Šola v wikijih

Šola v wikijih
Avtor	Miran Hladnik
Naslov izvirnika	Šola v wikijih
Jezik	slovenski
Subjekt	Prispevek za konferenco o uporabi IKT v šoli, Portorož 28. septembra 2018
Žanr	članek
Klasifikacija

Povzetek: Več kot desetletna izkušnja z uporabo Wikimedijinih spletišč pri predavanjih in seminarjih na slovenistiki in pilotna izvedba seminarjev v okviru projekta NIO9 v študijskem letu 2017/18 nagovarjata k nadaljnji uporabi wikijev kot javnega spletnega orodja. Wikiji prispevajo namreč k odpiranju šolskega in ekspertnega geta v smer zainteresirane javnosti, soočajo študente in učitelje s sodelovanjem laikov, odpravljajo avtorsko samozadostnost, učijo potrpežljivega sodelovanja in krepijo status znanja kot javne dobrine, ki mora biti zastonj dostopna vsem, ne pa zgolj kot tržno blago. Wikiji kot ena od IKT so civilizacijski imperativ, v šoli in zunaj nje.

Ključne besede in gesla za stvarno kazalo: Wikipedija, Wikiverza, Wikivir, Wikiknjige, fakultetni seminar

Uvod

V prispevku razvijam izhodišča, ki sem jih v obliki prosojnic predstavil lani na prvem posvetu o uporabi IKT v šoli. Ponavljal se bom, kar ni ravno znanstveno, vendar drugače ne gre, saj ugotavljam, da se nauk, ki ga širim, kljub ponavljanju ne prijemlje tako, kot bi si wikiji zaslužili. Svojo življenjsko izkušnjo z wikiji bi težko opisal kot raziskavo, bolj se ji prilega oznaka postopnega uvida v njihovo civilizacijsko prelomnost. Od tod odsotnost tistega poglavja prispevka, ki mu običajno pritiče naslov »teoretične osnove«. Wikiji so kot vzorčna oblika sodobne pismenosti naša preživitvena nuja. Skušal jo bom ozavestiti z metodo zavzetega prepričevanja. Da ne gre za modno metodološko avanturo, ki jo bo čez čas nadomestila kaka nova zanimiva tehnična igrača, potrjuje dejstvo, da se wikiokolje razrašča že od leta 2001, na Slovenskem pa od leta 2002.

Namen prispevka (in mojega profesionalnega prizadevanja sploh) je promocija wikijev kot prednostne IK-tehnologije v šoli. Po več kot desetih letih njihove uporabe težko rečem, da gre za inovativno orodje, inovativna se zdi njihova raba na fakultetni ravni le toliko, kolikor je redka. Prva spodbuda za prispevek je ugotovitev, da kolegi na univerzi wikijev žal (še) niso posvojili kot standardnega akademskega komunikacijskega pripomočka, druga spodbuda pa izhaja iz občutka, da pojem IKT vse preveč priziva v zavest tehnično razsežnost novih pedagoških pripomočkov: bolj ko je tehnologija kompleksna, bolj naj bi bila IKT-orodja zanimiva. Z razumevanjem šolske IKT kot nekakšne pedagoške igrače, ki zna popestriti šolski kurikulum, se ne identificiram, wikiji so preprosto in robustno orodje, pri katerem ni v ospredju tehnološka, ampak komunikacijska razsežnost in sposobnost radikalnega spreminjanja našega pogleda na svet.

Wikiji kot civilizacijski imperativ

Wikiji so tehnologija, ki deluje iz zavesti, 1. da je znanje javna dobrina, 2. da slehernik ni le konzument informacij, ampak je v prvi vrsti njihov producent, ki 3. znanje za prosti dostop oblikuje skupaj in v dogovoru z drugimi (gre za koncept aktivnega državljanstva). Izpostavljam še dve lastnosti wikijev: 4. za njihovo osnovno uporabo ni potrebna kaka posebna tehnološka spretnost, 5. za humaniste je pomembno dejstvo, da spodbujajo mednarodno primerljivost informacij in hkrati stremijo k njihovi jezikovni in kulturni lokalizaciji (delež angleščine vztrajno pada v korist doslej kulturno podrejenih jezikov). Wikiji so eden od nosilcev tistega, kar poimenuje družina besed, ki jih vežejo pridevniki odprt, prost in javen (open): odprti podatki, odprto znanje, prosti pristop, odprta znanost, odprto izobraževanje, odprta kultura, odprta družba.

Wikije dojemam kot primarno delovno okolje, kot strokovni ekosistem. Kolegi, ki vsak trenutek jemljejo v roke mobi, bodo ugovarjali, češ da le mobiji spremljajo in določajo njihov vsakdan. Med mobiji in wikiji je vendarle bistvena razlika: mobije sicer lahko uporabljamo v akademskem pedagoškem procesu in celo raziskovanju, vendar je njihova prva naloga pri oblikovanju rekreativne dimenzije našega življenja, medtem ko so wikiji resnobnejši: njihovo poslanstvo je enciklopedizacija sveta, evidentiranje vsega obstoječega znanja, njegovo organiziranje in razširjanje. Ker interes za zabavo v družbi daleč prednjači pred interesom za znanje, so mobiji seveda neprimerno popularnejši od wikijev.

Sicer pa wikiji niso osamljeni na lestvici IKT-pripomočkov, ki se oddaljujejo od naše predstave orodja kot nečesa, kar človek vzame v roko. Tako kot ne znam in nočem več strokovno živeti brez wikijev, tudi ne znam in nočem živeti brez Cobissa, dLiba, Gigafide, Frana, Slovenske biografije, Geopedije in podobnih spletnih informacijskih servisov, ki od uporabnika ne zahtevajo zapletenega tehnološkega znanja, ekskluzivnih pravic dostopanja in drage opreme. Naj poudarim še, da wikiji niso samo eden od formatov za dokumente v digitalni obliki, ki se ga da po potrebi konvertirati v kak drugi format. To se seveda da, vendar bi bilo popolnoma nesmiselno, saj sistem funkcionira ravno zaradi lastnosti, ki nadgrajujejo tradicionalno obliko dokumentov: s pogovorno stranjo, historiatom, povezavami itd. Zato sem se znašel v zadregi pred zahtevo pri projektu, da priložim »gradivo« za pilotno izvedbo predmeta. Gradivo namreč ni bilo v obliki dokumenta, ki bi se ga dalo pripeti na projektno stran, lahko bi posredoval le množico povezav na spletne strani, kjer se je dogajala komunikacija pri predmetu.

Wikimedia

Wikiji so spletišča, ki omogočajo neposredno sooblikovanje vsebin na spletu, torej spadajo med orodja Spleta 2.0. Takih spletišč je na desettisoče, meni pa gre samo za tiste wikije, za katerimi stoji neprofitna organizacija Wikimedia. Najbolj poznani projekt je Wikipedija (v 300 jezikih), uporabljamo pa še sestrska spletišča Wikivir, Wikiverzo, Wikiknjige, Wikislovar, Wikivoyage, Wikimedia Commons …; skoraj vsako je lokalizirano in poslovenjeno. Wikimedijine wikije izpostavljam zato, ker delujejo globalno in so najbolj poznani (Wikipedija je med prvimi petimi spletišči v zadnjih 10 letih), ker so izrazito nehierarhični (nimajo glavnega urednika, trdo jedro slovenske wikiscene predstavlja nekaj več kot 30 zavzetih administratorjev, ki nismo organizirani niti kot društvo, kaj šele da bi bil kdo pri projektu zaposlen), neideološki (za njimi ne stoji država, stranka ali inštitucija) in nekomercialni (delujejo na zastonjski osnovi: prispevaj znanje zastonj, snemi znanje zastonj). S temi lastnostmi in z nenehno rastjo (Wikipedija ima trenutno preko 40 milijonov gesel, slovenska Wikipedija jih ima 162.000, kar je za več kot sto Enciklopedij Slovenije) se kažejo kot civilizacijska perspektiva, ali, kot so zapisali v Guardianu: Wikipedija je žarek upanja v histeričnem svetu (John Naughton: In a hysterical world, Wikipedia is a ray of light – and that’s the truth. The Guardian 2. sept. 2018).

Wikipedija je eden od pomembnih indikatorjev preživitvene sposobnosti jezikov: jezikom z razvitimi Wikipedijami kaže dobro, jezikom brez njih pa slabo (András Kornai: Language death. Videolectures 2012). Pri brskanju po spletu se zadetki z Wikipedije pokažejo na vrhu, zato je skrajno kratkovidno, če stroke ne poskrbijo za razširjanje svojih znanj tudi po tej poti. Jeziki in stroke, ki na Wikipediji niso aktivni, delujejo slabokrvno. Wikipedija je tudi metafora transparentnosti, samorefleksivnosti, demokratičnosti, sodelovalnosti, ažurnosti, skratka sodobne pismenosti; in opozicija metaforam slonokoščenega stolpa, avtoritarnosti in avtorskega napuha.

Wikiji v šoli

Če so Wikimedijini wikiji pomembni za naše kulturno preživetje, potem morajo biti uporabni tudi v šoli. Izkazali so se za odlično pedagoško orodje. Študenta ozavestijo, da je cilj njegovega šolanja služba skupnosti in mu pomagajo razviti osebno socialno odgovornost. Pedagog Ken Robinson je poznan po provokativni izjavi, da šola ubija kreativnosti (Ken Robinson: Do schools kill creativity? YouTube 2014). Šola ob wikijih pa ustvarjalnost le spodbuja in razpira šolski geto, ne toliko v smer »vesele šole«, šole kot priprave na življenje, ampak v smer šole, ki je življenje sámo. Getoizacija šole se je svojčas demonstrirala skozi stigmatizacijo alternativnega, zaupljivega wikijevskega odnosa do sveta in s prepovedjo uporabe Wikipedije v šoli. Danes so taka stališča obsoletna, zastopajo jih samo še redki potomci jeprškega učitelja, pa vendar: Wikipedija v šoli zasluži rehabilitacijo.

Wikiverza

Wikiverza je akademsko spletišče oz. spletna učilnica, ki je od 2010 (od 2012 lokalizirano v slovenščini) primarno bivalno okolje vseh mojih akademskih predmetov. Žalosti me, da Wikiverzo uporablja zgolj nekaj fakultetnih oddelkov v Sloveniji, ampak več kot toplo priporočati jo, ne znam. Za razliko od komercialnih spletnih učilnic je Wikiverza zastonj, popolnoma je javna in brez posebnih sistemskih zahtev. Na njej vsak bruc oblikuje svoj portfelj (primer študentovega portfelja), kamor vpisuje študijske dogodke: domače naloge, zapiske, povzetke, komentarje … Na pogovorni strani (vsaka wikistran ima prostor za pogovor) izmenjuje informacije z učiteljem, sošolci in morebitnimi zunanji interesenti (npr. primer študentove pogovorne strani). V historiatu strani (vsaka wikistran ima dnevnik posegov) spremlja, kdo vse in na katerem mestu se je vtaknil v njegovo pisanje, in se za sodelovanje bodisi zahvali bodisi tujo redakcijo z utemeljitvijo zavrne. Stremljivejši študentje so svoj profil na Wikiverzi oblikovali v nekakšen študijski blog. Vsako izjavo je mogoče kadar koli spremeniti, vendar v historiatu strani vedno lahko pogledamo, kakšen je bil tekst pred spremembo. Neizbrisnost študentove dejavnosti je lahko obremenjujoča, vendar pa zavest, da nič ni mogoče popolnoma zbrisati, prikriti in zamolčati, pripravlja študenta na odgovornejše pisno obnašanje in udeležbo v javni komunikaciji.

Spominjam se samo dveh negativnih izkušenj: pred leti je študent (seveda neprijavljen) ponagajal sošolkam z zamenjavo njihovih seminarskih nastopov na urniku. In lani je zavistni sošolec (spet neprijavljen in zato anonimen) z žaljivkami pokracal osebno stran nadpovprečno zavzetega študenta (vandalizma na Wikiverzi). Moteni posamezniki si bodo ob polni luni vedno dali duška, zato nas take izjemne situacije ne bi smele vreči iz tira in navdati z nezaupanjem v medij.

Učitelj na Wikiverzi oblikujem portfelj predmeta z urnikom, izpitnimi roki, referatnimi temami in drugimi obveznostmi (npr. začetna stran predmeta Strokovno pisanje 2018), študent začetnik pa uporabi Wikiverzo tudi kot peskovnik, kjer pripravi koncept svojega enciklopedičnega prispevka, preden ga postavi na Wikipedijo. Tam so pravila obnašanja namreč strožja kot na Wikiverzi in začetnika lahko frustrirajo.

Wikiverzo sem uporabil za kazalo 600 oddelčnih diplomskih nalog (Diplomske naloge). S klikom uporabnik odpre polno besedilo diplome ali magisterija, ki se sicer nahaja na oddelčnem spletišču; diplome so bile prej dostopne le v tiskanem unikatu v oddelčni knjižnici; CD-jev s pdf-ji diplom domača knjižnica ni hotela izposojati, v univerzitetni repozitorij pa jih tudi ni postavila. Mentorjevo omejevanje dostopa do diplom (zaradi njihove slabe kvalitete ali zaradi njegove namere prvi uporabiti tam zbrano gradivo v svojem avtorskem članku) je botrovalo mojemu lanskemu konfliktu na oddelku. Nezanemarljivo vlogo je imel pri tem najbrž tudi odpor nekaterih kolegov do prostega dostopa do podatkov in do principov odprte družbe.

Wikivir

Študent dobi za vajo v udeležbi na wikijih redakcijo leposlovnega besedila na Wikiviru. Wikivir je platforma, kamor v okviru projekta Slovenska leposlovna klasika sistematično postavljamo digitalizirano slovensko leposlovje, korigiramo napake, ki jih je zagrešil OCR, in besedila opremljamo z metapodatki. Sodelujemo z Digitalno knjižnico Slovenije, ki ponudi za skene starih revij in drugih redkih publikacij, in z Ministrstvom za kulturo, ki vsako leto nameni nekaj tisoč evrov podpore temu infrastrukturnemu projektu. Ker je imela fakultetna administracija preveliko režijo, študentske napotnice izdajamo preko Slavističnega društva Slovenije. Diplomanti za diplomo ali magisterij pripravljajo bibliografije leposlovja po starem časopisju, študentje v prvem letniku pa poskrbijo, da se pod povezavami na naslove znajdejo lepo urejena besedila. Rdeče obarvana povezava bralca vodi na prazen zaslon, ki poziva, naj besedilo postavi sam, modra povezava pa pomeni, da bomo tam že nekaj našli. Besedila so opremljena z oznako za stopnjo popravljenosti in z licenco cc, ki označuje prosto dostopnost; seveda so tako lahko opremljena le besedila avtorjev, ki so že 70 let pokojni. Na dnu teksta je vrstica s kategorizacijo, npr. Dela leta 1907, Dela Frana S. Finžgarja, Podlistek, Humor, Bohoričica, Slovenski narod … Tako postopoma nastajajo tematski, avtorski, žanrski in drugi indeksi slovenske književnosti.

Kdo bi utegnil posumiti, da s tipkanjem študente silim v duhamorno ročno delo, namesto da bi jih uril v abstraktnem in kritičnem mišljenju. Zagotavljam, da ne gre za nič takega. Študent se najprej pouči, da besedila v nacionalni zbirki ne smejo biti oblikovana tako površno, kot je navajen pisati tekste na mobiju. Nekateri študentje neverjetno težko zagledajo svoje tipkarske, pravopisne in tipografske napake. Za marsikoga je soočenje s sto let starimi slovenskimi besedili vstop v popolnoma tuj in nepoznan svet in tekste razumejo šele potem, ko vzamejo v roko slovar in enciklopedijo. Pri starejših študentih odmaknjeni teksti spodbujajo zavest o spremenljivosti časa in vrednot: težko se identificirajo s problemi, ki jih popisujejo, in težko bodo z njimi utemeljevali današnji konstrukt »tisočletnih« slovenskih nacionalnih sanj. Opremljanje besedil s kategorialnimi oznakami krepi študentove analitične spretnosti.

Wikiknjige

Na to platformo sem postavil svoj učbenik spletnega strokovnega pisanja s provokativnim naslovom Nova pisarija. Študente nagovarjam k natančnemu in kritičnemu branju. V učbenik lahko neposredno posežejo, če najdejo kakšno zatipkanino ali izrazno nejasnost, predlagajo dopolnilo kakega poglavja (nazadnje je npr. nekdo našel, da manjka zgled citiranja rokopisov). Neprimerne posege v knjigo enkrat na mesec pobrišem, primerne pa nagradim z višjo oceno.

Wikipedija

V drugem letniku se študentje v večjem številu zbližajo še z Wikipedijo. Predavanja iz slovenske proze začenjam s pogledom na kulturni koledar. Wikivir in Wikipedija ponujata vsak svoj seznam osebnosti, ki so se rodile ali umrle na današnji dan, in jubilejnih dogodkov: Wikivir je registriral množico domačih avtorjev, ki so danes popolnoma pozabljeni. Pogled v njihove avtorske profile močno zamaje študentovo predstavo o tem, kako slovenska književnost temelji na Trubarju, Prešernu, Cankarju in Bartolu. Ti so samo vidni vršiček, glavnina literarne produkcije je šolskemu kurikulu skrita. Wikipedijin jubilejni koledar pokaže na globalno kulturno, umetniško, znanstveno in politično sceno. Slovenske osebnosti in dogodki se na teh seznamih zazdijo drobni in obrobni, kar v času obnavljanja nacionalizmov učinkuje zdravilno. Koledar vedno ponudi priložnost za povezavo konkretne študijske tematike z javno kulturno sceno, včasih pa celo pomaga oblikovati urnik predavanj in tako študijsko izbiro razbremeniti šolske getoizacije, jo aktualizirati in pripeti na vsakdanjo kulturno izkušnjo.

Študentje v drugem letu pišejo zaključena enciklopedična gesla na teme, ki jih zanimajo ali jih študirajo, s področja slovenistike, svoje druge študijske smeri (zgodovine, sociologije, ženskih študij, medijskih študij itd.). Zadovoljen sem, če mi uspe doseči, da študent svojega izdelka ne dojema kot avtorskega dela (kot izdelka za oceno, za priznanje zaslužnosti ali za uveljavljanje avtorskih pravic), ampak kot delo za javno dobro. Seveda se je treba prej naučiti pravil enciklopedičnega pisanja, posebej za biografske članke, posebej za gesla o knjigah, o inštitucijah, o strokovnih terminih, seznaniti z dogovori (npr. kako se domačijo tuja vladarska imena), katere informacije nimajo enciklopedične teže, katere niso zanimive za naše okolje in katere so diskutabilne zaradi etičnih dilem.

Dvomljivci radi izpostavljajo vojne mnenj, ki se razplamtijo ob ideološko občutljivih geslih. Do ideoloških trenj sicer prihaja, vendar ta niso tako pogosta in zadrta, da bi ogrožala eksistenco medija. Formulacije se usklajujejo na pogovornih straneh člankov, preveč strastnim in očitno pristranskim piscem pa v nobeni enciklopediji ni mesta in jih tudi wikiskupnost izloči.

Glavni učiteljev trud je usmerjen v lokalizacijo kulturnih faktov: pri Ludwigu Ganghoferju nas npr. ne zanimajo toliko podrobnosti njegovega življenja kot to, kako je glas o njem prišel v Slovenijo, kdaj so ga začeli prevajati in kdo, kakšen je bil odmev njegovih knjig. Študent naj bi se naučil v Digitalni knjižnici Slovenije poiskati vse omembe avtorja, vse njegove tekste, raztresene po časopisju, in ocene njegovih del, povezati mora ta dela s Cobissom, v biografskem leksikonu poiskati avtorjeve psevdonime itd. Neredko se tako soočimo s pozabljenimi ali sploh prvič odkritimi dejstvi.

Commons

V Zbirko (Commons) študent naloži fotografije in drugo večpredstavnostno gradivo za ilustracijo gesla, ki je tako uporabno za Wikipedije po celem svetu in za vsakršno rabo zunaj Wikipedije, brez strahu pred avtorsko zakonodajo. To so lahko fotografija osebnosti (če je bila objavljena pred letom 1970 ali, v primeru neznanega fotografa, če je bila posneta pred več kot 70 leti), posnetek ovitka romana (če je opremljevalec že več kot 70 let pokojni) ali svoja lastna fotografija kake lokacije ali osebnosti. Vse kar postavi na wikije, je samodejno opremljeno z licenco proste dostopnosti in ne more več samovoljno gospodariti z njim; izbris vsebine brez prepričljive utemeljitve bi bil označen kot vandalizem in izbris ukinjen.

Sklep

Izkušnja z wikiji študenta kvalificira za ozaveščeno, previdno in pravno neproblematično rokovanje s tujo intelektualno lastnino. Enciklopedični članki v principu niso znanstveno, ampak strokovno pisanje, čeprav vsaj v večjih jezikih nekateri članki po vsebinski in po tehnični plati nedvomno dobivajo znanstveni status. Obenem wikiji študenta nagovarjajo, da sam svojega prispevka ne obravnava kot nedotakljivo intelektualno lastnino, ampak da ga že skraja odpre dopolnilom, popravkom in usklajevanju drugih wikipedistov. Sodelovalnost, tolerantnost, transparentnost, mednarodnost, objektivnost, ki značijo wikiizkušnjo, so tudi današnji civilizacijski imperativi. Zato wikiji niso le ena izmed simpatičnih informacijskih in komunikacijskih tehnologij, uporabnih v pedagoškem procesu, ampak so – na zloveščem ozadju aktualne uzurpacije avtorskih pravic, omejevanja dostopa do informacij z izgovorom zaščite osebnih podatkov ali izgovorom varovanja kulturne dediščine ter podobnih civilizacijskih bolezni – nosilec pozitivnih socialnih aspiracij.