Nach allen Regeln der Kunst
| Avtor | Wilhelm Fucks |
|---|---|
| Naslov izvirnika | Nach allen Regeln der Kunst: Diagnosen über Literatur, Musik, bildende Kunst - die Werke, ihre Autoren und Schöpfer |
| Država | Nemčija |
| Jezik | nemščina |
| Založnik | Deutsche Verlags-Anstalt, Stuttgart |
| Datum izida | 1968 |
| Vrsta medija | knjiga |
| Klasifikacija | |
Wilhelm Fucks v knjigi Nach allen Regeln der Kunst, izdani leta 1968, predstavlja rezultate svoje empirične kvantitativne analize literarnih in glasbenih del ter del likovne umetnosti. Poudarja nujnost interdisciplinarnega raziskovanja. Opazuje dolžino besed, dolžino stavkov, strukturo stavkov, podredja v stavkih in pogostost pojavljanja besed. Objektivna spoznanja, ki jih pridobi z merjenjem in s štetjem ter jih opisuje bralcu, se nanašajo na pesništvo in prozo.
Objektivna spoznanja iz kvantitativne analize
[uredi]Avtor navaja, da so danes znanstvene metode opazovanja, eksperiment, povzemajoče matematično opazovanje primerne načeloma za vsa področja. Človek lahko šteje ali meri različne stvari. Največji uspeh eksaktnih znanosti na svojem področju je, da si prizadevajo preizkušati svoje metode tudi na drugih področjih. Pričujoča knjiga je poskus le-tega.
Fucks v knjigi razmišlja, kako bi se lahko razvila eksaktna, tj. kvantitativna znanost o literaturi, in ali je sploh smiselna. Sprašuje se, ali tudi v kulturnih študijah obstajajo zakoni, ali obstajajo pravila umetnosti, ali avtorji zavestno ali nezavestno sledijo določenim pravilom, ali lahko ta pravila opišemo kvantitativno. Ali lahko, analogno znanju v naravoslovju, umetniškim delom določimo vrednost in položaj objektivno ter kvantitativno?
Na začetku navaja pet primerov empirične kvantitativne analize: iz literature, prava, zgodovine, glasbe in likovne umetnosti. V prvem primeru iz literature obravnava besedila nemške in latinske književnosti. Glede na število zlogov v besedah med sabo primerja besedila Rilkeja, Goetheja, Cäsarja in Sallusta. Povprečna dolžina besed pri nemških avtorjih je 1,7 zloga, pri latinskih 2,5 zloga. Pogostnost eno- ali večzložnih besed označuje tako jezik kot tudi slog avtorja. Sledi primer iz cestnega prometa: verjetnost prometne nesreče v primeru enega avtomobila oziroma verjetnost v primeru dveh ali več avtomobilov. Možnost avtomobilskih nesreč narašča hitreje kot število avtomobilov. Naslednji je primer iz zgodovine: čas vladanja papežev je bil krajši kot čas vladanja vladarjev. Predzadnji primer je iz glasbe: analizira glasbena dela od Palestrine do Schönberga. V izbranih kompozicijah opazuje distribucijo tonov različnih tonskih višin v violinskem glasu. Kot zadnji je opisan primer iz likovne umetnosti. Analizira dva mozaika: sliko apostola Petra iz krstilnice katedrale v Raveni in nadškofa Maksimilijana iz San Vitale v Raveni. Na izbranih mozaikih analizira, kako pogosto se pojavi posamezna barva.
Izbrani primeri iz jezika, glasbe in likovne umetnosti kažejo, da se lahko z ustreznim pristopom razvije celovita opisna estetika.
Avtorji se združujejo v skupine glede na slog
[uredi]Slog opredeljuje Fucks kot vsesplošno celoto vseh objektivno merljivih lastnosti nekega predmeta, teme ali dogajanja, v našem primeru literarnih del. Slog besedila na eni strani določajo formalne značilnosti besedila (npr. dolžina besed, dolžina stavkov, pogostost pojavljanja glagolov, samostalnikov, ritem, rima itd.), na drugi pa vsebina. Pri celoviti analizi sloga moramo upoštevati oboje. Kvantitativno karakterizacijo vsake lastnosti besedila katere koli vrste imenujemo slogovne značilnosti.
V našem primeru lahko formalne strukture besedila ločimo od njegove pomenske vsebine. Opazujemo lahko besedila istega jezika, obdobja, literarne vrste. Opazujemo lahko tudi literarna dela istega avtorja, ki so nastala skozi različna obdobja avtorjevega življenja. Vprašamo se lahko, v kolikšni meri se je slog skozi življenje avtorja spreminjal oziroma ostal enak. Opazujemo lahko ponavljajoče se skupine poudarjenih zlogov, dolge oziroma kratke zloge, zgradbo verza, kitice itd.
Fucks predstavi analizo povprečne dolžine besed (število zlogov v besedah) in povprečne dolžine stavkov (število besed v stavkih) v več kot 100 delih nemških avtorjev, pri čemer ne navede, katera besedila so vključena v analizo. Značilnosti sloga obravnavanih besedil prikaže z diagramom, iz katerega lahko razberemo, da se avtorji glede na slog združujejo v skupine. Dobimo t. i. sociogram literarnih del. V obravnavanem primeru se oblikujeta dve polji. V spodnjem delu je polje pesnikov, ki ga Fucks poimenuje »polje Goetheja«, kamor spadajo avtorji, ki imajo povprečno število zlogov v besedah in povprečno število besed v stavkih manjše. V zgornjem delu je polje pisateljev proze (sem šteje tudi politike, znanstvenike, publiciste), ki ga poimenuje »polje fizikov«, v katerem so avtorji, ki imajo povprečno število zlogov v besedah in povprečno število besed v stavkih večje. Obravnavani avtorji se v dve različni skupini v večji meri ločujejo zaradi dolžine besed, v manjši z vidika dolžine stavkov. Analiza je pokazala, da ima Rilke ekstremno kratke besede in ekstremno kratke stavke, Kant pa srednje dolge besede in ekstremno dolge stavke.
Fucks predstavi tudi rezultate enake analize štiridesetih angleških proznih besedil, pri katerih se ponovno vzpostavita dve polji: polje pesnikov in polje pisateljev.
Umetnost oblikovanja stavkov in mešanja stavkov
[uredi]Fucks pravi, da imajo avtorji besedil ogromno svobode pri tem, kako bodo oblikovali stavke in kakšna bo njihova vsebina. Avtor lahko zapiše, kar želi. Stavek lahko predstavlja ena sama beseda ali pa je v stavku 200 besed (kot pri Kantu), pri čemer Fucks stavek razume kot skupino besed, ki stojijo med veliko začetnico in končnim ločilom.
Za slog proze je pomembno, kako dolgi so stavki. Vprašamo se lahko, ali besedilo sestoji iz le kratkih ali le iz dolgih stavkov; so dolgi in kratki stavki pomešani; na kakšen način so pomešani med sabo. Pomembno vlogo ima tudi razvrstitev stavkov, postavitev njihovih delov. Vprašamo se lahko, ali stavek sestoji le iz enega ali več glavnih stavkov; ali ima tudi odvisne stavke; kako so glavni in odvisni stavki odvisni en od drugega. Poleg tega je za slog pomembno, na kakšen način zaporedoma nastopajo bogato ali malo strukturirani stavki, zapletena podredja ali malo oziroma nič podrednih stavkov. Potrebno je izračunati povzemajoče mere za dolžine, členitve in podrednost stavkov. Med sabo primerja dolžine stavkov sedmih politikov, štirih filozofov in petih modernih piscev proze.
Trik s partiturami besedila
[uredi]Pri slogu proze posameznega avtorja je zelo pomemben način, kako razvršča in podreja stavke ter kako si različno razvrščeni in podrejeni stavki sledijo med seboj. Fucks opisuje stavke kot glasbene partiture: dolžina posameznega odseka besedila, določena s številom zlogov, ustreza glasbenim notnim vrednostim, položaj odseka (pod čimer je mišljena stopnja odvisnosti od glavnega stavka) pa ustreza tonski višini. Glavni stavek ima položaj 1 oziroma »a«. Konec stavka je označen s taktnico.
Avtor vzame poljuben stavek in ga razdeli na posamezne dele, pri čemer na eni strani izmeri dolžino zlogov vsakega dela, na drugi strani pa stopnjo slovnične odvisnosti vsakega dela. Glede na stopnjo odvisnosti dodeli stavkom številko položaja, ki je pri izbranih primerih pri Bismarcku, Kantu in Grassu zelo visoka, pri Adenauerju, Jaspersu in Thomasu Mannu pa zelo nizka.
Ko izdelamo »partituro besedila«, lahko opazujemo, kako pogosto nastopajo posamezne tonske višine oziroma dolžine, opazujemo lahko intervale med posameznimi toni. S pomočjo partiture besedila lahko izračunamo indeks podredij. Pri tem členitev opredelimo s številom odsekov v stavku, podrednost posameznega odseka pa s številko položaja v stavku. Podrednost opredelimo tudi z najvišjo številko položaja ali pa z vsoto vseh položajev. Bolj premišljeno kot je oblikovan stavek, toliko več dvomljivih vprašanj se pojavi, katero partiturno višino mora dobiti posamezni odsek.
Številke položajev, tj. stopnje odvisnosti stavkov od glavnega stavka, dajejo informacijo o avtorjevem slogu. Pri tem lahko analiziramo pogostost različnih številk položajev pri posameznem besedilu oziroma najvišjo številko položaja, ki se pojavi v določenem stavku. Pri analizi podredij lahko tudi opazujemo seštevek številk položajev, pri čemer se ponovno vprašamo, koliko odstotkov stavkov ima seštevek 1, koliko seštevek 2 itd. Gre torej za vprašanje strukturiranosti in podrednosti stavkov.
Med opazovanimi značilnostmi – dolžina (tj. število besed ali zlogov v stavku), členitev (tj. število odsekov v stavku) in podrednost (tj. vsota številk položajev v stavku) – obstajajo tudi povezave. Avtor prikazuje korelacijo med indeksom dolžine stavkov in indeksom podrednosti stavkov.
V nadaljevanju raziskuje zaporedje dolgih in kratkih stavkov. Fucks šteje, kako pogosto sledi kratkemu stavku še en kratek stavek, kako pogosto sledi daljšemu stavku še en daljši stavek, kako pogosto so dolgi ter kratki stavki pomešani ter ali je sledeči naslednji, tretji, četrti stavek daljši ali krajši. Na podlagi tega naredi indeks. Med stavki, opredeljenimi glede na njihovo dolžino, deluje neka privlačna sila. Da lahko ugotovimo, kako močna je, moramo opazovati, kako so z vidika dolžine kombinirani ne le sosednji stavki, ampak tudi stavki, ki sledijo (tretji, četrti itd.).
In v vsem ritmu
[uredi]V tem poglavju Fucks obravnava poezijo, pri kateri opazujemo metriko. Pesnitev je urejena množica elementov. Je zaporedje poudarjenih in nepoudarjenih zlogov, ki so lahko naglašeni ali nenaglašeni, dolgi ali kratki. V pesnitvi lahko opazujemo stopice, pare verzov ali večje skupine verzov, kitice, zaporedje kitic, rime, asonance itd. Vse to predstavlja formalne poetične značilnost pesniškega besedila.
Pesnitev Fucks z ozirom na metrični red primerja s kristalom, prozo primerja s tekočinami. Pri analizi poezije se osredotoča na naglas oziroma na dolžino elementov: opazuje, ali je zlog poudarjen ali nepoudarjen, ali je dolg ali kratek. Omenjene elemente opazuje primerjalno v pesništvu in prozi, pri čemer se pričakovano večja metrična urejenost pojavi v pesništvu.
Fucks razpravlja tudi o soodvisnosti opazovanih elementov, tj. o korelacijah, in o avtokorelacijah, pri katerih opazujemo povezanost med elementi iste količine. Korelacijo opredeljuje kot mero za to, kako močno to, kar se zgodi na enem mestu v besedilu, vpliva na to, kar se zgodi na nekem drugem mestu v besedilu, in sicer povprečno v celotnem besedilu.
Pesništvo matematično analiziramo lahko na zelo različne načine. Vprašamo se lahko na primer, kako pogosto nastopajo različni tipi verzov. Tu lahko apliciramo raziskovanje akordov v glasbi. Na začetku napišemo vse vrste verzov, ki se pojavijo v obravnavanem besedilu, in naredimo frekvenčno porazdelitev. Opazimo lahko, da se na določenem mestu pojavi odstopajoč verz, morda samo enkrat, a ima velik poetičen pomen.
Jezik instrumenta in umetnost igranja. Razumna estetika?
[uredi]V tem poglavju se Fucks sprašuje, ali lahko pri literarnem slogu ločimo značilnosti posameznega avtorja in specifične značilnosti jezika. V ta namen je izračunal povprečno distribucijo števila zlogov vsake besede v besedilih številnih avtorjev. Tako je definiral »povprečne« nemške, angleške, turške itd. avtorje.
Sprašuje se, ali avtorji pri pisanju sledijo določenim zakonom. Po raziskovanju količine besed se v tem poglavju posveti raziskovanju količine stavkov in se sprašuje, ali avtorji stavke različnih dolžin na določen način mešajo prosto ali se, ne da bi se tega zavedali, vežejo na nekatera (matematično formulirana) pravila. Se vežejo na pravila jezika, v katerem pišejo, na duhovnozgodovinsko zavest, na svojo temo, ali na svojo osebno slogovno posebnost, ki ji bolj ali manj sledijo. Da bi lahko odgovorili na vprašanje, moramo distribucijo podatkov o stavkih, ki smo jih pridobili iz besedila, simulirati z uporabo matematičnih modelov, ki so čim širše uporabni.
Poglavje zaključi z mislijo, da se mora eksaktna estetika ukvarjati z dvema temama: s količino elementov (količina zlogov, besed, odsekov, stavkov, poudarjenih in nepoudarjenih zlogov, besednih vrst itd.), ki sestavljajo umetniško delo, in z redom elementov v množici.
Literarna kriminalistika
[uredi]Pri mnogih spisih se pojavi vprašanje avtorstva oziroma je avtorstvo sporno. Preiskovanje spornega avtorstva ima nekaj skupnega s kriminalistiko. Imamo dejanje (tj. besedilo), iščemo pa storilca (tj. avtor). Narediti moramo dvoje: izločiti vse zmotne »osumljence« in najti pravega »storilca«.
Bistvena težava pri raziskovanju pristnosti literarnega dela je, da v besedilu težko najdemo nekaj, kar v kriminalistiki igra vloga prstnega odtisa. Vlogo prstnega odtisa bi lahko imele slogovne značilnosti, ki morajo zadoščati trem pogojem:
- skozi celotno življenje morajo biti nespremenljive, tako kot je pri človeku prstni odtis,
- literarni prstni odtis vsakega avtorja se mora nedvoumno ločiti od vsakega drugega avtorja,
- lahko mora biti določljiv oziroma razpoznaven.
Raziskovanje, ali so dela nekega avtorja enovita, pripelje do pomisleka, da se lahko slog avtorja spremeni. Kot primer avtorja, ki je v veliki meri spreminjal svoj slog, navaja Thomasa Manna. Fucks poudarja, da vsak avtor ne more menjati svojega sloga.
V nadaljevanju ponovno analizira dolžino, strukturo in podrednost stavkov ter dolžino besed in tako ugotavlja slogovne značilnosti visoke in enostavne literature. Primerja dela Thomasa Manna in Ganghoferja. Pri Ganghoferju se dela ujemajo v vseh štirih značilnostih, pri Mannu pa je opazno diferenciranje pri vseh štirih značilnostih.
Močni dokazi pri ugotavljanju avtorstva so tudi besedne vrste in pomeni besed. Fucks se v tem poglavju ukvarja s štetjem posameznih besednih vrst v izbranih besedilih, sprašuje se, koliko je glagolov, samostalnikov, pridevnikov itd. Pravi, da za slog avtorja ni pomembna samo pogostost pojavljanja posamezne besedne vrste, ampak tudi v kakšnem zaporedju si le-te sledijo v besedilu. Avtor ponovno med sabo primerja različna dela glede na leksiko in išče morebitne povezave.
Potrebujemo inženirja za jezik?
[uredi]Fucks vidi temeljno težavo jezika v tem, da govorjenje, pisanje, branje ali poslušanje spremlja vrsta asociacij in čustev. Zaradi tega je jezik bolj dvoumen in nejasen. Ugotavlja, da se je interakcija med ljudmi in skupinami ljudmi zaradi znanstvenega ter tehničnega razvoja spremenila. Jezik ni sledil tej spremembi. Ta problem odpira dve vprašanji:
- vprašanje učinkovitega jezika, jezika skupin, ki za svoje naloge potrebujejo zahteven, nedvoumen, jasen jezik (publicisti, znanstveniki, voditelji),
- vprašanje povsod razširjenega internacionalnega jezika.
Nadaljuje z vprašanjem, ali potrebujemo inženirsko znanost za jezik in kaj bi bila njena naloga. Jezikovno inženirstvo bi konstruiralo jezik za različne namene, pri čemer bi smiselno in racionalno upoštevalo vsa poznana zadevna spoznanja in spretnosti. Poudarja pomen angleščine v današnjem svetu, saj igra podobno vlogo kot jo je latinščina v srednjem veku v zahodnem svetu. Je internacionalni jezik raziskujočih znanstvenikov.
Pomembnost jezika se kaže tudi v tem, da jezik ustvarja skupinsko identiteto. Ko se neko pleme zarašča v narod, se postavi vprašanje, kateri jezik bo nacionalni jezik.