Pojdi na vsebino

Triglavske partizanske plošče

Dodaj povezave
Iz Wikiverza
Triglavske partizanske plošče  
Avtor Miran Hladnik
Naslov izvirnika Triglavske partizanske plošče
Jezik slovenski
Subjekt slovenščina
Žanr predobjava oz. gradivo za objavo v zborniku ob 240-letnici prvega vzpona na Triglav Triglav 240, ur. Matija Zorn idr., Ljubljana: ZRC SAZU, 2018, 213–223.
Klasifikacija
V petkilometrskem pasu okrog Triglava je pet partizanskih spominskih plošč, ki od drugih po Sloveniji odstopajo z manjšim deležem vpisanosti v Register kulturne dediščine in večjim deležem vandaliziranja, ki se je dogajalo ob slovenski osamosvojitvi.
Ključne besede: spominske plošče, druga svetovna vojna, slovenski partizani, Triglav, Register kulturne dediščine, vandaliziranje, Geopedia

Partisan memorial plaques on Triglav

Keywords: memorial plaques, World War II, Slovene partisans, Triglav, National Registry of Cultural Heritage, vandalism, Geopedia
Within the 5-kilometre circle around mount Triglav, there are 5 partisan memorial plaques. They differ from others in Slovenia in terms of lesser representation in the National registry of cultural heritage. They were also more ferquently vandalised at the time of Slovene secession from Yugoslavia.

Uvod

[uredi]

Prispevek izhaja iz popisovanja slovenskih partizanskih spominskih obeležij za Geopedijo, ki se je začelo leta 2013 iz zasebne pobude ob začudenju, da taka podatkovna zbirka ne obstaja. Pridružili so se študenti zgodovine, nekatere področne organizacije Zveze borcev in drugi zavzeti posamezniki, vsega skupaj nekaj deset oseb. Podatke o spomenikih zajemamo iz Registra kulturne dediščine (RKD), ki vsebuje med 2600 in 2900 obeležij, iz občinskih publikacij in odlokov, iz arhivov ZB, časopisnih člankov, spletnih virov in s terena. Trenutno je v zbirki 2800 spomenikov od predvidenih 4000,[1] najizčrpneje so popisani na Gorenjskem. Podatke lahko vpisuje kdor koli, ki se registrira.

V visokogorju (nad 1500 m) ni veliko spominskih obeležij iz časa druge svetovne vojne, precej bolj na gosto so posejana v sredogorju. V krogu pet kilometrov zračne črte od vrha Triglava je partizanskih plošč pet (Triglav 2864 m, Kredarica 2515 m, Zadnjica 700 m, Vrata 1009 m, Srenjski preval 1860 m), od tega na višinah le tri. V krogu 10 km se v višinah pokažejo še Vršič (1600 m), Škrlatica (2740 m), planina Klek (1580 m), Mrežce (1840 m), Lipanca (1600 m), malo nižje pa Rudno polje (1350 m), Pri rupah (1355 m), Uskovnica (1160 m), Vogar (1090 m, 950 m). Zunaj kroga 10 km so ob planinskih poteh nad 1000 metri še spomenik v Tilčevem rovtu pod Jerebikovcem (1340 m), na Mežakli (spomenik, 1150 m, in bolnica, 1120 m, na Zakopih), pokljuški spomeniki (Meja dolina, 1340 m, Jerhanka, 1200 m, dva na Goreljku, 1280 m, Konjska dolina, 1400, pod Berjanco, 1100 m, Turn, 1225m), na Komni (1500 m) in na planini Bareča dolina (1100 m). Nižje ležeči so malo poznani spomenik alpinistu partizanu Miranu Cizlju nad Martuljkom (860 m) in prgišče pokljuških spomenikov: po trije so na Gorjušah in Spodnjih Gorjušah, dva na Koprivniku in eden na planini Za jamo (vsi okrog 1000 m).

Če bi vzeli za okvir širše območje Triglavskega narodnega parka, bi našli še kakšno visokogorsko partizansko obeležje (npr. na Krnski škrbini, 2060 m); ker pa plošče na Bovškem, Kobariškem in Tolminskem na Geopediji še niso sistematično popisane, jih puščam ob strani, toliko pa je že evidentiranih, da je očitno, kako partizanska obeležja v krnskem visokogorju RKD sistematično izpušča za razliko od obeležij prve svetovne vojne (zlasti italijanskih), ki so v RKD vpisana. Ta nenavadna selekcija sporoča, da so zahodni Julijci za slovensko državo kulturno pomembni le zaradi italijanskih grobov, ne pa zaradi partizanskih grobov. Kot da bi druge svetovne vojne na tem področju ne bilo oziroma kot da ni vredna zgodovinskega spomina. V ožjem območju TNP je osem partizanskih obeležij (Vršič, Škrlatica, Triglav, Kredarica, Vrata, Mrežce, Srenjski preval, Komna).[2]

V triglavskem visokogorju so tudi druge plošče: ob poti na vrh Triglava prvemu slikarju Triglava Marku Pernhartu (EŠD 5390)[3] in prvemu poetu Triglava Valentinu Vodniku (EŠD 5389),[4] ploščica Aljaževi poti na Aljaževem stolpu,[5] kip Jakoba Aljaža in velika plošča obnovi Triglavskega doma na Kredarici leta 1984, v lopi kapele je več kamnitih spominskih plošč,[6] dve sta iz stare kapele, od novejših pa je bila deležna kritične medijske pozornosti plošča kardinalu Stepincu iz leta 2006.[7] Kar tri spominske plošče ima Valentin Stanič na planinski koči, poimenovani po njem (2332 m). Plošča žrtvam planin je na Škrlatici (EŠD 22696), ponesrečenim alpinistom Jožetu Pogačniku v koči na Kriških podih, Vladimirju Topolovcu pod Severno steno Triglava, Klementu Jugu v Steni, Ratku Čapku v Špiku in drugim ponesrečenim plezalcem. 4 km od vrha Triglava je pod Stenarjem plošča ponesrečenemu češkemu plezalcu Zdeněku Záboju. Na planini Jasenje pod Špikom je plošča nesreči, ki je leta 1952 vzela pet življenj, med njimi tri iz družine Uršič, in postala spodbuda za Ingoličev roman Pretrgana naveza, prav tam je leta 2000 postavljena plošča Pavli Jesih (EŠD 22695). Nad Malim poljem je plošča na t. i. Kardeljevi koči, nad Vodnikovo kočo na Velem polju pa Balthasarju Hacquetu.[8] 2016 so na Vodnikovi koči na Velem polju odkrili spominsko ploščo Rozaliji Škantar, hčeri vodnika Šesta, ki je bila 1870 prva ženska na Triglavu (Šelek 2016), stara 20 let.[9] Pod Pihavcem je plošča Tinetu Miheliču, ki je tu umrl leta 2004. Zlasti na primorsko stran je precej obeležij prvi svetovni vojni. Na skali ob Triglavskem jezeru je spominska plošča oskrbniku Alojziju Knafelcu, avtorju rdeče-bele planinske markacije.[10] Glavnine naštetega ni v RKD.

So pa v RKD celi objekti. Aljažev stolp, postavljen 7. 8. 1895 »kot zavetišče pred strelo in kot simbol slovenskega lastništva« (EŠD 5531), je bil za spomenik nacionalnega pomena proglašen šele 6. 10. 1999. Aljažev dom v Vratih (EŠD 28032) je postavil Jakob Aljaž leta 1896, 1904 je bil objekt povečan, 1909 ga je podrl plaz, 1910 ga je zgradil na novo, prezidali so ga leta 1978 in odkrili v njem spominsko ploščo Jakobu Aljažu, delo kiparja Toneta Logondra.[11] Zraven stoji Kapela sv. Cirila in Metoda (EŠD 4167), zgrajena 1927 po načrtih Ivana Vurnika na pobudo Jakoba Aljaža in razglašena za spomenik lokalnega pomena 25. 2. 1987. Na Kredarici je Kapela Marije Snežne (EŠD 4166), ena izmed šestih takih kapel na Slovenskem in eden od 24 cerkvenih objektov, posvečenih Mariji Snežni, ki imajo status slovenskega kulturnega spomenika. Za ta najvišje ležeči sakralni objekt, ki ga je 1897 zgradil Jakob Aljaž,[12] ki je bil 1952 porušen in 1992 po načrtih Jožeta Marinka zgrajen na novo, ni podatka o datumu razglasitve za kulturni spomenik.

Popisovanja partizanskih spomenikov na Geopedijo smo se lotili, ker je v RKD vpisan le njihov izbor in ker so vpisi v RKD prepogosto napačni, pomanjkljivi in zastareli. Kriteriji, zakaj je bil neki spomenik vključen v nacionalno zbirko, drugi pa ne, niso jasni, zdi se, da so bile odločitve arbitrarne. O vpisu je odločala vplivnost ali vztrajnost predlagateljev ali nazorska orientacija območnih Zavodov za varstvo kulturne dediščine (ZVKD). V nekaterih občinah so bila neselektivno popisana domala vsa obeležja, drugod pa so bili nerazumno selektivni. Razlike je mogoče pripisati tako spreminjanju družbenih vrednot in javne klime skozi čas kot kadrovskim slučajnostim. Splošna izkušnja popisovalcev partizanskih spomenikov za Geopedijo je, da so regionalni ZVKD-ji slabo odzivni in da sporočenih napak ne vnašajo v centralno bazo. Bazo naj bi vsaka dva meseca osveževali na Ministrstvu za kulturo, vendar z ZVKD-jev do tja predlogi očitno ne pridejo.[13]

V RKD sta iz petkilometrskega pasu okrog Triglava vpisana dva partizanska spomenika (Vrata – EŠD 5393 – in Srenjski preval – EŠD 13221), ne pa obeležja na Triglavu, na Kredarici in v Zadnjici. V desetkilometrskem pasu so bili manj izbirčni in so izpustili samo obeležjA na Vršiču, na Rudnem polju in na Kovinarski koči v Krmi, ostalih osem pa so upoštevali.[14] V sredogorskem območju več kot 10 km od Triglava je več kot 20 partizanskih spomenikov – v RKD so vpisani skoraj vsi. V splošnem je bil RKD partizanskim spominskim obeležjem v gorskem svetu bolj naklonjen kot tistim v dolini (register vsebuje predvidoma okrog 70 % vseh partizanskih spomenikov), selektiven je bil le pri spomenikih v bližini Triglava.

V alpskem prostoru daje RKD prednost vpisovanju alpskih pašnikov in objektov sakralne dediščine (znamenj, kapelic, cerkva).[15] Vpisan je npr. najvišji slovenski sakralni objekt kapelica na Kredarici,[16] ni pa te časti doživel najvišje ležeči nastanitveni objekt Triglavski dom na Kredarici, ki je po nastanku celo starejši, niti katera druga od starih triglavskih koč.

Skraja je treba zavreči morebitni argument, da ima v TNP prednost varovanje naravne dediščine pred varovanjem kulturne dediščine. V težko dostopnih predelih je točk kulturne dediščine res manj, vendar nikakor niso v podrejeni vlogi. Človekovi gospodarski posegi v ta svet v obliki krčenja gozdov za planinske pašnike so registrirani in vzdrževani kot kulturna krajina, kot kulturna dediščina so označeni ostanki razkopavanja iz rudarskega interesa, utrdbe, obrambni jarki, ceste za oskrbo enot v prvi svetovni vojni. Gradnja turistične infrastrukture v parku in oskrba objektov s helikopterji, žičnicami in tovornimi živalmi so neprimerno večja ekološka motnja kot spominska obeležja. Obeležja se s časom tako zelo zlijejo z okoljem, da jih komaj opazimo in da jih pogosto spregledamo celo popisovalci.[17] Od tod dejstvo, da je tako težko dobiti njihove posnetke na spletu, čeprav se ljudje na veliko slikajo v njihovi bližini, npr. posnetek spominske plošče na Aljaževem stolpu.

Pomemben kriterij pri izboru za RKD je dostopnost objekta. V registru ni plošč na težko dostopnih krajih nesreče, tudi če gre za legendarne žrtve, npr. za Klementa Juga. Drugi kriterij je starost: starejša ko je plošča, večja je možnost za njen vpis. Ravnanje RKD-ja se v tej točki ujema z ljudskim stališčem, da je spominskih obeležij preveč in da se je pri postavljanju novih treba omejevati.[18] Nerazrešeno ostaja, kako oddaljeni morajo biti dogodki za neproblematično uspomeničenje in do kdaj je to primerno storiti. Nasprotnikom partizanskega gibanja so partizanske plošče že premlade in zato odveč. Primeri vandaliziranih obeležij kažejo, da vključenost obeležij v RKD prav nič ne pomaga pri njihovi obnovi.[19] Spomeniki se obnavljajo le, če za to še vedno obstaja interes tistih, ki so jih postavili.

Partizanske plošče, ki jim ni uspelo vstopiti v RKD, kažejo, da je bil zadnji čas za vpis v 1970. letih. Nevpisano obeležje na Vršiču je bilo postavljeno leta 1980, ploščo bolnici v Zadnjici so postavili verjetno leta 1981, plošče na Triglavu, Kredarici in Rudnem polju pa leta 1986. Za izločitev plošče na Vršiču je bil morda kriv napis, ki govori o »jugoslovanski vojski«, ki je leta 1945 tu bojevala zadnje bitke, in spomenik zato ne spada v »slovensko« kulturno dediščino. Ali pa morda ni prišla v poštev, ker se je njen »slavni pohod na Koroško« končal s ponovno izgubo Koroške.

Plošča na Aljaževem stolpu

[uredi]
Aljažev stolp s ploščo
Plošča na Aljaževem stolpu, 2018

Aljažev stolp na Triglavu je bil postavljen kot zmagovalni prapor slovenstva nad Nemci (Brvar 1995). Med obema vojnama je bila na Triglavu meja med Jugoslavijo in Italijo in Aljažev stolp točka merjenja moči z Italijani. Simbolna nacionalna točka slovensko-nemškega tekmovanja (popolnoma v duhu Aljaževega stolpa) je bil stolp tudi med drugo svetovno vojno: 19. oktobra 1944 se je nanj povzpelo 142 vojakov nemškega lovskega polka Brandenburg, nastanjenih na Bledu, dan pozneje pa 7 partizanov Jeseniško-bohinjskega odreda (Kajzer 2015). Kurir Anton Pretnar z Bleda je s sekiro zasekal luknjo v streho Aljaževega stolpa in vanjo zasadil palico s 6 metrov dolgo slovensko zastavo z zvezdo. Izstrelili so častno salvo, dogodek je fotografiral Bogo Tavčar,[20] v spominsko knjigo so pod rubriko smer sestopa zapisali V SVOBODO! Ker se je razobešenje zastave zgodilo ob osvoboditvi Beograda, so se za dejanje nadejali plakete mesta Beograd, vendar je niso dobili menda zato, ker zastava ni bila jugoslovanska (Lucu 2011).

Razvitje zastave na Triglavu 20. 10. 1944. Foto Bogo Tavčar
Razvitje zastave na Triglavu 20. 10. 1944.Foto Bogo Tavčar
Partizani z zastavo na Kredarici 19. 10. 1944. Foto Bogo Tavčar
Bogo Tavčar
Fotografski aparat Agfa Boga Tavčarja, s katerim je bila posneta fotografija razvitja slovenske zastave na Triglavu 20. oktobra 1944

42 let pozneje (18. ali 19. julija 1986) so ob prvem spominskem pohodu borcev na Triglav v spomin na dogodke leta 1944 udeleženci na stolp montirali bronasto ploščo. Izdelala jo je Livarna Železarne Jesenice, odkrili so jo borci 7. SNOUB Franceta Prešerna in borci Jeseniško-bohinjskega odreda. Na njej je bilo naslednje besedilo (Kos 1990, 205, 206):

Na tem mestu so med NOV pripadniki NOVJ izobesili slovensko zastavo in sicer:
30. maja 1944 borci II. SNOUB Ivana Gradnika po neuspelem napadu Nemcev na Titov štab v Drvarju;
2. avgusta 1944 partizani kulturne skupine IX. korpusa in soški aktivisti ter odstranili mejni kamen med Italijo in Tretjim rajhom;
20. oktobra 1944 borci Jeseniško-bohinjskega odreda in mladinci okrajnega komiteja SKOJ Bohinj v počastitev osvoboditve Beograda.
ZZB NOVS

Poznana so imena partizanskih pristopnikov na Triglav med vojno: 30. 5. 1944 Oto Vrhunc (Blaž Ostrovrhar), Martin Škantar (Žvan), Miro Pavlin, Srečko Perhavec; 2. 8. 1944 Lev Svete (Zorin), Danilo Turk (Joco) Jožko Erjavec, Jože Šebenik, Tilka Lojk (Žarka), Herman Srebrnič (Loški Trentar); 20. 10. 1944 član SKOJ-a Jeseniško-bohinjskega odreda Ivan Gradišek (Dimitrij), Bogo Tavčar, terenska aktivistka SKOJ Jeseniško-bohinjskega odreda Angelca Vidic (por. Rožic) - Vlasta in sekretarka SKOJ-a Jeseniško-bohinjskega odreda Ivanka Stare (por. Gracelj) - Tanja, Jože Rožman (Peter), ki je bil vodja, kurir G-7 Anton Pretnar in Bernard Rekelj (Kos 1990).[21]

Partizanska spominska plošča je nadomestila veliko šesterokotno ploščo,[22] ki je bila od 1958 pritrjena na stolp[23] in je proslavljala imena prvopristopnikov iz leta 1778; mavčni odlitek plošče hrani Slovenski planinski muzej v Mojstrani, kje je original, nisem uspel izvedeti.[24]

Zvezdo so na vrh stolpa montirali namesto prvotne zastave z letnico že kmalu po vojni, vidna je namreč na fotografiji Jožeta Mallyja 20. maja 1949. Zvezda se je polomila, leta 1983[25] so jo ob snemanju filma o Juliusu Kugyju nadomestili s kopijo prvotnega znamenja. Tone Urbas iz TNP-ja jo je odnesel na Planiko in tam deponiral, kje je danes, ni znano.

Najbrž so ob 6. spominskem pohodu na Triglav leta 1991 udeleženci opazili, da plošče razvitju slovenske zastave med drugo svetovno vojno in strmoglavljenju mejnika med Nemčijo in Italijo ni več. Obveljalo je, da je končala v prepadu. Sumničenja, da bi to storili vremenarji na Kredarici, je zavrnil Franci Zupančič, ki je poleti pomagal prepleskati stolp in je zatrdil, da so po obnovi ploščo privili nazaj.

Odstranitev bi mogoče lahko razumeli v kontekstu težav z gradnjo Aljaževe kapelice na Kredarici, ki pa so bile glede na to, da je gradnja potekala v TNP in da je bil novi objekt precej večji od predhodnega, majhne. Gradnja je imela najvišjo politično podporo, vsa potrebna dovoljenja so bila pridobljena tik pred blagoslovom objekta 18. 8. 1992.[26]

Borci so pisali v zvezi z izginulo ploščo načelniku GRS Mojstrana Janezu Brojanu, ki je odgovoril, da nima s tem nič, da pa je osebno proti postavljanju plošč na mestih, ki imajo »vseslovenski pomen«. Marjan Černivec iz Kranja je dodal, naj stolp ostane brez plošče NOV, ker »spominja le na delček – 4 leta – tisočletne slovenske zgodovine«, novinarka pa je primer zaključila s pozivom: »na Aljažev stolp nobenih obeležij več« (Sedej 1992), ki ustreza zahtevi po »avtentičnem« Aljaževem stolpu,[27] ki jo je dve leti prej izrekel Janez Bizjak:

»Zato vrednotimo Aljažev stolp kot spomenik naše kulturne in zgodovinske dediščine. Če takega vrednotenja ne priznavamo, je le kup pločevine, ki kazi najvišjo goro Julijskih Alp, kakor so mu očitali Nemci. Aljažev stolp je lahko kulturni spomenik samo tak, kot ga je postavil Aljaž; brez poznejših nasilnih sprememb. Torej: sivo pobarvan, s kovinsko zastavico, ki ima izrezano letnico 1895 in nič drugega. Kvečjemu še komaj opazna ploščica z informacijo, da je to kulturni spomenik. Aljažev stolp kot kulturni spomenik tudi ne more biti prostor za obešanje plošč, ki spominjajo na medvojne obiske partizanskih skupin. Ne vem, zakaj tega ne upa nihče javno povedati. Pri vseh uradnih proslavah in množičnih obleganjih Triglava doslej še nihče ni povedal, kdaj, zakaj in kdo je odstranil ploščo triglavskim prvopristopnikom, na njenem mestu pa se je pojavila plošča triglavski diviziji.« (Bizjak 1990)

Pri zahtevi po ohranitvi avtentičnosti Aljaževega stolpa moti dejstvo, da Aljažev stolp ni umetnina, pač pa kleparski izdelek po načrtu, ki ga je naročnik duhovnik narisal mimogrede s palico v pesek dvorišča. Status nedotakljivosti kljub temu dobiva zato, ker je postal nacionalna relikvija, nacionalna svetinja pa je zato, ker je v času nacionalne emancipacije zaznamoval slovenskost Triglava v opoziciji z dominantnim nemštvom. S stališča današnjih idealov sožitja med slovanskim, romanskim in germanskim prebivalstvom na področju Alp, kakor ga pooseblja druga velika ikona Julijskih Alp Julius Kugy, je simbolika Aljaževega stolpa presežena. Stolp je zgodovinski dokument boja proti nacionalnim tekmecem in sovražnikom, anahronistično pa bi bilo jemati ta dokument s preloma 19. in 20. stoletja za zgled današnjemu političnemu čustvovanju in obnašanju. V zgodovinsko funkcioniranje stolpa kot nacionalnoobrambne ikone spadajo tudi vsi »nasilni« ali manj nasilni dodatki, ki so v preteklosti potrjevali in krepili njegovo simbolno vrednost, pa naj bo to plošča prvopristopnikom, partizanom, zvezda na njem ali oznaka točke na Aljaževi poti. Vse je bilo pričvrščeno nanj v duhu Aljaževe nacionalne ideje. Julius Kugy je bil, čeprav slovenskega porekla, do slovenskega nacionalnega gibanja distanciran in ga je v svoji nemški knjigi od Triglavu celo ironiziral.[28] Pomenljivo je, da so zvezdo kot simbol slovenskega upora proti okupatorju sneli s stolpa prav ob snemanju filma o Kugyju. Oba, Aljaž in Kugy, sta vredna zgodovinskega spomina, upoštevanja in spoštovanja, za morebitno nacionalno idolatrijo pa bo potrebna odločitev za enega ali drugega, saj sta si njuna politična in kulturna koncepta preveč vsaksebi.

Stolp je magnet za simbolno opomenjanje, seveda pa za vse, kar bi želeli nanj prilepiti, ni prostora, zato bi veljalo premisliti o informacijah o zgodovini obeležij na vrhu Triglava na notranji steni stolpa.[29]

Ob poizvedovanju za tale prispevek se je izkazalo, da plošča ni končala v prepadu. Po pričevanju tedanjega vremenarja in poznejšega oskrbnika Janka Rekarja je nekaj časa tičala v upravnikovi sobi na Kredarici. Na Kredarici je menda ni več, mogoče so jo skupaj s starimi vpisnimi knjigami odpeljali v depo PZS.

Novo ploščo s skrajšanim besedilom sta postavila Planinska zveza Slovenije in borci Prešernove brigade (Miklavčič 2010).[30] Na njej stoji (Gorišek 2011):

Na tem mestu so med NOB l. 1944
partizani: Gradnikove brigade,
kulturniki IX. korpusa, Jes.-boh.
odreda in mladinci OK Bohinj
podrli mejnik Italija-Nemčija
in izobesili slovensko zastavo.[31]

Na Triglavu 1968
Menjava obeležij na Aljaževem stolpu po drugi svetovni vojni

Druge triglavske plošče

[uredi]

Hkrati s ploščo na Triglavu so postavili ob prvem spominskem pohodu na Triglav še plošči na Kredarici in na Rudnem polju. Na tisti na Kredarici piše:

V bojih za našo narodno,
socialno in človeško
osvoboditev 1941—1945
je Triglav, pradavni
simbol slovenstva, postal
tudi simbol OF. Po njem je
dobila ime Triglavska
divizija NOVJ.

Odkrili so jo borci XXXI. divizije in PD Ljubljana Matica 18. 7. 1986, izdelala jo je Livarna Železarne Jesenice.

Partizanska plošča na Kredarici
Partizanska plošča na Kredarici
Kredarica
Kredarica
Kredarica

Obeležje na Rudnem polju je iz varjene skulpture Toneta Svetine z napisom »Bitka triglavskih divizij NOVJ«. Deset let pozneje so ji dodali ploščo z napisom

Pohodi na Triglav
trikrat partizanske patrole 1944
desetkrat partizanski mladi 1986–1995

Rudno Polje
Rudno Polje, Plošča spominskemu pohodu na Triglav 1986

Nobena od teh triglavskih plošč ni vpisana v RKD.

Zaradi slabih opisov v RKD in drugod sem težko našel ploščo pod Srenjskim prevalom (EŠD 13221) iz leta 1959 (Konobelj 1961):

   
Tu je dne 8. 8. 1942 štab
Gorenjskega odreda
doživel močan nemški napad
V tem boju sta padla
Stražišar Polde
Jesenice komandant odreda
Bernard Ivan
Bled kurir odreda
Borci NOV

Partizanska plošča pod Srenjskim prevalom
Mali Draški vrh s Srenjskim prevalom
Partizanska bolnica v Zadnjici
Zadnjica

V ožjo triglavsko bližino spadata še plošča v Vratih z napisom »Padlim partizanom – gornikom 1941 do 1945«, pričvrščena na skalo z dvometrsko kovinsko maketo klina z vponko, in plošča v Zadnjici, za katero ni podatkov o postavitvi. Obeležje v Vratih so postavili leta 1953 ob 60-letnici Planinskega društva Dovje-Mojstrana na pobudo društva. Jeseni 1992 oz. poleti 1993 (Sedej 1993) je bila plošča pod klinom nasilno odstranjena in kmalu nadomeščena z novo.

Padlim partizanom v Vratih
Padlim partizanom v Vratih

Partizanske plošče v gorah so postavljali in jih vzdrževali skupaj planinci in borci. Sodelovanje se je v 90. letih pretrgalo, o čemer pričajo opozorilna pisma, ki so jih področna združenja ZB naslavljala na lokalna PD, kadar je bil spomenik potreben obnove ali ko ga je zmanjkalo.[32]

Škrlatica

[uredi]

Posebna je zgodba spominskega obeležja na Škrlatici (EŠD 22696).[33] Izčrpno popisani zgodbi[34] dodajmo nekaj manj poznanih podrobnosti. Križ je leta 1934 postavil Turistovski klub Skala[35] in ga opremil z napisom »Žrtvam planin T. K. Skala 1934«. Tik po drugi svetovni vojni, 5. avgusta 1945, so partizani na križ dodali okroglo plaketo v obliki zvezde z vencem in z napisom »1941 Kot žrtve ste padli v borbi za nas! 1945«. Več kot 80 zbranim planincem sta ob otvoritvi govorila poročnik XV. divizije Rudolf Wölle in alpinist Uroš Župančič. Leta 1953 (po RKD pa 1954) so neodkriti vandali vrgli križ v prepad. V štrcelj križa so katoliki v naslednjih letih nasajali nadomestke, ki pa se niso obdržali. 6. 7. 1996 so križ postavili na novo. Na njem naj bi bila po RKD »plaketa padlim planincem med NOB«, vendar tega napisa na križu ni, tam je le replika napisa iz leta 1934.

Žrtvam planin, Škrlatica 1934
Škrlatica
Škrlatica

Kopiji obeh plošč, tiste iz leta 1934 in tiste iz leta 1945, sta skupaj z ostankom okroglega stebra pritrjeni na železni križ, ki stoji za dovškim pokopališčem, vliti ju je dal Božo Gorjanc z Dovjega. Ostanki padlega križa in originalni plaketi so pri župniku Francetu Urbaniji na Planini pod Golico, kamor jih je prenesel z Dovjega za namene muzejske zbirke. Ostanke križa so želeli postaviti ob kapelici v Klinu v dolini Velike Pišnice, vendar do realizacije ni prišlo.

Vrnitev partizanskega obeležja na škrlatiški križ bi pomenilo restavracijo stanja, kot ga evidentira RKD, in bilo dejanje pomiritve med nazorsko ločenimi ali sprtimi gorniki. Partizanski spomeniki z zvezdo in križem niso nič posebnega,[36] lepo bi bilo videti, ko bi tudi križ znal potrpeti z zvezdo.

Sklep

[uredi]

Triglavsko visokogorje je simbolni prostor slovenstva, spominska obeležja na tem občutljivem področju govorijo o identitetnih rečeh. Odsotnost triglavskih partizanskih plošč v RKD, njihovo odstranjevanje in njihova pozaba so simptom identitetnih težav Slovencev. V RKD je vpisanih 70 % partizanskih plošč, triglavskih partizanskih samo 40 %. Po Sloveniji je bilo demoliranih okrog 10 % plošč, med tistimi v ožjem pasu okrog Triglava kar 40 %.[37] Usoda partizanske spominske plošče na vrhu Triglava sporoča, da je bil Aljažev upor proti Nemcem 19. stoletja v redu, partizanski upor proti nemškim nacističnim nameram nekaj desetletij pozneje pa naj bi ne bil v redu. Potlačenje narodnoosvobodilnega in protifašističnega boja 1941–1945 je ob dejstvu, da je šlo za spopad z globalnim zlom in zmago nad njim, absurdno.

Triglava si brez stolpa ne znamo predstavljati. Njegova kulturno simbolna vloga gladko zbriše morebitne naravovarstvene pomisleke o ekološki spornosti objekta. Kot konstruktivni državljani EU moramo verjeti, da so časi spopadanja s sosednjimi nacijami za teritorij stvar zgodovine in iz zaupanja ravnati tako, da pri tem ostane. Aljažev kulturni boj ne sme ostati naše politično in kulturno vodilo, saj bi to pomenilo regresijo v 19. stoletje. Pričevalo bi, da smo vstopili v EU s figo v žepu in da bomo v stiski prvi pripravljeni izdati plemenito evropsko idejo o sožitju med narodi. Odpoved socialnodarvinističnemu razumevanju skupnosti kot nenehnemu merjenju moči s sosedi pa seveda ne pomeni, da bi morali pozabiti na zgodovinsko vlogo Aljaževega stolpa in njegovih spominskih plošč. Nasprotno, dolžni smo negovati spomin na prve pristopnike, na podjetno Aljaževo dejavnost, na merjenje moči z italijanskim iredentizmom med obema vojnama, na rušenje mejnega kamna 1944 in na razvijanja slovenske zastave ob prelomnih dogodkih leta 1944 in 1991 ter vse to pojasnjevati domačim in tujim obiskovalcem.

Četrt stoletja po zadnjih vandalskih posegih in ob načrtovani obnovi Aljaževega stolpa bi bil čas, da RKD dokumentira tudi ta del slovenske zgodovine. Javna klima, kakor jo je povzela novinarka, je bila temu naklonjena že tedaj: »Lahko bi se celo strinjali, da morda ni primerno, da je po naših hribih in planinah toliko spominskih obeležij in plošč. Nikakor pa se ne moremo strinjati s tem, da preko noči izginjajo.« (Sedej 1993) Kako se bo Triglav soočil z zgodovino NOB, ostaja vprašljivo. Odlok o razglasitvi Aljaževega stolpa na Triglavu za kulturni spomenik državnega pomena (Ur. list RS št. 81/1999), pod katerega se je podpisal nekdanji podpredsednik vlade RS Marjan Podobnik, v 4. členu namreč določa prepoved postavljanja spominskih plošč na Aljažev stolp in v njegovo neposredno okolico. Kot da bi bilo potlačenje vojnega dela triglavske zgodovine zakonsko predvideno in zagotovljeno. Če bi odlok skušali uveljaviti po črki in za nazaj, bi morali poleg partizanske spominske plošče odstraniti tudi spominsko ploščo Valentinu Vodniku tik pod vrhom. Ponovna odstranitev triglavske spominske plošče bi legalizirala politično motivirani vandalizem iz leta 1991 in bi dajala potuho nadaljnjemu podobnemu početju.[38]

Opombe

[uredi]
  1. ↑ Predvidevanja so bila preskromna: trenutno (22. 8. 2021) je v zbirki 6475 obeležij, vseh bo najbrž okrog 7000.
  2. ↑ Dodati je treba še relief tigrovcu, partizanu, kulturniku in gorniku Danilu Turku - Jocu (1912–1991) v jedilnici koče Planike.
  3. ↑ Plošča z latinskim napisom je bila vzidana 1907 v skalo sredi grebena Malega Triglava v spomin na triglavsko panoramo, ki jo je naslikal Korošec Marko Pernhart 1864–67, za spomenik razglašena 25. 2. 1987.
  4. ↑ Valentin Vodnik je bil na Triglavu 20. 8. 1795, marmornato ploščo z Vodnikovim verzom sta ob stoletnici tega dogodka dala pod vrhom Triglava vzidati Jakob Aljaž in Jakob Matjan, razglašena za spomenik 25. 2. 1987.
  5. ↑ Pot je bila odprta 1998, vodnik po njej je prvič izšel 2001.
  6. ↑ Ena je posvečena varuhu Aljaževih svetinj Jožetu Kumerju (1955--2007), zraven je plošča Jakobu Aljažu).
  7. ↑ Novica o postavitvi v Delu je doživela kar 354 bralskih komentarjev.
  8. ↑ Na zadnji dve me je opozoril Peter Skoberne.
  9. ↑ Eine Triglaversteigung. Laibacher Tagblatt 8. okt. 1870. 2–3.
  10. ↑ Precej plošč je bilo verjetno vzidanih brez uradnih dovoljenj in evidence. Samo ob grebenski poti s Kredarice na Triglav je pet plošč v spomin planincem, ki jih je ubila strela: 29. 7. 1972 so umrli najstniki Jože Ješe, Marjan Rakovec in Roman Avguštin z Dobrave pri Kropi ter Janez Krč iz Kranja in 27-letni Janez Žumer z Bleda. 29. 8. 1991 Mateja Klemenčič, 2014 Petar Mandić iz Zagreba, 10. 8. 1978 Ludvik Bunderla, 9. 9. 1977 Jože Podlogar iz Spodnje Besnice. Pod potjo, ki vodi povprek čez pobočje Tošca proti Vodnikovi koči, je plošča kolektiva Iskre Barbari Kamušič (* 1. 12. 1958), ki se je ponesrečila 29. 4. 1978.
  11. ↑ In ne Lagonderja, kot piše v RKD; podatka, kdaj je bil vpisan v RKD, ni.
  12. ↑ V RKD navajajo letnico izgradnje 1896.
  13. ↑ Za triglavske spomenike skrbi ZVKD Kranj: vrh Triglava je sicer na stičišču štirih občin: Kranjska Gora, Bovec, Bohinj in Gorje.
  14. ↑ Na Škrlatici, Kleku, Mrežcah, na Lipanci, Pri rupah, na Uskovnici in oba na Vogarju.
  15. ↑ Vendar tudi tu ne povsod dosledno: 1939 leta zgrajena, 1952 požgana in 2002/03 ponovno postavljena kapelica na Uskovnici npr. ni doživela vpisa v RKD.
  16. ↑ Datum razglasitve za kulturni spomenik v RKD manjka.
  17. ↑ Tako sem večkrat šel mimo plošče pod Srenjskim prevalom in pod Mrežcami.
  18. ↑ Kadar obstaja lokalni interes za obeležje, je to načelo hitro pozabljeno.
  19. ↑ Spomeniki v RKD so glede tega morda celo na slabšem, saj utegnejo lokalni ZVKD-ji njihovo obnavljanje celo oteževati z zahtevami po »avtentični« barvi črk ipd. Obeležja s statusom nacionalnih spomenikov so v slabem položaju tudi zaradi zakonodaje, ki kljub nedavni sprostitvi še vedno prepoveduje njihovo fotografiranje v pridobitne namene, torej za potrebe turističnih plakatov, kar je kulturno škodljivo.
  20. ↑ Kakšno kulturno poslanstvo opravlja oznaka Kopiranje ni dovoljeno pod kopijo slike, ki jo hrani Muzej novejše zgodovine, mi ni jasno.
  21. ↑ Po drugih podatkih so bili na vrhu Ivan Gradišek iz Limbuša pri Mariboru, Vlasta Vidic iz vasi Kamnje, Ivanka Stare s Koprivnika, Blejca Bogo Tavčar in Jože Rozman in kurirja Jaka Bernard in Anton Pretnar z Bleda; zastavo je sešila Ivanka Gracelj (Lucu 2011). Vsaj za Jaka Bernarda podatek ne drži, saj je padel že leta 1942.
  22. ↑ »[P]lošča, ki smo jo štirim možem na čast odkrili in prikovali pred 20 leti tu na Aljaževem stolpu na vrhu Triglava« (Miha Potočnik, Slavnostni govor dr. Mihe Potočnika ob odkritju spomenika štirim srčnim možem, 27. 8. 1978, Planinski vestnik 78/10 (1978), 604.
  23. ↑ Videti jo je na fotografiji stolpa z zvezdo iz leta 1968.
  24. ↑ Peter Skoberne je odstranjeno ploščo fotografiral v Staničevem zavetišču pod vrhom. Gradivo o obeležju iz leta 1980 je v fondu Planinske zveze Slovenije v Arhivu Slovenije (SI AS 1176/18/633 Spominsko obeležje na Aljaževem stolpu na Triglavu, 1980 (Združeni dokumenti)).
  25. ↑ ORF in RTV snemata fiim o planincu Kugyju. Slovenski vestnik 38/32 (12. 8. 1983). Po nekaterih podatkih so ga začeli snemati 1982; film Kugy (režija Marjan Ciglič, scenarij Željko Kozinc) je bil dokončan leta 1984.
  26. ↑ Kapela na Kredarici. Župnija Dovje.
  27. ↑ Obnova porušene kapelice na Kredarici ni bila izvedena po prvotnem načrtu kot replika, ampak je bila modernizirana.
  28. ↑ Ker je v Fünf Jahrhunderte Triglav (Gradec, 1938; slov. prevod Pet stoletij Triglava, 1973, 1979) »na mnogih mestih knjige skritih dokaj nemško nacionalnih bodic«, je člankar odsvetoval prevajanje (Jože Rus, K vprašanju prevodov, Jutro 5. 3. 1931; Ali naj prevajamo Kugyjevo knjigo o Triglavu, Gore-ljudje).
  29. ↑ Za zgled bi bila lahko umestitev plošč v notranjosti kapelice na Kredarici. Tam so obeležja gasilcem (relief sv. Florijana) in reliefi zavetnikov planicev sv. Bernarda, popotnikov sv. Jakoba, sv. Jožefa, razpelo s Kristusom Ivana Poljanca in kopija Marije Snežne Fortunata Berganta.
  30. ↑ Številna poizvedovanja o datumu postavitve pri organizacijah in posameznikih so bila neuspešna.
  31. ↑ Plošča na Aljaževem stolpu. Foto Gorazd Gorišek. Za slovo na zasneženi Triglav (2864 m). Gore-ljudje.net.
  32. ↑ »Zveza združenj borcev pa je dvakrat pisala Planinskemu društvu Dovje - Mojstrana, a odgovora ni bilo.« (Sedej 1993)
  33. ↑ Po dokumentaciji jeseniške ZB je parcelna številka spomenika Kranjska Gora 821/1, v resnici pa je vrh Škrlatice v k. o. Dovje.
  34. ↑ Milan Božič: Spomini s Škrlatice še živijo. Planinski vestnik 93/7–8 (1993); Stanko Klinar: Na gori križ. Planinski vestnik 96/9 (1996); KS Kranjska Gora. Zavod za spomeniško varstvo, 1982.
  35. ↑ RKD zmotno navaja, da je šlo za Gorniški klub dr. Henrik Tuma; v resnici je ta le naslednik TK Skala.
  36. ↑ Na Gorenjskem so taki na Jamniku, v dolini Belce, na Javorškem prevalu, v Ljubnem itd.
  37. ↑ Vandalizem nad partizanskimi ploščami po Sloveniji je večinoma ekonomske narave (v gorskem svetu so nazadnje tri težke bronaste plošče ukradli na Mežakli in eno v Gorjah), pri triglavskih ploščah pa je bil ideološke narave.
  38. ↑ 3. oktobra 2018 so v dolini obnovljeni stolp ponovno postavili na vrh Triglava, brez plošče in brez jasne odločitve Zavoda za varstvo kulturne dediščine, kaj bodo z njo: »V naslednjih korakih, ki bodo predvidoma izvedeni v prihodnjih letih, bodo strokovnjaki obravnavali tudi druge elemente opreme: panoramo, spominsko ploščo, postavitev značke Aljaževa pot, skrinjico z žigom in morebitno ponovno postavitev opreme, ki je bila nekoč prisotna – barometer, termometer, stolčki.« (Misija uspela, 'pleh z dušo' je spet nazaj na vrhu Triglava. 24ur.com 3. okt. 2018) V začetku oktobra 2019 je PZS ploščo vendarle vrnila na vrh. Vzidana je vodoravnem položaju nekaj metrov vzhodno od stolpa na mestu, kjer je med obema vojnama stal mejnik med Jugoslavijo in Italijo. V Register kulturne dediščine pa je ZVKD ni vpisal.

Viri in literatura

[uredi]

Za informacije po telefonu, ustno ali po pošti se zahvaljujem Tomažu Bregantu, Janezu Brojanu, Andreju Brvarju, Franciju Ekarju, Marjanu Cigliču, Gorazdu Gorišku, Edu Grabrijanu, Elizabeti Gradnik, Boštjanu Kostanjšku, Saši Mesec, Ivu Miklavčiču, Petru Mikši, Renati Pamić, Franju Potočniku, Andreju in Janku Rekarju, Dušanu Škodiču, Francetu Urbaniji, Tonetu Urbasu, Roku Uršiču, po objavi pa še Petru Skobernetu.

Pridobljeno iz »https://sl.wikiversity.org/w/index.php?title=Triglavske_partizanske_plošče&oldid=81676«