Špela Pahor

Špela Pahor je bibliotekarka in pravljičarka, etnologinja in publicistka, prevajalka in katehistinja

Rodila se je 11. 9. 1959 v Ljubljani, a od rojstva živi v Piranu. Tu je končala osnovno šolo in gimnazijo. Nato je eno leto živela v Parizu pri slovensko italijanski družini kot fille au pair. V tem času je obiskovala tečaje francoščine za tujce na univerzi Sorbonne in na Alliance française. Po vrnitvi v domovino je vpisala študij etnologije in francoščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V času študija je raziskovala način življenja v vasi Bršljin pri Novem mestu na Dolenjskem, način življenja in kulturne spremembe v vasi Gabrje pod Gorjanci, zasebno ribištvo v Piranu ter pravljičarstvo v slovenskih splošnoizobraževalnih knjižnicah in pri posameznikih. Ukvarjala se je tudi z zbiranjem pregovorov. Bila je mentorica etnoloških skupin pri Klubu mladih raziskovalcev v Kopru. Mladi so pod njenim mentorstvom na različnih raziskovalnih taborih v vaseh slovenske Istre raziskovali elemente ljudske kulture (pravljičarstvo, stavbarstvo, notranjo opremo). Diplomirala je z diplomsko nalogo Po poti nekaj življenj – življenjske zgodbe kot vir za preučevanje načina življenja v Piranu. Na podlagi njenega diplomskega dela je kmalu izšla knjiga Srečanja v Piranu – življenjske pripovedi prebivalcev Pirana, ki jo je izdala Mestna knjižnica Piran. Zaključila je tudi štiriletni študij na Teološko pastoralni šoli v Kopru, ki deluje v okviru Teološke fakultete v Ljubljani. V zaključni diplomski nalogi je orisala lik duhovnika Dominika Pegana.

V času študija in kasneje je opravljala različna honorarna dela in dela po pogodbi (anketiranje, raziskovanje, popisovanje, zbiranje etnološkega gradiva na terenu, delo v muzeju, restavriranje fresk, delo v knjižnici, prevajanje ipd.). V tem času je skupaj s prijateljico in študentko etnologije Marino Jurkota, pod mentorstvom dr. Marije Stanonik (ISN SAZU), zbirala folklorno pripovedno gradivo v vaseh slovenske Istre. Del tega gradiva je izšel v knjižni obliki v zbirki Glasovi, pod naslovom Mrak eno jutrnja, ter v drugih knjižnih publikacijah (Slovenske povedke 20. stoletja, V deveti deželi - sto slovenskih pravljic iz naših dni).

Najprej se je zaposlila kot varuhinja otrok v vrtcu, potem je imela nekaj let status samostojne oblikovalke keramike, nato pa se je zaposlila v knjižnici Piran, kjer je delala skoraj dve leti. Od leta 1996 je zaposlena kot bibliotekarka in pravljičarka v Mestni knjižnici Izola. Tu pripravlja pravljične in druge bibliopedagoške ure za otroke iz vrtcev in šol ter za otroke in odrasle s posebnimi potrebami. Sodeluje z društvom za cerebralno paralizo Sonček Koper ter z Varstveno delovnim centrom Koper, predvsem z enotama Izola in Lucija: varovancem enkrat mesečno pripoveduje pravljice in jih preko Bralne značke za VDC spodbuja k branju. Sestavlja knjižne uganke in pripravlja knjižne razstave. Sestavila je bibliografijo knjig o Istri, ki jih hrani Mestna knjižnica Izola. Organizira potopisna predavanja, literarne večere in druge prireditve, ki jih tudi vodi. Pripravlja razstave v kotičku ustvarjalnosti v knjižnici, kamor vabi zbiratelje, slikarje, kiparje, fotografe in druge likovne ustvarjalce, da razstavijo svoje zbirke in svoja likovna dela. Sodeluje tudi z ljubitelji ročnih del, skupaj z njimi pripravlja razstave ter jih predstavlja javnosti. O dogajanju v knjižnici piše tudi za razne časopise; o tem je tudi poročala na različnih srečanjih slovenskih in hrvaških knjižničarjev. Zadolžena je še za domoznansko zbirko. V Andragoškem centru Ljubljana se je izobraževala za mentorja študijskih krožkov. Ko je pridobila licenco, je začela voditi študijske krožke v Mestni knjižnici Izola in sicer pravljični študijski krožek Jara kača ter potopisni študijski krožek Svet v dlaneh – skozi druge kulture spoznavamo sebe. Od leta 2005 v Mestni knjižnici Izola redno organizira različne projekte ob Dnevih evropske kulturne dediščine. Tega leta je v sodelovanju z društvom Prijatelji zakladov sv. Jurija, ki deluje v okviru piranske župnije, pripravila etnološko razstavo Prvo sveto obhajilo v Piranu v 20. stoletju, ki je bila dobro obiskana.

V prostem času prevaja (sodeluje z založbo Lepa beseda in Založniškim ateljejem Blodnjak). V založbi Lepa beseda sta najprej izšla dva njena prevoda slikanic tržaške ilustratorke in pravljičarke Nicolette Costa, Nečimrno drevo in Sanje oblačka Edvarda. V tej založbi je nato izšla še knjiga pripovedk, ki jih je zapisal njen oče Miroslav Pahor, z naslovom Moja nona pripoveduje – kraške pripovedke, ki jo je uredila skupaj z nečakinjama Andrejo in Matejo Pahor. V Založniškem ateljeju blodnjak je leta 2012 izšla knjiga brazilskih ljudskih pravljic Krakajoči papagaj, ki jih je prevedla iz italijanščine.

Rada tudi pripoveduje pravljice. Doslej je s pravljicami razveseljevala otroke iz vrtcev v Piranu, Portorožu, Luciji, Strunjanu in Izoli, osnovnošolce v šolah v Portorožu, Luciji in Sečovljah, otroke v knjižnicah v Izoli, Kopru, Divači in Komnu. Pripovedovala je tudi že v domovih za ostarele v Luciji in Izoli. Sodelovala je na pravljičnem festivalu Pravljice danes v Ljubljani ter na Primorskem pravljičnem festivalu v Izoli. Pravljice je odraslim pripovedovala tudi v knjižnici v Kozini ter v Kulturnem domu na Gorjanskem na Krasu, večkrat pa tudi v knjižnici v Izoli. Sodeluje tudi z osnovno šolo za otroke s posebnimi potrebami v Strunjanu.

Skupaj z novinarko Radia Trst A, Loredano Gec, pripravlja priljubljene oddaje Istrska srečanja (doslej več kot 50 oddaj). V njih predstavlja različne zanimive ljudi iz slovenske Istre. Nadaljuje z zbiranjem življenjskih zgodb v Izoli, Luciji, Strunjanu in Piranu. Leta 2008 je vpisala magisterij na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani ter kot temo naloge izbrala naslov Mesto Piran skozi življenjske zgodbe njegovih prebivalcev. Leta 2012 je izšla njena druga knjiga življenjskih pripovedi prebivalcev Pirana, Srečanja v Piranu 2, ki jo je izdal Zavod Mediteranum.

Svoje prispevke objavlja v lokalnih časopisih Mandrač, Portorožan, Solni cvet, Primorske novice in Bonbon ter v spletnem časopisu Podpalmo.si. Objavlja tudi v drugih časopisih in revijah: Šolska knjižnica, Glasnik slovenskega etnološkega društva, Kronika, Primorska srečanja, Družina, Folklornik, Slovstvena folkloristika, Otrok in knjiga, Likovni svet, Knjižničarske novice, Mavrica, Ciciban, Novičke Andragoškega centra Slovenije, Šolska kronika, Izvestja Pomorskega muzeja Sergeja Mašere Piran ter v spletni reviji KUD Logos. Njene prevode pravljic so objavili tudi na Radiu Študent in v večernem programu Radia Ljubljana.

Je tudi katehistinja v župniji Piran, v okviru Kulturnega društva Peter Martinc iz Kopra pa vodi tečaje francoščine za otroke. Je prostovoljka v izolski enoti Ozara – nacionalno združenje za kakovost življenja.

Prejela je nagrado Andragoškega centra Slovenije za izjemne strokovne in promocijske dosežke pri bogatitvi znanja drugih, nagrado Unicefa za uspešno izveden projekt Spoznavajmo otroke sveta in Murkovo priznanje za večstransko etnološko delo v knjižnici in posredovanje etnološkega znanja, ki ga podeljuje Slovensko etnološko društvo.