Julija A. Sozina: Avtor in glavna literarna oseba v slovenskem avtobiografskem romanu sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja

O avtorici članka

Julija Anatol'evna Sozina (7. 5. 1973) je ruska slovenistka, literarna zgodovinarka in prevajalka. Od leta 1980 do 1990 je obiskovala Šolo št. 273 v Moskvi. Zadnja razreda sta bila licejska s poudarkom na teoriji in zgodovini književnosti. Od 1990 do 2000 je bila vpisana na moskovsko državno univerzo M. V. Lomonsova (Mihail Vasiljevič), kjer je leta 1995 pod vodstvom Natalije Viktorovne Maslennikove diplomirala iz slovanske filologije. Leta 2000 pa je pod mentorstvom Jelene Zaharovne Cibenko zagovarjala doktorsko disertacijo Filozofija umetnega lika v slovenskem romanu 1970-ih let (Drago Jančar, Rudi Šeligo, Marjan Rožanc). Je profesorica slovenščine in slovanskih književnosti. Od 2001 deluje kot znanstvena raziskovalka na Inštitutu za slavistiko Ruske Akademije znanosti na Oddelku zgodovine slovanskih književnosti. Objavlja v Slavistični reviji in tudi ruskih revijah.

Uvod

V članku avtorica na začetku opiše odnos avtorja do glavne literarne osebe v avtobiografskem romanu sedemdesetih in osemdesetih let. Kakšen je njun odnos, kako ga primerjati, kako se avtor in njegov lik prepletata, kdaj se združita, oddaljita, iz kje avtor izbira svoje literarne like, na podlagi česa jih upodobi itd. Predstavi nam »sfero« avtorskega vpliva na glavno literarno osebo. Kasneje avtorica predstavi svoj predmet obravnave: Zupanov Menuet za kitaro, Levitan in Komedija človeškega tkiva, ki so so v slovenski literarni vedi dobili oznako avtobiografska triologija, saj se v njih odražajo posamezna obdobja pisateljevega življenja. Vse tri romane sva vrednotili na isti hipotezi. Prvi roman je, najbolj znan med vsemi tremi, Menuet za kitaro.

1. hipoteza: Avtor je glavna literarna oseba v romanu

Kaj je avtobiografski roman

Avtobiografski roman je popis lastnega življenja v knjigi. Avtor s pomočjo glavne literarne osebe rešuje glavna moralna, zgodovinska in filozofska vprašanja. Oba v skoraj enaki meri izražata svoje razmerje do tiste resničnosti v kateri je pisatelj moral delati, vendar pa se izmišljeni »jaz« in avtorski »jaz« nikoli ne združita, se le približujeta eden drugemu, vendar ne postaneta celota.

Življenje Vitomila Zupana

Ker je Menuet za kitaro avtobiografski roman, moramo poznati osnovo za temeljitejšo obravnavo tega dela. Vitomil Zupan je bil pisatelj, pesnik, dramatik, esejist, pisal pa je tudi scenarije. Gimnazijo je končal v Ljubljani. Po maturi se je vpisal na tehnično fakulteto, vendar pa je študij gradbeništva zaključil precej let kasneje. Pred 2. svetovno vojno je živel razgibano življenje v domovini, pustolovski duh pa ga je odnesel tudi v širni svet. Na začetku 2. svetovne vojne se je pridružil OF, italijanski okupator pa ga je leta 1942 interniral v taborišče Gonars. Po letu 1943 so ga izpustili in odšel je v partizane. Napisal je več skečev, leta 1945 je izšla psihološka novela s partizansko tematiko Andante patetico, ki je bila označena kot dekadenčna. V tem delu je namreč pripovedoval tudi o žalosti in obupu zaradi nasilnih smrti, kar pa ni bilo všeč takratnim revolucionarnim voditeljem. Leta 1948 ga je tedanja komunistična oblast zaprla in obsodila na 18 let zapora. Obtožnica je bila zelo ostra: bremenila ga je nemorale, poskusa posilstva, poskusa umora, sovražne propragande, vohunstva in izdaje domovine. V zaporu je napisal veliko pesmi, ki jih je na skrivaj spravil iz zapora in so izšle skoraj dvajset let po njegovi smrti v zbirki Pesmi iz zapora. Zbolel je tudi za jetiko in bil po posredovanju od zunaj kot prvi jetnik operiran na pljučih. Ta čas svojega življenja je opisal v romanu Levitan. O svojem življenje je pisal tudi v romanu Komedija človeškega tkiva. Po sedmih letih je bil izpuščen in je po vrnitvi najprej doštudiral, nato pa je vseskozi deloval kot samostojni pisatelj, nekaj časa pa je svoja dela objavljal pod psevdonimom Langus. Leta 1947 je dobil Prešernovo nagrado za dramo Rojstvo v nevihti, Župančičevo nagrado za roman Potovanje na konec pomladi leta 1973 in 1982 za roman Levitan. Leta 1984 je prejel Prešernovo nagrado za literarno delo. Njegovo življenje sta precej zaznamovala tudi nehotni umor in samomor. Ko je bil star 18 let, je nehote ustrelil svojega prijatelja. Njegova smrt ni bila čisto jasna, verjetno pa sta se z Zupanom igrala z orožjem, ki se je nehote sprožilo. Spomladi 1945 pa je namenoma izzival partizanko Alenko, ki je bila vanj zaljubljena, češ da se bo po vrnitvi v Ljubljano poročil z dekletom, ki ji je obljubil poroko pred odhodom v vojsko. Alenka je želela njegov revolver, da bi se ustrelila, a ga ji ni dal, zato ga je vzela enemu od partizanov, šla k cerkvi in se ubila. O njegovem življenju precej povedo tudi prigode in zanimivosti, ki se lahko delno kažejo tudi v junakih njegovih del. Pesmi je začel pisati zgodaj, pisal jih je celo v samicah in bunkerjih, na pamet je znal na stotine verzov, ki jih je lahko pozneje, ko je dobil kak papir, zapisal. Zupan je bil s pisanjem obseden. Pisanje sta mu predstavljala obup in up. Pet ali šest let ni imel dovoljenja za svinčnik in papir, tako da je nastala cela knjižica del ilegalno, iz zapora pa so jo pretihotapili. Nekaj besedil je pisal tudi na toaletni papir. Doma v Murglah je imel 14 zvezkov, vsak je bil lično grafično opremljen, rad je uporabljal latinske naslove, nekaj besedil pa je imel napisanih celo v bohoričici. Za pisateljem je po smrti ostalo šestnajst škatel arhivskega gradiva s 109 enotami. Poleg leposlovne zapuščine je ohranjene tudi veliko osebne dokumentacije (razglednice, pisma, fotografije). Leposlovna zapuščina obsega zapise vseh vrst: blokce, notese, koledarje, skice, prevode, ocene, filmske scenarije, radijske in televizijske igre, prozna, lirska in dramska besedila. Zupanova dela so bila različna, večinoma pa so kmalu po izidu sprožila buren odziv javnosti. Tudi zato so nekatera njegova dela izhajala z velikim časovnim zamikom (tudi po več desetletij); drame so uprizarjali tudi po 40 letih. Vitomil Zupan je eden najbolj vsestranskih, plodovitih in odmevnih sodobnih slovenskih književnikov. Umrl je v Ljubljani, kjer je tudi pokopan.

Kratka obnova Menueta za kitaro

V romanu se prepletata dve zgodbi – prva prikazuje dogajanje v času druge svetovne vojne (med 1943 in 1945), druga pa govori o turističnem potovanju po Španiji leta 1973.

Vojna je prikazana skozi oči nekdanjega partizana Berka z opisi najrazličnejših dogodkov in ista vojna gledana skozi prizmo nemškega oficirja. Svet pisatelj prikazuje tak kakršen je: grob, surov in krvav. Prikazuje, kako je človek neznaten in beden. Zupanova pripoved se ves čas dogaja na robu med biti in ne biti. Prikazuje človeka, ki je vržen v blodnjak sveta, v kri, na nož vojske, ker si mora sam reševati kožo, kakor ve in zna. Berk si jo je uspel rešiti. Drugi najpomembnejši del dogajanja v romanu je potovanje po Španiji. Borec Berk – avtor se neposredno po bitki zelo intenzivno spominja svojih potovanj. S svojim popotniškim načinom življenja se loči od večine, ki se je sidrala v določen kraj, v vsakdanja ista opravila. To ni samo roman o osvobodilnem boju, ampak je to tudi roman o kritični vesti človeka v tem boju, napisan s stališč današnjega časa. Zupan v tem romanu odkriva vrsto motivov in epizod, kakršnih v dosedanji prozi na temo NOB še nismo srečali. Menuet za kitaro je nastal po vojni, in sicer kar 30 let pozneje.

Dokazovanje hipoteze

Če Berkovemu življenju potegnemo vzporednice z Zupanovim, lahko povežemo točke iz posameznih izsekov življenja – prav tako Berk, kot Zupan sta se borila v 2. svetovni vojni. Spomine Zupan v knjigi prikaže skozi Berkove oči (zelo realistično opisuje svet, ki je poln gnusa, neobzirnosti in razčlovečen). Avtor, da bi na nek način prikril avtobiografskost prvoosebne pripovedi, se skrije za »prepisovalca« zapisov domnevnega neznanca, vendar Berka lahko kljub uvodnim namigom smatramo za Zupana. Opise vojnih dogodkov spremljajo številni komentarji in premisleki o naravi vojne. Berkova refleksija na vojno je ponovna misel na to morijo, vendar po vseh preživelih in razmišljujočih letih Zaradi svojih liberalističnih idej sta izolirana od družbe, obsojena na položaj sumljivosti. Ne verjame v noben ideološki program, ne strinja se z idejami komunistov, čeprav se bori skupaj z njimi. Odreka se fiziološkim potrebam na račun potreb po samoaktualizaciji. Zanj je ljubezen do znanja enako pomembna kot življenje samo. To dokaže tudi v drugi sižejski liniji Menueta, ko se v Barceloni seznani z nacističnim oficirjem Josephom Bitterjem in preučuje njegovo čustva, v katerih najde podobnost s svojimi o razmišljanju o vojni, ki še zdaleč ni le del preteklosti, temveč je močno zakoreninjena v duši še 30 let po tem. »Jaz pa sem zajahal vojnega tigra in zdaj ne morem več razjahati,« (Vitomil Zupan: Menuet za kitaro. str. 409). Nekateri slovenski kritiki opozarjajo, da je Zupan svoj lik, ko je ustvaril tipičnega slovenskega izobraženca, preveč približal k sebi in iz njega nehote ustvaril pisatelja (Kermauner 1982. 285–95). Avtorica članka pravi, da se ustvarja vtis o funkciji glavnega lika, ki naj bi bila opazovanje, zapisovanje dogodkov ter analiza. Takšen umetniški način avtorju omogoča vstop v notranjost pripovednega sveta in življenje upovednih oseb.

2. hipoteza: avtor in glavna literarna oseba skozi roman menjavata različne pozicije

Avtorica v članku razmerje med avtorjem in glavno literarno osebo opiše s »sfero«, oblo, ki je kot pojem abstraktnega. To sfero razdeli na dve polobli, na kateri točka na severu predstavlja individualno oz. konkretno (osebno, zasebno, posamezno), točka na jugu pa splošno značilno (tipično, objektivno, nacionalno, javno, skupinsko). Literarni lik skozi roman potuje po »sferi« in v nekem trenutku zgodbe se bliža tečaju individualno-konkretnega, kjer glavna oseba postaja najbolj podobna avtorju, saj prevzame njegove biografske lastnosti. Tem bolj se oddaljuje od omenjenega in bliža k drugemu tečaju, tem manj teh lastnosti ima. Ko se glavna oseba bliža tečaju značilnega, prevzema lastnosti tipičnega predstavnika svojega časa. V knjigi Menuet za kitaro (Na petindvajset strelov) avtor zapisuje, fiksira in analizira dogodke, kar mu omogoča vstop v pripovedni svet in gleda na stvari subjektivno, po drugi strani pa ponuja bolj objektivno, zanesljivo predstavo o dogodkih, dejanjih in notranjem življenju upovednih oseb. Zupan je v svoji želji Berka ustvaril kot lik tipičnega izobraženca tistega časa in ga preveč približal k sebi, ter tako iz protagonista nehote ustvaril pisatelja. Tu se avtor preveč približa junaku oz. junak približa tečaju individualno-konkretnega. Zupan se skozi zgodbo oddaljuje od umetniške upodobitve glavne osebe, spet drugič pa dobi značilnosti tipičnega predstavnika svojega časa. V Menuetu tega izobraženega predstavnika ponazarja Zupan.

Viri in literatura

• Helga Glušič: Pogled na roman Vitomila Zupana Menuet za kitaro. Maturitetna romana 2005. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2004. 7–33.
• Venesa Matejc: Eksistencializem v romanopisju Vitomila Zupana. Primerjalna književnost 1/ 2 (1978). 53–74.
• Julija A. Sozina: Avtor in glavna literarna oseba v slovenskem avtobiografskem romanu sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja. SR 50/2 (2002). 199–204.
• Julija Sozina. Wikipedija: Prosta enciklopedija.