Peter Svetina: Mladinska književnost med meščanstvom in socializmom: dve zgodbi ene Bratovščine Sinjega galeba

Uvod

Članek z naslovom Mladinska književnost med meščanstvom in socializmom: Dve zgodbi ene Bratovščine Sinjega galeba je izšel v 5. številki revije Jezik in slovstvo 2009, letnik '54. Avtor razprave je Peter Svetina.

Tema članka so razlike med predvojno in povojno verzijo Seliškarjeve povesti Bratovščina Sinjega galeba. Zaradi določenih dejavnikov je namreč prišlo do nekaj sprememb na stilističnem in vsebinskem področju ter seveda določenih pravopisnih in oblikoslovnih popravkov. Avtor primerja verziji med seboj in s pomočjo poznavanja družbenih okoliščin skuša razložiti, zakaj je do tega prišlo in kje se to kaže. V začetku razprave se precej posveti razlagi družbenih okoliščin pred 2. svetovno vojno; času meščanstva in krščanstva, in tistim v obdobju po letu 1948 – v času novonastalega socialističnega režima. Dobršen del v članku nameni tudi raziskovalcem Seliškarjevega opusa, ki so se z njegovimi deli in tudi s to problematiko že nekoliko ukvarjali. Glavni del je seveda primerjava nekaj odlomkov iz obeh verzij in razlaga sprememb.

Terminologija

• Kolektivizem: nazor, ki poudarja pomen in interese kolektiva, skupnosti (povzeto po SSKJ)

• Proletariat: v kapitalizmu delavski razred (povzeto po SSKJ)

• Socializem: gospodarsko družbena ureditev, v kateri so proizvajalna sredstva v družbeni lasti (povzeto po SSKJ)

Avtor članka

Peter Svetina je predavatelj slovenske književnosti na celovški univerzi, avtor del za otroke, prevajalec, soavtor besedil za književnost v osnovni šoli, pisec strokovnih in znanstvenih člankov o starejši slovenski in mladinski književnosti, o kriminalkah in baladah.

Rojen je bil leta 1970 v Ljubljani. Nekaj časa je študiral medicino, nato pa na Filozofski fakulteti v Ljubljani doštudiral slovensko književnost in jezik ter magistriral in doktoriral iz starejše slovenske poezije.

Med njegova dela spadajo med drugim: slikanica O mrožku, ki si ni hotel striči nohtov (1999); po njej je nastala tudi lutkovna igra, Mrožek dobi očala (2003), zgodbe Lila mesto (1999), Vidov angel (2000), pesniška zbirka Mimosvet (2001), detektivki Usodne platnice (2001) in Skrivnost mlečne čokolade (2002), mladinski roman Škržati umolknejo opolnoči (2005), za pesniško zbirko za odrasle Kavarna v prvem nadstropju (2001) pa je prejel tudi nagrado za najboljši prvenec.

O romanu

Bratovščina Sinjega galeba je knjižno prvič izšla leta 1936 v Ljubljani v založništvu Mladinske matice, opremljena z ilustracijami Alberta Sinka. Izhajala je v mladinski reviji Naš rod v letniku 1935/36, doživela pa je že nad deset domačih in več tujih izdaj. Prirejena je bila za oder in film.

Zgodba se dogaja v začetku na Galebjem otoku, kasneje pa se skupaj z glavno osebo in njegovo druščino odvija na morju (oz. jadrnici) in otoku, kamor jih nanese ob nevihti. Osrednji lik je sicer dvanajstletni deček Ivo, sirota, ki živi v kamniti hišici ob cerkvi. Edino, kar dobi od domnevno pokojnega očeta Braziljanca (le-ta se v začetnem delu zgodbe vrne na otok in kmalu umre), je omenjena jadrnica z imenom Sinji galeb. Deček sam nima kaj početi z njo, sovrstniki na otoku pa mu v začetku tudi niso preveč naklonjeni. Vseeno se kmalu zberejo skupaj, Ivo pa ustanovi bratovščino in jo po jadrnici tudi poimenuje. Tovariši se skupaj odpravijo jadrat, doživijo nemalo zanimivih in nevarnih dogodivščin in se po razkrinkanju že dolgo iskanih nepridipravov na koncu vrnejo nazaj na domači otok.

Avtor romana

Tone Seliškar (1900-1969) je avtor romana Bratovščina Sinjega galeba in drugih slovenskih mladinskih del: Rudi (1929), Hudournik (1939), Janko in Metka (1939) itd. Učiteljeval je v Trbovljah, napisal tudi pesniško zbirko Trbovlje, ki še posebej poudarja tragičnost delavske stiske (Glušič 1983). Bil je tudi predsednik komisije za mladinsko literaturo pri Svetu za mladinsko skrbstvo v Beogradu in član predsedstva mednarodne zveze za mladinsko književnost (Koblar 1960-1971: 281). Med obema vojnama pa se je začel ukvarjati z mladinsko književnostjo.

Znanstveno vprašanje

Delo Bratovščina Sinjega galeba je izšla prvič leta 1936, v medvojnem času, ko je imelo osrednjo družbeno vlogo meščanstvo. Druga, popravljena verzija je izšla leta 1948, v času novonastalega socialističnega režima. Nove družbene okoliščine so vplivale tudi na drugačna idejna izhodišča v romanu. Avtor primerja izdaji in komentira; kako so novonastale družbene razmere vplivale na drugo knjižno izdajo, v čem lahko prepoznamo nove ideje itd.

Hipoteza 1

V prvi knjižni izdaji dela je prisotnih več krščanskih elementov, ki so v povojni izdaji odstranjeni ali okrnjeni.

Hipoteza 2

V povojni izdaji so poudarjene socialistične ideje v skladu s socialističnim režimom in kolektivizmom.

Problem

Tone Seliškar je s pisateljevanjem začel v času med obema vojnama. To je bil sicer čas meščanstva, meščanske družbe in z njo povezanih vrednot. Poleg tega je bilo to tudi obdobje krščastva. Družbene okoliščine so vidno vplivale tudi na literarno področje. Poleg porasta ženskih pisateljic (npr.: Zofka Kveder), ki so se začele uveljavljati na svojem področju, pa se je razmahnila tudi veja mladinske književnosti – naraslo je število mladinskih del in ustvarjalcev na tem področju. Med literarne teme tega časa pa sodijo tudi refleksija krščanstva oz. katolištva, refleksija položaja žensk v družbi, problematika moralnega razpadanja (malo)meščanske družbe, problematika družbenega položaja proletariata, ki je zaposluje tudi Seliškarja.

Na drugi strani imamo povojno obdobje, čas zaostrenih razmer proti krščanstvu in čas socializma in kolektivizma. Meščanstvo postane moteč dejavnik, ki ga je treba odstraniti. Komunistična partija na oblasti pa obračuna z vsemi, ki se z njo ne strinjajo. V takih časih postane pomembno povezovanje ljudi med seboj. Kot pravi Svetina v svojem članku, »[s]ocialna ideja Bratovščine Sinjega galeba, misel o kolektivu, v katerem vsi delajo za enega in eden za vse, in tako vsi prispevajo za skupno dobro, ki je postavljena v temelj zgodbe, je postala, kot rečeno, po drugi vojni eden od idejnih temeljev socialističnega družbenega sistema.« Na novo se začne oblikovati tudi mladinska književnost, Bratovščina pa je bila ponatisnjena v nekoliko drugačni različici. V raziskavi je pojasnjeno, kako.

Raziskovalci

Svetina ob problemu navede tudi raziskovalce Seliškarjevega opusa za mladino, predvsem tiste, ki so se ukvarjali tudi s to povestjo in obravnavano problematiko; pri ustvarjanju razprave je namreč avtor članka črpal precej tudi iz njihovih raziskav.

Helga Glušič

Izmed omenjenih se je največ ukvarjala s taisto problematiko v Seliškarjevem delu. Pravi, da so osnovna idejna izhodišča opusa delo, etična načela (poštenost, zvestoba) in volja, ki vodi k uspehu in premaga socialno in moralno zlo. Ena bistvenih komponent je po njenem kolektivizem oz. kolektiv, posebno njegova moč - kaj vse lahko storimo na tak način. H. Glušič meni, da poučnost v Seliškarjevem delu obstaja, vendar ne obremenjuje in bralca ne utesnjuje pri branju in sledenju toka zgodbe.

Ignac Kamenik

Svetini se zdi zanimiva Kamenikova spremna beseda v Bratovščini Sinjega galeba. Ta trdi, da se problemsko Seliškarjeva literatura za odrasle in mladino ne razlikuje. Obenem pravi, da je že v drugi izdaji Seliškar povest vsebinsko in oblikovno dopolnil. Predvsem jo je idejno poglobil in izostril, zgostil izraz (Kamenik 1977: 130). Omenja poudarjeno idejo kolektiva in s tem uresničene ideje o enakosti in solidarnosti med dečki, ribiči, delavci... To je bila glasna ideja povojne jugoslovanske družbene ureditve.

Iztok Ilich

Tudi Ilich poudarja enakost problematike. Za povest trdi, da je od predvojne izdaje doživela nekaj vsebinskih in oblikovnih sprememb, vendar ne pove kakšnih.

Miha Mohor

Mohor izpostavlja kolektiv - ta ima osrednje mesto v zgodbi - in idejo o enakosti in pravičnosti.

Bogomil Gerlanc

Gerlanc se v spremni besedi osredotoča na Seliškarjevo biografijo in bibliografijo.

Primerjava del

Avtor je primerjal izdaji in s pomočjo določenih odlomkov dokazal razlike med njima. Med deli je kar veliko majhnih, skoraj neopaznih pravopisnih popravkov, oblikoslovnih sprememb in slogovnih posegov, vendar pa se Svetina zaradi teme svoje raziskave osredotoča predvsem na razlike pri vsebini.

Slogovni popravki

Leto dni je mlajša od Iva, temnolasa in zdravega obraza ter se venomer smehlja v dobri volji. Z vsemi otroki je mila in dobra, le kadar sreča Iva, povesi oči in se ga nekako izogiba. Saj morda niti sama ne ve, zakaj, le nekako strah jo je pred njim in mnogokrat si misli o njem prečudne, nenavadne stvari : Da ga le ni strah živeti v samotni kolibi, kjer gnezdijo netopirji ? Najbrž se pozna s samim hudobcem, da se prav ničesar ne boji ? Ivo je bil v resnici na oko mrk deček. Seveda, saj drugačen ni mogel biti! Pozabil je vse nežne besede, ki jih izgovarjajo matere svoji deci. Ne pozna materinega objema ne očetovih skrbnih, ljubečih pogledov. Sam je rasel, in kadar je rjula burja, ga ni bilo strah. Nikogar ni imel, da bi se stisnil k njemu, pa se je navadil na vse. Narava mu je bila odprta knjiga. Blisk, grom, burja, valovi, nevihta – vse to se mu je zdelo tako, kakor da drugače biti ne more na svetu. (1974: 25)

Leto dni je mlajša od Iva, temnolasa je in zdravega obraza, ki se venomer smehlja v dobri volji. Z vsemi otroki je mila in dobra, le kadar sreča Iva, povesi oči in se ga nekako izogiba. Saj morda niti sama ne ve zakaj, le nekak strah ima pred njim in mnogokrat si misli o njem prečudne, nenavadne stvari : da ga le ni strah, živeti v oni podrti kolibi, kjer gnezdijo netopirji ? Najbrž je v poznanstvu s samim hudobcem, da se prav ničesar ne boji -- ?

Ivo je bil v resnici na oko mrk deček. Seveda, saj drugačen ni mogel biti. Pozabil je na vse one nežne besede, ki jih izgovarjajo matere svoji deci. Ne pozna materinega objema, ne očetovih skrbnih, ljubečih pogledov. Sam je rastel in kadar je rjula burja, ga ni bilo strah. Saj ni imel nikogar, da bi se stisnil k njemu, pa se je navadil na vse. Narava mu je bila odprta knjiga. Blisk, grom, burja, široko, nevihta – vse to se mu je zdelo tako, kakor da drugače niti biti ne more na svetu. (1935: 34)

Vsakega posebej je pogledala in vsi so nekam rdeli in gledali v zadregi po nebu, kakor da preštevajo ptiče. (1974: 29)

Vsakega posebej je pogledala in vsi so nekam rdeli in gledali v zadregi po nebu, kakor da vidijo bogve kaj. (1935: 36)

»Poprosim očeta za smolo. Koj jutri boš lahko tule podžgal in potem vso barko pošteno zamašil!« pravi odločno. (1974: 32)

»Poprosim očeta za smolo. Koj jutri boš lahko tule podžgal in potem s smolo temeljito namazal!« pravi odločno. (1935:44)

Vsebinske spremembe

Že na začetku zgodbe lahko mnogo manjših razlik opazimo pri opisovanje otoka. V prvi izdaji je v tem delu vse opisano kot mirno, lepo, spokojno… Narava je živo pisana, ljudje živijo v miru in so zadovoljni. V drugi izdaji avtor z izborom sloga opisovanja vzpostavi neko napetost. Otok je opisan kot neljubezniv, čuden, hišice ostre in robustne. Narava ni pisana, postala je »mrtva«, veliko stvari je opisano s pridevnikom rdeč/rdečkast (barva revolucije). Tudi ljudje živijo v bolj surovih bivanjskih razmerah, jejo le še polento in nič več rib in govorijo o svojih težavah (tega v prvi izdaji ni omenjenega). Le otroci z brezskrbno igro delujejo nekoliko nenaravno sredi tako spremenjenega okolja.

• Izsek iz dela zgodbe, ko se dečki pozno na poti s potovanja ustavijo in prenočijo enkrat v samostanu, drugič se zatečejo k svetilniku:

Prebudil jih je zvon samostanske cerkvice. Zbrali so se na krovu in se razgledali. Pred njimi se je dvigal pod strmo skalo skromen samostan z majhno cerkvico, poleg katere je v zvoniku klenkal zvon. /…/ Fantje so se odpočili in so se zdaj veselo podali v cerkvico, da pomolijo kakor njihovi očetje za srečno vožnjo. Da pomolijo za večni pokoj Antejeve duše /…/ Le dva patra frančiškana sta še vedno prebivala tu in oskrbovala zasilno pristanišče, kamor so se v viharju zatekale jadrače. (Seliškar 1936: 68.)

V zavetnem pristanu se je »Sinji galeb« umiril, le narahlo se je pozibaval kakor velika zibelka in vsi naši tovariši so krepko spali vse do jutra. Ko je sonce pokukalo izza Biokove planine, so se vedri zbrali na krovu in se razgledali po otočičku. /…/ Pred njimi se je dvigal svetilnik. Oba čuvaja, stara pomorščaka, sta gotovo počivala po težavni in naporni nočni službi. (Seliškar 1948: 76.)

• Po poškodbi Iva ob miniranju ima fant čas prebirati očetove zapiske. Ti so po vojni daljši, besedilo je dodano. Vidna je ideja proletarske revolucije, poudarjena misel o izkoriščanju…

Marsikaj je bilo tu zapisano o ribarskih zadrugah, še več o skupnem delu, o tovarištvu in medsebojni pomoči /…/ Misel skupnosti pa se povsod zrcali iz teh vrstic. (Seliškar 1936: 27)

Marsikaj je bilo tu zapisano o ribarskih zadrugah, še več o skupnem delu, o tovarištvu in medsebojni pomoči /…/ Misel skupnosti pa se povsod zrcali iz teh vrstic. Na teh listih je bilo zapisano, da je hudo na svetu zaradi tega, ker človek človeka izkorišča. Ribiči garajo in trpijo, trgovec pa jim plačuje ribe tako slabo, da imajo komaj za polento… Trgovec bogati, a ribiči vedno bolj propadajo. Če bi se ribiči združili in vsi drugi delavci na svetu v eno samo vojsko, bi bili močni in bi lahko sonce sneli z neba. (Seliškar 1948: 32-33)

Sklep

V povojni izdaji so v zgodbi izpuščeni mnogi elementi krščanstva (namigovanje na Priliko o izgubljenem sinu, molitev junakov, samostan, patra frančiškana itd.) in spremenjeni nekateri elementi meščanske kulture (nedeljsko dopoldne in promenada). Tu avtor doda, da niso vse spremembe že v prvi povojni izdaji, temveč dokončne šele v verziji iz leta 1952 (ki je tudi referenčna izdaja za vse nadaljne ponatise).

Avtor meni, da vseh sprememb ni pripisati cenzuri, vsaj ne tistih iz izdaje leta 1948. Precej sprememb je namreč prisotnih tudi v uvodnem delu, ki pa sicer kot besedilo ni ideološko sporno. Ne verjame niti, da bi bile spremembe posledica avtocenzure kot strahu pred režimom; Seliškar namreč ne daje takega vtisa (nekateri krščanski elementi so še vedno ohranjeni). Najverjetneje so posledica lastnega Seliškarjevega prepričanja. Avtor romana je namreč v novonastalem socialističnem režimu le še dobil potrditev svojega nazora od prej.

Svetina meni tudi, da takšni posegi v delo niso bili nujni. Nova oblast je imela namreč preveč opravka z vzpostavljanjem novega družbenega reda na drugih področjih in še ni tako zaostrila razmer pri krščanstvu in meščanstvu.

Bratovščina Sinjega galeba je verjetno vplivala tudi na razvoj "odraščajočih povesti", ki so se začele pojavljati v petdesetih letih (Ingoličevo Tajno društvo PGC itd.). Podobnosti najdemo precej: osrednji lik sirota, družba tovarišev in ustanavljanje bratovščine, razne dogodivščine in skozi njih odraščanje in razvijanje.

Viri

• Bratovščina Sinjega galeba: Iz Wikipedije, proste enciklopedije. (dostop: 14. 11. 2010)
• Inštitut za slovenski jezik rana Ramovša ZRC SAZU: Slovar slovenskega knjižnega jezika http://bos.zrc-sazu.si/sskj.html (dostop 12. 11. 2010).
• Kamenik, I. 1974. Bratovščina Sinjega galeba in njen avtor. Seliškar, T. Bratovščina Sinjega galeba. Ljubljana, Mladinska knjiga. 127-130.
• Seliškar, T. 1974. Bratovščina Sinjega galeba. 7. izdaja. Ljubljana: Mladinska knjiga (Zlata knjiga).
• Svetina, P. 2009. Mladinska književnost med meščanstvom in socializmom: Dve zgodbi ene Bratovščine Sinjega galeba. Jezik in slovstvo. št. 5. 15-30
• http://vedez.dzs.si/dokumenti/dokument.asp?id=847 (dostop: 14. 11. 2010)