Karel Destovnik - Kajuh

Iz Wikiverza

Analiza članka[uredi]

Članek Kronika - Zapisek o Kajuhu najdemo v reviji Naša sodobnost, letnik 1954. Avtor članka je F.P. Članek govori o času, ko je pesnik hodil v šolo, pa do konca slovenskega ekspresionizma. Opisuje tedanje razmere v državi ter umetnost.

Ko je Kajuh hodil na gimnazijo v Celju, je bila nad vso Jugoslavijo, pa tudi nad njegovim političnim in kulturnim življenjem težka napetost. Ta napetost se je vedno bolj poglabljala in večala. Slovenski politiki niso mogli ustvariti nove države, z narodnosnimi in socialnimi vprašanji so se ukvarjale stranke . Gospodarska kriza je rušila gospodarske stebre v državi.jjej Težko je bilo iz zaostale kmečke dežele ustvariti moderno buržoazno-agrarno državo. Aleksander Karadjordjević je vodil Jugoslavijo v fašistični objem. Slovenija je le Dravska banovina in ima v politični igri klavrno vlogo. Slovenski kulturniki so tiho, le Srečko Kosovel je napisal pesem o smrti Evrope ter tako postavil spomenik tej razbiti in raztrgani dobi. Seveda je tudi slovenski ekspresionizem dal nekaj zanimivih osebnosti. Trideseta leta so v znamenju socialne literature(Seliškar, Klopčič, Kranjec, ...) Komunistična partija je pridobivala vse več pristašev in postajala je politično-moralna sila tedanjega časa. Vse to vpliva na Karla Destovnika, ki napiše obtožbo Ivanu Cankarju. Pravi, da smo narod hlapcev in da ni pravice pod našim nebom. To je bil čas, ko je Kajuh začel živeti in pisati. Na celjski gimnaziji se vse bolj uveljavljajo levičarske politične težnje. Kajuh je bil ena najbolj opaznih oseb v skupini komunistov na celjski gimnaziji. Bil je tudi vodja literarnega krožka. Pisal je za mladinski list Slovenska mladina. V njem je objavljal pesmi pod raznimi psevdonimi. Mladi Kajuh je duša gledaliških iger, bralnih večerov, proslav in športnih prireditev... Vsemu kar dela daje jasen in spoznaven napreden politični izraz. Leta 1940 je Kajuh izključen iz celjske gimnazije zaradi širjenja komunističnih idej. Njegovi pesniški poskusi se pričnejo vzpenjati v tragičen krik. Njegove pesmi so polne zanesenosti, v njih zna biti mlad . To so iskrene umetniške izpovedi mladega, talentiranega pesnika, ki ga je nacionalna vsoda pripelijala v revolucionarni tabor, ki se mu z vsem svojim bistvom razdaja. Na njegovo poezijo vplivajo naše narodne pesmi, pa tudi Murn, Zupančič, Kosovel, Jarc,... Pesem z naslovom Moj ded štejejo za najboljšo. Trideset let je v tovarni umiral in delal za druge. Nikdar se ni smejal, le včasih ob vinu mu je v žilah vzkipelo. Takrat je pozabil na skrbi in si je ogrejel kri, ki je še ni prelil. Kajuhova dela sodijo v sam vrh slovenske poezije ob prelomu dveh dob. Njegov umetniški izraz in skladna oblika sta se zlila v zdravo in borbeno idejo. Topla in iskrena izpoved mladega pesnika, ki tudi v trenutku, ko se osebna usoda tesno prepleta z zgodovino, ne skrije in ne zataji svoje človečnosti.

Literatura[uredi]

Naša sodobnost, 1954, letnik 2, številka 1-2

www.dlib.si