Svoji ženi

Iz Wikiverza

Gustav Strniša: Svoji ženi (ob smrti hčerke edinke)

(Ženski svet, let. 2, številka 12, 1924, str. 274)


Ženka – sreča moja tiha,
v tvoji duši so globine,
iz njih solnce meni sine,
da srce ideje diha —

Dolga postelj, težke sanje—.
že smo spravili plenice,
bledo plaka tvoje lice,
prvi up tvoj pokopan je—

Žena moja, iz trpljenja
sveta roža je pognala:
angela si Bogu dala,
sladki sen življenja. —

Žena draga, sreča tiha,
pusti težke bolečine,
saj imava še spomine,
iz njih nova sila diha!


Vsebinska analiza[uredi]

Če vzamemo snov kot zunajliterarno kategorijo, bi mogla reči, da je gradivo vzeto iz osebnega izkustva, torej iz izkušnje ob smrti hčerke (iz česar izvira govor lirskega subjekta). V tem primeru je snov res lirski pesnik sam, njegova razpoloženjska stanja, čustveni in neposredni miselni odzivi na okolico ali pa morda njegovo spominjanje na pretekli dogodek. V pesmi prevladuje afektivno-emotivna plast (uporaba pridevkov, ki izražajo lastno občutje lirskega subjekta: tiha, moja, težke, dolga, sladki).

Motiv je neposredno izražen že v podnaslovu pesmi: smrt hčerke edinke. Tema je soočenje in prebolevanje tragičnega dogodka, ki se kaže v nekakšni tolažbi žene. Kot možne motivne drobce bi želela izpostavit ljubezen do žene in hrepenenje po večnem življenju.

Ob vpogledu v avtorjevo biografijo ugotovimo, da ni imel zgolj enega otroka temveč štiri. Ker pa je znano da so mu prvi trije otroci umrli v njihovi rani mladosti, sklepam, da je ta pesem morda nastala ob izgubi njegove prve in takrat edine hčerke. Že iz naslova razberemo, da lirski subjekt nagovarja oz. apostrofira določeno osebo, t.j. svojo ženo. Nagovor se ponovi v prvem verzu (Ženka – sreča moja tiha) ter v prvih verzih tretje on četrte kitice.

Podnaslov nas takoj seznani z okoliščinami, z motivom, kar nas napelje na pričakovanje ne zgolj žalostne temveč tragične tematike in temu primerne atmosfere. V prvi kitici se lirski subjekt obrne k njej, ki je njemu vse. Žena mu vedno daje tisto kar on potrebuje, ne glede na vse. Ona ga navdihuje, tako za umetniško ustvarjanje kot za življenje samo (da srce ideje diha). Zvezo sreča tiha v njenem poimenovanju si razlagam kot vir njegove sreče, medtem ko se tiha nanaša lahko tudi na ženo samo, ki je kljub svoji globoki prizadetosti v srcu srečna in mirna.

Čeprav je smrt otroka kot tragična izkušnja zadela oba starša, se on nanaša in opaža predvsem ženine bolečine, ki so seveda prisotne še po pokopu. Dolga postelj, težke sanje je metafora za nesrečo, ki ju je doletela in jo je bilo čutiti kot moro iz katere se ne moreš zbuditi. Iz tega bi lahko razbrali tudi, da gre za bolezen, vendar tega ni moč zagotovo trditi.

V tretji kitici jo tolaži s tem, da ji govori o njunem doživetju kot o nesebičnem dejanju, celo žrtvovanju bogu. Njuno trpljenje je poplačano, Bogu sta dala angela. Iz krščanskega nauka je znano, da gredo nedolžni otroci po smrti brezpogojno v nebesa, kar pa so nenazadnje obljuba vsakemu vzornemu kristjanu; torej težko dosegljiv a od vseh želen cilj (sladki sen življenja), ki sta ga onadva (posebno ženski lik) hčerki omogočila s tem, da sta trpljenje prevzela nase.

Iz hrepenenja po nebesih, večni sreči, lirski subjekt črpa voljo za nadaljnje življenje. Zadnja kitica je polna optimizma in prepričanosti v svetlo prihodnost, ki jo poudarja klicaj na koncu (vzklik). Nesmiselno se je prepustiti sicer neznosni in težki bolečini. Predajata naj se raje lepim spominom, ki so jima ostali in iz njih skušata ustvariti novo srečo, celo novo življenje.

Rima je oklepajoča (abba) in je ženska oz. šibka. To lahko povežemo z namenom pesmi, dotakniti se ženskega srca. Ženska rima namreč daje bolj tekoč, fluiden ritem, kar verjetno povzroča lažji občutek kot bi ga moška rima.

Na koncu verzov je opazno pojavljanje samoglasnikov a, e in i. Medtem ko sta a in e nenapeta in mehka glasova, i izraža nekakšno intenzivnost, napetost, vendar pa ostaja svetel, kar bi bil lahko izraz pozitivizma. Prav tako i ni v ospredju in mu sledi nenapet a ali e (tiha, diha, plenice, lice). Ti trije samoglasniki torej pričarajo lagodnejšo atmosfero kljub vsebinski melanholiji in pripomorejo k občutenju upanja in optimizma (nekakšna svetloba upanja).

Upanje pričarajo tudi nasprotja, ki se kažejo kot antiteze: v tvoji duši so globine, iz njih solnce meni sine; iz trpljenja sveta roža je pognala.

Prisotne so tudi perifraze. Trpljenje na primer imenuje z dolga postelj, težke sanje; ženo ogovori poleg z ženka/žena tudi kot sreča tiha.

Personifikacija je v zadnjem verzu druge kitice: prvi up tvoj pokopan je. Sicer je to morda res stalna besedna zveza (pokopan up), vendar se v tem kontekstu lahko nanaša širše, na umrlega otroka. S pokopom prvega (edinega) otroka, je bil pokopan, umrl tudi prvi up.

V poeziji resda ne smemo enačiti lirskega subjekta z avtorjem (temveč zgolj z njegovim trenutnim doživetjem), so pa v tem primeru povezave med pesmijo in realnim avtorjevim življenjem bolj ali manj očitne in nerazdružljive. Torej lahko govorimo o osebnem oz. avtorskem subjektu, ki skozi celotno besedilo uporablja glagole v prvi osebi: smo spravili, imava; ter svojilne pridevnike in zaimke, kot so: svoji (že v naslovu), moja, meni.

Ob pojmu kontaktna smer bi omenila nagovor druge osebe, torej žene, ki je neposredno viden. Način govora bolj spominja na tolažbo svoje drage, ki pa je preko nje namenjena tudi njemu samemu kot samotolažba. To bi morda lahko označili kot nekakšen navidezni glasni samogovor pred ženo v vlogi občinstva, ki pa se nikakor ne razvije v dialog. Bralec ob tem ostaja le zunanja priča.



Vir[uredi]

http://www.dlib.si/html.asp?database=casopisje&id=documents/casopisje/zenski_svet/pdf/URN_NBN_SI_doc-UCC8LBEX.pdf&find1=&find2=&find3=


Literatura[uredi]

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešović, 1996.

Janko Kos: Literarna teorija. Ljubljana: DZS, 2001.

Zven in pomen. Študije o slovenskem pesniškem jeziku. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2005.