Slovenski jezik v znanosti
| Slovenski jezik v znanosti | |
|---|---|
| Avtor | Miran Hladnik |
| Naslov izvirnika | Slovenski jezik v znanosti |
| Žanr | odgovori na vprašanja na okrogli mizi |
| Vrsta medija | predobjava |
| Klasifikacija | |
Vabilo na okroglo mizo Slovenski jezik v znanosti: Študentska sekcija Slavističnega društva Maribor vabi na OKROGLO MIZO – SLOVENSKI JEZIK V ZNANOSTI 24. 11. 2015 ob 16.00 h v predavalnici 1.5/FF na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Svoja stališča bodo soočali profesorji in doktorski študenti red. prof. dr. Miran Hladnik (FF UL), doc. dr. Aleš Maver (FF UM), red. prof. dr. Irena Stramljič Breznik (FF UM), viš. pred. mag. Dubravka Celinšek (FM UP), Maruška Agrež (FF UL), Tonja Jelen (FF UL), Jure Cvetek (FF UM). Moderatorka Nina Ditmajer. --- Vodji Študentske sekcije SdM: Nina Ditmajer in Jure Cvetek, predsednica Slavističnega društva Maribor izr. prof. dr. Melita Zemljak Jontes
1. Ali bi se z uvajanjem tujejezičnih predmetov, tako izbirnih kot obveznih, na slovenskih univerzah za tuje in domače študente ogrozil obstoj slovenščine kot učnega jezika v visokem šolstvu?
Slovenščina je v Sloveniji uradni jezik in zato v privilegiranem položaju do drugih jezikov. Drugojezična ponudba predavanj na slovenskih univerzah pomeni zato omejevanje njenih privilegijev. Ker smo v principu proti privilegiranju česar koli in za egalitarnost in demokratičnost, bi morali biti tega veseli. Ko pa upoštevamo, da je Slovenija edini prostor, kjer ima slovenščina privilegiran status, in da druga okolja enako privilegirajo svoje jezike, nas navdušenje nad odpravo privilegijev za slovenščino v Sloveniji mine. Če uporabo jezika prepustimo sporočanjski ekonomiji, v kateri zmaga najmočnejše, bo iz različnih razlogov (večjega deleža tujih študentov in predavateljev, želje domačih študentov in učiteljev po prodoru v širni svet) slovenščina v znanosti počasi postala odveč. V tem smislu nekontrolirano uvajanje angleščine na slovenske univerze (laissez-faire) slovenščino ogroža.
Sicer pa ne maram razmišljanja o ogroženosti jezikov, ker se s tem izrazom sami postavljamo v vlogo, ki je podobna redkim živalskim vrstam, plemenom v porečju Amazonke in podobnemu. V resnici spadamo med prvih 100 jezikov na svetu, ki se jim obeta najdaljša eksistenca, in bi morali biti zaskrbljeni kvečjemu za ogroženost vseh ostalih 6900 jezikov tega sveta. Angleško govoreči namesto izraza uporabljajo izraz challenge (izziv), kar priziva veliko produktivnejšo mentalno držo.
2. Kako v času internacionalizacije kot ključne razvojne usmeritve slovenskih univerz in države ohraniti slovenščino kot učni jezik visokošolskega izobraževanja?
Ohranjanje je nesimpatična beseda, spominja na konserviranje, zaščito pred propadom, kot da je jezik hitro pokvarljiva roba. S to besedo so povezani tudi izrazi skrb, negovanje, zaščita, obramba ... ki se nanašajo na reči, ki same niso sposobne samostojne eksistence. V povezavi z besedo ogroženost iz prejšnjega vprašanja kličejo po odnosu, ki je značilen za nebogljene otroke, živali, redke vrste, kulturno dediščino ipd. in za kulturne produkte pomeni njihovo muzealizacijo in getoizacijo. Sam bi vprašanje zastavil drugače: Kako še naprej uživati v slovenščini in kako jo promovirati v svetu intenzivne mednarodne komunikacije? Tako da slovenščine ne jemljemo samo s stališča sporočilne učinkovitosti in mednarodne primerljivosti, ampak da poudarimo prednosti njene specifike. Ljudje ne uživamo samo v tistem, kar se nam »najbolj splača«, ampak so naše izbire rade neekonomične, npr. butična prodaja, bio trgovine, eko proizvodi, prestižni izdelki. S tem so dani naravni pogoji za pestrost sveta (diverziteto), to je za ohranjanje vsega majhnega, eksotičnega, neekonomičnega na svetu in s tem tudi slovenščine. Zato ni treba za njeno ohranjanje napraviti prav nič, dokler ti naravni pogoji obstajajo. Na kulturnem področju je jamstvo za obstoj pestrosti družbena blaginja. Razvite družbe si lahko privoščijo več raznolikosti kot družbe v stiski. Mi smo sicer ekonomsko in drugače razvajena družba, ampak občutek stiske ni pri nekaterih zato nič manjši, zato je smiselno, da za občutek varnosti poskrbita zakonodaja in kulturna politika. Zakonodaja naj na dolgi rok jamči privilegiran status slovenščine, kulturna politika pa naj investira v prosto dostopno jezikovno infrastrukuturo: slovarji, prevajalniki, dvojezično objavljanje, digitalizacija kulturne dediščine, tečaji slovenščine za tujce, jezikovni servis za domačine itd.
Koncept novega Zakona o visokem šolstvu (predlog koncepta 16. 2. 2015, 7. poglavje: Internacionalizacija) je boljši od starega zakona, ker poudarja sodelovanje s tujino, ekspanzijo v tujino in izrecno skrb za slovenščino. Resolucija o Nacionalnem programu visokega šolstva 2011–2020 pa je v točki 2.6 Internacionalizacija slaba. Manjka zahteva po prevajanju, slovenščina se seli iz predavalnice v kabinete in na konsultacije in je obravnavana v razmerju do angleščine kot tudi, torej neenakopravno.
3. Ali pisanje znanstvenih razprav v tujem jeziku vodi do osiromašenja slovenskega jezika?
Objavljanje znanstvenih razprav v tujih jezikih je nuja, če nočemo obtičati v samozadostnosti lokalnega prostora in kulture. Primerljivost z drugimi, komunikacija s tujino je pogoj za nacionalno preživetje in uspešnost. Seveda pa s tem ne mislim na objavljanje izključno v angleščini, ampak na objavljanje v izvirniku in prevodu vzporedno in na objavljanje tudi v drugih jezikih, kot je angleščina. Torej ne gre za opozicijo slovenščina ALI angleščina, ampak za kombinacijo slovenščina IN angleščina. Kateri od jezikov je na prvem mestu? Odvisno od večinskega bralca, teme, mesta objave. — Še pripomba na personificiranje jezika: bolj kot osiromašenost slovenščine nas skrbi osiromašenost njenih govorcev. Odgovor se ponudi, ko se vprašamo, za kaj nam v življenju nazadnje gre. Če nam gre za znanost, potem bo težko protestirati proti ugotovitvi, da bo vsaj v naravoslovnem segmentu ta učinkovitejša, če bo združila svoje moči v angleščini. Ko pa pomislimo, da je cilj znanosti poleg tešenja radovednosti tudi višanje kvalitete našega življenja, potem lahko rečemo hvala za tako znanost, ki bo prosperirala na račun lokalnih jezikov in tako podirala pomemben del kvalitete našega življenja, ki je povezan z jezikom. Dvomljivo je, da si bo globalna znanost kaj dosti opomogla z angleško govorečimi in pišočimi slovenskimi znanstveniki, gotovo pa je, da bi bili zaradi prehoda znanosti na angleščino kulturno prikrajšani govorci slovenščine.
4. Pogoje za finančno podporo za slovensko znanstveno-raziskovalno dejavnost določa Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije (ARRS). Domače vrednotenje objav temelji na mednarodni citiranosti glede na izračun faktorja vplivnosti (SNIP). Kako to vpliva na dodelitev finančne podpore za znanstveno-raziskovalno dejavnost in na vrednotenje znanstvenih del, napisanih v slovenskem jeziku?
Financiranje ARRS se razlikuje za projekte in za periodiko. Pri periodiki upošteva metriko SJR, pri projektih pa SNIP. Ker je SNIP iz leta v leto drugačen, je bolj priporočljiva uporaba metrike SJR. Faktor vplivnosti se izračuna iz citiranosti, ta pa je pri objavah, ki so v lokalnih jezikih, seveda manjša kot pri tistih v angleščini. To je diskriminatorno iz dveh razlogov: a) ker so indeksi anglocentrični in b) ker forsirajo objave v angleščini z močno finančno podporo matičnih držav, so torej protekcionistični. Da diskriminacija ne bi bila usodna, je treba storiti dvoje: a) objavljati vzporedno v dveh jezikih in b) faktorju mednarodnega vpliva zmanjšati težo oz. vplivnost računati tudi iz monografij, Googlovih citatov itd. Prihraniti bi se dalo še pri stroških tiska, ko se sprijaznimo z zgolj spletnim objavljanjem.
Kako si predstavljam koeksistenco slovenščine in angleščine v znanosti na Slovenskem, sem zapisal v uvodniku Znanstveno vrednotenje slovenistike v zadnji številki SR. Skliceval sem se na Leidenski manifest (Diana Hicks idr.: Bibliometrics: The Leiden Manifesto for research metrics. Nature 22. aprila 2015), ki našteva deset principov, od katerih so pomembni zlasti tile: 1. kvantitativni kazalci naj podpirajo kvalitativno strokovno ekspertizo, 2. promovirati je treba lokalno relevantne raziskave (tj. tiste, ki niso v angleščini), 3. raziskovalni podatki naj bodo prosto dostopni in preprosto urejeni, 4. ocene se oblikujejo v dogovoru, metrike naj se izpopolnjujejo, 5. izogibati se je treba številčni pedanteriji faktorja vplivnosti.
V tem smislu sem predlagal izboljšanje Pravilnika o postopkih (so)financiranja, ocenjevanja in spremljanju izvajanja raziskovalne dejavnosti. Podporo spremembam nudi tudi Firenška resolucija (dec. 2014), ki pa je po mojem občutku zaradi "globoke zaskrbljenosti" preveč obrambno nastrojena.