Drago Jančar: To noč sem jo videl

Drago Jančar, eden najbolj prevajanih, nagrajenih in cenjenih sodobnih slovenskih pisateljev se, kakor že nekajkrat v svojem bogatem knjižnem opusu, v svojem romanu To noč sem jo videl vrača v zgodovino, v kruto in neizprosno obdobje druge svetovne vojne.

Gre za roman o nekaj letih življenja mlade ljubljanske meščanske žene Veronike Zarnik, ki ji krutost časa ne pusti živeti, pa čeprav je ljubezen do življenja njena največja vrednota. Še huje, ravno neizmerni vitalizem zapečati njeno usodo, ki pa ni predstavljena skozi njene oči, ampak skozi pripovedovanje petih oseb, ki spotoma povedo še kaj o sebi in o dogodkih pred drugo svetovno vojno in med njo. Vsak naslednji pripovedovalec ponudi novo perspektivo in drugačne podrobnosti iste zgodbe o Veroniki in dopolni prejšnjega, na koncu pa se vse zgodbe sestavijo v celoto.

Roman se začne s pripovedovanjem Veronikinega ljubimca, srbskega oficirja kraljeve vojske Stevana, ki se po vojni v ujetništvu spominja služenja v Ljubljani. Na ukaz takratnega komandanta je moral »mlado damo« naučiti jahanja, njuna sprva prisiljena in brezosebna srečanja pa postanejo zasnova klišejski ljubezenski zgodbi, kjer se dva popolnoma nekompatibilna značaja, ki jima je skupna samo ljubezen do konj, strastno zaljubita. Discipliniran in introveritran oficir ter nepredvidljiva in samosvoja poročena meščanka tako zaljubljeno jezdita, opazujeta lepote narave v okolici Ljubljane in se predajata užitkom. Njuno idilično ljubezen prekine Stevova premestitev v Vranje. Veronika sicer zapusti moža in svoje brezskrbno življenje ter odide z njim v srbsko mesto, kjer si je pripravljena na novo ustvariti življenje, vendar je tamkajšnje okolje njuni ljubezni nenaklonjeno. Dokončno se njuna romanca konča po vrnitvi v Slovenijo, ko se ljubica vrne k svojemu možu.

Naslednja je Veronikina mati, ostarela in nekoliko odtujena bolehna vdova, ki živi za resnico o usodi svoje hčere. Išče jo v postavah drugih žensk, blodi po hiši in nenehno premleva pretekle dogodke. Pripoveduje o noči, ko so Veroniko še zadnjič videli živo, njeno duševno stanje pa bralcu oteži razumevanje njene pripovedi.

Tretji zgodbo nadaljuje nemški zdravnik, ki bolj kot o Veroniki in njeni že od začetka sluteni smrti pripoveduje o vojnih dogodkih. »Nihče ne ceni ljudi, ki so hoteli samo živeti,« pravi. Po preživetih krutostih in videnih truplih življenje dojema kot »vesoljni nesmisel«, o Veroniki pa pripoveduje povsem neprizadeto, objektivno in hladno, pa čeprav se globoko v sebi zaveda krivde, ki jo s svojimi obiski na Veronikin dom nosi za njeno smrt. Obiske nemških oficirjev pri ekstentrični plemkinji so namreč partizani imeli za narodno izdajo.

Predzadnja je delavna, poštena in vdana hišna gospodinja Joži, ki z drugačnim pogledom na celotno dogajanje obnovi materino zgodbo zadnje noči, preden sta neznano kam izginila Veronika in njen mož. Počasi že nakazuje konec zgodbe, ki se dokončno razplete z Jerankom, zadnjim od petih pripovedovalcev. Starec se spominja, kako je stopil v partizane, in predvsem dogodka januarske noči leta 1944, ko jo je iz ljubusumja na nemškega zdravnika zatožil partizanom. Čeprav sta z možem partizanom pomagala, ju v gozdarski koči nad gradom med zasliševanjem in mučenjem ubijejo, njo pa še prej posilijo. »Nenavadna ljubezenska zgodba o pristni, spontani, izraziti ljubezni do življenja, v katero poseže prislina, nenaravna, neubranljuva smrt. Eros-Tanattos v sicer velikokrat videni, a obenem vselej novi, presunljivi podobi,« je zapisal Tomo Virk v svoji oceni romana. Avtor je z romanom postal dobitnik letošnje Delove nagrade kresnik za najboljši slovenski roman 2010.

Viri in literatura

Drago Jančar: To noč sem jo videl. Ljubljana: Modrijan, 2010. COBISS