Otroška književnost Lile Prap
Dragica Haramija
[uredi]Dragica Haramija je doktorica znanosti, izredna profesorica za področje mladinske književnosti na Filozofski fakulteti in Pedagoški fakulteti v Mariboru. Rojena je bila 18. 5. 1966 v Slovenj Gradcu. Doktorirala je iz slovenske realistične avanturistične mladinske proze. Njena osrednja raziskovalna področja so: mladinske književnost, teorija žanrov v mladinski prozi, opusi slovenskih mladinskih prozaistov.
Povzetek članka
[uredi]Članek Dragice Haramije z naslovom Otroška književnost Lile Prap je izšel v reviji Jezik in slovstvo LII/6 (2007) in analizira knjižna dela Lile Prap. Temeljito analizira njeno prvo knjižno izdajo Zgodbe in nezgodbe, kjer avtorica ustvarja nanosna besedila, se spretno poigrava z besedami, ki otrokom omogočijo lahkotno in zabavno branje. Članek govori tudi o pobarvankah, uspavankah, slikanicah, kjer se avtorica prav tako kot v kratkih zgodbah poigrava z besedami, ustvarja hiperbolična besedila, kjer otroci spoznavajo literarne like, ob katerih s pomočjo usmerjene dejavnosti povezujejo literarne like in likovne prvine.
Ključni pojmi
[uredi]Pojmi, ki so ključni za razumevanje članka:
- Onomatopoija - posnemanje naravnih glasov z namenom doseči poseben slušni vtis, bolj živo predstavo.
- Hiperboličnost - pretiranost, povečanost v obliki hiperbole.
Analiza članka
[uredi]Članek se ukvarja s temami, motivi in snovjo, zato spada v tematologijo, torej literarno teorijo in posledično v literarno zgodovino. Avtoričine knjižne zbirke sodijo v otroško književnost in so na trenutke zelo podobne ljudskim pravljicam in pripovedkam, saj v svojih delih pogosto uporablja ljudska števila, tipične zaplete in razplete zgodb kot v ljudskih pravljicah in značilne literarne like. Tematsko gre večinoma za kratke zgodbe in uganke o živalih (osel, krt, mačka, kača...), včasih v delih nastopajo tudi različni predmeti (semafor, ura) ali pa so predstavljeni nebesni pojavi (luna, sonce, dež, oblak). S takšnimi preprostimi liki in motivi avtorica del želi spodbujati otrokovo razmišljanje o svetu in vsakdanjih stvareh, ki ga obkrožajo.
Avtorica si v članku zastavi tudi nekaj vprašanj, na katere se da hitro najti primerne odgovore. Lila Prap v svojih zgodbah pogosto uporablja strukturo ljudske pravljice (Poroka na dvoru, Kosmata žaba, Hudičev vajenec), saj uporablja razna pravljična bitja in njihove posebne lastnosti, vendar se te zgodbe ne končajo vedno kot ljudske pravljice. Glavni liki se ponavadi ne zavedajo posledic dejanj, zato njihovo življenje nima pravljično srečen konec. Tu se pojavi vprašanje, kakšen vpliv bo imel tak realni konec na otroka. Vendar avtorica želi na tak način otrokom samo približati svet in realnost, da se bodo lažje soočali z vsakodnevnimi težavami in jim zato ne ustvarja iluzij.
Slikanica je sintetični medij, kar pomeni, da »edinstveni značaj slikanice kot umetnostne zvrsti izvira iz dejstva, da je pravzaprav kombinacija dveh ravni komunikacije, verbalne in vizualne.« (Nikolajeva 2003: 5.)
Slikanice so najbolj priljubljene po vsem svetu. Otrok lahko tako na preprost način razvija svojo kreativnost in domišljijo, saj na podlagi slik ustvarja svojo zgodbo. Avtorica v svojem delu Živalska abeceda zelo spretno predstavi vse črke slovenske abecede in to preko živalskih onomatopoetskih oglašanj. Na tak način otroke neposredno pripravi do učenja.
Na vlogo in pomen slikanic v otrokovem predbralnem in začetnem bralnem obdobju opozarja psihologija, pedagogika in literarna veda že z rabo mednarodno uveljavljenega strokovnega termina slikaniška starost otroka (Kobe 2004: 41).
Veliko vlogo v njenih kratih zgodbah, pobarvankah, slikanicah igrajo živali. Včasih so razporejene v istem vrstnem redu, glede na svoje karakterne značilnosti, včasih se avtorica poigrava s svojo domišljijo in domišljijo otrok in sestavlja nove živali, tako dobimo »žirafagoru«, »kamelača«, »mrožena«, »levorog« in tako naprej. Živalim pripisuje razne človeške lastnosti (poosebitev). Pogosto uporablja tudi ljudem manj priljubljene živali kot so glista, pajek, bolha, vešča, klop .... Avtorica članka si tudi zastavi vprašanje, zakaj imajo živali ključni pomen v njenih delih. Odgovor je tudi kmalu znan: »Živali so poleg otrok še edina bitja, ki niso pokvarjena, tako kot znajo biti odrasli.« (Veler 2002: 11.)
V kratki zgodbi Zakaj osli rečejo IA avtorica poskuša na čim lažji način približati stvarno življenje otrokom in jim preko zabavne zgodbe razložiti določene stvari, kot naprimer zakaj osli rečejo ia in ne kaj drugega. Zaveda se, da so otroci sicer zahtevni bralci in da jim mora kljub temu vse razložiti na osnovni ravni razumljivosti in da si bodo stvari lažje zapomnili, če bo zgodbo še malo humorno obarvala.
Zaključek
[uredi]Slikanice in kratke zgodbe imajo velik vpliv na otroke, saj že v ranih letih oblikujejo njihovo kreativnost in tako lažje dojemajo svet okoli sebe. S primerno izbranimi temami in zgodbami lahko otrokom že v njihovi rani mladosti vzbudimo veselje do branja in posledično do učenja.
Viri
[uredi]Dragica Haramija: Otroška književnost Lile Prap. JiS LII/6 (2007). 51—64.
Literatura
[uredi]Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za šolstvo; Ljubljana: Založba Borec, 1976.
Lilijana Praprotnik - Zupančič: Zgodbe in nezgodbe. Ljubljana: DZS, 1993.