Ko zori človek
| Ko zori človek: Izpoved nekega življenja | |
|---|---|
| Avtor | Janez Švajncer |
| Država | Slovenija |
| Jezik | slovenščina |
| Založnik | redna knjiga Prešernove družbe v Ljubljani |
| Datum izida | 1974 |
| Subjekt | slovenska književnost |
| Žanr | roman |
| Vrsta medija | tisk |
| Št. strani | 229, 30 poglavij |
| Klasifikacija | |
| COBISS ID | 762142 |
| UDK | 821.163.6-32 |
Roman slovenskega pisatelja Janeza Švajncerja Ko zori človek: Izpoved nekega življenja (1979) govori o mlademu moškemu, ki se oddalji od svojih vrstnikov in postane mož in oče.
Zgodba
[uredi]Zgodba se dogaja v neznanem mestu. Glavni junak, čigar imena in starosti ne izvemo, si je, skupaj s svojo nosečo ženo Marjeto, uredil stanovanje, ki ni v najboljšem stanju, saj nimata veliko denarja. Opiše, kako se je, preden se je poročil, veliko igral s svojimi vrstniki v parku. Tudi v nadaljevanju romana, posebej v trenutkih, ko mu je težko, se večkrat ozre nazaj na brezskrbne dni s prijatelji. Po začetni zaljubljenosti je njun zakon poln prepirov in slabe volje, posebej z njegove strani. Ne počuti se dovolj zrelega za očeta, grdo se obnaša do svoje žene in sram ga je, da je noseča, zato se z njo noče pojavljati v javnosti. Hoče biti gospodar v hiši, zato vsa gospodinjska dela prepušča Marjeti. Pride celo do fizičnega nasilja, vendar to ga strezni. Njegova splošna drža je molk in prizadevanje, da ostane ravnodušen in neprizadet. V delavnici, kjer dopoldne skromno služi, mu sporočijo, da je Marjeta pri svoji materi povila hči. Z obiskom odlaša, saj se s taščo nikoli nista razumela. Marjeto opiše kot čudovito, hči Marjetka pa mu ni všeč in ne zna se ji približati. Sedem dni ga ni na obisk k Marjeti, potem pa se odločijo, da obe prideta domov. V zgodbo je močno vpletena tudi njuna soseda, o kateri vemo to, da je 5 let starejša od glavnega junaka, da k njej velikokrat prihajajo moški in, da o vseh ljudeh vse ve. Tako je tudi ona tista, od katere izve, da je Marjeta padla na cesti. Ustraši se zanjo, a je preveč domišljav, da bi jo vprašal, kaj se je v resnici zgodilo. Ko zvečer zbere pogum, se celo noč pogovarjata. Zave se, da je Marjeta bolj zrela od njega in počasi začne odkrivati njen notranji svet. Glede padca Marjeta pove le, da ji je postalo slabo. To ga zelo preganja, skrbi ga zanjo, vendar ona ga prosi, da je ne sili k zdravniku. Klub vsemu se njegov odnos do žene ne spremeni bistveno. Še vedno jo ponižuje, ker le on služi denar, pogovarjata se le o nujnih stvareh. Spodbudi ga tudi mojster iz delavnice, ki pravi, da mora imeti moški besedo v hiši. Še dvakrat se zgodi, da Marjeta iz neznanih razlogov pade po tleh. Izve, da je Marjeta v bolnici, Marjetko pa je prevzela tašča. Soseda se ponudi, da mu bo kuhala kosila in večerje. Marjeto kmalu jo spustijo domov. Tašča mu očita, ker ni niti enkrat prišel pogledat otroka. Marjeta dolge ure prespi, zato pri gospodinjstvu pomaga soseda. Svojo bolezen zanika, vendar kmalu jo spet najde na tleh, tokrat vso potolčeno, zato pokliče rešilca. Ženina bolezen ga zelo prizadene, zato odide v park, da bi si zbistril misli. Ne gre mu iz glave lastno očitanje, da ni naredil dovolj za Marjeto, ni je jemal kot ženo in ni je spoštoval. V teh trenutkih se čuti zelo povezanega z njo. "Na ustnice so mi vrele šepetajoče besede, polne obljub, kakor da sem se v tej noči prerodil in postal iz fanta mož." (Švajncer 1979: 83.) Hoče jo obiskati v bolnici, vendar mu osebje o njenem stanju nič ne pove. Ko končno pride do žene, ga ima molk spet v oblasti. Marjeta govori nesmisle in zave se, da z njeno glavo ni vse v redu. Iz bolnice pride sel s pismom, da bo Marjeta poslana na tvegano operacijo, saj ima v glavi tumor. Zgodi se čudež, Marjeta preživi operacijo. V času ženine odsotnosti glavni junak zapije celo plačo in se zave, da rad vidi sosedo. Za svoja dejanja in misli se globoko sramuje in se poskuša obvladati. Pretrese ga pogled na Marjeto s povito glavo. Ne more govoriti, le z očmi lahko nakazuje, da sočloveka sliši, kar ji govori. Karli, stari prijatelj, ga prisili, da bo njegova priča. Poroka se sprevrže v pretep za katerega po krivem obsodijo njega. Sodnik za prekrške mu zaračuna za celo njegovo plačo. Večkrat pride v stik s sosedo, ki se mu očitno nastavlja. Všeč mu je, vendar se poskuša premagovati. Mlad je in poln energije. Preda se ji, ko ga opije s konjakom. Marjeta pride domov. Sam sebi se gnusi, ker jo je prevaral. To sluti tudi tašča in ga zaslišuje, vendar on vse zanika. Marjeta je bleda, še vedno ne govori. Zave se, da je njegova žena v veliki nevarnosti in spet si za nazaj očita svoje obnašanje. Boli ga, ko jo vidi v takem stanju. V enem mesecu napreduje do te mere, da se nekajkrat na dan malo sprehodi po stanovanju. Tašča še vedno skrbi za Marjetko, noče, da bi videla svojo mati v takšnem stanju. Nekega dne po službi vstopi v stanovanje in vidi taščo ob Marjetini postelji. Skupaj pijeta vino. Razveseli se, da je boljša, zato odhiti po Marjetko. Ko vstopita, Marjeta zatuli, zato jo odneseta v sosednjo sobo. A kmalu se iz nje zasliši pretrgan krik Marjetkinega imena. Neseta ji jo v naročje, a ona pade vznak in izdihne. Ob krsti se glavni junak iskreno razjoka, izlije vsa čustva, ki jih je, preveč nadut da bi jih pokazal, ves čas skrival v sebi. Marjetka ob grobu pretresljivo zajoka za mamo. Dela nadure in veliko hodi k Marjetki, da se z njo igra. Soseda se mu izpove, da je res imela veliko moških, ampak zato, ker si je vedno želela moža. Na smrtni postelji je Marjeti obljubila, da bo skrbela za Marjetko, saj je tašča že precej v letih. Hudo ji je, ker sta prevarala Marjeto, ki jo je imela iskreno rada. Želi si, da se poročita. Tudi tašča je za to, vendar odločitev ostaja v njegovih rokah.
Kritika in literarna zgodovina
[uredi]"Zanimiva je pripoved Janeza Švajncerja v povesti Ko zori človek, kjer je najti čist jezik, privlačno besedo in jasno zgodbo." (Z. Kodrič)
"Banalna zgodba, da bi ji težko našli par v sočasni prozni ustvarjalnosti pri nas. Literatura se v Švajncerjevi prozi Ko zori človek umika didaktiki in prikritemu moraliziranju, tako da postopek pisanja, stil, literarnost literature zahtevnejšega bralca odbija. Ko zori človek je tipičen primer obrtne literature, v kateri je postopek pisanja ali obvladovanje pisanja podrejen zgodbni shemi z vnaprej znanim tokom od začetnih idiličnih stanj, vmesnih »življenjskih pretresov«, do končnih razrešitev zrelega človeka." (M.Z.)
"Ko zori človek [...] nam je povzročala zadrego najbolj zaradi svoje nerazvidne in nerazvite, skratka, skromne pismenosti. Njena zgodba [...] nam je ostala do kraja zagonetna. Mladi junak [...] pripoveduje to zgodbo, tudi samo nedozorelo.: kakor da bi se "življenje" ne moglo in ne znalo izpovedati." (Andrej Inkret)