Silvija Borovnik: Romani sodobnih slovenskih pisateljic

Silvija Borovnik: Romani sodobnih slovenskih pisateljic

Uvod

V članku Silvije Borovnik, Romani sodobnih slovenskih pisateljic, se prispevek ukvarja s pojavnimi oblikami romana, kakršnega v novejši književnosti oblikujejo slovenske pisateljice in nekatere publicistke, kot so Brina Švigelj, Manca Košir, Erica Johnson Debeljak, Vesna Milek, Sonja Porle in Nina Kokelj. Osrednji del besedila prinaša analizo pripovednega gradiva, ki je izhajalo od začetka osemdesetih let dalje, osvetljeno pa je glede na značilnosti in je razmerje med tradicionalnimi ter novimi pripovednimi postopki. Glede na to sva izluščili dve hipotezi, ki jih bova skozi seminarsko nalogo čim bolj razložiti.

1. hipoteza

Razlika med tradicionalnimi in sodobnimi romani je v pripovednih postopkih

Da bi bila ta hipoteza bolj razumljiva sva se odločili, da bova navedene pojme podrobneje razložili. Pripovedni postopek je način, na katerega oziroma skozi katerega se posreduje vsebina, ki jo uporablja pisec.

Tradicionlni roman

Tradicionalni roman se širi časovno in prostorsko, v njem lahko nastopa veliko oseb – glavne so predstavljene psihološko poglobljene, dogodki so povezani v celoto. Pripovedovalec je lahko prvoosebni ali personalni oziroma vsevedni, perspektiva pa scenska ali panoramska.

Sodobni (ženski) roman

Tukaj je opazno njihovo zanimivo oživljanje žanrov, ki dokazuje, da je lahko marsikateri od njih, ki je že veljal za arhaičnega in zato odrinjenega, ponovno vznemerljivo moderen. Tako srečujemo oblike več romanov in sicer: pisemski, ljubezenski, družinski, avtobiografsko – esejistični in potopisni roman. Njihova tematika prinaša številne teme, ki se nanašajo na iskanje sodobne ženske identitete, vse to pa je oblikovano v zanimivih »ženskih zgodbah«. Te pripovedujejo tako o iskanju ljubezni kot o vlogi in mestu ženske kot literarne ustvarjalke. Mnoge od njih načenjajo tudi politična vprašanja, ki se porajajo spričo novih negotovosti v sodobnem svetu. Nekateri romani so zaznamovani z esejističnimi prvinami, ki se ukvarjajo z ugankami človeške eksistence ter ponavljajo v slovenski književnosti pogosto temo tujstva, ki se kaže tako v posameznikovih odnosih do domovine kakor tudi v družini.

Temeljne razlike med romanoma

Pri sodobnem romanu dogodki niso povezani v celoto, kakor v tradicionalnem, nastopa tudi veliko manj oseb. Teme so novejše, politične in tabuizirane, pojavljajo se monologi oziroma tok zavesti.

2. hipoteza

Sodobne slovenske pisateljice se v svojih delih poskušajo znebiti stereotipov o ženskah

V novejši slovenski prozi se Slovenke kot avtorice romana izrazito pojavijo zlasti v obdobju na prelomu tisočletja, to je po letu 1980. Njihove literarne pisave so zelo raznolike, pogosto pa z ironijo in sarkazmom razbijajo ustaljene literarne vzorce in polemizirajo s pojmom ženskega v literaturi. Njihovi romani odstirajo nove, rudi tabuizirane teme, načenjanje le teh pa je povezano z željo po novostih na slogovni in jezikovni ravni. Pisateljice združujejo vsakdanje in trivialne mite, njihova besedila pa prinašajo montaže in parodiranje različnih jezikovnih vzorcev – tako iz sveta domače in svetovne literature kakor tudi iz sveta filma, televizije, različnih medijskih sporočil itd. Marsikateri sodobni »ženski roman« prinaša analizo tako imenovanih ženskih vzorcev vedenja in se kritično loteva zlasti v medijih opazne stereotipne podobe ženske. Literarne perspektive razodevajo tudi osebno prizadetost avtoric kot pišočih žensk spričo pogojnosti, nerazrešljive dvojnosti in razpetosti, v kateri so se znašle kot intelektualke v sodobni, še dokaj androcentrično naravnani (slovenski) družbi, v kateri je tudi vse tako imenovano znanje neredko filtrirano skozi moško perspektivo Romani, ki jih pišejo sodobne slovenske pisateljice pa pogosto izražajo tako imenovani ženski pogled na dogajanje, ki se potrjuje še z naklonjenostjo do spoznavanja vsega tujega in neznanega ter v veliki želji po premagovanju predsodkov in stereotipov tako na področju vloge spolov kot tudi med narodi. Iz sodobnega romana slovenskih romanopisk je goreče zavzemanje za ohranjanje večkulturne družbe in vseh tistih drobnih razlik med ljudmi, ki delajo bivanje nekonfekcijsko in vznemerljivo. Ženski liki v tako imenovani ženski prozi se gibljejo med kreatorkami in polaščevalkami življenja.

Brina Švigelj Merat: April

Med pisanjem seminarske naloge sva si prebrali roman Brine Švigelj – Merat, April, katerega sva vzeli kot primer slovenskega sodobnega ženskega romana. Le tega bova podrobneje opisali in poskušali razložiti najini hipotezi, na koncu pa navedli še nekaj citatov za potrditev hipoteze. Brina Švigelj – Merat se je v svojem proznem prvencu April (1984) odločila za izpoved v obliki pisemskega romana, žanra, ki se je zdel sodobni slovenski prozi zagotovo odrinjen in je v splošni kritiški zavesti veljal za »nemodernega«. Njen roman je oblikovan z besedo prvoosebne pripovedovalke v izrazito kratkih poglavjih, pri čemer so posamezni deli dolgi tudi le nekaj vrstic. Dopisovanja so usmerjena na temo iskanja ženskega obraza, na odnose med partnerjema, na slike odnosov med ljudmi skozi optiko prijateljevanja, poskuse komunikacije, ki propadejo, pričakovanje otroka ipd. Roman je s svojo mozaično zgradbo, v kateri je opazna tehnika filmskega reza, ki drug ob drugega niza in lepi prizore, slike in preklope, tudi neobičajen dnevniški zapis, nizajoč dogodke, ki se odvijajo ob pričakovanju otroka. V romanu April je ta mesec opredeljen kot »mesec rojstva vseh letnih časov«, kot »mesec vseh mesecev«, kot izhodišče in cilj. V njem se vtisi začenjajo, vanj se nato tudi iztečejo. April pa je obenem čas, v katerem se bo izpolnilo veliko pričakovanje, rojstvo novega otroka, ki bo obenem pričenjalo svež življenjski krog, a ga bo na drugi strani tudi zaključevalo. Prvo, nemirno in iskanj polno obdobje, predstavlja v romanu podoba dveh žensk, ki si dopisujeta. To sta pripovedovalka in njena prijateljica Klara, katerih vlogi sta simbolni. Obe sta si namreč zelo različni, toda skupaj tvorita celoto. Roman je namreč izrazito zaznamovan s tako imenovano imenovani žensko temo, ki pa je slovenska kritika vsaj v času izida ni opazila, oziroma ji ni posvečala nikakršne pozornosti. Ob dveh, ki si dopisujeta, se namreč pojavi še tretji lik ženske, Rojo, ki simbolizira absolutno srečo. Toda izkaže se, da si to podobo in njeno zgodbo dekle izmisli in da Rojo kot poosobljena sreča ne obstaja. Rojo ostane izmišljena podoba in nedosežen ženski ideal.

Zaključek

Znano dejstvo je, da so nekoč ženske veljale za manjvredne in da so jih moški podcenjevali. Na podlagi tega so v času francoske revolucije dobile voljo in zagon, da si prisvojijo pravice in dokažejo, da so si enakovredne z moškimi. Tako so si skozi časi tudi prisvojile pravice in enakopravnost in zato so začele tudi same pisati knjige. Uporabljale so novejše, tabiuzirane teme, odkrivale so nova področja, posegale v nove pristope, kjer so se lahko izražale na svoj način in dokazovale, da so močne in pogumne in lahko celo bolj uspešne kot moški. Vse to sva ob branju romana tudi opazili, še posebej všeč nama pa so bile tabuizirane teme, ki jih je pisateljica uporabljala.

Citati iz romana, ki potrjujejo najini hipotezi

• Pripovedovalka: "Po porodu si bom kupila novo krilo, tako ozko, da me bo stisnilo čez trebuh in boke in mi komaj pustilo dihati. Tako bom moškim dokazala, da sem močna in samostojna in da jih ne potrebujem ob sebi."
  (Brina Švigelj-Mérat, April, 1984, str. 78)

Citat potrjuje najino drugo hipotezo, saj se pripovedovalka, oziroma glavna oseba v romanu, prikaže kot močna in samostojna ženska, ki ne potrebuje moškega ob sebi.

• Pogovor med pripovedovalko in njenim možem:

"Me slišiš?"
"Komaj."
"Zbudi se!"
"Zdaj??"
"Zbudi se, vsaj na pol. Boš videla, tako bo kot na pragu sanj."
"Ne morem."
"Kako ne moreš?"
"Rada bi spala."
"Naj te jaz zbudim, čisto počasi, narahlo. Naj te razprem…"
"Počakaj malo."
"Ne morem več čakat."
"Sploh veš, koliko je ura!"
"Pridi. V ustih te čutim."
"Joj."
"Na prsih, po trebuhu."
"Pa ravno zdajle? Ne da se mi."
(Brina Švigelj-Mérat, April, 1984, str. 49)

Tudi ta citat potrjuje najino drugo hipotezo, saj se pripovedovalka upre svojemu možu in na koncu tudi zmaga.

• Pripovedovalka: "Odkrijem si prsi, rada bi videla prsi. Moje majhne prsi, ki so postale velike, polne, okrogle. Gotovo mehke. Z roko zdrsnem po njih. Mehke. Trebuh je še izbočen. A kaj potem. Všeč sem si taka. Z velikimi prsi in srečnim obrazom."
  (Brina Švigelj-Mérat, April, 1984, str. 89)

Ta citat potrjuje najino 1. hipotezo, nampreč pisateljica uporablja novejše, tabuizirane teme in si upa izraziti svoje najbolj intimne misli.

• Klara: "Je vis une dame, tres belle dame, aussi belle que tous les regards se mirent sur elle."
  (Brina Švigelj-Mérat, April, 1984, str. 32)

Tudi ta citat potrjuje najino 1. hipotezo, saj lahko opazimo, da pisateljica uporablja tujke oziroma tuji jezik, kar je pa vsekakor značilno za sodobni roman.

• 11. APRIL

"Moj resnično ne joka. Veliko spi. Kadar ne spi, gleda gor k meni."
(Brina Švigelj-Mérat, April, 1984, str. 59)

Prav tako tudi ta citat potrjuje najino prvo hipotezo, saj le-teh par stavkov zajema celotno poglavje. To je dokaz, da so poglavja lahko tudi zelo kratka.

Viri in literatura

• Brina Švigelj-Mérat: April. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1984.
• Silvija Borovnik: Romani sodobnih slovenkih pisateljic. Slavistična revija 55/4 (2003). 59–76.