Pričakovanje in resnica

Iz Wikiverza

Besedilo *Pričakovanje in resnica je bilo objavljeno objavljeno v II. letniku (1924) revije Ženski svet.

Življenje in delo[uredi]

Lea Faturjeva * 15. november 1865, Zagorje pri Pivki, † 1. avgust, 1943, Ljubljana.

Lea Fatur je bila rojena 15. novembra 1865 v Zagorju pri Pivki. Ljudsko šolo je med leti 1874 in 1877 obiskovala v domačem kraju, končala pa jo je pri benediktinkah na Reki (v italijanščini). Želela si je postati učiteljica, a se je morala podrediti družinskim potrebam, gospodinjila je bratoma in drugim študentom ter od tega tudi živela. Faturjeva je že od otroštva naprej veliko brala, in sicer domače in tuje knjige. Poglabljala se je v zgodovino, se učila nemščine, francoščine, italijanščine, spoznavala slovanske jezike in latinščino. Res je, da se je ob bratih tudi sama rada učila, a njen naravni talent je bil žrtvovan družinskim načrtom in omejenim gmotnim zmožnostim. Ironija je, da je bila ravno ona v družini najbolj nadarjena.

Pisati je začela že pri šestnajstih letih. Njeno glavno področje so bile daljše pripovedi, največkrat romantične zgodovinske povesti, preizkusila pa se je tudi v pisanju za gledališče ter v prevajanju. Okrog leta 1910 je napisala Pravljice in pripovedke, ki so v dveh knjigah izšle šele malo pred pisateljičino smrtjo, leta 1941. Svoja literarna dela je objavljala v Domu in svetu, Slovencu, Zori, Ženskem svetu, Domačem prijatelju, Orliču, Koledarju Mohorjeve družbe, Slovenskem koledarju, Slovenskem gospodarju, nemškem ljubljanskem dnevniku Laibacher Zeitung, Dobri gospodinji, Ilustravanom glasniku. Njena dela je ponatiskovalo ameriško slovensko časopisje: Nova domovina, Amerikanski Slovenec, Clevelandska Amerika. V Mladiki, Gospodarskem koledarju, Kmečki ženi je objavljala poljudne članke o vzgoji, gospodinjstvu, prehrani, zdravju, higieni, zdravilnih zeliščih. Izšla je tudi njena knjiga Zel in plevel, ki je bila napačno pripisana Antonu Slivniku, saj se je Lea podpisala s psevdonimom Magister L. Prav tako je bila njena ljudska pravljica Pšenica, najlepši cvet (1974) pripisana Kristini Brenk. Leta 1941 so pripravljali izdajo njenih izbranih spisov, kar verjetno priča o zanimanju bralcev. A zataknilo se je pri italijanski cenzuri. Cenzor je namreč zahteval, naj pisateljica spremeni imena slovenskih krajev, ki so bili tedaj pod Italijo, v italijansko obliko, a na to ni pristala. Najnovejše izdano delo Lee Fatur so njene izbrane pripovedke, pravljice in drugi spisi z naslovom Dom dedov, ki jih je uredil Silvo Fatur in objavil leta 2000. Gre za knjigo pisateljičinih izbranih spisov, od katerih so bili nekateri že natisnjeni v časopisih in revijah, nekateri pa so sploh prvič prepisani iz njenih rokopisov, ki jih hrani Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Faturjevo tudi sicer označujejo kot rojeno »pravljičarko« – imela je naravni dar za pripovedovanje pravljic in pripovedk.

Lea Fatur je doživela visoko starost. Umrla je 1. avgusta 1943 v Ljubljani. Pokopana je nedaleč od cerkve Sv. Križa na ljubljanskih Žalah. Nagrobnika ni več, grob pa je že v drugih rokah. S postavitvijo spominske plošče na njeni rojstni hiši v Zagorju se je njeno ime vrnilo v javnost in v kraj njene zgodnje mladosti.

Analiza[uredi]

Snov pričujoče pripovedi je vzeta iz kapitalističnega, meščanskega sveta, kjer niso pomembna čustva, ker vse deluje po nekih nenapisanih pravilih, ki jih določa družba. Motivi so snubitev, zaslužek, iluzije v romanih, tema pa podrte ljubezenske iluzije.Tudi in celo snubitev (nekaj osebnega, čustevnega) je lahko kupčija (»kot prašek za umivanje in pranje«), čustva so nepomembna (»Pa je še ne vpraša, če ga mara...«). Prisoten je motiv viteške idealne ljubezni, strast, romantični ideali, motiv hrepenenja, moč sladkih besed. Iluzije, ideali, fikcija nastopijo proti realnosti, tako kot so pravljice in povesti nasprotne vsakdanjemu življenju. V realnosti ni idealov, v vsakdanjem življenju ne sme biti pravljic. Umetnik in umetnost nista nujna za življenje, važno je le delo. V umetnosti se kaže želja po presežku povprečnega, vsakdanjega, splošnega. Ona neprestano beži v povesti, v svoj svet, iz iluzije v iluzijo, kjer ji nihče nič ne more, verjame v viteze iz pravljic, v ljubezen, v nekaj več. Potem pa se prikaže on, ki se umetnosti posmehuje, zaničuje drugačnost in lepoto, v njegovem svetu ni prostora in ne časa za ustvarjanje, umetnik je zanj postopač, umetnost nadloga. Nič ne more omajati njegove trdnosti, nihče, še najmanj pa ona, ga ne more prebuditi in prisiliti, da bi pomaknil pogled vsaj malo dlje in globlje. Ona hlepi po tem, da bi bila sprejeta in razumljena, zato se mu skuša upreti (»Izbruhnilo je iz nje...«), a ni dovolj glasna in odločna, moški je močnejši, je manipulator, ki manipulira z njenimi čustvi. Pove ji, da je važno loviti čas in denar. Bistvena misel, ideja je tako: »Kupčija, denar, to je prava ljubezen in roman, to je, kar giblje svet.« Resnica je torej drugačna od njenih pričakovanj, kar pripovedovalka napove že v naslovu. Vda se v usodo, v to, kar ji je bilo že vnaprej določeno in se popolnoma podredi novi vlogi, čeprav ji je le-ta »podrla čaroben cvet dekliških sanj«. V njej ostajajo strahovi in hrepenenje, ki ne bo nikoli potešeno, ker ni ne prostora ne časa za sanjarjene ob prebiranju povesti. Zavrnitev njenega (po)ustvarjanja ji pobije dušo, hrepenenje ostaja steptano na dnu srca, ga več ne kaže in ne izraža.

Gre za tip tretjeosebne pripovedi, pripovedovalka ima pregled nad celotnim dogajanjem, vendar je opaziti bolj personalno perspektivo, ker so izrazita njena čustva, misli. Prevladujoči tip fokalizacije je torej notranji, saj pripovedovalka posega v notranja občutja glavne figure.

Karakterji so črno-beli, ona je tipična, v usodo vdana ženska, on je velik, poln moči, kar se nakazuje z retoričnim vprašanjem: »Mojo hišo na trgu poznate že tako, kdo je ne pozna?«, pa tudi s preimenovanjem ali metonimijo: »Vse vasi naokoli kupujejo tkano robo pri meni.« Vsi ga poznajo, vsi kupujejo pri njem, on je glavni, takoj ji nakaže, da je proti njemu nemočna, šibka. Pretiravanja opisujejo njeno silno razmišljanje – hrepenenje po ljubezni, ki jo idealizira: »Na tisoče jih ne zapelje zlo nagnjenje, zapelje jih samo sladka beseda.« Ali pa: »Luna in solnce, mraz in vročina, in dež in prah ne vstavijo zaljubljenca, kadar gre na sestanek.« Tudi mnogovezja oziroma naštevanja pridejo do izraza takrat, ko sanja: »Junaki v knjigah govore v vročih besedah o svojih čustvih, trepečejo, kadar zagledajo izvoljenko, ji pišejo pisma, polna strastnih besed, vabijo na sestanke.« Kot tudi: »Luna in solnce, mraz in vročina, in dež in prah...« Njena nežna čustva in posledično lirično izražanje so v nasprotju z njegovimi robatimi besedami, kar je še posebej nakazano s primerami, ki opisujejo njega: »Govori, kakor, da je sklenjeno.« In: »Kamen so bile besede snubilčeve.« V besedilu se pojavljajo arhaizmi: »Rdeč je, velik, samozavesten, loden je oblekel in škornje obul in prišel snubit – pa je še ne vpraša če ga mara…«  Loden je po SSKJ »trpežna, skoraj nepremočljiva volnena tkanina, zlasti za lovske obleke«. Snubec je torej lovec – moški, ki se odpravi snubit žensko, kot bi šel na lov.

Pripoved Pričakovanje in resnica Lee Faturjeve je objavljena v II. letniku (1924) revije Ženski svet, ki jo je med leti 1923 - 41 izdajalo Žensko dobrodelno druženje v Trstu. Tako kot večinoma vse prispevke v reviji, tudi pripoved Pričakovanje in resnica Lee Faturjeve preveva skrajna resnoba in zadržanost. Teme, ki jih obravnava pričujoči tekst (intimne teme, socialni status ženske), se ujemajo z naslovom revije – takratne ženske, katerim je bil list namenjen (gospodinje, kmetice, delavke – torej najširši sloj prebivalstva) so se lahko poistovetile z likom ženske, ki sanja o pravi ljubezni, a se mora podrediti ter se poročiti z moškim, ki hoče od nje le materialno korist, ne ljubezni. To lahko povežemo s tem, da je Lea Faturjeva izhajala iz konservativnega vaškega okolja in bila vzgojena v miselnosti, da je svobodomiselnost pogubna, zato so njene ugotovitve dokaj pridigarske. V pojmovanju zakona in življenjskem nazoru je pravo nasprotje njene mlajše sodobnice Zofke Kvedrove, ki je bila glasnik emancipacije in somišljenica socializma,česar pri Lei Faturjevi še ni opaziti.