolzkost
intenca težnja, nagnjenje, usmerjenost
tavtološko istorečno
maoizem marksizem-leninizem, kot ga je razvil in konkretiziral Mao Ce Tung v razmerah kitajske socialistične revolucije
algoritem navodilo, ki določa vrsto in zaporedje operacij v računskem postopku
konotacija pojav, da dobi beseda drug, zlasti čustveno, osebnostno obarvan pomen
anahron nekdo, ki ni v skladu z določenim časom ali razmerami, nesodoben
diseminacija razširjenje bolezenskih klic po telesu
DOAJ Directory of Open Access Journals
ROARMAP Registry of Open Access Repositories Mandatory Archiving Policies
ceh stanovska organizacija obrtnikov iste stroke
forsirati izkazovati komu glede na druge večje ugodnosti, večjo podporo, dajati prednost
antagonizem nasprotje, nasprotovanje zaradi različnih idej, koristi
resignirati prenehati si prizadevati za kaj zaradi prepričanja, da je uspeh nemogoč
sublimen vzvišen, plemenit
anahronizem pojav ali dejstvo, ki ni v skladu s časom ali razmerami, v katerih nastopa
diseminacija razširjenje bolezenskih klic po telesu
embargo prepoved ali omejitev trgovine s kako državo, trgovinska zapora
inercija stanje, za katero je značilna velika želja vztrajati v mirovanju, nedejavnosti; lenobnost, nedelavnost
renomiran priznan, slovit
bagatelen malo vreden, malenkosten
tendenčen ki ima namen doseči prepričevalen učinek
larpurlartizem nazor, da je funkcija umetnosti samo estetska, ne pa tudi družbena
nihilizem nazor, ki zanikuje, odklanja splošno veljavne, priznane življenjske norme, vrednote
manihejstvo verski nauk
antagonizem nasprotje, nasprotovanje zaradi različnih idej, koristi
valenca psihološka vrednost predmeta, osebe ali pojava, ki se kaže kot njegova privlačnost ali odbojnost; lastnost besede, da ima v stavku ali besedni zvezi lahko skladenjsko dopolnilo; vezljivost
elaborat izčrpen, strokovno dokumentiran spis o kaki stvari
eksploatacija izčrpen, strokovno dokumentiran spis o kaki stvari
rezoniranje razmišljanje, razglabljanje
konciznost 1. jasnost, natančna izoblikovanost, 2. jedrnatost, zgoščenost

Vaja iz krajšanja naslovov[uredi]

Dane Zajc in sodobne slogovne tendence v slovenski poeziji
Zgodnja srednjeveška družba in publika
Redakcija in literarna zgodovina na Slovenskem
Socialne zaznave, reprezentacije in evalvacije nasilja v kriminalki
Zmanjšanje uporabe bralnikov
Emancipacija slovenske identitete in književnosti v 19. in 20. stoletju

Epošta[uredi]

Slovarček manj znanih besed[uredi]

segment odsek, kos, sektor
MIT Massachusetts Institute of Technology
egalitarizem nazor, da so ljudje enaki, enakopravni
ekspertiza izvedensko mnenje, poročilo

Komentar poglavja/vtisi[uredi]

Z uvodom poglavja bi se sama definitivno strinjala, saj pisma izgubljajo svojo vlogo v dandanašnji družbi. Čeprav sem tako imenovan otrok tehnologije, so mi pisma še vedno zelo ljuba. Mislim, da nič ni bolj vznemirljivega, kot da te v poštnem nabiralniku pričaka bela kuverta (če le ni kaj neprijetno uradnega). Skozi srednješolska leta sem namreč pridobila kar nekaj prijateljev iz tujih držav in dopisovanje preko pisem je veliko bolj osebno kot dopisovanje preko epošte.

A kljub moji ljubezni do klasičnega dopisovanja sem podlegla komunikaciji preko epošte, ki jo tako uporabljam dnevno. Tudi moj mobilni telefon je sinhroniziran z gmailovim računom, tako da za vsako novo sporočilo dobim obvestilo. A kljub vsakodnevni uporabi je v sporočilih še vedno nekaj motečih elementov, ki se jih poslužujem tako jaz, kot tudi pošiljatelji. Prav zato so se mi neka osnovna pravila in navodila, kot je na primer kopiranje besedila iz urejevalnika v poštno sporočilo, zdela kar na mestu.

Tudi del z nagovori je bil zelo priročen, saj se nemalokrat znajdem v zadregi, kako pozdraviti profesorja ali pa le katerega od svojih dopisovalcev. Ugotovila sem, da se je najbolje držati nekih splošni pozdravov, ki so popolnoma nevtralni. Končno sem tudi prebrala, kako vstaviti lastnoročni podpis v uradno zadevo in si s tem prihranila petnajst minutno vožnjo na pošto.

Strokovno pisanje 2018[uredi]

Miran Hladnik je mednarodno prisoten in je eden redkih na FF, ki dejansko spodbuja uporabo internetnih virov in k tem ves čas poziva tudi svoje študente.