Na osojah

Osobe.

Marijana, gospodinja na Osojah, udova.

Valentin,

Tilen,

Mreta,

Micka,

Neža, vsi do tod, njeni posli.

Matija, kovaški pomagač, njen svak.

Ana,

Župnik v Záloki,

Cerkovnik.

Kotlar Šimenc.

Otrok.

Hlapci, dekle, beračice, berači, dva dečka.

Godi se: na Gorjancih, nekaj v dolu na Osojah in okoli njih; nekaj pa tudi na k njim pripadajoči zvezdáni planini, vse v zadnjem času.

Prvo dejanje.

(Dvor na Osojah, na gornji strani, kažoči pogorje, ograjen s križastim plotom; tik za tem priročen brežič z leve navzdol. Spredaj na desni nova kmetska domačija. Vidijo se iz lesa izrezljane altane, na obeli straneh vrat slikani svetniki; nad njimi prislovica. V kulisah za hišo odprti skedenj, tik njega poleg plota lesene klopi. V levem osrednji pod košato lipo sprekoma dolga miza s klopmi od spredaj in zadaj. Za tem vodnjak. Spredaj proti desni mizica s klopjo. Večer.)

Prvi prizor.

Mreta, gospodinja.

Mreta (prišedši iz hiše pogoni nad hišo viseči zvonec. Brečai in beračice se z desne prikažejo skozi presledeni plot).

Mreta (oponašaje). Jelite! Vi naglo slišite v večerji zvoniti! Le počasi! Najpoprej óni, ki delajo. (Prihajajo še drugi berači.) Le vkùp, le vkùp! Záločanka naj le dene piško péč, ti-le vduhajo že maslo, predno se zgreje v ponvi.

Gospodinja (med vrati). Kaj se vjedaš!?

Mreta. I nù, če je beračev, kakor gôb po deževji.

Gospdn. To se vé, ti tega nisi navajena. Tje pred stare Osoje se je pač le redko kateri prikazal. (Proti beračem.) Le noter! (Iščé novcev po žepu; proti Mreti.) Prinesi mleka in kruha!

Mreta (godrnjaje v hišo).

Gospdn. (zá-se). Ko bi hotela popraviti, kar sem deset let že zamudila, koliko bo jih moralo potlej še priti! Pri mojih domá, da-si smo na tesnem živeli, ostajalo je vendar zmerom kàj zá uboge. Ali ko sem se primožela na bogatijo – (vzdihne.) Nù, Bog daj njehovi duši večni mir in pokoj! V novi hiši naj se prične tudi novo življenje. (Zakliče.) Mreta!

Mreta (znotraj.) Kaj je?

Gospdn. (jezno). Mleka in kruha!

Mreta (odbacnivši duri). Čakite, naj vendar posnamem!

Gospdn. Le pusti! (Stipi v hram ter prinese veliko latvico mleka.) Jaz nočem, da bi jim dajala mleko posneto, kakor psom! (Postavi ubogim mleko na klop pred skednjem, vzame strmeče obstali Mreti kruh, pa ga nese beračem.) Bog vam blagoslovi!

Mreta (križaje roke.) Kaj še doživim – Bog človeku grehe odpusti!

Gospdn. No, reci!

Mreta. Pravi se, pravi – podjedati hišo!

Gospdn. Mreta!

Mreta. Stara in izkušena ženska sem, pa –

Gospodn. Kar molči!

Mreta. Kaj pa, lehko mi velevate molčati, ste gospodinja!

Gospdn. Tudi to sem, da! Brigaj se za svoje opravke, pa molči! Da se prepiraš z druzimi, to ti naj že bo! Postarala si se v starem domovju, pa si mi dobra tudi v novem. Ali kar je gospodininega, to pusti gospodini! Da gospodinim, kakor je prav, sama poglej, ali prašat pojdi po vsej Záloki!

Mreta (krotko). Kaj praševati! Saj imam oči, da vidim, da gospodinite, kakor kaka óna, da steakkor posel, da celo pred njimi kosite, največ trpite, prava vstanete in se zadnja vležete. Ali burna ste pa, burna, kakor mleko pri ognji; precej zakipite, če jaz stara, izkušena ženska le kaj –

Gospdn. (smehljaje se). Kaj pa češ, no?

Mreta (priljudno). Glejte, deset let sem bila priča, kaj ste prestajali po tistem svojem nerodneži – –

Gospdn. (žugaje). Mreta!

Mreta. Bog mi daj večna nebesa – pa je bil neroden! Živemu človeku veselja ni privoščil –

Gospdn. (rahlo). In najmanj pa sebi, revež!

Mreta. Dokler nij umrl. Zdaj je vse vaše, sezidali ste si hišo, da nij lepše v vsi Záloki ne! Ali tiste gosti pred žetvijo, poslom piščance, beračem smetane, to vam je, to, da vsi Grojanci jezike brusijo. Meni verjemite, jaz sem že stara, izkušena, to vam plaši marsikaterega trdnega zemljaka, ki skrivaj že poprašuje po Osojki.

Gospdn. Kaj treba komu popraševati po meni!

Mreta (prašujoč). Kaj več ne mislite možti se?

Gospdn. Da bi zopet bila za deklo, jeli? Ne! Večerjo na mizo – družina je že zbrana. Potrpi še malo, Valentina še ne vidim.

Mreta. Že pride! (Odide v hišo, iz katere se kmalu povrne nesóč skledo z juho in nakopičeno narezano potico, pa postavi na levo mizo. Hlapci in dekle nastopajo od zadaj z vseh strani, med njimi tudi Tilen, Micka, Neža.)

Drugi prizor.

Gospodinja, Mreta, Tilen, Mícka, Neža, hlapci, dekle, berači in beračice.

Mreta. Tako, ljudje božji, zdaj le jejte! Micka, očenaš! (Hlapci in dekle na obeh plateh mize, polovica njih s hrbtom proti občinstvu. Mreta najviše na desni, Micka spodaj na levi. Micka s povzdigneními rokami šepetaje moli, gospodinja na desni ravno tako, ne gledé tjekaj; po molitvi se vsi vsedejo, vzamejo žlice iz žepa pa vstrezaje se jedó. Tilen stoji na levi.)

Mreta (jedóč). No, Tilen!

Tilen (v zadregi gredič proti gospodinji). He, gospodinja!

Gospdn. (ozrži se). Kaj češ?

Tilen. Jaz, jaz odpovedal bi vam službo.

Gospdn. Ti? Si se mar prepiral?

Tilen. Ne zato! Redkokrat le pridem v hišo, kjer starka (namigne na Mreto) gospodini. Ali večkrat grem za zvezdáno planino k planšarici Micki po surovega masla.

Mícka (pristopi).

Tilen. In ženil bi se rad!

Gospdn. Ženil? Pa na kaj?

Tilen. Strijc, mlinar na Supetu, mi je umrl in jaz dobim – mlina delež.

Gospdn. (ostro). Da bi že vsako hlapče hotelo tudi koj zapovedovati! Učči se najprej služiti, gantalin! Kaj ti kaj hudega? Udinjan si do svečnice?

Tilen. Da!

Gospdn. In Micki se godi dobro gori. (Obrnivši se proti njej.) Kaj ne?

Micka (počasi prihajaje). Ne morem se pritoževati o ničemer. Prav dobro mi je.

Gospdn. Pa ostani pri tem!

Tilen (proséč). Gospodinja!

Gospdn. Po svečnici jo snubiš!

Mreta (vsklikne). Nù vendar, Valentin!

Tretji prizor.

Prejšnji, Valentin.

Gospdn. (se naglo obrne, prijazno). Moraš vselej zadnji biti pri počitku, pa vès zasopljen si, kje si bil?

Valentin (prišedši). Kaj niste včeraj rekli, da imate nekaj na srci, kar bi našemu župniku radi povedali? No, ko domu dospevši voz porivam v lopo, zagledam župnika onkraj med strnjo. Naglo skočim tja k njemu, pa mu povem; precej pride sèm k vam!

Gospdn. Bog ti povrni! Pa jést pojdi, jést! (Obrne se.)

Tilen. Gospodinja!

Micka (jo pridržuje). Čajte še malo! Kdo vé, pridem li zopet tako kmalu s planine. Glejte, jaz vem, kako dobro imam pri vas, da bi mi boljše nikjer ne bilo; pa tudi rada sem bila na zvezdáni planini, živina je pridna, in prav ne vem, kaj bi še pogrešala, a vidite, nič pràv domá nijsem tam gori.

Gospdn. (pazno posluša).

Micka. Ne morem vam povedati, in vi bi mi ne verjetli, kar – –

Gospdn. (naglo). Kaj ga imaš res tako rada, Tilna?

Micka. O strašansko!

Gospdn. (ozre se na Valentina). Kedar župnik zopet sèm pridejo maševat, pa jim naročim, da vaju okličejo.

Tilen (radostno). Micka!

Micka. Res, je res! No glejte, saj ni take sile ne, čemu pa? Gori ostanem, dokler vi hočte, dokler ne dobite planšarice sebi po bolji. Ne? Tilen! (Oba tečeta jest, Valentin stojèč moli, potem pristopi k mizi.)

Gospdn. (ga prijazno pogleda). Bog daj dober tek!

Četrti prizor.

Prejšnji, župnik.

Župnik (z desne). Amen!

Vsi (vstanejo). Gospod župnik!

Župnik (prijazno, ne pridigovaje). Kaj je to? Sedite in pa jejte! Jejte, da se nasitite, je dejal naš gospod Bog, in krščansk župnik bi vam kratil to? (Pristopivši k gospodinji.) Bog daj zdravje. Marijana, hotela si me, pa sem prišel.

Gospdn. Nikar ne zamerite!

Župnik. Kaj zameriti! Kedar je, rad pridem tù sèm k vam, kjer gre vse tako redno in pošteno, družina z molitvijo k jedi, ne kakor živina k jaslim. Tù je župniku pri srci, kakor pastirju med krotko čedo ovác.

Gospdn. Že dobro, gospod župnik! Prinesem požirljaj sladkega Metličana. Jelite? (V hišo.)

Župnik. In ta postavna hiša gleda iz oken, kakor iz znanih prijaznih oči, in te krasni podobi, sv. Mihel in Florijan, in tu gori ta prislovica: »I no, naj bo!« (Proti gospodinji, ki postavljavino in kruh na desno mizico.) No, Marijana, iz katerega proroka pa imaš to-le prislovico? (Se vsede.)

Gospdn. (pred njim stoječa na levi). Ta prorok, gospod župnik, bila je stara ženica. Glejte, saj nij, da bi vam prikrivala, zavidajo me, pravijo, kako dobro življenje imam; je pač, kar mi Gorjanci dobra pota imenujemo: povsod navkreber, le-tu in tam kako stopinjo po ravnem. Meni je časi že tako polzilo, da sem si skrivaj že umreti želela. Zlasti necega hudega dne že res kar ni več nijsem vedela, kam in kako. Pa mi prihité ljudje iz spodnjega dôla, kjer je bila hiša pogorela. Stara žena je stanovala v nji osem in šestdeset let v eni izbi, pripravila si je mrtvaško krilo, šest svéč in svetnikovo podobo. Vs žive dni je varčevala, da bi imela lep pogreb. No, pa radno, ko je bila pri litanijah, pogori ji hiša. Pobožno in tiho poslušala je staka. »I no, naj bo!« dejala je; »začnem pa zopet od konca!« Glejte, gospod župnik, ko sem premišljevala, da je starka tako udana v božjo voljo, prenašala toliko zgubo, pa da je v svojem sedemdesetem letu mogla začeti še iznova upati, potlej me je prešinilo neko čudno veselje do življenja in od tačas imam zopet voljo in srčnost. In ko je nova hiša bila postavljena, takrat sem se spomnila one ure, pa sem dala ono prislovico zapisati tja gori.

Župnik. In zdaj začenjaš na novo živeti. Ta prislovica se sploh dobro prilega, spominjaje sem ter tje starih reči.

Gospdn. Zato niti treba nij te prislovice, gospod župnik; ali vstreza mi vendar zdaj, da morem govoriti z vami. A dajte se poslužiti! (Natoči in sede.) Glejte, kar imam, vse je po pravici moje. Rajnki Osojec je edino meni volil vse, pa vendar so še sitnosti. On je bil mlajši sin, starejšega je oče proč pognal, lenega postopača.

Župnik. Matija, da, vem, tisti izgubljeni sin, ki se ne vrne, da bi rekel: Grešil sem.

Gospdn. (naglo). Bog nas tudi vari tega, da bi prišel. Brat mu je bil po očetovi smrti izplačal njegov delež in opominjal ga, naj bode pošten človek. Pa le smejal se mu je, rotil ga in klel. Poznenje enkrat je delal tam daleč nekje, menda v kovačnici Kolovški. Pravijo, da je ondi snublil hčer, pa prišla je nesreča, da je kovačnica vsa pogorela. Od tistega časa ni duha ne sluha po njem.

Župnik. Da, ni ga – tù v naši dolini, ne!

Gospdn. (prestrašena stopi na noge). Jelite, gospod župnik! Tudi jaz sem tega mnenja! Ko bi pa še živel in na enkrat se priklatil semkaj! Če človek mirno in redno živi na svojem, misli vsak čas, da mu utegne vrag zatakniti kam svoj rog, in meni kakor môra pada Matija na srce. Zategadelj bi bila že rada šla k okrožni sodniji, pa se bojim vtikati se v te reči, ker ne vem, kako se zopet izmuznem. Zato pa prosim vas, gospod župnik, da bi vi tako-le na skrivnem govorili z okrožnim sodnikov, tak izve vse; in tako še živi Matija, morda bogvé kako zapuščen, rada utrpim tudi precej denarja.

Župnik. Prav rad. (Vstane.) Ti si dobra žena!

Gospdn. Kaj tó? Saj mi je le za sebe. Glejte, če pomislim, da utegne necega dne Osojčev brat med berači stopiti mi pred vežo – (Berači se vzdignejo hoteč se zahvaliti.) Bog vas obvaruj! (Berači odidó.) – Glejte, gospod, res preskrbela sem sí precej lepo prihodnost, ali na to se kar zmisliti ne smem.

Župnik. Krščanska žena mora biti za vse pripravljena! (S prstom kažé na prislovico: »I no –»

Gospdn. (smehljaje se). No, za ves čas bom se pa vendar ne ravnala rada po ti prislovici. Izpite in – mi preskrbite to reč?

Župnik. Za to nikar ne skrbi! Bog ti blagoslovi novo hišo!

Gospdn. Tega je treba najpoprej. (Župnik odhaja, družina vstane, župnik koraka preko brežiča proti levi.)

Gospdn. (spredaj). Meni je zmerom, kakor da naj tega le preveč ne verjamem.

Peti prizor.

Prejšnji, Ana. (Odhajajočemu župniku pride po brežiči navzdol naproti Ana v priprosti obleki s črno ruto okoli glave in vratù, palico in zveženj nesóč. Pozdravi župnika, ki nekoliko govori ž njo, potem pa ji pokaže navzdol. Ana se bojéče približuje, govori resno, ne sentimentalno.)

Gospdn. Kaj išče to dekle?

Ana (stopi naprej). Prenočišča za nocoj. Župnik pravijo, da nij dve uri na okrog nobene hiše. Tedaj bi pred nočjo rada ostala tù, če dovolite, saj ste vi gospodinja.

Gospdn. Jaz, da. Od kod pa prihajaš?

Ana. Od daleč!

Gospdn. In si namenjena?

Ana. Dalje.

Gospdn. Kje si pa doma?

Ana (po kratkem presledku). Če vam nisem po godu, le recite!

Gospdn. (malo prizadeta). To moraš vedeti, da dobi pri nas na deželi vsak popotnik streho za eno noč in pa večerjo.

Ana. Tedaj srčno hvalo vam! (Naglo.) Imate kaj prediva na koželi?

Gospdn. Da bi brž naprela si večerjo! Kaj še? Tje-le sedi, pa jéj in pij! (Družini, ki radovedno gleda.) Skup se pomaknite! (Hlapci in dekle se na daleč odmaknejo, da postane prost zgornji konec mize, kjer sedi Valentin.)

Valentin (vstane). Tù je prostor; sedi pa uživaj brez skrbi!

Ana (proti drugim). Bog blagoslovi! (Sede položivša zveženj zraven sebe.)

Valentin (stopivši k gospodinji navspred). Kdo pa je ta ženska?

Gospdn. Ne vem; ne pové. – Ti, Valentin!

Valentin (prestriže ji besedo). Nekaj blagega ima na sebi, in vendar se vidi tako nesrečna.

Gospdn. Ima pač vsak svoje križe in težave tù na sveti. Ti, če se ne spreobrne vreme –

Valentin (proti Ani obrnen). Prašaj, kaj ji je, da ji ne tekne; in glej, družin jo nepriljudno meri.

Gospdn. Ti vselej stikajo glave, kakor kokoši, če se prikaže tuj tič méd-nje. Pa predno zmoliš očenaš, bodo najbolji prijatelji! Če se ne spreobrne vreme, menim, da jutri pa na žetev.

Valentin. Tudi moja misel; prav blagoslov nam počiva letos preko polja in ledine; nadejam se, da blizu polni kozolec nažanjemo.

Gospdn. Da, Bog je dober in družina moja pridna. Te dni moraš tudi napreči vozičel, da se v trg popeljem davke plačevat. Ali bi ne pregledal malo, kako je z računi? Bolje si umeš, kakor jaz.

Valentin. Če ukažete –

Gospdn. Čaki, prinesem ti vse zapisne listine. (Odide v hišo.)

Valentin (se vsede, ozira, izvleče nož pa obrezuje in privezuje trte, vijoče se okoli pohištva.)

Šesti prizor.

Prejšnji (brez gospodinje).

Neža (proti drugim, na levem konci mize tesno sedečim okoli Mrete.) Kdo neki je ta?

Mreta. Iz našega okraja ni, tod so pripravneji ljudje; kedar pride kateri prenočevat, ima vendar prijazno besedo za jed. Ta pa tam sedi – Bog človeku grehe odpusti! – kakor bi ona nam dajala vbogajme!

Tilen. Saj se nosi tudi drugače!

Neža (drezne s komolcem Mreto). Ti, prašaj jo!

Micka (krotko). Pusti jo!

Mreta. Ti, ali si iz Záloke?

Ana. Nijsem!

Mreta. Prihajaš čez Gorjance?

Ana. Čez góre? Da!

Mreta (pomika se k nji). Potem si nad Osojnim vrhom kje doma?

Ana (molči).

Mreta. In imaš še daleč tjekaj, kjer ostaneš?

Ana (pogleda kvišku). Ne vem. (Položi žlico.)

Micka. Ti, pusti jo, viž, da ne mara teh prašanj.

Mreta (glasno). Že vé, zakaj? (Odmikuje se proti drugim.) Meni verjemite, jaz sem izkušena ženska, kmetska hči, ta se potepa. (Vsi prikimavajo.)

Neža. Ima že hudo mačeho doma!

Micka. Ali pa so jo silili vzeti koga, katerega ne mara.

Mreta. Ali pa kaj drugega takega! Kdo vé, kaj take-le ongavljajo?

Micka. Vidi se tako dobra.

Mreta. Kaj pa, ti poznaš to; sam napuh ji gleda iz oči (polglasno) ti beraški potepinki!

Tilen. No, zdaj se je ogrela naša Mreta!

Mreta (vstane, hodi okoli Ane in jo meri po strani). Hm, pri nas ti nič kaj ne tekne, si pač boljšega navajena doma, ta – bogvé kje? – ali pa morebiti še sita, od – bogvé kedaj? – (Vsi se posmehujejo.) Ti mutasta svetnica ti! (Ana se obrne.) O, nisem te željna, kdor poštenim ljudem besede ne privošči, ta že vé, zakaj ne!

Ana (vstane in vzame zveženj).

Micka. Zdaj gre!

Valentin (vstane). Kam pa?

Micka (hiteč proti Ani). Ona ne mara, da bi jo nadlegovali s praševanjem; ti jej pa ne dajó miru. (Proti Ani.) Čaj, ostani, pa meni daj zveženj.

Ana. Pusti me!

Valentin (sočutno). Kdo jo pa trpinči?

Mreta (stopivši naprej). Nù, menda se vendar sme prašati, kdo prenočuje v hiši. (Glapci in dekle se zbirajo okoli Mrete in ji pritrjujejo.) Moj križani bog, pa že zopet greh! Prašala sem to – prašala, kdo je?

Sedmi prizor.

Prejšnji, gospodinja.

Gospdn. (iz hiše z zbirkom listin v roci). Kaj pa je?

Mreta. To bi pa vendar čudno bilo. Kaj nima gospodinja pravice poizvedeti, kdo si je pod streho?

Gospdn. (ponosno). Če že ravno hoče. Kdor dvakrat poprašuje, čast vskratuje!

Mreta (vsa vesela; gruča okrog nje na levem prizorišči; Gospodinja in valentin na desni, Ana bolj zadaj v sredi sama).

Ana (stopi po kratkem presledku pred gospodinjo). Jaz vam nisem hotela ničesar zamolčati, in če sem proti volji to storila, ne zamerite mi! Tudi gonjena žival se skrije v zakotje, dokler lovec sam ne omaga in ji ne da miru. Če mi privolite, da čez noč pri vas ostanem, sem rada hvaležna; precej za rana odidem. Tudi izveste, kdo da spi pod vašo streho. Ana mi je ime, revna dekla sem in iščem službe.

Mreta (polglasno). Revna dekla? Kdor ji verjame! Vidi se ji, da je zapovedovala, ker ima ta nos! (Proti gospodinji.) Laže se ti!

Gospdn. Nikar se ne ongavi ti!

Mreta (kakor poprej). Pred je dejala, da mora naprej; vjemite jo v lastnih lažéh! Recite, da jo v službo vzamete, saj potrebujete dekle mesti planšarice Micke, če se omoži.

Gospdn. (proti Ani). Službe iščeš?

Ana. Da!

Gospdn. Ali si bila na planini, ali doma?

Ana. Kjer je, ne bojim se.

Gospdn. Potlej lehko vstopiš pri meni (presledek), če ti je resnoba?

Mreta (zbadljivo). In ti ni treba »naprej«.

Ana (proti gospodinji). Če sem vam všeč, pa (veselo, zaupljivo) v imenu božjem! (Nudi roko.)

Gospdn. No, dej! (Prime Anino roko.) V imenu božjem! – Kaj imaš početi, to ti odkažem; plačilo pa, kakor bodeš delala. (Vzame denarjev iz žepa.) Na, nadavek, pa lehko greš kar z drugimi! (Stopi k Valentinu in položi listine na mizo.)

Micka (hiteč proti Ani). To je prav, Ana! Veseli me iz srca! Tù je prav dobro, napram drugodi! Gospodinja je blaga, jaz ti bom najboljša prijateljica! Micka mi je ime.

Mreta. In meni Mreta, in sem za veliko deklo, da veš!

Micka (šepeče). Staro renčalo! Pa človek se je navadi, kakor mlinar spati, če prav kolesa ropočejo.

Tilen. In zdaj pa hitro, jaz grem po citre!

Neža. To je kaj, bomo eno zapeli, da bomo veseli. Pojdi, Micka! (Prime se Micke za podpazduho.)

Ana (proti Mreti). Ali nimaš nobenega dela zame?

Micka (poprime Ano). Danes vendar ne začenjaj, nocoj mi vsi praznujemo!

Mreta (zbadljivo). Zmerom je kaj, zmerom, kravam nastiljati, vode zajeti, poresel pripraviti, če bo jutri žetev. Komur je za delo, ta ne poprašuje na dolgo; o si zapomni! (Ponosno stopa tje navzad, vsi za njo.)

Micka (vrnivša se.) Pojdi, Ana, Pojdi, Tilen na citre igra in mé zapojemo eno. Kar domačo se naredi! Ali se ti toži?

Ana (pogleda kviški, potem na tla). To ne!

Micka. Ne mara svojega nimaš nikogar na sveti? Jeli, da?

Ana (prikima).

Micka. Koj sem si mislila: ali si – pa kaj bi te dalje vpraševala? Ali te ne veseli med nami? Si hočeš raji odpočiti? No, pa kakor hočeš. –

Ana (prisrčno). Bog te obvari! (Odide proti skednju, Micka sočutno gleda za njo, tako tudi Valentin, ki se naglo obrne. Mreta prinese kolovrat, hlapci pipe. Vsi se zbirajo okrog mize.)

Gospdn. (med tem proti Valentinu). Saj se tako ne mudi s temi preračuni; pojenjaj, pa še jutri nekaj.

Valentin. Bog ne daj, da bi odlašali za jutri, kar bi radi že danes. Da bi vsaj enkrat zahtevali kaj tacega, kar bi bilo truda vredno, da bi vam vendar nekoliko mogel povrniti, kar ste mi dobrega storili v mojem življenji.

Gospdn. (ginjena). Pojdi, pojdi! Ne govori tako!

Valentin. Saj bi ne mogel; kar ne gre mi z jezika.

Gospdn. Ohrani si v srci, najbolje je spravljeno!

(Tilen je prišel s citrami, pa se vsedel med Micko in Nežo, vsi slone na komolcih, Tilen preluduje.)

Gospdn. Peli bodo. Pojdi, v stanici mirneje, tam kmalu dokončaš. (V hišo z Valentinom.)

Šimenec (za prizoriščem). Piskre vežem! Ponve krpam!

Mreta (poskočivši). Šimenec, Šimenec, piskrovezec!

(Vsi po konci.)

Osmi prizor.

Prejšnji, Šimenec.

Šimenec (nastopi vriskajoč). Hia! – (Svojo robo nosi na hrbti.)

(Vsi hité okoli njega.)

Mreta. Vendar zopet enkrat na Osoje, malo poprašat, kako je kaj z mano?

Šimenec. Kaj pa da! Po star šari baram jaz najraji.

(Vsi se smejejo.)

Mreta (ga udari). Ti črna para ti!

Šimenec. Imaš kaj zakrpati? –

Mreta. Svoje široke čeljusti si zakrpaj ti! Meniš, da ti res dam še kàj dela kedaj? Ali še veš, lansko leto, tisti kotlič? Majhno luknjico.

Šimenec (za prizoriščem). Piskre vežem! Ponve krpam!

Mreta (poskočivši). Šimenec, Šimenec, piskrovezec!

(Vsi po konci.)

Četrto dejanje.

Enajsti prizor.

Prejšnja, Valentin, Tilen, Mcka, Mreta, možje in žene.

(Valentin iz cerkve, iz katere se kratka končna pesem glasi, za njim vsi drugi.)

Valentin (zagledavši Ano pridere hlastno). Ti tukaj?

Micka (hoče se bližati). Ti, Ana! O samo majhno bi bila mogla —

Ana (hoteč jo pogledati, zagleda Valentina in zre nanj z globocim občutkom ter se s trudom odtegne proti desnemu ospredju.)

Micka (obstoji). Kaj pa je —

Valentin. Kdo jo je žalil? (Pogleda gospodinjo z žarečim očesom.)

Gospdn. (mirno). Prašaj sam, reci ji, naj govori! Jaz ne zakrivam ničesa; kar mislim in kar delam, povem lehko pred Bogom in tudi pred ljudmi. Jaz ponovim vse, kar sem jo prašala, naj le odgovarja.

Ana (braneč se). Ne, prosim vas, tega ne! Ne prašajte me nič več! Pustite mi, naj grem! (Obrne se s povešeno glavo.)

Gospdn. Le pojdi! Za voljo naji ne prašam več! Pojdi! Pa ne kakor si prišla, z resnico in nedolžnostjo odeta, delat uroke od kraja do kraja! Kar so ljudje le govorili za tabo, to razvpijem jaz za resnico, da bo vsak vedel se tebe varovati, ti potuha grda ti!

Mreta (tiho). Marija in sveti Jožef! (Moli rožni venec, nazaj se odmikajoč.)

Micka (tiho, boječe). Tilen! (Potegne ga k sebi in braneč drži roko pred njim.)

Ana (ki je nekaj časa otrpnena stala, obrne se s kvišku povzdignenimi očmi in hoče oditi sredi okrog in okrog se odmikajočih ljudij).

Valentin (ki je kakor priklenjen stal, hipoma). Čaki! Ti ostaneš, jaz te ne pustim. (Prime jo za roko.)

Gospdn, (osupnena). Valentin! Za Boga! – Ti ne veš —

Valentin. Jaz vse vem, ona je čista, kakor beli dan, jaz sem porok za njo in ne trpim, da bi jo kdo žalil in zasramoval. Ana, ti ostaneš — jaz te držim —

(Drži jo z obema rokama, Ana otrpnena stoji, kakor sanjaje.)

Gospdn. (naglo). S kako pravico —

Valentin. Jo držim tukaj? Res je, tu sem sam tuj — ali pravico iti ž njo, to vendar imam! (Trepetaje) Ana, ali smem?

Ana (se mu kakor prebujena iztrga).

Gospdn. Ne, ti ne smeš!

Valentin (nezavestno). Vi ? Kaj prašam vas? (Tiho) menite, ker ste mi ponudili zaročbo in hišo, pa me morete siliti, da ostanem? Imejte, kar imate, vi sami, jaz sem prost, moja pot je za njo!

Gospdn. (zapovedujoč). Neumnež! Ti ostaneš, pravim! Meniš, da te imam za svata? Ti si moj hlapec in jaz ti zapovedujem! (Kažoč na dvorišče.) Ti ostaneš!

Valentin (škrutaje). Ha! (Divje pogleda gospodinjo in stoji kakor okamenel.)

Ana (je opotekajoč se prišla na brežič, ginena pogleda skozi vrata v cerkev, pa hiti proč).

Valentin (obrnivši se). Ana! (Omahne nazaj kakor potrt.)

Gospdn. (stoji pesti na srci stiskaje).

Matija (ki je z druzimi vred nastopil in se pokazal, ko se je bil krog že plaho razdelil, glede s peklensko radostjo za Ano.) Ta bo prava! (Ide za njo.)

(Zagrinjalo pade.)

[manjka]

Peto dejanje.

[manjka]

[...] sem prigovarjati, Bog ve, kaj sem vse pravila Tilen je sam skrivaj šel gledat gori; obleko skupaj spravlja, pravi, proč hoče iti. Jaz mu ne morem braniti, naj gre! In prav za prav (resno) ali imam pravico do tega? Ali je dal kako besedo, ki ga veže? Ne, pa saj za tega delj ga tudi nijsem pridrževala. — Bog ve; da le bi nevedoma ne hitel sam v svojo nesrečo! Mislim, da sem prav delala in vendar se mi zopet dozdeva, da nijsem smela, da ga moram zdaj prositi, naj mi ne zameri. (Majaje z glavo.) Sama se ne poznam več. (Prede nezljubno.) Čuj, ali ne prihaja kdo? Zdi se mi, da on; da, on je. (Prede ročno.)

Drugi prizor.

Gospodinja, Valentin.

Valentin (zelo bled z objokanimi očmi, vendar utešen vstopi pri sredi, oblečen v star oprsnik).

Gospdn. (pogleda na pol kvišku; zase). Ti moj Bog, kakošen je! (Prede.)

Valentin (prav krotko). Če mi je dovoljeno, govoril bi besedico z vami. Če sem vam pa nadležen, pa kar povejte!

Gospdn. (rahlo). Kaj bi rad, Valentin?

Valentin (stopi blizo). A to vas prosim, da mi pustite izgovoriti do konca. Ali mi?

Gospdn. (ostavi kolo). Le govori na ravnost! (Položi sklenjene roke v naročje, pa ga gleda z globocim sočutjem.)

Valentin. Danes zjutraj sem po sili hotel proč, vi ste branili po svoji pravici, jaz sem za tega delj jezil se in se vedel, kakor se mi ne spodobi. Prosim, odpustite mi! Človek v strasti počenja marsikaj, česar bi sicer nikedar ne storil. Jaz sem se zopet zavedel in sem se pred Bogom ponižal v izbi, njemu se izročil, naj me vodi on, ker bi sam ne vedel pota nikamor! Pa mi je dal tudi na misel, kaj naj storim. Na božjo pot sem se obljubil gor na Sveti Vrh in tam mi pride že na um, kaj mi je za naprej početi; tega pota mi vendar ne bote hoteli braniti, vi krščanska žena! In ker se spodobi, da človek brez napuha hodi tje gor, sem ta čas pospravil vse, kar imam od vaše dobrote, sabo pa bi ne jemal ničesar razun tega oprsnika, v katerem sem bil k vam prišel kot osiroščen deček. Tedaj — hvala vam [...]

[manjka]

[...] zavoljo mene ti ne smeš nobene bridkosti imeti. To bi mi bila slaba hvala, ta misel, da sem jaz kriva tvoje nesreče. Zato, če sem jaz, ki ti zapira pot, da nikamor ne veš, Valentin, stopim v imenu božjem na stran, in bodi prepričan, da nijsem jezna na-te.

Valentin (prijazno). O vi ste res dobra – to vem, tudi če ste jezna. Da, ko bil bilo vse le v vaših rokah, bi jaz pač ne bil nikoli obupal. Ali to nij tako. In ko bi mi jo desetkrat hoteli dati vi, ki ste tako dobra! bila bi mi ona vendar zabranjena.

Gospdn. (osupnena). Govori jasno!

Valentin. Glejte, prvo uro, ko je bila prišla, mi je naredila, (ognjeno) naredila mi z močjo, katera uij od hudobe, saj nam Bog sam pravi: Jaz sem Ijubezen! In čem bolj se je delala tujo in prevzetno proti meni, tem globlje mi je sezalo v srce, in ko ste včeraj večer vi govorili z menoj — vi, h kateri bi si ne bil nikdar upal oči povzdigniti, tačas je hotelo kar prsi mi raznesti, hitel sem tje gor in jo na kolenih prosil, naj mi pomaga, da ne bom moral biti vam trdo nehvaležen. In ona, da mi pomaga, razodene mi svojo skrivnost, zavoljo katere plaha bega pred ljudmi, zavoljo katere je ljudem omadeževana in zavržena, ona, ki je pred mano stala čista in nedolžna, kakor pred Bogom! (Ognjeno.) In ko sem jej rekel, da jo ravno zato ljubim tolikanj bolj, ko sem ji povdarjal, naj se zanaša na vaše blagočutno srce, da naj bo moja, če more le iskrico ljubezni imeti do mene, — tedaj mi je rekla, da ne, da tega ne more nikoli, in šla mi je izpred oči. Zato, to sami lahko sprevidite, meni ne pomaga nobeden človek. Hotel sem vam vse to povedati po maši, a bilo je prepozno, in ona je odšla, kakor kaka hudodelnica. Zato, ko bi hoteli popraviti edino to, kar ste grešili v svoji človeški jezi, dajte poiskati jo, vi smete, vi tudi morete!

Gospdn. (ki je kar najbolj razvneta ga poslušala in pri besedi o Aninem branjenji, kakor da jo je prešinila misel, strmeč obstala, naglo in prijazno). Ne, ti Valentin, ti! Večni Bog! Na enkrat mi je jasno, kakor beli dan! Valentin, poslušaj me! Oj, kako se mi trese srce, da ti morem to povedati! Jaz sem jo izpraševala, kar ti praviš, vse to je ona tudi meni povedala, in jaz jej nijsem hotela verjeti, pa sem jej rekla, naj priseže; in prisegla je, prisegla mi na vse, razun — če ne ljubi tebe? To ji je zdaj prvikrat stopilo iz duše pred Bogom, in kar sem ji jaz kot goljufijo in laž očitala, to je bila resnica. Tako je, ljubi te. Meni verjemi! In zdaj, kar hiti, prašaj, kam je šla, pripelji jo nazaj! Pojdi, jaz že kar strpeti ne morem več, da ne popravim, kar sem prizadela krivice. In na Sveti vrh, kamor si obljubil se, tjekaj romamo potem vsi trije — slišiš?

Valentin. Marijana! — Moj Bog nebeški, kar srce mi poka!

Gospdn. (gredoč proti njemu). Hiti, hiti, že se mrači, o pojdi in pripelji jo semkaj k meni tako rada bi jo imela pri sebi!

Valentin. To je preveč. (Prime jo za roko in pade na kolena pred njo.) Povrni jej to Bog v nebesih! (Plane proč.)

Gospdn. (gleda za njim s solznim obrazom, položi roko nas rce, pogleda na tla, potem kvišku mirno in trdno). I no, naj bo! (Odide na levo stran.)

Sprememba.

(Na zvezdani-planini koča od znotraj. V gorni steni široka, odprta vrata, skozi katera se tik pred njimi vidi višek in križ. Na levi uhodna vrata, na desni okence, za njim vhod v krmarnico, h kateri pelje nekoliko širokih lestvinim podobnih stopajev. Iznad njih mole senena povesma. V levem osredji štirovoglato, nizko ognjišče, nad njim neprižgana leščerba. Večer, razgled dobro razsvitljen, notranja koča prav malo.)

Tretji prizor.

Mreta (prisopiha pri levih stranskih vratih). Res, zdaj sem na vrhi. Nikoli bi ne bila verjela, da jaz stara kolevka pridem še tu gor. A kar goni me, kakor bi škrpce imela v sebi. Po tisti ari, ko sem izvedela, da morem biti spojena iz naše hiše, podi me neki nepokoj in neka skrb in od kar se primeri vsak dan kaj novega, vsak dan kaj hujega, od tistihmal kar mirovati več ne morem. Po noči čujem čudno sikanje, kakor bi kje ogenj uhajal in dirjam po vseh kotih, dokler se ne prepričam, da nij nič; komaj se vležem, čujem klicati na pomoč, in po dnevi, pri najboljem opravki, pride mi hipom na misel, da je živini se zgodilo kaj in tekam tje na najbolj oddaljeno pašo. In danes — ko je spodila to, to — Bog nas varuj! bilo mi je, ko da mora v jezi narediti kaj hudega, in ker tam doli ne zalotim ničesar, priženo me stare noge prav na planino semkaj gor. (Oziraje se.) Tu tudi nij nič. Živina se pase zunaj okoli, ne počenja nič tacega, Koča tudi stoji na mesti — stara gugelj neumna — zdaj pa krevsaj zopet nazaj dol! (Hoče iti — obstoji.) Čaki! V krmarnico nijsem še pogledala. (Gre v krmarnico. Presledek.)

Četrti prizor.

Ana.

Ana (vstopi mrtvaško bleda, kite jej na eni strani vise na pleča, v roci ima palico z nekoliko peresi, na poli sanjaje). Ali se more dalje? Ne, tukaj je konec; kdor bi hotel še više, moral bi peroti imeti! (Kvišku povzdigne roke, palica pade na tla; strese glavo.) Tu je konec. (Zgrudi se na vogel ognjišča, držeč roko nad očmi.) Zdaj šele vidim, kje sem. Tu, tu-le je okno, kjer je stal, kjer je klical, ko sem jaz sloneča na podboji si z roko zadevala usta, da bi me ne slišal sopeče, in ko je on klical: „Ana, ljuba Ana! O poslušaj me!“ tedaj sem molila na glas, da bi ga ne slišala, in ko je siloma vleklo me tje k vratom, takrat je pred oči stopila mi podoba iz tiste strašne noči o Kolovškem požaru — tedaj je o pravem času še priklenilo mi noge in rešen je bil mene in sramote moje. (Silneje.) In ko je odšel, gnalo me je ven in rada bi bila noč spremenila v dan, da bi videla, kje je; pokleknila sem še tam pri križi, povzdignila roke, kakor da bi hotela ljubega Boga objeti proseč, naj bi ne dal, da si on stori kaj žalega, in menila sem da je le sočutje in le sila, da bi zavoljo mene še kak tretji ne storil kaj hudega; nijsem vedela, kaj je ležalo tu notri skritega, kakor v lupini: gorje, zdaj so mi jo siloma raztrgali, zdaj se zavedam, da sem revnejša kakor le kedaj! Kar so mi oponašali za ponos, zavest in krepost moja – obe sta izgubljeni! Le begala bi noter do tje, kjer se svet neha, da ne bi mogel najti me, me še enkrat klicati: „Ana, ljuba Ana bodi moja!“ potem pa mi zopet priklepa nekaj noge, zaobrača mi glavo, dela srce tako hrepeneče kakor neki tistemu, ki se mu toži po domu. (S polagoma prihajajočimi solzami.) Zmerom sem tako sama bila! Kar se spominjam, božala me nij nobena roka, nobena mati me nij jemala v naročje, enkrat, vsaj enkrat bi se rada jokala enemu na srci, in se izjokala! Oj, danes v istem trenutji, ko sem tu stala, zavržena in zaničevana od vseh, in je on segel po meni in držal me — sveti Bog, odpusti mi, če sem grešila! a bilo mi je, kakor da me prijemaš ti s svojo roko in posezaš noter v nebesa. Pa kar nakrat mi je zginilo vse in pala sem kakor z druzega sveta doli na zemljo! In vendar je bilo dobro tako, tam pri cerkvenih vratih sem se spomnila tega. Kaj naj bi on, tako dober, tudi prenašal moje proketstvo! Ne, dobro je, da je prišlo tako! (Stiska pesti na srci.) Vsakako dobro je!

Naprej in dalje pojdem, dokler le morem! Ko bi vsaj le vedela pot, po katerem ne bi prinesla zopet med ljudi, kar se drži mojih nog; tega ne morem več, tega ne smem več — pot, ki (iščoč se ozira okrog, obstoji in strmeč gleda skozi izhod proti breznu.) Ha! Zdaj vem, kaj me je gnalo sem gor, kakor v sanjah. To je moj pot! (Kazaje ven.) Druzega ne vem nobenega več! Bog mi bo prizanesljivejši, kakor ljudje, in če tamkaj pri križi kaka pobožna duša zmoli očenaš za ono, ki se je tje doli prevrnila, vzel ga bo pač tudi za mojo ubogo dušo! En korak — in (strmeč v tla, zamolklo.) Nesrečni oče, čegar mračna senca je edino, kar je zvesto hodilo za ubogim otrokom na sveti, saj se v nebesih vendar zopet ne najdeva, tedaj pa (obrne se proti izhodu; razgled v večerni zarji, Ana odskoči.) Ha! Nebesa gore! Ogenj, kakor ondaj, in pred menoj stoji on z onemoglim očesom, on, ki bi govoril, ki pa ne more, in ko bi mogel, bi rekel: „Jaz sem nedolžen, moje dete! Ne krati nama večnega združenja v nebesih!“ (Poklekne.) Odpusti mi, Bog, prizanesi! Pošlji, kar koli mi hočeš, vse prenesem! — (Gre do ognjišča, pripravlja drva, da zakuri. Mrači se, razgled se po časi popolnem potemni.)

Peti prizor.

Ana, Matija (pri stranskih vratih).

Matija (med vrati pazeč). Sem ne mara zastonj sledil jo sem gor? Ne, tu je! (Gredoč bliže). He, druščina je tu.

Ana (prestrašena ga zapazi, a ne pogleda). Ta! (Vsede se na skrajni konec ognjišča, ne da bi ga pogledala.)

Matija (bliža se jej in jo ogleduje). No, kaj me ne pozdraviš z grdobo? Če stegnem roko, nijmaš nobene srpače za njo? Malo postrižena zdaj, jeli, ti prevzetnica! Saj sem ti obetal, da spet potrkam pri tebi, ko se — ukrotiš! Jeli! (Bliža se, Ana se umakne.) Nikar se ne boj, jaz nič ne očitam nikomur, imel bi sicer preveč opraviti; kar je pa tam zadej, je pokošeno, pravijo. Malo se pomakni no, tu notri je hladno.

Ana. Ne hodi mi blizo! (Vstane.)

Matija (bliža se). Zakaj pa ne?

Ana (naglo potegne visečo leščerbo dol in prižge s tresko v peči nažgano. V koči postane svitljeje; Matijo trdno in ostro pogleda).

Matija (mirno). Če dovoliš. (Tresko jej vzame iz roke, napali pipo, vrže tresko nazaj v peč, preširno gleda Ani v obraz, katera mu obrne hrbet, on pa se vsede na desni vogel ognjišča.)

Matija (mrzlo kadeč). Menim, da med nama nij tolicega razločka več, le da je tebe vsem pred očmi pognala iz hiše, mene pa na tihem, no, kakor kateremu bolj tekne. Tebi bo za hrbtom oponašala, česar še ljudje vedeli nijso, niti mislili ne, — (smeječ se) meni nič! Tebi je fant bil neki povšeči, meni pa hiša, ona nama je oboje pometla izpred nosa— toraj bi le vedel, kaj si ti na boljem! (Seže po njeni roci.) He!

Ana. Povej mi vendar, kaj bi rad tu?

Matija (vstane). Pa ti meni povej, kaj hočeš ti tukaj ? Tukaj ostati ? Ne veš, da pripada planina k Osojam? Čakaš, da kdo pride sem gori, pa te potira naprej?

Ana. Ne, ne, saj grem sama. (Hoče iti.)

Matija (mirno kadeč). Znaš pot?

Ana (hitro). Znam. (Gre.)

Matija (mirno kadeč). Toda nikar ne dol v dolino, ker, veš, morala bi mimo cerkovnika in tam so kaj židane volje, zjutraj oklic, popoludne še eden, katerega so pa zavoljo tebe morali odložiti za šest ur.

Ana (spotekaje se pride venkaj, vsede se na ognjišče in sklene obe roki okoli kolena).

Matija (ki jo je na tanko opazoval, gre proti nji strastno). Ko bi kdo mogel kar zviškoma treščiti tje v sredo med nje in jih prašati, ali so za-se najeli veselo življenje kali, v tem ko drug v križih in težavah zdihuje svoj živi dan in se mora še praševati: zakaj?

Ana (strmeč pred se, zamolklo). Zakaj?

Matija (bolj vneto). In če človek enkrat že meni, da ve, čemu je na sveti, ker je kje našel kako drobnjav, ki je njegova, katero ima rad, za katero bi rad prenašal vse svoje revno življenje —

Ana (z glasno utripajočim srcem). Rad, rad!

Matija (čim dalje bolj razvnet). Mu jo zaničljivo iztrgajo iz rok in ga pahnejo ven, da obupa.

Ana (se na pol vzdigne in strmi kimaje v tla). Tako je.

Matija. O, jaz bi enkrat zadrl se jim v ušesa, da bi v sredi svojega veselja spregledali, kako je pri srci taki duši, ki kakor pritrt črv ne more živeti, ne umreti!

Ana (s povišanim glasom, grozno). Res da!

Matija (naglo). Res, ti bi tudi? Ajdi z mano, imava enaki pot! (Seže po njeni roki, Ana se umakne prestrašena).

Matija. Kaj pa druzega? Zopet tje po sveti ? Sopihat naprej z jeze in sovraštva polno butaro, v katero vedno več in več sipljejo in phajo, dokler ne poginemo pod njo? Ne! (Goreče.) Videti moraš, kako ti bo drugače, če jim povrneš treščiš v hrbet, kar so ti metali v obraz. K sebi nas ne puste, tedaj jih prisilimo mi k nam, da izvedo ljudje, da so ljudje, kakoršni mi. (V največji vnetosti.) O, tiste, ki so nam prizadeli gorje, in se mogočno ponašajo v svoji ukradeni sreči, tiste videti tuleče na lastni groblji, to je kaj, — kdor je že užival enkrat to radost, spreletava mu kakor žrjavica po životi, kedar misli na to. Hočeš tudi ti poznati to?

Ana (ki se je umeknila in na pol sedeč slonela na voglu ognjišča, se komaj zaveda svojih misli, zaslutivši pri zadnjih besedah, kam Matija meri, pa skuša vendar mu prikrivati to; na zadnje vprašanje se siloma okrepi, ga trdno gleda in reče s potrtim, onemoglim glasom). Kaj, kaj da bi začela ?

Matija. Kaj da storiva? Čuj! Tvojemu Valentinu vendar-le Osoje rojijo po glavi, le za tega delj ga je ona tako naglo priklepetala k sebi. Pokazati jima hočeva to veselje, in skrivaj pasti oči, predno morava s pota. (Tiho.) Čutiš, kaj ta soparica ? Huda ura se bliža; ne bo dolgo, da tresči na gore in — razumeješ? (Še bolj tiho.) Ti vse Osoje dobro poznaš, bolje od mene; jaz pripravim, kar treba; noč je temna, predno se zavedo — in Osoje so v ognji kakor —

Ana (ki se je polagoma višje in višje dvignila, strmeč, z groznim glasom). Kolovška kovačnica!

Matija. Ha! (Zgane se nazaj in hoče obrniti gavo).

Ana (skoči pred-nj, razvneta). Poglej me, ti požigalec! Ali me poznaš? (Molk.)

Matija. Joj, otrok, črnega Jurka otrok!

Ana. Da! Jurkov otrok! Večni Bog! ti si mi potegnil mreno z očesa! Zdaj te spoznavam, v tebe je strmelo njihovo oko, ko so otrpnena usta jecala: „Ta je zažgal, jaz sem nedolžen!“ Reci, če moreš, da ne?

Matija (kakor besen). „Otroku iz očesa“ — tako mi je dejal; joj, kdo seza po meni, pusti me!

Ana. Ne, ti moraš z mano, pred sodbo božjo, pred sodbo človeško, moraš pričati za nas!

Matija (se jej naglo izdere in siloma vspne.) Ne, ne! In če je desetkrat resnica, kaj opraviš ti proti meni! Primi me, treščim te v prah, pripelji priče, krohočem se ti v obraz.

Ana. Bog! moj Bog!

Matija (stopi nazaj). Pokliči ga dol, tvojega Boga! Preganjajte me, ujemite me, če ste v stani! (Naglo odhaja proti odprti sredi.)

Ana (grozeč se.) Tu ven! — (Groze prevzeta teče za njim.) Stoj! Brezno! Ha! prepozno! (Obstoji z visoko povzdignenimi rokami obrnena proč od občinstva; Matija loveč se kraj brezna, prijel se je za križ, ki se zlomljen pogrezne ž njim vred.)

Mreta (ki je pri zadnjem delu prizora se prikazala in zamaknena poslušala, plane v levo ospredje, poklekne, naglo). Sveta mati božja! ti nam pomagaj! (Molk.)

Ana (obrne se nazaj). Pravični Bog! (Grozeč se.) Kaj se še tresem, kaj se bojim? (Srečna.) Moj oče nedolžni! Njih grob posvečen ! Zdaj zopet vem pot, kam po sveti, nijsem več brez domovja. Kaj trebam še druzih prič? Sveti Bog, ti veš in jaz, kaj treba vedeti ljudem! (Stoji s sklenenimi rokami.)

Mreta. Nji je treba, da ve, in ona mora vedeti. Nikar se ne čudi, jaz sem in začenjam vse umevati; jaz sem prva, ki te na kolenih prosi odpuščanja: odpusti mi, kar sem ti žalega prizadela v svoji — — (udari na glavo.) Toda jaz hočem popraviti to. Dol grem, pa skličem vso Zaloko, potlej čez Osojni vrh, tje h Gorotanki in noter do jezera in Bog ve kam še, in vse izklepečem. Bodi Bog zahvaljen, to lahko storim še na stare svoje dni. Zdaj le brž prižgi, daj mi tresak, da si svetim tje dol. Pa saj tu se že sveti nekaj, nekdo prihaja, mari planšarice? Ne — to je — Bog človeku grehe odpusti (odpahne vrata) Valentin!

Valentin (se prikaže med vrati v roci z gorečo tresko, katero mu Mreta vzame, s prašajočim, prosečim glasom) Ana! (Obstoji.)

Ana (ki je ne poslušaje Mretinih besed moleča stala, se zgane, sope globoko in burno, zajoka glasno in hiti proti Valentinu). Valentin! (Zgrudi se mu na prsi.)

Zagrinjalo pade.