France Bernik: Gregorčičeva poezija danes, Joža Mahnič: Gregorčičevo ustvarjanje, njega odmevi in obravnave

Uvod

Odločile smo se za predstavitev dveh člankov o Simonu Gregorčiču. Avtor prvega članka z naslovom Gregorčičeva poezija danes je France Bernik, drugi članek, katerega avtor je Joža Mahnič, pa nosi naslov Gregorčičevo ustvarjanje, njega odmevi in obravnave. Za ta dva članka smo se odločile, ker nas je zanimalo, od česa je odvisen upad Gregorčičeve ustvarjalne moči.

Terminologija

Romantični realizem: v letih 1848—1881 realizem še ni izoblikovan, prepojen je z romantičnimi sestavinami. Realizem se kaže samo v zaznavanju socialnih, političnih in gospodarskih problemov. Najpomembnejše lirske zvrsti tega obdobja so domoljubna, ljubezenska in refleksivna pesem. Glavna predstavnika sta Simon Jenko in Simon Gregorčič.

Predstavitev avtorjev člankov

France Bernik je literarni zgodovinar. Rodil se je leta 1927 v Ljubljani. Je član mnogih literarnih revij in ustanov ter prejemnik velikega števila nagrad in priznanj. V svojih razpravah je obravnaval Jenka, Cankarja, Levstika, Gregorčiča in druge. Pri interpretaciji pozornost posveča zlasti verzu, ritmu, obliki poezije ter kompozicij, pripovedni tehniki in upodabljanju literarnih oseb v prozi.

Joža Mahnič je bil literarni zgodovinar in univerzitetni ter srednješolski profesor. Rodil se je leta 1918 v Bohinjski Bistrici, umrl pa leta 2009. Nekaj časa je bil ravnatelj Slovanske knjižnice ter predsednik Slovenske matice. Ukvarjal se je zlasti z Župančičem in obdobjem moderne. Napisal je spremne besede Župančičevim, Kettejevim, Kosovelovim ter mnogim drugim delom.

Predstavitev pesnika

Simon Gregorčič se je rodil leta 1844 na Vrsnem, dočakal pa je 62 let. Po gimnaziji je želel študirati klasično filologijo, ker pa mu finančno stanje tega ni dopuščalo, je, sicer nerad, stopil v duhovniško semenišče v Gorici in kasneje postal duhovnik. Bil je dejaven tudi na kulturnem področju, saj je že v prvem letu službovanja ustanovil čitalnico v Kobaridu. Poleg tega je vodil društveni pevski zbor, prirejal ljudske igre in kulturno sodeloval s šolo. Kasneje se je zaradi službenih obveznosti preselil na Vipavsko in na koncu v Gorico. Bil je miren, prijazen, toda nagnjen k melanholiji. Imel je kar nekaj težav z zdravjem, na primer probleme s srcem, pestila ga je slabovidnost, dolgo časa je bolehal za pljučnico, nazadnje pa ga je zadela še možganska kap.

Kratka predstavitev obeh člankov

Bernik najprej pove, kako so Gregorčičevo pesništvo sprejeli v drugi polovici 19. stoletja, nato v obdobju po drugi svetovni vojni in še v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja. Zatem predstavi teme, ki so aktualne še danes, čeprav na drugačen način kot v pesnikovem času. Joža Mahnič začne s pesnikovo kratko biografijo, nato natančno predstavi njegova dela in teme, ki se v njih pojavljajo. Pove, za katere pesmi je bilo največje zanimanje in zakaj je bilo tako. Poleg tega navede pomembnejše umetnike, na katere je vplival Gregorčič in v kronološkem zaporedju predstavi pomembnejše članke, eseje in razprave o njem.

Problem in hipoteza

Kot problem smo opredelile upadanje Gregorčičeve pesniške moči. Bernik v svojem članku trdi, da je za pesnikov upad ustvarjalne moči kriva predvsem kritika Antona Mahniča, Joža Mahnič pa je mnenja, da so na Gregorčičevo pesniško ustvarjanje bolj usodno vplivale družinske, socialne in zdravstvene razmere.

Analiza obeh člankov na podlagi hipoteze

Iz zgodovine nam je znano, da se je politična srenja v drugi polovici devetnajstega stoletja delila na konzervativno in na liberalno usmerjene politike. Kasneje so se celo liberalci razcepili na radikalne in konzervativne, oblasti bolj prilagodljive svobodomislece. Gregorčič se je pridružil radikalnim svobodomislecem. Prav tako so se delili tudi zagovorniki in kritiki Gregorčičeve poezije. Bernik pravi, da so bili kritiki zlasti konzervativni katoliki, zagovorniki pa liberalno usmerjeni izobraženci.

Prva zbirka Poezije vsebuje domovinske (Soči, V pepelnični noči) in osebnoizpovedne (Ujetega ptiča tožba, Človeka nikar) pesmi, nekaj pa je tudi priložnostnih (Grobni spomenik prijatelju (Iv. N. Strésu)) in pripovednih (Jeftejeva prisega). V tej zbirki pesnik uporablja veliko slogovnih sredstev, najznačilnejše so prispodoba, zvočno slikanje in poleg zunanjih rim tudi notranje. Bernik predstavi Levčevo kritiko prve zbirke Gregorčičevih Poezij iz leta 1882. Fran Levec je zbirko ocenil odobravajoče in zelo pozitivno, imenoval jo je celo »zlata knjiga.« Posebej je omenil distanco pesnikovega doživljanja sveta, vendar kot negativno lastnost Gregorčičeve osebnosti. Izrazil je željo, da bi se pesnik preusmeril v epiko, saj je bil v realizmu bolj kot izpoveden zaželen pripoveden način pisanja.

Bernik pravi, da je bolj kot Levčeva kritika v javnosti odmevala kritika Antona Mahniča, objavljena v Dodatku k Dvanajstim večerom v časopisu Slovenec konec leta 1884. »Posegla je globoko v intelektualno dogajanje časa, neprizanesljivo, naravnost usodno pa v življenje goriškega pesnika.« (France Bernik 2006: 296). Mahnič je pesniku očital pesimizem (Človeka nikar!, Ujetega ptiča tožba, V celici, O nevihti), panteizem (Človeka nikar!) in svetobolje (Človeka nikar!, V celici, Ujetega ptiča tožba), vse to pa naj bi bilo nekrščansko in krivoversko.

Ujetega ptiča tožba
Oj, zêmlja širna, zêmlja lépa,
Ti vsa si bila moja last;
Zdaj ózka kletka me zaklépa,
Ko vjél sem se v nesréčno past.

Mrjè mi v ječi srce vbogo,
Brezcvétna gine mi mladóst,...
Pač mnogo vzéli ste mi, mnogo,
Ko zláto vzéli ste prostóst.

Človeka nikar!
Za novo stvar moj prah porabiš -
za kako? Jaz ne vem.
ti sam si gospodar!
A eno te prositi smem:
iz praha vzgoji ti cvetico,
podari logu pevko -- ptico,
katerokoli vstvari stvar;
kedor bi pa ko jaz na sveti
imel čutiti in trpeti,
med dvomi, zmotami viseti -

Kot izvemo iz Bernikovega članka, je Anton Mahnič Gregorčiču na podlagi te pesmi očital svetobolje, saj se je po njegovem mnenju pesnik sam zaprl v »ozko kletko« in za svojo odločitev ne more kriviti drugih. V resnici se je Mahnič glede slednjega motil, saj se za poklic ni odločil sam, temveč se je zanj kljub lastnemu nasprotovanju odločil na materino željo. Sam si je želel študirati klasično filologijo. Iz Dolenčeve monografije Simon Gregorčič izvemo, da je v družini primanjkovalo denarja, ki bi mu omogočil študij po lastni izbiri, zato je bil primoran študirati bogoslovje, saj je samo s tem študijem lahko pridobil štipendijo.

Anton Mahnič pravi, da pesem Človeka nikar! ni v celoti sporna, saj večinoma ustreza krščanskim nazorom. Problematično je vprašanje proti koncu pesmi, ko se lirski subjekt sprašuje, kaj bo Bog naredil z njegovimi posmrtnimi ostanki. Predlaga mu, naj iz njih namesto človeka raje ustvari rastlino ali žival, kar pa ne ustreza krščanskim načelom.

Z Mahničevo kritiko se je strinjala velika večina duhovščine, ki je to izražala v verskih listih, na Gregorčičevi strani pa so bili vsi pomembni slovenski pesniki in pisatelji, kar nekaj visokih cerkvenih dostojanstvenikov in tudi večina izobražencev. Slednjim je bila zelo všeč domovinska tematika, saj Slovenci takrat nismo imeli lastne države in smo se zavzemali zanjo. Prav ta tematika pa je motila Mahniča, saj na primer v pesmi Soči pesnik izraža sovražen odnos do tujcev: »srdita čez branove stopi ter tujce zemlje lačne vtopi na dno razpenjenih valov!« (Simon Gregorčič 1980: 147). Domnevamo, da je bilo to za Mahniča sporno, ker je za duhovnike veljalo, da spoštujejo vse ljudi in ne delajo razlik med njimi. Kljub temu naj povemo, da je Mahnič pesem Soči pohvalil glede kompozicije in rime. Pesnik se z isto tematiko ukvarja še v pesmih Naš narodni dom in Naš čolnič otmimo!, v katerih pa ne zasledimo eksplicitno izraženega sovražnega odnosa, Mahničeva interpretacija je samo ena izmed mnogih.

Gregorčič je v odgovor na Mahničevo kritiko napisal pesem Dr. Juniju, v kateri se je duhovito poigral s kritikovim imenom.

Dr. Juniju
Mahnito mahaš name mah na mah,
Gledalcem krog na lici berem strah,
A mene tvojih ni udarcev strah nič; –
le mahaj, s tem pač sebe pahneš v prah,
a mene, brate, ne podereš v prah nič;
po padcu ti ime preraste prah,
a mojega pa ne preraste – mah nič.
Le mahaj torej, nič jaz nisem plah!

Izobčil res si me kot panteista,
a v tem oziru moja vest je čista;
kot človek nisem pač brez peg in prog.
a nič me ne teži pregreha tista.
Ko drugih bi slabosti ne imel,
na sodbi stal bi ob desnici Krista!
In z onega bi mesta ne pregnal
noben sofista me in – pamfletista!

V tej pesmi Gregorčič pravi, da ga Mahničeva kritika ni posebej prizadela, Gruntarju pa je pred izdajo druge zbirke Poezij sporočil: »Da bi izdal drugi zvezek, ne morem se odločiti. Imam preveč razdražene živce, ne mogel bi prenašati napadov.« (Janez Dolenc 1989: 140). Iz tega je razvidno, da je kritika pesnika vendarle močno prizadela.

Iz Članka Jože Mahniča izvemo, da se druga zbirka Poezij od prve razlikuje v tem, da vsebuje veliko večji delež pripovednih pesmi (Hajdukova oporoka, Rabeljsko jezero), saj se je pesnik izpovednim skušal izogibati zaradi preteklih kritik. V tem času je Gregorčič svoje platonsko razmerje izpovedal v pesmih, kot so Ohrani Bog te v cveti!, Le enkrat!, Ti meni svetlo sonce ... Slednjih ni vključil v pesniško zbirko, objavil jih je samo v časopisih, in sicer pod psevdonimom. Joža Mahnič za Poezije II pravi, da »oblikovna struktura pesmi ostaja na splošno enaka, le da verz ni več tako muzikalen in da je izraz ponekod okoren, trd.« (Joža Mahnič 1986: 48).

Tudi drugo zbirko Poezij je ocenil Anton Mahnič. Delo je označil kot »manj živo, manj izvirno, a po duhovnem obzorju bolj krščansko« (Janez Dolenc 1989: 142). Pravi, da bi se moral duhovnik izogibati domoljubni in politični tematiki. Poleg tega še vedno vztraja pri svojem stališču, da katoliški duhovnik ne more pisati erotičnih pesmi, saj je zavezan celibatu. S tem se je skliceval na pesmi Ohrani Bog te v cveti! in Pil i jaz sem sladki strup. Ker mu je očital osebno erotično izpoved, se je Gregorčič v nadaljnjih pesmih z erotično vsebino odločil za pripoveden način pisanja in se izogibal prvoosebnemu pripovedovanju. Primer take pesmi je Izgubljeni cvet. Kot opažamo, je Mahničev odnos do Gregorčičeve poezije ostal nespremenjen. Zaradi pesnikovega ugleda v družbi pa je svojo kritiko omilil.

Poezije III so izšle več kot deset let po izdaji Poezij II. Vzrok za tako velik premor so bile pesnikove finančne skrbi in duševna potrtost. V zbirki pesnik izpove, da je izgubil veliko prijateljev in da mu je umrl ljubezenski ideal (o slednjem piše v pesmi Kropiti te ne smem). Kot v prejšnjih dveh zbirkah, je tudi v tej prisoten motiv smrti. Pesmi niso več tako kvalitetne kot v prejšnjih zbirkah. »Pesnik se za poezijo zaveda, da mu kljub prizadevnosti pojema.« (Joža Mahnič 1986: 49).

Joža Mahnič o kritiki Poezij III pravi, da je »kritika to knjigo s stopnjevanim življenjskim pesimizmom in šibko po estetski plati ocenila dovolj zadržano in nespodbudno.« (Joža Mahnič 1986: 49). To je Gregorčiča zopet prizadelo, zato je za nekaj časa opustil pesnjenje in se ukvarjal zlasti s prevodi. Prevedel je Joba in del Iliade. Pisal je samo še priložnostne pesmi kot posvetila prijateljem.

Zaradi težav z zdravjem je ob sebi nujno potreboval zdravnika, zato se je preselil v Gorico, kar pa je slabo vplivalo na njegovo pesniško ustvarjanje. Gregorčič sam pravi v pismu Vrhovniku: »Tu v Gorici se mi telesno godi bolje, – a duševno slabeje, – zlasti se me je polotilo popolno pesniško mrtvilo; nobenega veselja, nič ognja ni v meni za tó.« (Janez Dolenc 1989: 178).

Kot izvemo iz članka Jože Mahniča, Kragelj-Bibičeva skuša v svoji razpravi z naslovom Rod Simona Gregorčiča zelo pozitivistično predstaviti Gregorčičeve socialne razmere in biološke lastnosti. Gregorčičev upad ustvarjanja poveže s pesnikovimi osebnimi lastnostmi, ki so posledica že zgodnjih bolezni. Pravi, da je bil pesnik zelo melanholičen, depresiven in občutljiv, kar je bilo usodno za njegovo dojemanje kritike, saj ga je ta močno prizadela in mu vzela moč za nadaljnje pesniško ustvarjanje. Enakega mnenja so tudi nekateri drugi literarni analitiki, na primer France Koblar v monografiji Simon Gregorčič. Njegov čas, življenje in delo. Prav tako tudi Anton Burgar v knjigi Simon Gregorčič. Življenjepis, Joža Glonar v Govoru ob desetletnici Gregorčičeve smrti in Ivan Grafenauer v svoji Kratki zgodovini 1919. Slednji o za Gregorčičev upad pesniške moči krivi zlasti »neko splošno življenjsko melanholijo« (Joža Mahnič 1986: 54) in pesnikovo šibko zdravje ter smrt Dragojile Milekove, matere in nekaterih prijateljev. Iz tega lahko sklepamo, da je sicer res najbolj usodno na njegovo ustvarjanje vplivala kritika Antona Mahniča, da pa je predpogoj za takšno prizadetost prav pesnikov značaj.

Potrditev hipoteze

S tem smo potrdile Bernikovo hipotezo, obenem pa jo dopolnile s hipotezo Jože Mahniča, saj je bila pesnikova otožnost, ki se je pojavila kot posledica družinskih, finančnih in zdravstvenih stisk, pa tudi tega, da je bil pesnik proti svoji volji primoran vstopiti v celibat in se odreči ljubezni do ženske, predpogoj za tako drastičen učinek Mahničeve kritike. Predpostavljamo, da pesnika Mahničeva kritika ne bi v takšni meri prizadela in vplivala na njegovo ustvarjanje, če pesnik ne bi bil tako zelo nagnjen k otožnosti, depresiji ter čustveni prizadetosti.

Viri in literatura

• France Bernik: Gregorčičeva poezija danes. Slavistična revija LIV/3 (2006). 295–301.
• Anton Burgar: Simon Gregorčič. Življenjepis. Ljubljana: Ignacij Gruntar, 1907.
• Janez Dolenc: Simon Gregorčič. Ljubljana: Založba Metka Pipan, 1989.
• Joža Glonar: Govor ob desetletnici Gregorčičeve smrti. Ljubljanski zvon XXXVII/1 (1917). 68–78.
• Jožica Kragelj Bibič: Rod Simona Gregorčiča. Jezik in slovstvo IV/4 (1958/9). 102–107.
• Joža Mahnič: Gregorčičevo ustvarjanje, njega odmevi in obravnave. Jezik in slovstvo XXXII/2 (1986). 47–56.
• Realizem. Iz Wikipedije, proste enciklopedije. 11. 1. 2011.