Lilijana Burcar: Fantazijska mladinska književnost na prehodu v 21. stoletje: primer britanskega prostora

Podatki o članku

Naslov članka je Fantazijska Primerjalna književnost (letnik 30, številka 2) decembra 2007. Avtorica članka je Lilijana Burcar.

Življenjepis Lilijane Burcar

Lilijana Burcar je študirala angleški jezik in književnost na Oddelku za anglistiko in amerikanistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Na isti fakulteti je tudi magistrirala s temo anglo-ameriška mladinska književnost, pravljice in feministična teorija ter nazadnje še doktorirala s temo imaginarij otroštva v britanski otroški in mladinski književnosti. Dodatno se je izobraževala na fakultetah na Škotskem in v Londonu. Danes je zaposlena na Filozofski fakulteti, na oddelku, kjer je opravila študij. Raziskovalno se ukvarja s feministično teorijo in študijami spolov, postkolonialnimi in neokolonialnimi študiji ter sodobno britansko in ameriško književnostjo. Je članica MLA, Children's Literature Association in ESSE. Članke objavlja v revijah Delta, Otrok in knjiga, Media Watch ipd. ter drugih domačih in tujih strokovnih publikacijah. Je avtorica knjige Novi val nedolžnosti v otroški književnosti: Kaj sporočata Harry Potter in Lyra Zlatousta?, ki obravnava imaginarij otroštva na prehodu v 21. stoletje, vzpon konservatizma in spremljajočo družbeno-spolno politiko, kot se kaže v svetovno trženih uspešnicah za otroke in mladino.

Opredelitev terminov

S pomočjo literarnih leksikonov sva razložili najpomembnejše termine, iz katerih je tudi sestavljena najina hipoteza in, ki jih bova uporabljali v nadaljevanju.

Razlaga terminov fantazija in fiction: »Literarna fikcija, domišljija oz. fantazija (iz lat. in gr., predstavljanje): Posebna sposobnost sestavljanja različnih posamičnih doživetij v novo, globlje smiselno, pomenljivo tvorbo: bodisi izraženo z barvami in liki, bodisi s toni in akordi, bodisi jezikovno. Kot ustvarjalna, aktivna domišljija eden od temeljev vsake umetnosti, nepogrešljiva v pripovedni in dramski literaturi; v angl. pripovedna umetnost = the art of fiction, umetnost izmišljanja, domišljije. – Običajno še: fantazijska lit. je poudarjeno neresnična, izmišljena, neskladna z resničnim svetom in njegovo logiko oz. izkušnjami, ki jih o tem svetu imamo.« (Kmecl 1995: 37).

»Fiction, fikcija [iz lat. fictio izmislek], v ang. lit. vedi oznaka za pripovedništvo, zlasti za roman, kolikor temelji na domišljiji.« (Literatura 1987: 72).

Razlaga terminov realizem in realnost: »Realizem: 2) umetnost in literatura: predstavljanje realnosti kot čimbolj zvesta, resnična podoba družbe, socialne stvarnosti, naravnega okolja, vsakdanjega življenja.« (Kos 1987: 202).

»Reálnost -i ž (ȃ) 1. resničnost, stvarnost: dojemati, spoznavati realnost; realnosti ne moremo zanikati, lahko pa jo različno razlagamo; miselni svet je zanj večja realnost kot obdajajoči ga predmeti/…/.« (SSKJ 2005: 1147).

Razlaga termina mladinska literatura po Kmeclu in Kosu: »Posebna književnost za posebnega (otroškega) bralca: to pomeni da so vse njene prvine prilagojene sprejemnim zmogljivostim in zanimanju mladega, otroškega bralca.« (Kmecl 1995: 305).

»Dela, ki so po problematiki, snovi in obliki primerna mladini različnih starostnih stopenj; delno lit. umetniškega značaja, delno zabavna, poučna in največkrat indirektno vzgojna, obenem hoče pri bralcih oblikovati umetnostni okus. Zajema celo vrsto oblik od slikanice in otroške pesmi mimo pravljic in pripovedk do posebej za mladino napisanih del ter priredb iz svetovne literature (npr. Don Kihot, Guliver, Robinzon, Tisoč in ena noč), ki pa so navadno osiromašene.« (Kos 1987: 147).

Hipoteza

FANTAZIJA JE DEL REALNOSTI

Marjana Kobe, ki se ukvarja z raziskovanjem mladinske književnosti pravi, da lahko realnost in fantazijo obravnavamo kot dva različna svetova. Kobetova fantazijo poimenuje kot fantastika, v čemer pa ni bistvene razlike, kar dokazuje razlaga obeh pojmov iz SSKJ-ja: »Fantazíja -e ž (ȋ) 1. prosto kombiniranje misli in predstav, domišljija: fantazija ga je zanesla predaleč; v fantaziji si slikati lepoto tujih dežel; neusahljiva, ustvarjalna, živahna fantazija. Fantástika -e ž (á) kar izvira, nastaja iz fantazije: grozljiv svet, poln fantastike; vsebina romana se giblje med resničnostjo in fantastiko; skrivnostna, utopična fantastika.« (SSKJ).

Temeljno značilnost fantazijske pripovedi naj bi po mnenju Kobetove pomenil vdor fantazije v svet realnosti. Vdor fantazijskega sveta v realno vsakdanjost pa naj bi vzpostavil dve ravni dogajanja, realno in irealno.

»V tekstu zadeneta drug ob drugega realni in fantastični svet: soočita se bodisi tako, da se irealni svet nenadoma pojavi v realni vsakdanjosti in se z njo prepleta, ali pa tako, da v pripovedi oba svetova obstajata samostojno drug ob drugem; obe ravni dogajanja, realna in fantastična, pa pomenita dve enakovredni resničnosti, združeni v enovito celoto.« (Kobe 1987: 116–117)

To pomeni, da glavni otroški literarni junaki ali junakinje prehajajo iz fantazijske fikcije v realno vsakdanjost in nazaj.

Midve bova, kot sva že v zastavljeni hipotezi nakazali, opazovali, kako se fantazija vpleta v realnost in na ta na način postane del nje. V nadaljevanju bova uporabljali izraz fantazija, kot je nakazano že v sami postavitvi hipoteze. Hipotezo bova argumentirali s pomočjo analize nekaterih mladinskih fantazijskih del, predvsem iz britanskega prostora. Nekatere izmed njih v obravnavanem članku preučuje tudi avtorica članka, Lilijana Burcar.

Znano je, da strokovnjaki štejejo britanski otok za zibelko fantazijskega žanra, čeprav je treba omeniti, da se je le-ta uveljavil tudi na evropski celini. Anglija je torej prava domovina fantazijske pripovedi, kar potrjuje dolg seznam njenih mladinskih fantazijskih del, ki so kljub staremu datumu nastanka in izida še vedno brana in priljubljena tudi v današnjem času. Vse skupaj naj bi se začelo z delom Lewisa Carrolla Alice v čudežni deželi (1865). Carrollu so uspešno sledili predvsem angleški avtorji z deli, kot so Peter Pan, Veter v vrbah, Medved Pu.

Po prvem valu fantazijske pripovedi iz Anglije je sledil drugi val tovrstnega žanra iz celinske Evrope, predvsem iz nordijskih dežel. Še pred njo bi bilo treba izpostaviti delo starejšega nastanka – italijanskega Ostržka Carla Collodija (1883). Pravi val fantazijske pripovedi na celinski Evropi pa se je ustvaril ob prihodu švedske Pike Nogavičke Astrid Lindgren (1945).

Z nekaterimi izmed omenjenih (ali pa še ne) del bova skušali dokazati, da se mladinska fantazijska dela nanašajo na družbo in posameznika in da je potemtakem fantazija vtkana v družbeno stvarnost, ker sta družba in posameznik nedvomno realni komponenti.

Fantazijsko pisanje ruši družbene tabuje

To skuša dokazati Carrollovo literarno delo: Alice v čudežni deželi.

Lewis Carroll (1832–1889) je angleški pisatelj, najbolj znan po delu Alice v čudežni deželi (Alice's Adventures in Wonderland), ki je izšlo leta 1865. Prva izdaja tega dela je torej izšla pred 145 leti, prva izdaja njegovega nadaljevanja z naslovom Skoz ogledalo in kaj je Alice tam našla pa leta 1872.

Knjigi sta sicer že stari, vendar po svoji vsebini in sporočilu še zdaleč ne veljata za starinski. Njuna priljubljenost ni prisotna samo v njuni domovini Angliji, ampak tudi drugod po svetu. Zgodovina ljudi in domišljijski svet sta se od izida in nastanka obeh knjig do danes zelo spremenila. Kar pa še ne zmanjšuje pomena Alice in njenih nenavadnih dogodivščin v deželi s pomenljivim imenom – čudežni deželi. Če je dežela čudežna in so posledično dogodivščine nenavadne, potem potrebujemo pogumnega junaka, ki se bo z vsem tem soočil. Ampak delo Alice v čudežni deželi spreminja splošno prakso o moških junakih in za spremembo v to vlogo postavi žensko junakinjo – Alice in z njo dokaže, da lahko tudi predstavnice ženskega spola premagujejo nevarnosti in se same rešijo iz težkega položaja.

Alice je deklica iz spodobne urejene angleške meščanske družine. Stara je ravno toliko, da so ji starši in učitelji že lahko dali nekaj znanja iz predmetov, kot so zemljepis, zgodovina, književnost in ne nazadnje lepega vedenja, sama pa je nekaj znanja, ki ga ni bila deležna v šoli, že dobila iz knjig. Na primer o kartah in šahu. Takšnih deklic, kot je Alice, je bilo v meščanski Angliji 19. stoletja precej. Možno jih je bilo srečati ne samo v takratnem prostoru in času, ampak tudi drugod po svetu in v drugih časovnih obdobjih – prej in pozneje. To pa predvsem zaradi njihovih lastnosti, ki so podobne večini mladostnikov. Alice ima naslednje značilne lastnosti: bistroumnost, živahnost in radovednost. Zanimajo jo neznane stvari, katere še ni videla ali zanje sploh ni vedela, da so. Poleg tega pa jo krasita še pogum in odločnost, ki sta ključni za uresničevanje velike radovednosti in odkrivanja novih stvari. Težave in ovire je ne prestrašijo, zato se ji posreči najti to, kar želi in priti tja, kamor bi rada.

Alice je torej lastnica značajskih lastnosti, ki jo delajo glavno junakinjo zgodbe. Je bistroumna: »[ … ] steklenička je imela okrog vratu nalepko, na kateri je pisalo z velikimi, lepo tiskanimi črkami IZPIJ ME. Lahko je meni nič tebi nič reči: »IZPIJ ME,« ampak pametna Alica tega že ne bo storila kar tjavdan! »ne, najprej bom pogledala,« je rekla, »ali kje ne piše tudi strup,« kajti prebrala je že več srčkanih zgodbic o tem, kako so se otroci opekli ali pa so jih požrle divje zveri, če se jim ni pripetila kakšna druga zoprnost [ … ].« (Carroll 1990: 17)

Je živahna (ne mara dolgočasnosti): »Alica se je že hudo naveličala sedeti zraven svoje sestre na travnatem pobočju in tudi početi ni imela kaj; enkrat ali dvakrat je pokukala v knjigo, ki jo je brala njena sestra, ampak v tej knjigi ni bilo nobenih slik in tudi pogovarjali se niso nič.« (Caroll, 11–12)

Je radovedna: »Zraven nje je rastla velika goba, približno tolikšna kot ona sama, in šele ko si jo je ogledala od spodaj, z ene in druge strani in od zadaj, ji je prišlo na misel, da bi lahko tudi še pogledala, kaj je zgoraj. Stopila je na prste in pokukala čez rob klobuka, in njene oči so se od blizu srečale z očmi velike modre gosenice.« (Caroll, 49–50)

Je pogumna: »Kraljica je od jeze zardela kot kuhan rak; Alici je za hip pokazala zobe kot kakšna divja zver in zavreščala: »Odsekajte ji glavo! Odse–« »Nesmisel!« je rekla Alica prav glasno in odločno, in Kraljica je utihnila.« (Caroll, 91)

Je odločna: »Te nesramnosti Alica ni mogla več mirno požreti, z odporom je vstala in zravnano odšla.« (Caroll, 85)

Fantazijsko pisanje si prizadeva za pozitivne vrednote družbe

Če je bilo do zdaj izpostavljeno fantazijsko mladinsko delo iz britanskega prostora, pa bo zdaj v dokaz, da tovrstna književnost ne prihaja samo z britanskega otoka, predstavljeno delo iz celinske Evrope in sicer delo švedske pisateljice Astrid Lindgren – Pika Nogavička.

Astrid Lindgren (1907–2002), švedska mojstrica pisane besede, najbolj znana po zgodbi o Piki Nogavički (Pippi Långstrump) iz leta 1945 in še drugih znanih, kot so Ronja, razbojniška hči, Brata levjesrčna, Bratec in Kljukec s strehe. Napisala je preko trideset del za mladino, pisanih realistično in z bogato fantazijo.

Lindgrenova Pika Nogavička pooseblja vse tisto, kar si želi vsak otrok, vendar je to v njegovi družbeni danosti nemogoče. Pika je predvsem zagovornica otrok samih in njihovih pravic, ki jim jih kratijo odrasli. Svoj denar in moč uporablja povečini za to, da jih brani, jim pomaga pred svetom odraslih, ki jih nima posebno v čislih.

Pika Nogavička uteleša več idej, saj nastopi kot svoboden otrok, ki živi sam brez staršev ali skrbnikov, čeprav je star komaj devet let. To pomeni, da je Pika sama svoj gospodar, da ni nikogar, ki bi jo usmerjal, vodil, skratka, vzgajal. Takšen način življenja ji omogočata njena velikanska moč in kovček, poln zlatnikov. Vendar Pika ne moči ne bogastva ne izrablja, še uporablja ju le takrat, ko je izzvana in mora braniti ali samo sebe ali otroke. »Prav tedaj se odpro vrata neke vile in skoznje pridrvi fant. Ves je prestrašen, kar ni prav nič čudnega. Saj mu prav za petami sledi pet pobalinov. [Zdaj stvar v svoje roke vzame Pika in ubrani ubogega Vilka pred Benom in njegovo pobalinsko druščino.] »Zdi se mi, da se ne znaš lepo obnašati do deklic,« mu reče Pika. Nato ga prime in dvigne s svojima krepkima rokama visoko v zrak, odnese proti bližnji brezi in obesi povprek na vejo. Nato zgrabi drugega pobalina in ga obesi prek druge veje.« (Lindgren 1977: 23) Pikin denar je predvsem praktične narave. Nanjo in na otroke sam denar ne naredi posebnega vtisa, uporaben je le za nakup stvari, ki otroke najbolj zanimajo in privlačijo – igrače in sladkarije. »Pred slaščičarno se je zbrala množica otrok, ki so strmeli skozi izložbeno okno in toliko da se niso onesvestili, ko so videli, kaj je nakupila Pika. Pika pa je tekla v trgovino z igračami, kupila samokolnico in naložila nanjo vse vrečke. [Pika je nakupljeno seveda delila z drugimi otroki.] In potem se je pričela pojedina sladkorčkov, kakršne v malem mestu še niso videli.« (Lindgren, 115)

Pika ni samo močna in bogata, ampak tudi bistra. Kos je vsaki besedni situaciji, saj ima svojo posebno logiko, ki ji pri tem pomaga. Pika torej v vseh pogledih prekaša odrasle. S svojimi lastnostmi bi lahko v družbi veliko dosegla, a to še zdaleč ni njen namen. Ona le uživa življenje in brani tako svoje kot pravice drugih otrok in od odraslih zahteva, da te pravice spoštujejo. Je prava zaščitnica otrok, slednji ji povsem zaupajo in se v njeni družbi počutijo kot doma. V Piki se skriva eno najpomembnejših načel Astrid Lindgren, ki je vse življenje zagovarjala otroke in njihove pravice.

Marjan Marinšek v biografiji o Astrid Lindgren napiše tudi njeno mnenje o vzgoji otrok: »Starši! Ne zgovarjajte se na svobodno vzgojo! Ta ne pomeni, da otrokom ni treba poslušati in spoštovati svojih staršev, ampak pomeni, da morajo tudi starši spoštovati svoje otroke in jim prisluhniti. Delaje z otroki vsaj približno tako, kot delate z drugimi odraslimi. Dajte jim ljubezen in še več ljubezni in potem se bodo že znali obnašati sami.« (Marinšek 1997: 106)

Fantazijsko pisanje vzgaja posameznika

Piki Nogavički s hladnega severa se pridružuje še en junak iz celinske Evrope – Ostržek ali Pinocchio s toplejšega juga, delo italijanskega pisca Carla Collodija.

Carlo Collodi (1826–1890) je italijanski pisatelj, ki je po svetu zaslovel po zaslugi lesene lutke, narejene iz pinijinega lesa, ki oživi in sliši na ime Ostržek. Kruh si je sicer služil kot novinar in publicist.

Collodi je dobro poznal otroke z njihovimi dobrimi in slabimi lastnostmi vred. In prav vse te dobre in slabe lastnosti je zbral v svojem Ostržku. Ostržek že takoj po svojem nastanku pokaže svojo slabo plat. Svojemu očetu – mojstru Pepetu pokaže jezik, brž ko ima zarezana usta, s pravkar narejenimi rokami potegne lasuljo s Pepetove glave, takoj, ko lahko teče, uide Pepetu in kmalu zatem s svojimi predrznimi dogodivščinami spravi tistega, ki mu je omogočil življenje, v zapor.

Collodi je bil doma iz toskanske pokrajine, zato ni čudno, da se v njegovem Ostržku skrivajo kreposti in napake toskanskih rokodelcev in kmetov. Ostržkovo originalno ime je Pinocchio, kar pomeni pinijino jedrce. Italijani so dajali pinijine storže pred ogenj v kaminu in čakali, da so jedrca začela skakati iz storžev, takoj ko so se segrela. Zato Pinocchio pomeni nepotrpežljivega in cepetljivega lesenega možička. Po drugi strani pa ima Ostržek tudi svojo dobro plat. Je dobrosrčen, rad pomaga, ima bujno domišljijo, saj poleg potepanja najraje sanjari o pravljični deželi igrač, kjer so ves teden samo nedelje, kjer ni nobenih učiteljev in so samo počitnice. Od začetka do konca se Ostržek nepričakovano zapleta v pasti vsakdana. Tako on kot bitja, ki jih srečuje, prihajajo iz sveta fikcije. Ta fantazijska bitja so govoreči muren, dobra vila, govoreča lisica, mačka in morska pošast, ki požre celo ladjo.

Življenje ni takšno kot misli Ostržek, ni sanjavo in ravno zato ga realnost dobi nepripravljenega in zato tudi zahaja iz skušnjave v skušnjavo, iz nesreče v nesrečo. Sicer se zna rešiti in si ob tem obljubiti, da se bo poboljšal, vendar ga življenje premetava toliko časa, dokler v njem ne zmaga dobro in iz muhaste, nepotrpežljive, lahkomiselne in vihrave lutke postane pravi človek. »Sanje so se razblinile, Ostržek pa se je prebudil in na široko odprl oči. Toda mislite si, kako se je začudil, ko se je predramil in spoznal, da ni več lesena lutka, temveč je postal pravi deček, kakor so drugi. [ … ] »In kje je nekdanji Ostržek, kam se je skril?« »Glej ga tamle!« je odvrnil Pepe in mu pokazal veliko leseno lutko, naslonjeno na stol. Glava mu je bingljala navzdol, noge je imela prekrižane in na pol upognjene, da je le bolj po naključju še stala pokonci. Ostržek se je ozrl nanjo. Ko jo je tako gledal, je menil z živim zadovoljstvom sam pri sebi: »O, kako smešen sem bil, ko sem bil lutka, in kako srečen sem zdaj, da sem postal naposled pravi deček, cel fant od fare!« (Collodi 1977: 194–196)

Čeprav v zgodbi nastopajo fantazijska bitja in so njihove dogodivščine nadnaravne, pa vseeno tu le ne gre za figure, ki so odmaknjene od realnega življenja. S temi svojimi malimi junaki skuša namreč Collodi (tako kot v svojih socialnokritičnih časnikarskih člankih) opozoriti na položaj in pomembnost malega moža. Z Ostržkom je pisatelj postavil spomenik razumnemu preprostemu Italijanu. In povedal mladim bralcem, kako je pomembno, da se zavedajo okoliščin sveta in se navzamejo moralnih vrednot ter iz življenja napravijo najboljše, kar se da.

»Menim pa, da otroci vsekakor zmorejo razumeti tako preprosto in praktično moralo, kot jo nudi Pinocchio z drastičnim potekom dogajanja. In trdno verjamem, da so otroci še danes pripravljeni sprejemati iz dejanja načine ravnanja, ki jim utegnejo koristiti za njihov vsakdanjik kot vzorci široke skale ravnanja, kajti zdijo se jim vredni posnemanja kot zgled za lastno socialno vlogo, ki jo morajo sprejeti v okolju, v katerem se izpolnjuje njihova usoda.« (Doderer 1974: 18)

Fantazijsko pisanje uči posameznika

Slednje poskuša na svoj način razložiti Rowlingov Harry Potter.

Joanna Rowling (1965) je angleška pisateljica, ki jo ves svet pozna po uspešnicah o mladem čarovniku Harryju Potterju. Z njim je milijonom bralcem po svetu pričarala svet, ki je predvsem poln fantazije, čeprav se ta še vedno tesno povezuje z realnostjo.

Harry Potter kot čarovnik pripada tudi čarovniškemu svetu šolskega internata, ki je pravzaprav različica navad in praks britanskega šolskega sistema. Svet čarovniških ljudi sestoji na podobnem ali celo istem družbenem sistemu in načinu življenja kot svet navadnih smrtnikov. Pri Harryju Potterju gre predvsem za tipično šolsko pripoved, ki je začinjena z magičnimi dodatki. Mladi čarovniki s Harryjem Potterjem na čelu so skozi šolsko leto takšni kot siceršnji otroci, razposajeni in živahni. Uganjajo vragolije, nagajajo učiteljem ali sovrstnikom, tekmujejo v športnih in ostalih obšolskih dejavnostih. Konec šolskega leta prinese razrešitev detektivskega primera, ki je bil v stopnjujočih kurba greda prisoten vse leto. Zdaj, ob koncu leta, je najlepša priložnost za rešitev primera oziroma za zmago dobre magije nad zlo.

Zgodba je sestavljena iz dveh strani. Na eni je Harry kot glavni junak tudi junak športnih tekmovanj, na drugi pa se mladi čarovnik znajde v precej težjih raziskovalnih pustolovščinah, kjer na koncu, po množici zapletov in težav, prav tako obvelja za junaka. Zapletene in zahtevne, tudi tvegane in nevarne primere (predvsem v zvezi z njegovim največjim sovražnikom Mrlakensteinom) rešuje s pomočjo svojih dveh najboljših prijateljev, Rona in Hermione, vendar je na koncu on tisti, ki mora narediti ključno za hoteno uspešno rešitev primera. Harry je seveda dober človek in zato tudi dober čarovnik. Je moralno nepokvarjen in nedolžen, zato deluje v prid dobrega. Prav zaradi svoje nedolžnosti je postavljen za nekakšnega varuha in odrešitelja človeštva, saj je v njem tista čarovna moč, ki v dobro človeštva in sveta uspešno premaguje zlo, ki ga sicer ustvarja človek sam.

Z leti se Harry zmeraj bolj zaveda pomembnosti in odgovornosti moči, ki mu je bila dana in ki se je mora ves čas učiti pravilno uporabljati. V vlogi glavnega protagonista prehodi razvojno pot. Na začetku le-te nastopa kot posebej zaznamovani otrok, ki z družbeno nedotaknjenostjo in zapriseženostjo dobremu predstavlja obrambo pred odraslim svetom. Ker je bil zaznamovan z nečim dobrim, bo slabemu in temnemu vedno rekel ne in svet branil pred le-tem. Vendar se z odraščanjem Harry ne zanaša več na nedolžnost, ampak na svojo nadnaravno moč, čarobno palico in uroke. Vse to mu je omogočilo prizadevno šolanje. V zadnjih knjigah ni več on tisti, ki na koncu razreši primer, ampak je zgolj nekakšen asistent ravnatelju Dumbledorju. Na ta način se glavni junak prelevi iz nedolžnega otroka v pogumnega moža, ki bo nazadnje le lahko kos svojemu največjemu sovražniku.

»V jedro njegovega uspeha besedilo namreč postavlja romantično prepričanje v izvorno moč inherentno dobrega in nedotakljivega otroka, ki zato lahko ne le premaguje še tako visoke ovire, ampak se človeštvu spontano postavlja v bran. Prav in edino le na osnovi temeljnih postavk ideologije nedolžnega, tj. nezaznamovanega, izpraznjenega, avtomatično vedno že izvendružbenega in zato večno čistega otroštva, je junaški deček tudi postavljen za utelešenje moralne neoporečnosti, krepostne nedotakljivosti, instiktivne pravičnosti, neizmerne dobrote in neuničljive notranje lepote.« (Burcar 2007: 93–94)

Harry Potter torej ponazarja dečka, ki ima tisto, kar si vsi, ne samo otroci, kdaj zaželimo: da bi znali čarati in spreminjati stvari. Vendar pa Harry Potter dokazuje, da dana moč čaranja ni igrača, ampak velika odgovornost. Na tebi je, da se odločaš, ali boš s svojo močjo deloval v družbeno korist ali pogubo. Harry se odloči za delovanje v družbeno korist.

Sklep

Hipoteza je bila, da je fantazija del realnosti. To sva potrjevali skozi kratek pregled izbranih mladinskih fantazijskih del, katerih vsebina sloni na realnih komponentah, kot sta družba in posameznik. V vsakem delu sva se osredotočili na nekaj vidnejših ali manj vidnejših stvari, ki se nanašajo na družbo ali posameznika in s tem skušali potrditi, da fantazijsko pisanje res izhaja iz družbene stvarnosti.

Lewis Carroll je že ob koncu 19. stoletja s svojo Alice v čudežni deželi poskusil spremeniti takratno uveljavljeno prakso. Prakso, ki je temeljila na tem, da v vlogi glavnega protagonista mladinske zgodbe dekliška junakinja ne more nadomestiti junaka nasprotnega spola. Da ni dovolj pogumna in močna kot moški pregovorno so. Alice s svojimi dogodivščinami v nenavadni deželi dokaže, da se lahko kot predstavnica ženskega spola z bistroumnostjo, živahnostjo, radovednostjo, pogumom in odločnostjo enakovredno kosa z fantovskimi protagonisti.

Astrid Lindgren je v svet poslala Piko Nogavičko, močno in bogato devetletno deklico. Pika predstavlja pozitivne vrednote družbe, kot so poštenje, skromnost in dobrosrčnost in je antipod domišljavosti, ošabnosti, skopuštvu in nasilnosti. Pika se pokaže kot velika zagovornica otrok in njihovih pravic, češ da otroci ne bi smeli biti obravnavani manjvredno v primerjavi z odraslimi.

Carlo Collodi je ustvaril Ostržka, leseno lutko, lahkomiselnega in nepotrpežljivega duha, ki pa v sebi, kot se nazadnje izkaže, skriva tudi dobre lastnosti. V svoji ljubezni do potepanja in bujne domišljije brede iz nesreče v nesrečo, dokler ga vedno nove nezgode zares ne streznijo in takrat postane iz predrzne lutke odgovoren deček. Kot nagrado za svojo človečnost se je tudi zares počlovečil. In tako mnogim otrokom prikazal, na kakšen način se morajo v družbi obnašati in delovati, da jih življenje ne bo teplo, ampak jim bo vsaj večinoma naklonjeno. To je tudi Collodijev glavni moralni nauk.

Joanna Rowling je s serijo knjig o mladem čarovniku Harryju Potterju pokazala na sprva nedolžnega dečka, ki mu je dana velika nadnaravna moč. Vrednosti le-te se mora najprej zavedati, se je naučiti pravilno uporabljati in jo ovrednotiti. Zato potrebuje nekaj časa in izkušenj, a vendar se že zgodaj zaveda svoje odgovornosti, ki jo ima s posedovanjem čarobne moči. In kot dober človek le-to tudi uporabi v dobro sveta in človeštva. Harry otrokom sporoča, da ni lahko biti odgovoren, vendar moraš biti. Zaradi sebe in zaradi drugih.

Iz danih primerov torej sklepava, da fantazijsko pisanje ni način pobega pred realnostjo, temveč njen sestavni del. Fantazija in realnost sta nedvomno v določenem odnosu, saj fantazija realnost opominja na njene slabosti in danosti, ki jih ima človek posamezno in v družbi. In prav zato je fantazija del realnosti.

Viri in literatura

Lilijana Burcar: Novi val nedolžnosti v otroški literaturi: Kaj sporočata Harry Potter in Lyra Srebrousta. Ljubljana: Založba Sophia, 2007.

Lilijana Burcar: Fantazijska mladinska književnost na prehodu v 21. stoletje: primer britanskega prostora. Primerjalna književnost 30/2 (2007). 1–17.

Lewis Carroll: Aličine dogodivščine v čudežni deželi in v ogledalu. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1990.

Carlo Collodi: Ostržek. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1977.

Klaus Doderer: Klasične otroške in mladinske knjige. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1974.

Darko Dolinar idr.: Literatura. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1987.

Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Mihelač in Nešović, 1995.

Marjana Kobe: Pogledi na mladinsko književnost. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1987.

Astrid Lindgren: Pika Nogavička. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1977.

Marjan Marinšek: Astrid Lindgren. Velenje: Karantanija, 1997.