Ženski klobuki
ANALIZA TEKSTA
Pri Ženskih klobukih gre za tip prvoosebne pripovedi, saj zgodbo pripoveduje Ribičič sam. Prevladujoči tip fokalizacije je zunanji, saj je pripoved o ženskah in njihovih klobukih oblikovana kot zgodba, ki jo pripoveduje nekdo, ki fabulo spremlja z distance, kot pove tudi sam pisatelj, z nasprotnega okna. Prav tukaj pa se oblikuje tudi notranji tip fokalizacije, ki sestavlja okvir zgodbe, v kateri pripovedovalec pove svoje mnenje o zgodbi in njenih okoliščinah. Dejstvo je, da je ta tip uporabljen zgolj v prvih dveh odstavkih in vmesnem izseku, kar ga postavi v kvantitativno marginalni položaj napram prvemu tipu, torej zunanjemu. Po drugi strani pa bi lahko zaradi same vpeljave okvirne notranje fokalizacije, ki si vsekakor podredi zgodbo, saj nam da vedeti, da jo je tako videl pripovedovalec, sklepali, da je kvalitativno dominantna prav notranja fokalizacija. Zaradi že v uvodu zgodbe povedanega dejstva, da govori pripovedovalec sam o tem kar je doživel, doživlja tudi bralstvo del zgodbe z zunanjo fokalizacijo drugače.
Ženski klobuki so kratka proza. Globlje opredeljevanje za črtico bi bilo mogoče, saj je zgodba vtis tega, kar pripovedovalec vidi in na prvi pogled v svoji neizgrajenosti daje občutek osnutka, čeprav je v resnici v njej skritih nebroj stilskih potez in figur. Zaradi dejstva, da se pojem črtica na slovenskem prostoru zaradi Cankarja uporablja kot oznaka za skrajno subjektivizirano kratko pripoved, Ženske klobuke težko opredelimo kot črtico.
Zgodba je strukturno razdeljena na okvir, to so pripovedovalčeve misli v uvodu in vmesni odstavek ter na notranjo zgodbo o ženskih klobukih. Ta se nadalje vsebinsko in posledično formalno razdeli na tri dele, za vsak klobuk (so trije) svoj del.
Iz same razdelitve forme in vsebine se opazi oblika pridige. Pridiga pogosto vsebuje eksample, to so zgledi v obliki kratke zgodbe kot primeri dobrega ali slabega ravnanja. V primeru Ženskih klobukov so tej eksampli tri zgodbe treh žensk, kjer sta prva dva eksampla primera slabega ravnanja ženske, zadnji pa dobrega.
V primerjavi s proznimi teksti ženskih avtoric v Ženskem svetu, je tekst Josipa Ribičiča bolj racionalen, bolj življenski. Če se ženske v svojih tekstih obračajo proti idealom, ki bi morali obstajati (ampak so zgolj konstrukti njihovih misli) je tekst Ženski klobuki usmerjen proti rešitvi problema v resničnosti. Tekst želi biti didaktičen, želi poučiti ženske, kako naj se obnašajo v družbi, ki jih neizogibno obkroža in ob tem postati enakopravne z moškimi.
Klobuki se kot leitmotiv zgodbe pojavljajo v vlogi metafor za psiho ženske, ki ga nosi. Barve, vzorci in oblike pokažejo splošno notranje občutje in napovedó poetk zgodbe za posamezno žensko ter na poseben način stereotipizirajo določeno vzorčnost predmetov. Klobuk iz obnošenega žameta tako predstavlja tiho, sramežljivo žensko, klobuk z rožami radoživo, drzno in klobuk s širokimi krajci žensko racionalizma, urejenosti, vendar obenem tudi vedoželjno. Tak način avtor uporablja zaradi dejstva, da iz okna pripovedovalca vidi zgolj obešalnik in sliši zvoke v pisarnici. Prav zaradi izrazite nevednosti pripovedovalca tekst odpira mnoga nedoločna mesta, ki morajo biti interpretirana, vendar so določene poteze lahko izluščene. Snov je dogajanje v meščanski pisarni, po logičnem sklepanju nekje v Trstu, saj je avtor tedaj služboval kot učitelj prav tam. Glavni motiv je odnos ženske in moškega, ki pa ni prikazan slabšalno do moškega, kot bi bilo pričakovati iz narave glasila. Prikazan je objektivno in tako prepušča odločitev o interpretaciji v celoti bralcu.
Zaradi vsega navedenega, želje po didaktičnosti, želji po emancipaciji ženská, je ta tekst programski spis revije Ženski svet. Nemara ni osnovni programski tekst, saj je izšel šele v 2. letu izhajanja revije, to je v letu 1924, ima pa vsekakor vse idejne tendence revije. Te so izobrazba žensk in njihova emancipacija, kot je razvidno iz uvodnika v prvi reviji Ženski svet. Nujna je omemba podobnega teksta istega pisatelja z naslovom Tri putke v letu 1923, ki osvetljuje pričujoči tekst v drugačni luči. Tako to ni več prvi programski tekst, temveč le variacija na temo, ki je bila že izvedena, v tem primeru eno leto popreje.
Zgodba bi lahko označili za lirizirano prozo. Z obilico evfoničnih figur kakor tudi s pomočjo graditve ritma se približuje liričnemu stilu izražanja, poeziji.
V tekstu se pojavljajo predvsem paralelizmi členov [Neštetokrat sem slonel ob oknu soparnih večerih, neštetokrat gledal visoko hiši na …], paralelizmi celotnih sintaktičnih stuktur iz več stavkov in geminacije […pa pogledamo čez in iščemo, iščemo.], eksklamacije [Življenje je čudno!], personifikacije [fraza lomiti mrak, vesel ropot]. Najdemo tudi sinestezije [srebrno peti], stopnjevanja s pomočjo nasprotij [Čim delj je molčal stroj, tem hitreje in živahneje je mrmral moški glas]. Na koncu teksta se pojavi tudi dialog [“Pa ga je le ena ukrotila”, se je skodoželjno nasmehnila moja gospodinja…], ki služi kot sklep; je družbeno normirana opazka običajnega človeka, ki se ne spušča v podrobnosti, kot to želi predstaviti pripovedovalec.
Opis je uporabljen v celoti zunanjefokalizacijskega dela zgodbe, sprotno ubesedovanje osebnih razpoloženj se pa primeri le na začetku in izraziteje v edinem vmesnem odstavku z notranjo fokalizacijo.
Ženski klobuki so torej kratka zgodba, ki je nasičena z oblikovnimi figurami. Pojavljajo se tudi notranje rime in notranje asonance. Te izvirajo iz želje po tekočem ritmu, po združenju vsebinskih in ritmičnih figurah. Po Tomaševskem je besedni ritem pravilno urejeno glasenje v času in kot tako dvojno. Najprej bralec dojame tempo, potem pa na njegove kvadratke položi ritmični pojav. V tej krajši študiji zaenkrat ni prostora za celostno analizo ritma teksta, zatorej bom ostal le pri hipotezi, da je besedilo Josipa Ribičiča po Tomaševskem ritmična proza in dodal nepomemben fragment, ki zaradi neraziskane celote ne more in ne sme služiti kot dokaz za ritmičnost teksta, je pa lep primer zgoščenosti figur v njem.
Stroj je ropotal in ropotal, glas neumorno narekoval.
Stuktura naglasov:
- U U U - U U U -, - U U - U U U U -.
Poleg tega, da je metrična shema podobna (kvari jo inverzija dvozložne stopice (4. in 5. zlog) iz jamba v trohej, je v prvem stavku prisotna geminacija oz. podvojitev, v drugem pa silepsa oz. sodeležnost, to je izpusitev povedka, varčevanje z besedami.
Zaradi že omenjenega velikega števila nedoločnih mest je izluščenje ideje subjektivno dejanje, ki pa ima vsekakor povezavo z žensko situacijo v tedanji družbi. Ženske predstavlja kot ljudi enakovredne moškim, vendar kot pogoj za to postavlja samozavest in trdnost psihe samih žensk, kar pripovedovalec ponazori z različnimi oblikami klobukov. Takšna interpretacija je tudi v kontekstu s smotrom in ciljem revije, v kateri je bila zgodba objavljena, Ženski svet.
Vir[uredi]
Literatura[uredi]
- Matjaž Kmecl: Mala literarna teorija. Ljubljana: Borec, 1976.
- Boris A. Novak: Oblike srca. Pesmarica pesniških oblik. Ljubljana: Modrijan, 1997.
- - - Zven in pomen. Študije o slovenskem pesniškem jeziku. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, 2005.